Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Medtem ko marsikje 8. marec mine v duhu cvetja, čokolad in praznih pohval, je resnično bistvo tega dne v spominu na težko prehojeno pot do enakopravnosti. Ta dan ni zgolj simbolični opomnik, ampak tudi klic k akciji, saj dogajanja v svetu kažejo, da so pridobljene pravice žensk velikokrat ogrožene, da niso nikoli v celoti varne pred ukinitvijo ter da kljub enakopravnosti sistemska in individualna diskriminacija žensk in deklet še zdaleč ni odpravljena. Raziskave in poročila različnih mednarodnih organizacij namreč jasno kažejo, da se ženske in dekleta po vsem svetu še vedno soočajo z različnimi oblikami diskriminacije po spolu, nasiljem, omejevanjem in tudi odvzemanjem pravic.
Kot opozarjajo v okviru Združenih narodov, leto 2025 predstavlja ključen trenutek v globalnem prizadevanju za enakost spolov in opolnomočenjem žensk, saj obeležujemo 30. obletnico sprejetja Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, ki so jo sprejeli na znameniti Četrti svetovni konferenci o ženskah v Pekingu. Ta dokument ostaja najnaprednejši in najširše podprti globalni načrt za pravice žensk in deklet. Njegove smernice so usmerjale politike in programe na ključnih področjih napredka, kot so izobraževanje, zdravje, politična udeležba, ekonomsko opolnomočenje ter odprave nasilja nad ženskami. Gre za dokument, ki je temeljito spremenil agendo pravic žensk in pripomogel k vidnemu napredku na tem področju.
Tako je na primer pred letom 1995 le 12 držav imelo zakonodajo proti nasilju v družini. Danes pa v 193 državah obstaja več kot 1.500 zakonodajnih ukrepov, s katerimi opredeljujejo to nasilje, ki v največjem deležu prizadene prav ženske. Pekinška platforma je ob tem spodbudila tudi vzpostavitev številnih storitev za preživele nasilja, kot so zatočišča, pravna pomoč, svetovanje in zdravstvena oskrba. Te storitve so se razširile po vsem svetu in so danes dostopne številnim ženskam in dekletom. Pekinška agenda je sprožila tudi številna globalna gibanja za pravice žensk, ki izzivajo škodljive stereotipe in ustaljene prakse ter uveljavljajo politike, zakone in institucije za enakost spolov. Poudarila je tudi pomen polne in enakopravne udeležbe žensk pri reševanju konfliktov in preprečevanju nasilja, tudi na odločevalskih ravneh. Danes ima tako 112 držav nacionalne akcijske načrte za ženske, mir in varnost – leta 2010 je bilo takih držav le 19. Ti načrti so bili ključni za povečanje sodelovanja žensk v mirovnih procesih, omogočanje dostopa do vodstvenih položajev in sprejemanje zakonov za obravnavo spolnega nasilja v konfliktih.
A kljub napredku, ki ga nikakor ne gre zanikati, je slika o položaju žensk in deklet daleč od idealne in pred nami so številni izzivi, ki jih ne smemo spregledati. Svet se žal sooča z naraščajočimi konflikti, podnebnimi spremembami in digitalnimi izzivi, ki pomembno vplivajo na položaj žensk in deklet ter ogrožajo njihove pravice in življenja. Kot opozarjajo Združeni narodi, je leta 2023 kar 612 milijonov žensk in deklet živelo na območjih oboroženih spopadov, kar je za polovico več kot pred desetletjem.
Prav tako raziskave kažejo, da zaupanje v demokracijo upada, civilni prostor za delovanje aktivistk in organizacij se krči, napadi na pravice žensk pa postajajo vedno bolj sistematični. Dostop do izobraževanja, zaposlitve in odločanja je še vedno neenak in v globalnem smislu še vedno predstavlja prostor tako odkrite kot prikrite diskriminacije.
Zato je pomembno, da si ob prihajajočem osmem marcu ne zatiskamo oči pred realnostjo. Ta dan ni tu zato, da bi ženskim kolegicam in partnerkam rekli "hvala" in se nato vrnili k stari rutini. Ta dan je priložnost, da se zavemo, kje smo in na čem bi še bilo potrebno delati. Praznovanje 8. marca pomeni, da skupaj zahtevamo spremembe, ki bodo zagotovile pravice, enakost in opolnomočenje za vse ženske in dekleta, in to ne le na ta dan, ampak vsak dan v letu. V svetu, kjer so pravice žensk znova pod pritiski, je ta dan opomin, da boj ni zaključen – in da korakov nazaj ne smemo dopustiti.
doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.