Home
Categories
EXPLORE
True Crime
Comedy
Society & Culture
Business
Sports
TV & Film
Technology
About Us
Contact Us
Copyright
© 2024 PodJoint
00:00 / 00:00
Sign in

or

Don't have an account?
Sign up
Forgot password
https://is1-ssl.mzstatic.com/image/thumb/Podcasts211/v4/3f/11/16/3f111604-c31c-5e1e-8e33-81100f37630e/mza_8960014188538258747.jpg/600x600bb.jpg
Prepih
RTVSLO – Val 202
31 episodes
5 months ago
Poletje in hrepenenje. Ti dve besedi sta v moji zavesti povezani kot obeska na isti ogrlici. Samo poleti se počutim, kot da je lahko življenje za kak dan res popolno, pa ne glede na to, kaj se dogaja. Mestni pločniki v polmraku dišijo drugače, bolj resnično. Nebo nad Slovensko se zvečer obarva v ravno pravšnji odtenek grozdno vijolične. Poleg tega pa sem poletje od nekdaj povezovala s hrepenenjem po nečem popolnem: po popolnem fantu, v katerega se bom zaljubila, popolnem popoldnevu plavanja v popolnem zalivu, ki se ga bom spominjala za vedno, popolnem potovanju v neznano. S tem hrepenenjem povezujem tudi knjige. Oziroma zgodbe.

Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.

Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za  tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.

Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih  prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.

Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.

Show more...
News Commentary
News
RSS
All content for Prepih is the property of RTVSLO – Val 202 and is served directly from their servers with no modification, redirects, or rehosting. The podcast is not affiliated with or endorsed by Podjoint in any way.
Poletje in hrepenenje. Ti dve besedi sta v moji zavesti povezani kot obeska na isti ogrlici. Samo poleti se počutim, kot da je lahko življenje za kak dan res popolno, pa ne glede na to, kaj se dogaja. Mestni pločniki v polmraku dišijo drugače, bolj resnično. Nebo nad Slovensko se zvečer obarva v ravno pravšnji odtenek grozdno vijolične. Poleg tega pa sem poletje od nekdaj povezovala s hrepenenjem po nečem popolnem: po popolnem fantu, v katerega se bom zaljubila, popolnem popoldnevu plavanja v popolnem zalivu, ki se ga bom spominjala za vedno, popolnem potovanju v neznano. S tem hrepenenjem povezujem tudi knjige. Oziroma zgodbe.

Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.

Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za  tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.

Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih  prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.

Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.

Show more...
News Commentary
News
https://is1-ssl.mzstatic.com/image/thumb/Podcasts211/v4/3f/11/16/3f111604-c31c-5e1e-8e33-81100f37630e/mza_8960014188538258747.jpg/600x600bb.jpg
Bojan Ivanc | Trgovcem s prihodnostjo so se zatresle hlače
Prepih
5 minutes
7 months ago
Bojan Ivanc | Trgovcem s prihodnostjo so se zatresle hlače
Padci na delniških trgih, ki so sledili napovedi uvedbe tako imenovanih recipročnih ameriških carin, so nagnali veliko strahu v kosti trgovcev s prihodnostjo. Natanko to namreč delniški trgi so: odraz prihodnosti oziroma prihodnjih dobičkov, ki jih ustvarjajo delniške družbe. A kaj je tisto, kar je v le dveh dneh spremenilo pogled na vrednost ameriških delniških družb, ki so v povprečju skupaj izgubile več kot desetino vrednosti? To je bila presenetljiva lahkotnost napovedi dviga carinskih stopenj na uvoz blaga iz glavnih trgovinskih partneric Združenih držav. Uvedba določene stopnje carine je bila sicer pričakovana že pred dnevom tako imenovane osvoboditve, kot ga je ameriški predsednik pompozno imenoval. Nikakor pa ni bil pričakovan lahkoten oziroma hevrističen način določitve carinskih stopenj. Ameriški predsednik je namreč še v marcu naznanil, da bodo Združene države skrbno in strokovno preučile vse razloge, zaradi katerih imajo neuravnoteženo blagovno menjavo, oziroma z drugimi besedami, iz nekaterih držav več uvažajo, kot tja izvažajo. Ta pogled je že sam po sebi skregan z ekonomsko logiko, saj bogate države po navadi več blaga uvažajo. To odraža tako blaginjo prebivalstva kot dejstvo, da se zato proizvodnja v taki državi ne izplača. Tako prav ameriške multinacionalke že vrsto let selijo enostavnejšo proizvodnjo v azijske države, kjer so ustvarjale dobičke s tem, da so blago proizvedle z nizkimi stroški, medtem ko so ohranjale faze z visoko dodano vrednostjo v Združenih državah. Ameriška podjetja so tako še vedno oblikovala in razvijala proizvode doma, proces proizvodnje pa prepustila državam, ki so to naredile z nizkimi stroški in visoko kakovostjo izdelave. Razumljivo je to v času prispevalo k temu, da so Združene države imele vse večji primanjkljaj pri blagu, vendar na drugi strani presežek s svetom pri storitvah. Podjetja iz tujih držav so še vedno veliko investirala v Združene države, kupovala ameriške delnice in obveznice ter tako financirala primanjkljaj v tekoči bilanci. S tem dogovorom je bil po moji oceni zadovoljen ves svet, vendar ni gospodarstvo edino, ki določa pravila igre. Predsednik Trump je že pred izvolitvijo zatrjeval, da je uvedba carin po njegovem mnenju pravičen ukrep, ki bo Združenim državam povrnil svetovni ugled in številna izgubljena delovna mesta v industriji. Taka predvolilna obljuba je naletela na posluh predvsem pri volivcih v zveznih državah, v katerih je bilo v preteklosti ukinjenih veliko delovnih mest v industriji. Ob tem pa je treba poudariti, da ostaja stopnja brezposelnosti v Združenih državah zgodovinsko ena najnižjih in je veliko vprašanje, od kod bi država sploh dobila toliko ljudi, ki bi danes opravljali enostavna dela v industriji. Z uvedbo carin je Trumpov končni cilj prav to: povečati proizvodnjo v Združenih državah, tudi ob dejstvu, da za to ni jasne ekonomike, ne znanja, ne razpoložljive delovne sile. Eden izmed prvih ukrepov aktualnega predsednika je bil tudi pregon nezakonitih migrantov, na katerih temelji poceni delovna sila na podeželju in v ameriških tovarnah. Kakšna je torej sploh povezava med carinami in dobički? Carine pomenijo, da bo uvoznik moral plačati več za uvožen proizvod, izdelan v tujini, in bo sčasoma to razliko v ceni prenesel na potrošnika. Obenem je to spodbuda domači proizvodnji, katere strošek proizvodnje je danes višji. Zaradi razlike v končni uvozni ceni izdelka zaradi uvedbe carin se bo razlika z domačo proizvodnjo znižala, to pa naj bi tudi spodbudilo odpiranje novih obratov v Združenih državah. Na tem mestu pa se sanjarjenje ameriškega predsednika ustavi, ker se industrija ne more preseliti na kratek rok, saj so s tem povezani veliki fiksni stroški. Prav tako Združene države nimajo zadosti ljudi s kompetencami, da bi delali v ameriški industriji, za plače, ki bi bile nizke, ker odražajo proizvodnjo izdelkov z nizko dodano vrednostjo. Proizvodnja z visoko dodano vrednostjo je namreč v Združenih državah že zdaj močna, če izpostavimo le farmacijo in vojaško industrijo. Finančni trgi so pretekli petek dodatno upadli tudi zaradi kitajske napovedi o uvedbi proticarin. Zato bodo ameriški proizvodi dražji na Kitajskem in bodo verjetno evropski proizvodi bolj zaželeni v očeh kitajskih kupcev. Ekonomska politika, ki jo Trump izvaja, je po mnenju nas, večine ekonomistov, destruktivna. Vseeno pa si nekako ne znam predstavljati, da ne bi Trump v prihodnje vseeno pokazal malo več pragmatizma ter ocenil tudi stroškov, ki jih bo s svojo napovedjo povzročil velikim ameriškim multinacionalkam, kot so Tesla, Nike in Apple. Vsekakor je pred nami še zelo razburljivo obdobje, vendar nanj ne smemo gledati čustveno, ker je do določene mere vse skupaj teatralno in namenjeno dialogu Trumpa z ameriškimi volivci. Prav tako lahko ameriške multinacionalke vpliv carin omilijo z nižjimi uvoznimi cenami. Moč finančnih trgov običajno na koncu zmaga, zato verjamem, da bodo današnji vlagatelji čez nekaj let za to tveganje nadpovprečno poplačani. Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Prepih
Poletje in hrepenenje. Ti dve besedi sta v moji zavesti povezani kot obeska na isti ogrlici. Samo poleti se počutim, kot da je lahko življenje za kak dan res popolno, pa ne glede na to, kaj se dogaja. Mestni pločniki v polmraku dišijo drugače, bolj resnično. Nebo nad Slovensko se zvečer obarva v ravno pravšnji odtenek grozdno vijolične. Poleg tega pa sem poletje od nekdaj povezovala s hrepenenjem po nečem popolnem: po popolnem fantu, v katerega se bom zaljubila, popolnem popoldnevu plavanja v popolnem zalivu, ki se ga bom spominjala za vedno, popolnem potovanju v neznano. S tem hrepenenjem povezujem tudi knjige. Oziroma zgodbe.

Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.

Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za  tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.

Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih  prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.

Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.