Za zaključek leta pa se podajmo na vesele ulice našega glavnega mesta. Tam sta se med praznično rajanje na tiho prikradli politika in ideologija. Kjer pa sta omenjeni gospe, tudi naša analitična oddaja ni daleč. Politika in ideologija sta si – ker vesta, da drugače ob novoletnih bakanalijah ne moreta prisostvovati – za zasedbo ulic in naših src izbrali glasbo. Zadeva se zdi dovolj preprosta. Župan Janković je na začetku praznikov z ljubljanskih ulic pregnal trubače, ob državnem prazniku pa nato nadvse širokogrudno sprejel harmonikarje. Še pojasnilo za etnomuzikološko neuke … Trubači predstavljajo balkansko, predvsem srbsko glasbo, harmonikarji pa slovensko glasbo. Najprej obdelajmo politiko, potem se lotimo ideologije, če ne bosta omenjeni prej obdelali nas. Poteza župana Jankovića je presenetljiva, hkrati pa politično modra. Polovica ali še več njegovih kritikov se ob koruptivnosti najraje obeša na njegovo deklarirano balkanskost. Naj gre za prijateljstva s srbskim predsednikom, izgovorjavo posameznih vokalov, ali pa koncesije ljubljanskih bifejev, Janković velja za izpostavo Balkana sredi pastorale slovenske prestolnice. In kaj ti naredi premeten politik? Glasbenike, ki bi naj predstavljali srčiko njegovega etosa, brez velikega cirkusa spodi z mestnih ulic, druge glasbenike, ki pa simbolizirajo trdo slovenstvo, pa ne le sprejme, temveč jih naslednje leto povabi še v dvakrat večjem številu. Da je s tem dejanjem vzel del vetra iz jader političnih nasprotnikov, je čisto jasno, da pa si je ob svoji potezi tiščal prste v ušesa, pa precej verjetno. V nadaljevanju pa obračunamo z antičnim pregovorom o okusih, o katerih se ne razpravlja. Hočemo povedati, da je vsaj polovico krivde za civilizacijo, ki se je znašla v enosmerni ulici, nosi nerazpravljanje o okusih. Ljudje z izrazito slabim okusom, tudi za glasbo ne nazadnje, so nas pripeljali v šlamastiko, s katero se ubadamo kot človeštvo in tudi kot država, imenovana Slovenija. Visoko razvit okus za lepe umetnosti bi moral biti pogoj za opravljanje javne službe in zagotavljamo vam, da bi javno življenje, v katerem bi bilo dovoljeno sodelovati in delovati samo posameznikom z izbranim okusom, potekalo bolj strpno in tudi uspešneje od današnje kloake. Naj nam cenjeni ceh glasbenih kritikov oprosti poenostavljanje, ampak recimo, da lahko glasbo ločimo po kompleksnosti, s čimer sta narodno-zabavna tonika in dominanta enostavni obliki, Mozart pa je na drugem polu te vrednostne palice. Na eni strani je glasba kot zabava in rompompom, na drugi pa glasba, ki pripoveduje zgodbo, ali vzbuja čustva. In tukaj so si trubači in harmonikarji povsem enaki. Hočemo povedati, da je vseeno, ali na ulici igrajo trubači ali harmonikarji; k obči kulturi in prosveti ne prispevajo ne eni ne drugi. Eni sicer vzbujajo bolj domoljubna čustva od drugih, to pa je tudi vse. Gledano s stališča glasbć kot lepe umetnosti, pa bi moral Jankovič pregnati z ulic oboje ali pa obojim pustiti igrati. Pač kolikor je razvit njegov glasbeni posluh in kako zahtevna je njegova kulturna raven. Ima pa naša teza nadvse eleganten preizkus; trubači so se najbrž užaljeni, a v skladu z nomadskim slovesom, z ljubljanskih umaknili na zagrebške ulice. Oblast je tam bolj milostna, ampak prebivalci so jih jadrno začeli preganjati iz posameznih sosesk. Zdaj manjka le še to, da bi v Zagreb iz Ljubljane poslali še dvesto petdeset harmonikarjev z Golico in bi bilo takoj jasno, ali naša teza drži vodo. Potem pa je tu še povsem ideološka komponenta harmonikarskega nastopa. Šef harmonikarjev je pojasnil, da njihov shod nima nobene politične konotacije, ne političnega sponzorstva. Ampak če naštejemo osnovne elemente prireditve, ki se je imenovala podpora slovenski glasbi: »ljubljanske ulice, harmonika, največji državni praznik«, potem vidimo, da je šlo za interpelacijo domoljubja, kot si ga predstavlja in propagira slovenska politična desnica. S čimer ni, da ne bo pomote in nesporazumov, čisto nič narobe. Nikakor pa se ne sme in ne more razumni strinjati, da je to edina zveličavna oblika domoljubja. Se pravi, da politična ali pač ideološka desnica slovenstvo oznanja in enači s harmoniko in Avsenikovo glasbo. Ker, če se navežemo na kompleksnejše glasbene oblike, domoljubje ne more biti le valček ali polka, temveč je lahko rock ali simfonija, in v primeru skoraj četrtine Slovencev tudi tango. In naj bo naslednja misel tudi slovo naše skromne oddaje od iztekajočega se leta. Ne bo dovolj, da se kulturne elite od svete preproščine samo dobrohotno ograjujejo … Počasi se bo treba proti njej začeti boriti. Ta boj nam je kot zapuščino zapovedal poet, ko je pred stoletji vzkliknil temeljno, a danes tolikanj zlorabljano resnico obstoja slovenstva. »Kultura in prosveta, to naša bo osveta!«