Zelo na kratko in kot rečeno brez empiričnih podatkov, ki bi trditve podprli. Začelo se je dokaj benigno, akoravno butasto do korenin. Na vedno eno in isto glasbeno podlago so mladi na platformah najprej plesali en in isti ples, potem so se s filmsko montažo preoblačili, nato so začeli izvajati tudi potencialno nevarne potegavščine, ki pa seveda niso bile dovolj, da bi jih omrežja prepovedala.
Ne drži pa, da se niso trudila. A nov potencialno nevaren izziv se lahko širi s hitrostjo gozdnega požara in preden umetna inteligenca, vgrajena v platforme, zazna potencialno nevarnost, po spletu kroži že tisoče kopij, kar sledi preprosti digitalni logiki, da je viralnost pomembnejša od varnosti. Ob tem pa je mladina pametna, kot le kaj, in zna omejitve objav posnetkov, ki so potencialno nevarni, tudi zaobiti. Kot so včasih zapisali: pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni …
Na začetku so ljudje drug drugemu na glavo kot presenečenje zlivali čebre vode in posnetki presenečenih so potovali na popularno družbeno omrežje. A kot vse v življenju, so se posnetki počasi prelevili v ekstreme; izmikanje stolov, snemanje sebe nad prepadom in bog ve, kaj še vse. Mladina je začela živeti po diktatu algoritmov in starejšim se še sanjalo ni, kakšna je njihova realnost. Izziv, tudi drznost, ki sta temelj odraščanja, sta iz rok tradicije ali navad povsem prešla v roke kolektivne digitalne histerije. Kot primer: na medmrežju kroži govorica, da mladi, ki so požgali nebotičnik v Zagrebu, trdijo, da so vanj vstopili z namenom posneti video, ki na družbenem omrežju prikazuje skupine najstnikov, kako raziskujejo zapuščene stavbe. Zaneten ogenj naj bi jim prinesel več ogledov.
Poznati pa moramo vsaj dva bistvena motiva, skrita v ozadju predmetov na naših tirih … Platforme ali niso, ali pa so zelo ohlapno pravno odgovorne za vsebino objav; in seveda, kot vedno, je v ozadju denar. Algoritem nagrajuje ekstremne, dramatične, adrenalinske vsebine, število ogledov je nato povezano z reklamami; vse to skupaj je v končni konsekvenci rodilo razred mladih, imenovanih »vplivneži, ki jim je objavljanje vsebin na internetu dobro plačan poklic«. Ker zgledi vlečejo, je najstnikom ideja klasične službe, s šefi, delovnim časom in obveznostmi skrajno tuja … Kakorkoli se zdi bizarno in analognemu razumu tuje, je trditev, da nekdo meče stara kolesa na železniško progo v upanju, da bo to postalo njegov poklic, med mladimi povsem legitimna.
Ampak to še ni vse v tej težko razumljivi šlamastiki.
Istočasno s pojavom vedno bolj ekstremnih potegavščin, ali pač enostavno snemanju ekstremnih podvigov, ki jih mi razumemo kot vandalizem, se je v vso zgodbo vpletel še nov element. Gre za manipulacije video ali avdio posnetkov s pomočjo umetne inteligence. Prav v tej oddaji smo se pred nekaj tedni za las izginili komentarju o tragediji jokajočih ukrajinskih vojakov, ki v uniformah med vožnjo na fronto svojim domačim še zadnjič pošiljajo obupane klice na pomoč. Pozneje se je izkazalo, da gre za povsem digitalno generiran posnetek in vi kot poslušalci bi skoraj dobili komentar, ki bi temeljil na neresnici.
Tako moramo med navalom vandalizma, ki ga, kot slišimo, preiskujejo celo tajne službe, postaviti osnovno vprašanje: »Kaj je resnično? Kaj dejansko obstaja v realnem času in prostoru in kaj je samo produkt strojev?«
Naivnost in nepoučenost naših generacij, ki pa še vedno držimo vzvode oblasti, nas vodi v neizogibni spopad z generacijami, ki živijo v vzporednem univerzumu in so jim šege in navade tukajšnjih plemen povsem nerazumljive.
Po našem skromnem mnenju smo naredili celoten krog, od primatov sem. Kajti spet se čudimo in sprašujemo, ali je realnost, ki jo vidimo, slišimo in doživljamo, sploh realnost … Ali pač gre za umetno generirano realnost, ki jo srkamo kot nezavedne žrtve nekih zlobnih imperijev. Edina resničnost se zdi dejstvo, da so utopije, prikazane v znanstveni fantastiki izpred pol stoletja, postale resničnost.
In medtem, ko smo starejše generacije pasivne žrtve, je naša mladina aktiven konzument ter istočasno tudi gorivo za razraščajočo se blaznost.
Odzvali smo se, kot je bilo pričakovati. Klici k prepovedi mobilnih telefonov v šolah so do neke mere meso postali, minister za šolstvo pa se je zavzel proti prepovedi orodij umetne inteligence v šolah, nekateri starši po svojih najboljših močeh omejujejo čas pred zasloni. A vse to je pljunek v morje in človeštvo, ki ne zna ustaviti sovraštva iz mesa in krvi, se seveda ne bo zmoglo upreti sovražniku, ki ga niti ne vidi.
Zelo na kratko in kot rečeno brez empiričnih podatkov, ki bi trditve podprli. Začelo se je dokaj benigno, akoravno butasto do korenin. Na vedno eno in isto glasbeno podlago so mladi na platformah najprej plesali en in isti ples, potem so se s filmsko montažo preoblačili, nato so začeli izvajati tudi potencialno nevarne potegavščine, ki pa seveda niso bile dovolj, da bi jih omrežja prepovedala.
Ne drži pa, da se niso trudila. A nov potencialno nevaren izziv se lahko širi s hitrostjo gozdnega požara in preden umetna inteligenca, vgrajena v platforme, zazna potencialno nevarnost, po spletu kroži že tisoče kopij, kar sledi preprosti digitalni logiki, da je viralnost pomembnejša od varnosti. Ob tem pa je mladina pametna, kot le kaj, in zna omejitve objav posnetkov, ki so potencialno nevarni, tudi zaobiti. Kot so včasih zapisali: pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni …
Na začetku so ljudje drug drugemu na glavo kot presenečenje zlivali čebre vode in posnetki presenečenih so potovali na popularno družbeno omrežje. A kot vse v življenju, so se posnetki počasi prelevili v ekstreme; izmikanje stolov, snemanje sebe nad prepadom in bog ve, kaj še vse. Mladina je začela živeti po diktatu algoritmov in starejšim se še sanjalo ni, kakšna je njihova realnost. Izziv, tudi drznost, ki sta temelj odraščanja, sta iz rok tradicije ali navad povsem prešla v roke kolektivne digitalne histerije. Kot primer: na medmrežju kroži govorica, da mladi, ki so požgali nebotičnik v Zagrebu, trdijo, da so vanj vstopili z namenom posneti video, ki na družbenem omrežju prikazuje skupine najstnikov, kako raziskujejo zapuščene stavbe. Zaneten ogenj naj bi jim prinesel več ogledov.
Poznati pa moramo vsaj dva bistvena motiva, skrita v ozadju predmetov na naših tirih … Platforme ali niso, ali pa so zelo ohlapno pravno odgovorne za vsebino objav; in seveda, kot vedno, je v ozadju denar. Algoritem nagrajuje ekstremne, dramatične, adrenalinske vsebine, število ogledov je nato povezano z reklamami; vse to skupaj je v končni konsekvenci rodilo razred mladih, imenovanih »vplivneži, ki jim je objavljanje vsebin na internetu dobro plačan poklic«. Ker zgledi vlečejo, je najstnikom ideja klasične službe, s šefi, delovnim časom in obveznostmi skrajno tuja … Kakorkoli se zdi bizarno in analognemu razumu tuje, je trditev, da nekdo meče stara kolesa na železniško progo v upanju, da bo to postalo njegov poklic, med mladimi povsem legitimna.
Ampak to še ni vse v tej težko razumljivi šlamastiki.
Istočasno s pojavom vedno bolj ekstremnih potegavščin, ali pač enostavno snemanju ekstremnih podvigov, ki jih mi razumemo kot vandalizem, se je v vso zgodbo vpletel še nov element. Gre za manipulacije video ali avdio posnetkov s pomočjo umetne inteligence. Prav v tej oddaji smo se pred nekaj tedni za las izginili komentarju o tragediji jokajočih ukrajinskih vojakov, ki v uniformah med vožnjo na fronto svojim domačim še zadnjič pošiljajo obupane klice na pomoč. Pozneje se je izkazalo, da gre za povsem digitalno generiran posnetek in vi kot poslušalci bi skoraj dobili komentar, ki bi temeljil na neresnici.
Tako moramo med navalom vandalizma, ki ga, kot slišimo, preiskujejo celo tajne službe, postaviti osnovno vprašanje: »Kaj je resnično? Kaj dejansko obstaja v realnem času in prostoru in kaj je samo produkt strojev?«
Naivnost in nepoučenost naših generacij, ki pa še vedno držimo vzvode oblasti, nas vodi v neizogibni spopad z generacijami, ki živijo v vzporednem univerzumu in so jim šege in navade tukajšnjih plemen povsem nerazumljive.
Po našem skromnem mnenju smo naredili celoten krog, od primatov sem. Kajti spet se čudimo in sprašujemo, ali je realnost, ki jo vidimo, slišimo in doživljamo, sploh realnost … Ali pač gre za umetno generirano realnost, ki jo srkamo kot nezavedne žrtve nekih zlobnih imperijev. Edina resničnost se zdi dejstvo, da so utopije, prikazane v znanstveni fantastiki izpred pol stoletja, postale resničnost.
In medtem, ko smo starejše generacije pasivne žrtve, je naša mladina aktiven konzument ter istočasno tudi gorivo za razraščajočo se blaznost.
Odzvali smo se, kot je bilo pričakovati. Klici k prepovedi mobilnih telefonov v šolah so do neke mere meso postali, minister za šolstvo pa se je zavzel proti prepovedi orodij umetne inteligence v šolah, nekateri starši po svojih najboljših močeh omejujejo čas pred zasloni. A vse to je pljunek v morje in človeštvo, ki ne zna ustaviti sovraštva iz mesa in krvi, se seveda ne bo zmoglo upreti sovražniku, ki ga niti ne vidi.
Na tem mestu se bomo izognili vsem neumestnim dovtipom, ki jih lahko človek zapiše ob rob razmišljanja o generalih, politikih in jajcih. To naj počnejo drugi, mi se bomo podali točno v sredo problema.
Kot ste sami ugotovili – ali v trgovini, ali na lokalni tržnici – ima oboroževalna tekma neposreden vpliv na jajca. Ki jih ni, ali pa so draga.
Dokler se nismo trudili doseči petih odstotkov BDP za obrambo, je bilo jajc kolikor hočeš, na ekonomskih fakultetah pa so kot učni pripomoček topovom priglihali maslo. A čim smo začeli denar kanalizirati v dejansko vojaško porabo, je jajc zmanjkalo. Kot rečeno, so jajca krhka in občutljiva na spremembe tako družbenega vzdušja, kot na preusmeritve industrijskih tokov.
Najprej k očitnemu. Jajca se noro dražijo. V trenutku, ko to pišemo, se bližajo štirim evrom za paket desetih jajc, če pa gre za rojstnodnevno torto in potrebujete one iz proste reje, se boste stegnili do petih evrov. Brez napora. Na tržnicah je situacija podobna. Po uradnih statistikah so cene jajc šle v petih letih navzgor za 41 odstotkov, obstajajo pa tudi tržišča, na katerih so se podražila za petdeset odstotkov.
Uradne razloge poznamo; vlade po vsem svetu krivijo ptičjo gripo, stroške krme in pa prehod na bolj humano odprto rejo.
Eden izmed razlogov, ki je tudi poveden, pa je povečana potrošnja, saj so jajca kljub tem norim podražitvam še vedno najbolj dostopen vir beljakovin.
Podražitev pa je le en vidik jajčne krize. Kot so se naučili tisoči, ki so letošnje poletje preživeli v hrvaških kampih, je mogoče celo to, da jajc zmanjka. Se pravi, da se je pomanjkanje jajc, ki je pred časom zadelo Združene države, razširilo tudi na staro celino in če kaj, pomanjkanje česarkoli liberalnemu kapitalizmu resnično ni v ponos.
A to so uradne statistike, ki pa jim v naši analitični oddaji že od nekdaj ne posvečamo posebne veljave.
Če hočemo priti zadevi do dna, moramo odgovoriti na temeljno vprašanje, ki se glasi, ali je prej bila kura ali jajce? Ker oboje je namreč neposredno povezano s topovi. H kuram, oziroma kokošim torej.
Kokoši veljajo za neumne živali in kot smo se naučili iz zgodovine, si lahko neumen, vendar to še ne pomeni, da nisi preračunljiv. In kaj so pogruntale kokoši? Če zanalašč in načrtno nesejo manj jajc, jim s tem posledično višajo ceno. Čim dosežejo jajca visoko ceno, recimo petih evrov, postanejo njihovi producenti, se pravi kokoši, toliko bolj dragocene, oziroma vrednejše. Kar pomeni, da solidno nesnico – ki sicer znese manj jajc kot pred desetletjem – ob koncu valilne dobe ne čaka kokošja juha, temveč jo bodo rejci obdržali do visoke starosti. Kajti tudi eno jajce na dan je boljše kot nobeno jajce na dan.
Pred petimi leti, ko so bila jajca evro dvajset, so rejci kokoši, ki so izgubile sposobnost jajčne hiperprodukcije, na hitro zamleli v piščančje medaljone ali piščančjo salamo; danes trikrat premislijo, preden to storijo.
Če se vam zdi nemogoče, da bi kokoši poznale temelje neoliberalne ekonomije, ker so preneumne, se poglobite v ustroj kripto valut; ako je desetim mozoljastih računalničarjem uspelo določiti ceno niču, verjemite, da je mogoče milijardam kokoši določiti ceno jajc.
Ampak to je le prvi del razlage. Drugi del govori o tem, kako so jajca v enačbi, oziroma aksiomu o maslu in topovih zamenjala mlekarski proizvod. Na kratko … Maslo je v proračunu držav prispodoba za civilno porabo, topovi pač za vojaško. Modra država mora iskati ravnovesje med obema; a čim se povečajo izdatki za maslo, se zmanjšajo izdatki za topove, trenutno pa smo na obratni strani opisane prispodobe, ko se povečujejo izdatki za topove in manjšajo za maslo. Ampak težava je v tem, da so cene masla stabilne. No, vsekakor bolj stabilne kot tiste za jajca, ker če bi merili inflacijo po jajcih, bi bili spet v Jugoslaviji. In prav zaradi tega, ker so jajca postala rumeno-beli predmet poželenja, ker se jih ne moremo zasititi, ker jih cvremo, kuhamo, žvrkljamo in poširamo ne glede na ceno, morajo postati simbol civilne porabe. Torej teorija o jajcih in topovih. »Manj kot je jajc, več je topov,« je dejstvo, ki kriči iz informativnih oddaj ...
Pa še nekaj je. Če se zazreš globoko v oči povprečne krave, vidiš, da jim je gladko vseeno za to, da jim iz vimen prihaja prispodoba o razdeljeni družbi na robu kataklizme. Krave se želijo le pasti in potem prežvekovati. A ne kokoši; mogoče so neumne, vendar so še kako preračunljive in medtem, ko se mi norčujemo iz njihovega inteligenčnega količnika, jim je uspelo zasužnjiti mesto v velikosti Ptuja.
Ko boste torej naslednjič kupovali jajca, vedite, da niste potrošnik, temveč ste žrtev premišljenega in dobro vodenega ekonomskega eksperimenta; pesnik pred desetletji prilike o trgovcih z novci ni zaman preroško končal s kokošjo.
Takole nas je posvaril božanski Župančič:
Ta putka kokodajca
Bo znesla zlata jajca!
Potem pa pit
Haha Zares
Vsi Blatničani zbrani.