1. julija leta 2004 se je v orbito okoli Saturna vtirila misija Cassini. Od tam nam je naslednjih trinajst let pošiljala prelepe posnetke tega drugega največjega planeta v Osončju, pa tudi nekaterih njegovih lun, kot so Titan, Rea, Japet, Fojba ter mnoge druge. Za znanstvenike, ki proučujejo planete našega Osončja, pa ti posnetki nimajo le estetske vrednosti. Njihova vsebina raziskovalcem obelodanja pojave, ki se dogajajo tako na površju teh nebesnih teles, kot tudi globoko v njihovi notranjosti. Pa ne le to. Fotografije nam pripovedujejo tudi zgodbe o tem, kaj se je s Saturnom ter njegovimi lunami dogajalo v daljni preteklosti.

Leta 2005 nam je sonda Cassini poslala prve podrobne fotografje prav posebne lune z imenom Enkelad. Gre za šesto največjo Saturnovo luno ter devetnajsto največjo v Osončju. Njen premer znaša 500 kilometrov, njeno površje pa povečini prekriva čisti ter dokaj sveži vodni led. Na slikah Enkelada, ki jih je naredila Cassini, so znanstveniki v bližini njenega južnega pola zaznali množico krioognjenikov, ki nenehno bruhajo ogromne količine snovi, ki med drugim vsebuje veliko vodne pare. Preko sto krioognjenkov vsako sekundo v višave požene okoli 200 kilogramov tega materiala, katerega hitrost doseže 2000 kilometrov na uro. Zaradi izredno nizke temperature na Enkeladu, ki je v povprečju enaka -200º C, vodna para hitro zamrzne. Del te vode uide v vesolje in ostane ujet v Saturnovem obroču E, preostanek pa pade nazaj na Enkeladovo površje v obliki - snega.

Toda, od kod voda na Enkeladu? Kako je mogoče, da obstaja v tekočem stanju? In kaj njena prisotnost pomeni za morebiten obstoj življenja ne tej luni?