“Ne prek noči, prek dneva se ti zgodi, da obstaneš pred izbiro, ali kupiti liter mleka otroku ali plačati elektriko, da je ne odklopijo,” opisuje sogovornica, mama dveh otrok, s katerima živi sama. Čeprav zaposlena za minimalno plačo, je nekako shajala vse do bolezni, ko je dohodek padel na dobrih 400 evrov. “Nikoli si nisem predstavljala, da ne bi imela za makarone, ampak se zgodi. Prejokala sem noči in dneve, to so takšni psihični pritiski, da ne veš, kaj bi naredil. Ali šel kam drugam … ali pa se nekako boril in rinil z glavo skozi steno. Ljudje, ki imajo vse, ne vem, ali si lahko predstavljajo, kako hudo je to.” Da je podobnih zgodb še veliko, priča vse večje povpraševanje po paketih hrane, ne le pri Zvezi Anita Ogulin, pač pa tudi pri dveh največjih humanitarnih organizacijah. In kljub vse večjim stiskam, tudi zaposlenih prosilcev, je nejevere, da kdo dandanes nima za hrano, vse več.