Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek: Tudi otroci in mladostniki so izgoreli. Zaradi preveč dobrega, ne zaradi preveč slabega.
Kako v domačem okolju prepoznati otrokove težave, ki so posledica stresa, kako ukrepati, da ne obremenijo njihovega duševnega zdravja, in kako opremiti otroka, da bo prepoznal stresne dogodke in se znal odzvati nanje? Telo je treba znati poslušati in brati, kaj sporoča, pove psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek.
"Pri otrocih in mladostnikih se bo stres v večini primerov kazal s telesom; ponavljanje nekih določenih simptomov, ki jih ne najdemo v bolezni. To nam da misliti, da je v igri nekaj drugega. Hkrati je naloga odraslih, da otroka učimo. Ne le lepih manir in pridnosti, ampak tudi zdravega odnosa do sebe."
Buren stresni odziv je neškodljiv in popolnoma normalen, lahko je neprijeten, a nam ne bo škodil. "Problem pa je droben, vsakodnevni stres, ki nas po malem najeda in se ga niti ne zavedamo. Velik stresni odziv ima v sebi gumb za izklop, ko se izčrpamo, se tako tudi resetiramo. Pri drobnem stresu, ki se nalaga, ni gumba za resetiranje, to moramo storiti načrtno, tako da se spravimo v prijeten stres."
Otroci se odzivov na okolico šele učijo in njihova koža še ni utrjena tako kot podplat. Problem se lahko pojavi, ko nekdo odrašča v mehkem okolju. Ta človek si ne bo nabral izkušenj in koža se mu ne bo utrdila. Kdaj prepoznati, da si je otrok preveč naložil?
"Če ga neka dejavnost neha veseliti in mu postane breme, je to že znak za alarm. Drugo je, da ima prost vikend in se ne spočije. Ne glede na to, da se je čez vikend ukvarjal s finimi stvarmi, ki ga veselijo, ugotovi, da je v ponedeljek njegova baterija le nekje na tri četrt."
Kadar se telo ne zna odzvati spontano, mu pomagamo, pove dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. Lahko se odpravimo na sprehod, si privoščimo masažo, stres odženemo z boksom, pomivamo posodo. Sproščanja se je treba naučiti. "Za preganjanje depresije in tesnobe je treba narediti nekje 12.000 korakov. A to je treba početi stalno."
Na telefon si lahko nastavimo opomnike, da se vsako uro pretegnemo, zazehamo, se malo stresemo. Kakšne pa so hitre sprostitvene tehnike? Zakaj in kdaj naj dihamo? Zakaj nam bo to pomagalo?
"Temu rečejo prizemljitev, enostavno, da se postaviš, da si tukaj in zdaj. To je treba početi tri mesece, ne le dvakrat. Tako bomo zmanjšali podpražni stres in bomo učinkoviti. Tako lahko zvozimo dan, tudi ko je zelo napet."
Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek: Tudi otroci in mladostniki so izgoreli. Zaradi preveč dobrega, ne zaradi preveč slabega.
Kako v domačem okolju prepoznati otrokove težave, ki so posledica stresa, kako ukrepati, da ne obremenijo njihovega duševnega zdravja, in kako opremiti otroka, da bo prepoznal stresne dogodke in se znal odzvati nanje? Telo je treba znati poslušati in brati, kaj sporoča, pove psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek.
"Pri otrocih in mladostnikih se bo stres v večini primerov kazal s telesom; ponavljanje nekih določenih simptomov, ki jih ne najdemo v bolezni. To nam da misliti, da je v igri nekaj drugega. Hkrati je naloga odraslih, da otroka učimo. Ne le lepih manir in pridnosti, ampak tudi zdravega odnosa do sebe."
Buren stresni odziv je neškodljiv in popolnoma normalen, lahko je neprijeten, a nam ne bo škodil. "Problem pa je droben, vsakodnevni stres, ki nas po malem najeda in se ga niti ne zavedamo. Velik stresni odziv ima v sebi gumb za izklop, ko se izčrpamo, se tako tudi resetiramo. Pri drobnem stresu, ki se nalaga, ni gumba za resetiranje, to moramo storiti načrtno, tako da se spravimo v prijeten stres."
Otroci se odzivov na okolico šele učijo in njihova koža še ni utrjena tako kot podplat. Problem se lahko pojavi, ko nekdo odrašča v mehkem okolju. Ta človek si ne bo nabral izkušenj in koža se mu ne bo utrdila. Kdaj prepoznati, da si je otrok preveč naložil?
"Če ga neka dejavnost neha veseliti in mu postane breme, je to že znak za alarm. Drugo je, da ima prost vikend in se ne spočije. Ne glede na to, da se je čez vikend ukvarjal s finimi stvarmi, ki ga veselijo, ugotovi, da je v ponedeljek njegova baterija le nekje na tri četrt."
Kadar se telo ne zna odzvati spontano, mu pomagamo, pove dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. Lahko se odpravimo na sprehod, si privoščimo masažo, stres odženemo z boksom, pomivamo posodo. Sproščanja se je treba naučiti. "Za preganjanje depresije in tesnobe je treba narediti nekje 12.000 korakov. A to je treba početi stalno."
Na telefon si lahko nastavimo opomnike, da se vsako uro pretegnemo, zazehamo, se malo stresemo. Kakšne pa so hitre sprostitvene tehnike? Zakaj in kdaj naj dihamo? Zakaj nam bo to pomagalo?
"Temu rečejo prizemljitev, enostavno, da se postaviš, da si tukaj in zdaj. To je treba početi tri mesece, ne le dvakrat. Tako bomo zmanjšali podpražni stres in bomo učinkoviti. Tako lahko zvozimo dan, tudi ko je zelo napet."
Tetraplegik Jakob Škantelj o svojem vsakdanu, študiju, potovanjih, ljubezni do športa, predvsem balinanja, želji po nastopu na paraolimpijskih igrah in o svojem zvestem prijatelju - psu Mosesu
Jakob Škantelj se je rodil popolnoma zdrav, pri letu in pol pa se je poškodoval v prometni nesreči. Takrat so spregledali hematom, ki je prekinil komunikacijo živcev v hrbtenjači in tako je Jakob postal tetraplegik. Drugačnega življenja kot na vozičku ne pozna, življenje pa vseeno dojema kot darilo in se vključuje v družbo.
“Izogibam se razmišljanju, da bi lahko normalno živel. Nesrečo sem sprejel kot del mene. To je usoda, ki mi je bila namenjena.”
Jakob se je vse življenje počutil izjemno sprejetega. Pravi, da so ga otroci vedno vključili v različne igre, bil je vabljen na rojstne dneve, z nekaterimi je še danes prijatelj. Včasih so se mu nekateri tudi posmehovali, a se je znal s tem odraslo spopasti.
“Če sem začutil posmeh, sem se odzval začudeno, češ, da ni v redu, če se nekdo tako obnaša. Če pa je nekoga zanimalo, kaj je z mano, sem mu razložil. Otroci so vedoželjni, čim več želijo izvedeti.”
In tudi Jakob Škantelj je zelo radoveden človek, najbolj od vsega ga zanima šport. Najprej je bila ljubezen do športa čisto navijaške narave, nato je želel biti tudi on športnik.
“Fascinantno se mi zdi, kako lahko neka ekipa združi povsem drugače misleče ljudi. Ta energija me je vedno navdušila, hodil sem na številne tekme, dvakrat sem bil na olimpijskih igrah. To me privlači, na tekmah vedno iščem tiste občutke, ki sem jih občutil kot otrok.”
Ob študiju in vseh drugih obveznostih se je Jakob odločil, da bo treniral balinanje oziroma boccio, ki ne zahteva velikih finančnih vložkov. Je pa vseeno zelo dinamičen šport, ki zahteva veliko zbranosti.
“Boccia je šport, ki lahko vsakemu prinese veselje. Ni lepšega občutka, kot nastopat v reprezentančni opremi na večjem tekmovanju v dvorani, kjer vsi ploskajo in navijajo zate. Čudovito je predstavljat svojo državo.”
Jakob Škantelj tudi računa na to, da se mu bo uspelo uvrstiti na paraolimpijske igrev Tokiju, to bi bila izpolnitev otroških sanj. Poleg športnih aktivnosti pa ima Jakob še veliko željo po popotovanjih. S kmibjem potuje po Evropi in veliko opazuje, kako so kraji invalidom prijazni, saj se s tem kaže tudi standard mesta.
“Velika želja je iti v Ameriko, saj tam živijo bolj odprti ljudje kot v Evropi. Sploh Kanada ima visok življenjski standard za invalide. Pa moj pes je iz Združenih držav, tako bi obiskal še njegovo domovino. On je nenadomestljiv, sploh v preteklosti mi je omogočil veliko samostojnosti. Pobiral mi je stvari, odpiral mi je vrata, je odlična družba. Nanj me veže veliko dogodivščin, lepih zgodb in najboljših spominov.”