Človek bi si mislil, da knjiga, ki ima že v naslovu tako zastrašujočo besedo, kot je »filozofija«, ne more računati na prav številno bralstvo. Toda Filozofija majhnega kraja, ki jo je leta 1969 objavil srbski pisec Radomir Konstantinović, lani pa je pri založbi Beletrina, zahvaljujoč prevajalskim naporom Đurđe Strsoglavec, izšla še v slovenščini, že vse od izida buri duhove in sproža precej žolčne polemike, v katere se še zdaleč ne zapletajo le filozofi in filozofinje. V Srbiji, na primer, velja za eno najbolj kontroverznih in subverzivnih knjig, kadarkoli napisanih v srbščini, in ne manjka bralk in bralcev, ki so trdno prepričani, da tamkajšnje novejše zgodovine s Slobodanom Miloševićem na čelu sploh ni mogoče razumeti, ne da bi razumeli, kaj je Radomir Konstantinović že ob koncu 60. let napisal v Filozofiji majhnega kraja. Je pa k temu treba dodati, da problemski horizonti, ki se ob tem delu odpirajo, slej ko prej niso zamejeni z mejami Srbije oziroma srbstva. Hrvaški književnik Rade Jarak, na primer, meni, da je to, kar se je na prehodu iz 20. v 21. stoletje dogajalo v hrvaški kulturi in hrvaški družbi, pravzaprav že opisal oz. napovedal Konstantinović v svoji Filozofiji majhnega kraja.
O čem torej govori Filozofija majhnega kraja? Kaj natanko je ta majhni kraj, ki ga skuša Konstantinović tu opredeliti? Kako je mogoče, da se v njegovi analizi še danes, skoraj šest desetletij pozneje, prepoznavajo bralke in bralci z različnih koncev nekdanje Jugoslavije? Ali Filozofija majhnega kraja lahko nagovori tudi nas v Sloveniji, ki smo se sicer že pred dolgimi leti navadili o sebi samovšečno misliti, da smo vendarle bistveno drugačni – nekako boljši – od drugih južnoslovanskih narodov? – V iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili do novinarke in literarne kritičarke Hane Samec Sekereš, ki je o Filozofiji majhnega kraja pred nedavnim pronicljivo pisala za revijo Literatura.
Foto: Goran Dekleva
Človek bi si mislil, da knjiga, ki ima že v naslovu tako zastrašujočo besedo, kot je »filozofija«, ne more računati na prav številno bralstvo. Toda Filozofija majhnega kraja, ki jo je leta 1969 objavil srbski pisec Radomir Konstantinović, lani pa je pri založbi Beletrina, zahvaljujoč prevajalskim naporom Đurđe Strsoglavec, izšla še v slovenščini, že vse od izida buri duhove in sproža precej žolčne polemike, v katere se še zdaleč ne zapletajo le filozofi in filozofinje. V Srbiji, na primer, velja za eno najbolj kontroverznih in subverzivnih knjig, kadarkoli napisanih v srbščini, in ne manjka bralk in bralcev, ki so trdno prepričani, da tamkajšnje novejše zgodovine s Slobodanom Miloševićem na čelu sploh ni mogoče razumeti, ne da bi razumeli, kaj je Radomir Konstantinović že ob koncu 60. let napisal v Filozofiji majhnega kraja. Je pa k temu treba dodati, da problemski horizonti, ki se ob tem delu odpirajo, slej ko prej niso zamejeni z mejami Srbije oziroma srbstva. Hrvaški književnik Rade Jarak, na primer, meni, da je to, kar se je na prehodu iz 20. v 21. stoletje dogajalo v hrvaški kulturi in hrvaški družbi, pravzaprav že opisal oz. napovedal Konstantinović v svoji Filozofiji majhnega kraja.
O čem torej govori Filozofija majhnega kraja? Kaj natanko je ta majhni kraj, ki ga skuša Konstantinović tu opredeliti? Kako je mogoče, da se v njegovi analizi še danes, skoraj šest desetletij pozneje, prepoznavajo bralke in bralci z različnih koncev nekdanje Jugoslavije? Ali Filozofija majhnega kraja lahko nagovori tudi nas v Sloveniji, ki smo se sicer že pred dolgimi leti navadili o sebi samovšečno misliti, da smo vendarle bistveno drugačni – nekako boljši – od drugih južnoslovanskih narodov? – V iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili do novinarke in literarne kritičarke Hane Samec Sekereš, ki je o Filozofiji majhnega kraja pred nedavnim pronicljivo pisala za revijo Literatura.
Foto: Goran Dekleva
A manijak je bil očitno tudi von Neumann, njegovo zgodbo spremljamo skozi oči številnih ljudi, ki so ga osebno poznali in vsak s svoje perspektive odpira različne plasti tako von Neumanna samega, kot tudi kompleksnega znanstvenega in zgodovinskega dogajanja, ki pelje od pretresov kvantne fizike in vzpona fašizma do vzpona umetne inteligence in dilem današnjega trenutka.
O romanu Maniac, ki je izšel pri založbi Mladinska knjiga, sta v Sobotnem branju spregovorila Vesna Velkovrh Bukilica, ki je delo prevedla, in profesor računalniške matematike na fakulteti za matematiko in fiziko UL dr. Ljupčo Todorovski.