Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.
Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.
Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.
Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.
Ko govorimo o radikalizaciji in nasilju, zlasti med mladimi, se družba pogosto odzove s hitro obsodbo v smeri moraliziranja, poenostavljenih odgovorov, strogih kazni in raznih ukrepov ničelne tolerance. Gre za hitre, toda žal tudi nepremišljene odzive, ki nam ne ponujajo pravih vpogledov v dogajanje in nas pogosto peljejo v iskanje neustreznih in radikalnih rešitev, kot je na primer popolna prepoved telefonov.
Skladno s tem je najprej treba reči, da se radikalna prepričanja ne zgodijo čez noč. Če želimo razumeti, kako se oblikujejo in zakaj mladi v njih iščejo odgovore in tudi uteho, moramo namreč pogledati širšo sliko.
Podlaga za radikalna prepričanja se ne začnejo na spletu, ampak že veliko prej, in sicer z idejami, ki se zdijo povsem vsakdanje in sprejemljive in s katerimi se mladi srečujejo v svojem najširšem socialnem okolju. Piramida nasilja ponuja pomemben vpogled v ta proces – nasilje se ne pojavi nenadoma, temveč raste iz kulturnih vzorcev, ki marsikaj opravičujejo. Ko kot družba dopuščamo seksizme, normaliziramo nestrpnost do vsega, kar naj bi se razlikovalo od postavljenih družbenih idealov, se posmehujemo šibkosti ali normaliziramo spolno neenakost, ustvarjamo temelje, na katerih se lahko razvijejo radikalnejše ideologije. Majhni vsakodnevni signali, ki opravičujejo neenakost, zaničevanje ali izključevanje, oblikujejo miselni okvir, v katerem se nasilje lahko zdi upravičeno in tudi smiselno.
Eden bolj skrb vzbujajočih pojavov sodobnega časa pa sta porast radikalizacije med mladimi moškimi in širjenje tako imenovane “toksične moškosti”, ki temelji na prepričanju, da so za njihove težave in frustracije, tako na osebni kot družbeni ravni, krive ženske in feminizem, saj naj bi feministična prizadevanja zamajala bistvo moške identitete in njen tradicionalni pomen. Družbena omrežja so pri tem postala plodna tla za širjenje takih prepričanj, pri tem pa vplivneži in subkulture, kot so inceli in moškosfera, utrjujejo ideje, da sta moška moč in nadzor nad ženskami ključna za ohranitev tradicionalnega moškega statusa. Ob tem širijo miselnost, da je uveljavljanje avtoritete z nadzorom in agresijo edini način za ohranitev prave moškosti v družbi, ki naj bi bila vse bolj ogrožena prav zaradi preveč emancipiranih žensk.
Težave pri takih radikalnih prepričanjih so, da pogosto ob upravičevanju nasilja vanj tudi vodijo, to potrjujejo tudi raziskave in podatki, ki kažejo na porast medvrstniškega nasilja in nasilja nad ženskami. Na ta problem nas opozori tudi serija Adolescenca, katere scenarij temelji na resničnih dogodkih, ko je bilo v Angliji v krajšem obdobju več umorov mlajših deklet, ki so jih zakrivili njihovi sošolci oziroma vrstniki in ki so bili posledica prav takih destruktivnih prepričanj.
V skladu s tem se postavljajo vprašanja, kako naj se družba, predvsem odrasli, odzovemo na te izzive in kako naj z mladimi delamo. Žal pa se najpogostejši odgovori še vedno vežejo ali na strogo kaznovalno politiko ali pa na ukrepe, ki izhajajo iz pristopa ničelne tolerance, ki pa imajo številne pasti in dolgoročno ne prinašajo najustreznejših rešitev. Če mladostnika samo kaznujemo, ga tako še bolj potisnemo na družbeni rob, kjer postane še dovzetnejši za radikalne ideje, saj se lahko v občutku odrinjenosti zateče k skupinam, ki mu ponujajo občutek pripadnosti in preprostih odgovorov na številna kompleksna vprašanja.
Na drugi strani pa ničelna toleranca spodbuja moralno paniko in ustvarja lažno predstavo, da so vsi mladi enako problematični, med seboj enaki in enako dovzetni za sodobne radikalne trende. Tako poenostavljeno razmišljanje vodi v pokroviteljski odnos do mladih, ki jim odvzema možnost soodločanja in sodelovanja pri iskanju rešitev ter razumevanja njihove raznolikosti in specifik. Namesto da bi jih spodbujali h kritičnemu razmišljanju in vključevanju v iskanje rešitev, jih tako obravnavamo kot pasivne in neodgovorne subjekte, ki jih je treba samo nadzorovati in disciplinirati.
S takimi pristopi se na koncu ne zmanjšujejo konflikti, temveč se ustvarjajo dodatni prepadi – tako med mladimi samimi kot med mladimi in odraslimi. Namesto kaznovanja in izključevanja je zato pomembno, da gradimo mostove, ki omogočajo dialog, razumevanje in vključevanje, saj so prav taki pristopi ključni za konstruktivne družbene spremembe in dolgoročne rešitve.
Doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.