Najbolj neugoden mir je boljši od najbolj pravične vojne. Tako je Erazem Rotterdamski svaril voditelje sveta, ki jim je vojne sladka, ker jim je ni treba izkusiti na lastni koži. Od strahovitih spopadov njega dni so minila že štiri stoletja, in kakor tistihmal, je tudi poslej kri tekla v potokih. Zahodnjaki se imamo za premirje zahvaliti samo strahu pred popolnim uničenjem, ki bi nas doletelo sicer. Ko smo že zaspali na atomskih lovorikah, prepričani, da smo videli poslednjo vojno, pa smo se čez noč zbudili v naslednji. Prepričujemo se, da ni naša; toda v globalnem, povezanem svetu se zdi, da je prav vsaka svetovna. Zakaj so na svetu vojne? Zakaj je na svetu zlo? Ali si lahko eno in drugo osmislimo ali ju pojasnimo? Kako in ali si lahko pred grozotami, nad katerimi nimamo moči, zatisnemo oči? Kaj nam je storiti v svetu, ki ga kroji surova sila, naš glas pa izzveni kot glas vpijočega v puščavi? Kako naj upamo na konec zla, ko pa ne prepoznamo niti banalnosti lastnega? Vrtna prevpraševalca, Aljoša Toplak in Primož Vidovič, sta se, toplo napojena z matčo in kavo, v zavetju domače terase zamislila, kako krhka je v resnici njena varnost, kako negotova prihodnost sveta in ali bo kdaj vojna res lahko poslednja.