Kako so se po letu 1991 okrepili kulturni, gospodarski in politični stiki med Slovenijo in Japonsko?
Ob osamosvojitvi je bilo mogoče Slovenke in Slovence, ki so znali japonsko, prešteti na prste na ene roke. Danes je takih ljudi nekaj sto,
pravi japonolog in jezikoslovec dr. Andrej Bekeš, ki je pred 26 leti tako rekoč lastnoročno vzpostavil katedro za japonski jezik in kulturo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Temu primerno se je naše poznavanje japonske kulture - od sudokuja in sušija do romanov Harukija Murakamija in filmov Akire Kurosave - bistveno izboljšalo. Tudi gospodarske povezave med državama so, če le pomislimo na japonsko Yaskawo, ki je v Kočevju na noge postavila obrat za razvoj in proizvodnjo robotov, očitno spodbudne. Po prepričanju dr. Zlatka Šabiča, predavatelja na Katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki tudi vodi Raziskovalno središče za Vzhodno Azijo, pa pri poglabljanju političnih oziroma diplomatskih stikov med Ljubljano in Tokiem zaostajamo. Zakaj? - Odgovor iščemo v tokratnih Podobah Japonske.
Kako so se po letu 1991 okrepili kulturni, gospodarski in politični stiki med Slovenijo in Japonsko?
Ob osamosvojitvi je bilo mogoče Slovenke in Slovence, ki so znali japonsko, prešteti na prste na ene roke. Danes je takih ljudi nekaj sto,
pravi japonolog in jezikoslovec dr. Andrej Bekeš, ki je pred 26 leti tako rekoč lastnoročno vzpostavil katedro za japonski jezik in kulturo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Temu primerno se je naše poznavanje japonske kulture - od sudokuja in sušija do romanov Harukija Murakamija in filmov Akire Kurosave - bistveno izboljšalo. Tudi gospodarske povezave med državama so, če le pomislimo na japonsko Yaskawo, ki je v Kočevju na noge postavila obrat za razvoj in proizvodnjo robotov, očitno spodbudne. Po prepričanju dr. Zlatka Šabiča, predavatelja na Katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki tudi vodi Raziskovalno središče za Vzhodno Azijo, pa pri poglabljanju političnih oziroma diplomatskih stikov med Ljubljano in Tokiem zaostajamo. Zakaj? - Odgovor iščemo v tokratnih Podobah Japonske.
Na Japonskem so tudi humanoidni roboti precej vsakdanja stvar.
Na olimpijskih igrah v Tokiu bodo svojo vlogo odigrali tudi humanoidni roboti. Dajali bodo informacije, usmerjali športnike in druge obiskovalce in to prikladno tudi v angleškem jeziku. Nič kaj presenetljivo za deželo, znano po svoji tehnologiji in seveda po robotih. V času pandemije pa je pomoč robotov, ki ne razširjajo virusov, dobila še povsem novo dimenzijo.
Na Japonskem so do robotov odprti bolj kot morda v katerikoli drugi deželi. Po eni strani je japonska industrija robotike že dolga desetletja v svetovnem vrhu pri razvoju teh tehnologij, po drugi pa so Japonci vedno z izrazitim navdušenjem preizkušali njene najrazličnejše produkte.
»Skoraj na vsakem koraku lahko na Japonskem srečamo robote,« razlaga Maša Jazbec, ki se umetniško in raziskovalno posveča odnosu ljudi do robotov. »Gremo v nakupovalni center in na info točki srečamo androidnega robota, torej takega, ki je videti kot natančna kopija človeka. Če gremo denimo v Kjotu v tempelj, lahko tam opazujemo robotskega budističnega duhovnika, kako vodi obred. Na enem od tv kanalov lahko gledamo novice, ki jih pripoveduje androidna robotka.«
Japonci so do robotskih pomočnikov v najrazličnejših vlogah mnogo bolj odprti kot na Zahodu. To je vsaj deloma mogoče pripisati japonski popkulturi. V japonskih stripih in risankah, ki so izredno priljubljeni, humanoidni roboti vedno nastopajo v pozitivnih vlogah in pomagajo ljudem. Ideje o ubijalskih robotih, kot je Terminator, pa so predvsem plod zahodne domišljije. Po drugi strani so Japonci z roboti v stiku že od malega. Kar precej robotov imajo doma, od igrač in robotskih psov, do najrazličnejših robotskih pomočnikov.