Home
Categories
EXPLORE
True Crime
Comedy
Society & Culture
Business
Sports
TV & Film
Technology
About Us
Contact Us
Copyright
© 2024 PodJoint
00:00 / 00:00
Sign in

or

Don't have an account?
Sign up
Forgot password
https://is1-ssl.mzstatic.com/image/thumb/Podcasts211/v4/3f/11/16/3f111604-c31c-5e1e-8e33-81100f37630e/mza_8960014188538258747.jpg/600x600bb.jpg
Prepih
RTVSLO – Val 202
31 episodes
5 months ago
Poletje in hrepenenje. Ti dve besedi sta v moji zavesti povezani kot obeska na isti ogrlici. Samo poleti se počutim, kot da je lahko življenje za kak dan res popolno, pa ne glede na to, kaj se dogaja. Mestni pločniki v polmraku dišijo drugače, bolj resnično. Nebo nad Slovensko se zvečer obarva v ravno pravšnji odtenek grozdno vijolične. Poleg tega pa sem poletje od nekdaj povezovala s hrepenenjem po nečem popolnem: po popolnem fantu, v katerega se bom zaljubila, popolnem popoldnevu plavanja v popolnem zalivu, ki se ga bom spominjala za vedno, popolnem potovanju v neznano. S tem hrepenenjem povezujem tudi knjige. Oziroma zgodbe.

Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.

Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za  tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.

Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih  prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.

Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.

Show more...
News Commentary
News
RSS
All content for Prepih is the property of RTVSLO – Val 202 and is served directly from their servers with no modification, redirects, or rehosting. The podcast is not affiliated with or endorsed by Podjoint in any way.
Poletje in hrepenenje. Ti dve besedi sta v moji zavesti povezani kot obeska na isti ogrlici. Samo poleti se počutim, kot da je lahko življenje za kak dan res popolno, pa ne glede na to, kaj se dogaja. Mestni pločniki v polmraku dišijo drugače, bolj resnično. Nebo nad Slovensko se zvečer obarva v ravno pravšnji odtenek grozdno vijolične. Poleg tega pa sem poletje od nekdaj povezovala s hrepenenjem po nečem popolnem: po popolnem fantu, v katerega se bom zaljubila, popolnem popoldnevu plavanja v popolnem zalivu, ki se ga bom spominjala za vedno, popolnem potovanju v neznano. S tem hrepenenjem povezujem tudi knjige. Oziroma zgodbe.

Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.

Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za  tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.

Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih  prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.

Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.

Show more...
News Commentary
News
https://is1-ssl.mzstatic.com/image/thumb/Podcasts211/v4/3f/11/16/3f111604-c31c-5e1e-8e33-81100f37630e/mza_8960014188538258747.jpg/600x600bb.jpg
Bojan Ivanc | Čas za obrambo
Prepih
5 minutes
8 months ago
Bojan Ivanc | Čas za obrambo
V zadnjih dveh desetletjih so bile med velikimi prelomnicami za ves svet finančna kriza, pandemija ter nato še energetska kriza in visoka inflacija. Vsakega od teh izzivov smo premagali, pri čemer so pomembno vlogo igrale države z določanjem ukrepom za blažitev negativnih učinkov na gospodarstvo in posameznike. Po vsaki od teh velikih prelomnic pa je močno narasel tudi javni dolg, ker je izjemno ukrepanje držav povezano tako z ukrepi na področju subvencij in drugih pomoči kot tudi z nižjimi davčnimi prilivi. V Evropi smo imeli še eno krizo, ki je drugje niso čutili, in sicer po finančni krizi, ko so se stroški zadolževanja nekaterih držav zelo povečali. Ta kriza je bila posledica nezaupanja v plačilno sposobnost držav v območju evra. Kriza se je razpletla po dolgih zapletih, saj države z nizkim dolgom niso želele jamčiti za dolg drugih držav. Danes smo po moji oceni pred novim izzivom. Evropske države bodo zelo verjetno bistveno dvignile svoje izdatke za obrambo, ker je novi ameriški predsednik jasno povedal, da se Evropa ne more več zanašati na varnostna jamstva, ki ji ga dajejo Združene države prek zveze NATO. Po moji oceni nobena od evropskih držav teh izdatkov ne dviguje zato, ker bi imela napadalni namen, temveč zato, ker so se varnostna tveganja za Evropo v zadnjih nekaj letih bistveno povečala. V lanskem letu so denimo države Evropske unije za obrambo skupaj namenile 326 milijard evrov, kar je bilo 1,9 % bruto domačega proizvoda. Obrambni izdatki v Evropi se pomembno povečujejo od leta 2022, kar sovpada z začetkom vojne v Ukrajini. Vseeno je treba opozoriti, da Ukrajina v obdobju zadnjih treh let kot prejemnica vojaške pomoči od vseh držav na svetu ni prejela več kot 130 milijard evrov. Od Evrope je prejela 62 milijard evrov vredno vojaško opremo oziroma 20 milijard na leto. Nemčija, Združeno kraljestvo in ZDA so tej podpori namenile manj kot 0,2 odstotka svojega bruto domačega proizvoda, kar je za njih zanemarljiv delež. Izdatki za obrambo v Evropi tako niso rasli zaradi visoke pomoči Ukrajini, temveč zaradi nakupa nove vojaške opreme, ki je danes dražja, kot je bila pred leti. A zakaj dvigniti izdatke za obrambo prav zdaj in tako hitro? Višji izdatki za ta namen lahko namreč pomenijo nižje izdatke za druge namene, kot denimo za zdravstvo, šolstvo in socialno državo. Lahko morda pomenijo tudi nove davke, kar pomeni dodatno breme za gospodarstvo in posameznike. Višji izdatki so povezani tudi s krepitvijo števila vojakov, ker so skoraj vse evropske vojske kadrovsko podhranjene. Najboljši motivator za krepitev števila vojakov je dvig plač in uvedba drugih ugodnosti, povezanih s služenjem v vojski, kar pa verjetno pomeni manjšo razpoložljivost delavcev v drugih dejavnostih. Zgodovina nas uči, da so države v zadnjih 130 letih v Evropi tako visok dvig obrambnih izdatkov financirale pretežno z dolgom, v manjši meri pa z višjimi davki. Le redko kdaj pa z zmanjšanjem potrošnje države na drugih področjih. »Toda tudi dolg je treba enkrat odplačati«, bi se na to odzval racionalen posameznik. Na tem delu je treba ločiti med posameznikom in državo. Države skoraj nikoli ne znižujejo svojega dolga, le dodajajo mu novega, kljub temu da stare obveznice poplačajo, ko dospejo, še pred tem pa izdajo nove. In točno to prinaša tudi skupen evropski načrt, ki bi državam članicam omogočal cenejše financiranje teh izdatkov z novim dolgom, hkrati pa bi Evropska komisija ustrezno prilagodila svoj pogled na primanjkljaje držav tako, da bi tolerirala njihov dvig. Vendar nobeno kosilo ni zastonj. Izdaja dodatnega dolga pomeni ustvarjanje novega denarja, kar lahko pomeni tudi nekoliko višjo inflacijo. To se recimo na trgu najbolj jasno vidi v tržni obrestni meri na 10-letni državni dolg. Ob napovedi visokega dviga izdatkov za ta namen v Nemčiji so se stroški zadolževanja nemške države dvignili hitro z 2,4 odstotka na 2,8 odstotka. Nemčija se zaradi svojega nizkega dolga uvršča med najbolj varne države, ki se najceneje zadolžujejo. Precej podobno se je zgodilo s slovensko obveznico, kjer je tržna obrestna mera narasla s 3 na 3,3 odstotka. Izdatki za obrambo vplivajo tudi na gospodarsko rast. Plače vojaškega osebja se prelijejo v potrošnjo, ki predstavlja več kot polovico bruto domačega proizvoda. Izdatki za nakup opreme pa pozitivno vplivajo na gospodarsko rast v primeru, da je oprema izdelana v državi ali pa podjetja iz Evrope sodelujejo v verigi vrednosti, ki zagotavlja proizvodne dele za vojaško opremo. V zadnjih treh letih so evropske države okoli 80 odstotkov orožja uvozile iz drugih držav, kar na gospodarsko rast ni vplivalo pozitivno. Države članice se tako prav zdaj dogovarjajo, ali bi nove nabave orožja morale prednostno upoštevati dobavitelje in proizvajalce iz Evropske unije ali pa tudi iz drugih držav, kot so Združeno kraljestvo, Norveška in Turčija. Lahko bi rekli, da se krešejo mnenja med ekonomisti in obramboslovci, saj prvi zagovarjajo domačo proizvodnjo in nabavo, drugi pa dajejo prednost tehnološki uporabnosti orožja. Vsekakor pričakujem, da bo tema dviga obrambnih izdatkov ostala z nami še naslednjih nekaj let, obenem pa menim, da bodo imeli pozitiven vpliv na gospodarsko rast. Vsekakor pa lahko na ta račun pričakujemo nekoliko višjo prihodnjo rast cen, kot bi jo imeli sicer.

Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Prepih
Poletje in hrepenenje. Ti dve besedi sta v moji zavesti povezani kot obeska na isti ogrlici. Samo poleti se počutim, kot da je lahko življenje za kak dan res popolno, pa ne glede na to, kaj se dogaja. Mestni pločniki v polmraku dišijo drugače, bolj resnično. Nebo nad Slovensko se zvečer obarva v ravno pravšnji odtenek grozdno vijolične. Poleg tega pa sem poletje od nekdaj povezovala s hrepenenjem po nečem popolnem: po popolnem fantu, v katerega se bom zaljubila, popolnem popoldnevu plavanja v popolnem zalivu, ki se ga bom spominjala za vedno, popolnem potovanju v neznano. S tem hrepenenjem povezujem tudi knjige. Oziroma zgodbe.

Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.

Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za  tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.

Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih  prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.

Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.