Dirigent Andrew Manze
Pogovor pripravila in prevedla Tjaša Krajnc
Foto: Chris Christodoulou, https://nd-mb.si
Gospod Manze, pozdravljeni znova v Sloveniji. Prvič sem vas poslušala leta 1994 v triu kot violinista na baročni violini z glasbo italijanskega baroka, po dobrih treh desetletjih pa ste pri nas kot dirigent s simfoničnim orkestrom in romantično glasbo 19. stoletja. Zelo ste razširili svoja izvajalska obdobja, kako se je to spreminjalo in razvilo?
AM: ''Moja glasbena pot se je razvijala podobno kot moje dirigiranje. Igral sem violino in vodil orkestre z mesta prve violine. Ko pa glasba postane bolj zapletena, je to veliko težje početi, zato sem odložil violino in začel dirigirati. Sčasoma sem začel vse več dirigirati, igral pa sem vse manj. Od tega je že 16 let, odkar violine ne igram več. Prav tako ne izvajam več veliko baročne glasbe, pravzaprav vse manj. Vse več pa se posvečam glasbi iz obdobij romantike, pa tudi 20. stoletja in izvajanju sodobne glasbe. V mlajšem obdobju sem igral z ansambli, ki so igrali na historična glasbila različnih baročnih obdobij, zdaj pa že dolgo ne igram na baročno violino. Kar pa se je spremenilo v tem času, odkar vas poznam, to je od leta 1994, ko sem s trijem Romanesca nastopil v Radovljici, je, da so se orkestri, ki igrajo na moderna glasbila, medtem zelo veliko naučili od glasbenikov, ki igrajo v skladu s historično izvajalsko prakso. Govorim recimo o fraziranju in glasbenem ravnovesju, zato upam, da bodo poslušalci ob naši izvedbi Schumannovih skladb: uverture k igri Nevesta iz Messine in Fantazije za violino in orkester slišali, da ne zveni tako gosto in težko – ljudje so namreč tradicionalno menili, da Schumann ni znal dobro orkestrirati, a to ne drži, menim, da smo njegovo glasbo izvajali z napačno zvočno predstavo.''
Vas je poznavanje historične izvajalske prakse v baročni glasbi spodbudilo tudi za čim bolj zgodovinsko ozaveščeno izvajanje poznejše glasbe, kot so v 19. stoletju obdobja romantike?
AM: ''Vedno se vprašam, ne glede na to, ali izvajam Schumannovo ali Bartokovo glasbo, kako naj bi ta glasba zvenela, in kako je skladatelj želel, da bi jo izvajali. Vprašanja so zelo podobna, kot če bi izvajali baročno glasbo, odgovori pa so seveda zelo drugačni. Imam pa še vedno enak zgodovinski pristop do izvajanja glasbe. Zame je to zelo pomembno: ko sta v sporedu recimo Mendelssohn in Schumann, je nevarno, da če ne vprašate zahtevnih vprašanj, pride do enake izvedbe, kljub temu, da je njuna glasba zelo različna. Tudi, ko gre za glasbo, ki je v prostoru in času nastala zelo blizu, pa vendar lahko zveni zelo drugače. Zato se sam o teh stvareh veliko sprašujem, orkestri pa ta izvajalska vprašanja vedno bolje razumejo, s tem pa se je tudi prav zabavno ukvarjati.''
Spored ste sestavili iz štirih mojstrovin prve polovice in sredine 19. stoletja, pri čemer je najzgodnejšo delo Nedokončana simfonija Franza Schuberta. Kakšno je bilo vaše programsko vodilo?
AM: ''Zelo zanimivo in nenavadno pri Schubertovi Nedokončani simfoniji je, da je to najstarejša skladba v našem sporedu, iz leta 1822, zame pa iz različnih razlogov zveni najbolj moderno. Prvič so jo izvedli šele leta 1865 na Dunaju, to je kar 43 let potem, ko jo je Schubert napisal. Takrat sta bila Schumann in Mendelssohn že mrtva, simfonijo pa je slišal Johannes Brahms. On in drugi poslušalci so bili zelo presenečeni, kako zelo moderno je zvenela ta simfonija, res sijajen, veličasten romanticizem. Schubertovo Nedokončano simfonijo štejem kot Osmo simfonijo, saj je bila Sedma simfonija, ki je v E-duru, muzikološko obdelana. To, Sedmo simfonijo, sem z orkestrom tudi večkrat izvedel, simfonija je celovita s štirimi stavki, ima vse melodije, ohranjeni so tudi pomembni podatki, manjka pa orkestracija. Nedokončana simfonija je definitivno Schubertova Osma simfonija.''
Kako pa ste zasnovali celoten koncertni spored in izbrali tudi obe koncertantni delo za violino?
AM: ''Idejo za naš koncertni spored je ponudila violinistka Isabelle Faust. Pogovarjala sva se o Mendelssohnovem Koncertu v e-molu, strinjala se je, a je želela ob tem izvesti še nekaj drugega. Mendelssohnov koncert je mojstrovina in predstavi veliko izjemnih glasbenih potez, Isabelle pa je želela izvesti še drugačno skladbo in je izbrala Schumannovo Fantazijo, ki je ena skladateljevih zadnjih skladb. Fantazijo je napisal za violinista Jósepha Joáchima. Drama v Fantaziji je zelo drugačna, kot je glasbeno dogajanje v Mendelssohnovem tradicionalno napisanem virtuoznem violinskem koncertu. Schumannova Fantazija je po občutju temnejše in filozofsko zasnovano delo, ki se redko izvaja. Nato sem v sporedu dodal še Schumannovo uverturo, ki je tudi pozna in prav tako izvrstna skladba, ter Schubertovo Nedokončano simfonijo.''
Izvajate ta spored v več mestih ali ste na koncertni turneji?
AM: ''S tem sporedom potujemo po Evropi, zelo prijetno je igrati koncerte v več mestih. Prvi koncert je bil v Kölnu, v domači dvorani Simfoničnega orkestra Zahodnonemškega radia, nato sta sledila koncerta v Lúdwigsburgu in Nürnbergu, zdaj smo v Mariboru, nadaljujemo v dvorani Glasbenega združenja na Dunaju, turnejo pa končamo v Münchnu.''
Dirigirate več radijskim orkestrom v Nemčiji, kjer tudi sicer veliko dirigirate. Koliko pa se posvečate vodenju britanskih in drugih evropskih orkestrov?
AM: ''Zelo veliko dirigiram v Nemčiji; zanimivo je, da kot angleški glasbenik izvajam skladbe Schumanna, Mendelssohna in Brahmsa z nemškimi orkestri, to je zame nekaj posebnega. Zelo me veseli, da so nemški glasbeniki pripravljeni poskusiti različne načine izvajanja, ne želim preveč spreminjati, le morda ponuditi drugačen pogled na tradicionalne izvajalske načine. Izvajam tudi glasbo Brucknerja, Mahlerja in Richarda Straussa. Vedno poskušam najti način za dobro sožitje glasbe in glasbenih izvajalcev. Veliko dirigiram tudi v Angliji, sodelujem pa tudi z orkestri v Združenih državah Amerike. V Veliki Britaniji sem glavni gostujoči dirigent z dvema orkestroma: s Filharmoničnim orkestrom iz Liverpoola in s Škotskim komornim orkestrom, ki sta zelo različna, a sem z obema v dobrem prijateljskem odnosu.''
Izvajate z orkestri poleg romantičnih del 19. stoletja tudi glasbo 20. stoletja in nova dela?
AM: ''Veliko izvajamo dela angleških skladateljev, kot sta Edward Elgar in Ralph Vaughan Williams, ki je znova zelo priljubljen skladatelj. Na Škotskem izvajamo tudi sodobno glasbo, recimo celoten spored z deli ameriškega skladatelja minimalizma Johna Adamsa. Izvajamo zelo različna dela, angleška glasba pa je moja posebnost. Ker sem živel in delal tudi na Švedskem, poznam in izvajam tudi veliko del skandinavskih skladateljev: Fincev, Švedov, tudi Norvežanov in Dancev. Moja priljubljena in specialistična glasbena področja so v Severni Evropi, torej predvsem Velika Britanija in Skandinavija, zelo rad pa dirigiram tudi nemško romantično glasbo.''
V kolikšni meri se posvečate izvajanju sodobne glasbe in morda tudi prvim izvedbam novih del?
AM: ''Pri izvajanju sodobne glasbe novo skladbo velikokrat predlaga solist in potem dirigiram prvo izvedbo. Poznam nekaj sodobnih skladateljev, ki so čudoviti ljudje in ustvarjalci, a sam nisem specialist za izvajanje sodobne glasbe. Določeno vrsto glasbe zelo rad izvajam, bolj abstraktna glasba pa mi ni tako blizu. Sicer sem dirigiral veliko del Schönberga, Wéberna in Álbana Bérga, ki jih sicer dojemam kot zelo pozno romantiko, čeprav vem, da so zaradi skladateljske tehnike zelo drugačna. Zanima me sodobna glasba, kjer čutim skladateljev zgodovinski občutek. Ne zanimajo me skladatelji, ki jih sploh ne zanima pretekla glasba, tisti, ki v glasbi pokažejo, da so del velikega procesa in razvoja, pa me zelo zanimajo.''
Gospod Manze, želim vam še veliko uspehov pri izvajanju koncertov orkestrske glasbe. Najlepša hvala za pogovor.
AM: ''Hvala vam, in lepo, da sva se po 31-letih znova videla.''
Pogovor 2.12.2025, dvorana Union, Maribor
Oddaja Petkov koncertni večer, prevod izjav bere Bernard Stramič:
https://ars.rtvslo.si/podkast/petkov-koncertni-vecer/173250522/175185619
Program Ars, Radio Slovenija, 26. decembra 2025
© Tjaša Krajnc
Violinistka Isabelle Faust
Pogovor pripravila in prevedla Tjaša Krajnc
Foto: Felix Broede, https://nd-mb.si
Gospa Faust, zelo me veseli, da ste prišli v Slovenijo z orkestrom Zahodnonemškega radia iz Kölna in na svojem prvem koncertu pri nas predstavljate mojstrovini nemških skladateljev iz 19. stoletja. Kako ste se odločili in izbrali dve tako različni deli za predstavitev na koncertu?
IF: ''Za koncertno turnejo sem izbrala Violinski koncert v e-molu Felixa Mendelssohna Bartholdyja, a sem ga želela z drugačno skladbo posebej osvetliti. Tako sem dodala Fantazijo v C-duru Roberta Schumanna. Zelo me navdušuje Schumannova glasba; pogosto igram to Fantazijo, rada igram tudi Schumannov Violinski koncert. Fantazija je njegova predhodnica, napisal jo je nekaj tednov pred koncertom, obe skladbi pa sta nastali med skladateljevimi zadnjimi deli. Fantazija je zelo posebna in ganljiva skladba, ki jo na koncertih le redko slišimo. Zato se mi je zdelo pomembno in primerno to delo predstaviti poleg zelo znanega in priljubljenega Mendelssohnovega Violinskega koncerta v e-molu. Med obema skladbama obstaja zelo veliko povezav in skupnih točk, povezuje ju npr. sloviti violinist Joseph Joachim, za katerega je Schumann napisal to Fantazijo, hkrati pa je Joachim velikokrat izvedel Mendelssohnov Violinski koncert pod skladateljevo taktirko. Prvič ga je igral, ko je imel komaj 14 let, nato pa je bil kot interpret zelo pomemben pri izvajanju obeh del. Joáchim je zelo rad in pogosto igral Schumannovo Fantazijo, prav tako pa je pogosto izvajal Mendelssohnov Violinski koncert v e-molu. Schumann je v Fantaziji napisal tudi kadenco, ki je značilna tudi za Mendelssohnov koncert, Schumann pa z ''ricochejem'' in odskoki z lokom izpelje svojo kadenco v odsek ''tutti'', kot je videl že v kadenci Mendelssohnovega Violinskega koncerta. Zato menim, da je Schumann zelo dobro preučil Mendelssohnov koncert, preden je napisal Fantazijo in nato svoj véliki Violinski koncert v d-molu.''
Vaš violinski repertoar je zelo obsežen – od baroka do 20. stoletja in sodobne glasbe. Izvajate najraje koncerte iz obdobij romantike 19. stoletja ali tudi iz drugih obdobij in slogov?
IF: ''Rada igram zelo različno glasbo, seveda velikokrat izvajam romantične violinske koncerte, a poleg teh je nastalo v vseh zgodovinskih obdobjih zelo veliko fantastične glasbe za violino. V primerjavi z violinskimi kolegi pogosteje igram Schumannov Violinski koncert v d-molu, zelo pogosto izvajam tudi Beethovnov Violinski koncert v D-duru, ki ga imam res zelo rada. Enako pogosto igram tudi Brahmsov Violinski koncert v D-duru, pa tudi Violinski koncert Albana Berga. Obožujem vsako noto Johanna Sebastiana Bacha, tudi čudovite Mozartove violinske koncerte. A poleg izjemnih znanih mojstrovin violinskih koncertov obstaja še veliko zelo zanimive, presenetljive in vznemirljive violinske glasbe, ki jo rada izvajam, saj imamo violinisti z repertoarjem res veliko srečo.''
Koliko pa izvajate violinsko glasbe in koncerte 20. in 21. stoletja, morda tudi nova dela za violino?
IF: ''Da, seveda igram tudi violinske koncerte iz 20. stoletja: moj priljubljeni koncert je Drugi violinski koncert Bele Bartoka, a tudi prvega z veseljem igram. Zelo rada izvajam tudi violinska koncerta Benjamina Brittna in Igorja Stravinskega, seznam del je zelo dolg. Tudi s sodobnimi skladatelji sodelujem, saj trenutno zame pišejo nove skladbe kar štirje skladatelji, tako bom imela prihodnje leto veliko dela tudi s prvimi izvedbami novih del.''
S katerimi orkestri najpogosteje sodelujete in izvajate koncerte?
IF: ''Igram pravzaprav z vsemi simfoničnimi orkestri po Evropi, redno gostujem tudi na Japonskem, v Združenih državah Amerike ter v Latinski Ameriki, le na afriški celini še nisem nastopila. Nastopam tudi v azijskih državah, največ pa seveda v Evropi, kjer je najbolj udobno potovati, pa tudi evropski orkestri igrajo najbližje moji duši.''
Kdo pa so bili pomembni ljudje ali glasbene osebnosti, ki so najbolj vplivali na vaš glasbeni razvoj violinistke?
IF: ''Profesor Christoph Poppen je bil moj pedagog skozi celoten študij violine, na mojo violinsko igro pa je imel velik vpliv tudi violinist Dénes Zsigmondy, pri katerem sem se več kot deset let udeleževala mojstrskih tečajev, saj je imel povsem drugačen pristop in način poučevanja kot profesor Poppen. Pri njem sem študirala v Detmoldu, eno leto pa tudi v Berlinu, kamor se je preselil. Mojstrski tečaji profesorja Zsigmondyja pa so bili vsakič na Bavarskem v lepem okolju ob jezeru Starnberg v okolici Münchna. To sta bila moja glavna učitelja. Že zelo zgodaj pa sem začela igrati veliko komorne glasbe na različnih festivalih, kjer sem sodelovala z vélikimi, čudovitimi glasbeniki, ki so name tudi pomembno vplivali. Pozneje pa sem sodelovala tudi s fantastičnimi dirigenti, kot sta Claudio Abbado in Frans Brüggen, specialist za historično izvajalsko prakso, pa tudi s specialistoma za baročno glasbo in dirigentoma Philippom Herreweghejem in Giovannijem Antoninijem, vsi ti dirigenti so kot celovite glasbene osebnosti pomembno vplivali na moj razvoj.''
Imate ob pogostem solističnem izvajanju z orkestri dovolj energije za komorno igro? Igrate v isti skupini ali ansamblu ali se odzivate na povabila različnih komornih projektov?
IF: ''Igram ogromno različne komorne glasbe. Sodelujem z manjšim krogom glasbenikov, s katerimi izredno rada muziciram, in ki imajo name prav tako velik vpliv kot dirigenti. Od kolegov v komorni igri se vedno tudi veliko naučim. Vsako leto igram v komornih projektih, ki so mi posebej pri srcu in ki jih občasno tudi posnamem. Posvečam se tudi izvajanju stare glasbe in pri tem uporabim violino s črevnatimi strunami in drugačen, baročni lok. Takšni izvajalski skupini se pridruži tudi klasični klavir – ''hammerklavíer'' ali fortepiano, ali pa čembalo. Sama se pri izvajanju glasbe različnih obdobij hitro prilagodim, tako sem si izbrala glasbene kolege, s katerimi lahko igram tudi različno staro glasbo in se z njimi pri izvajanju čim bolj približam skladatelju in njegovemu času.''
Igrate vse skladbe na izvirno violino mojstra Stradivarija?
IF: ''Da, igram na violino Stradivari, ki mi jo je za igranje posodila ena banka. S tem imam res veliko srečo. Na violino Stradivari lahko igram vse skladbe različnih slogov in obdobij, a včasih, recimo za nemško baročno glasbo, igram na baročno violino. Ko pa sem recimo snemala violinske koncerte in uverture Pietra Locatellija z ansamblom Giardino Armonico, sem potrebovala italijanski zvok violine. Takrat sem pri violini Stradivari zamenjala strune in uporabila črevnate strune in baročni lok, zvočni učinek pa je bil odličen. Violinske koncerte rada izvajam tudi s komornim ansamblom, ki v dvorani ob primerni osvetlitvi ustvari posebno atmosfero. Z ansamblom Giardino Armonico sem tudi posnela Mozartove violinske koncerte, saj veste, da imam vedno v teku več projektov.''
Pogovor 2.12.2025, dvorana Union, Maribor
Oddaja Petkov koncertni večer, prevod izjav bere Maja Moll:
https://ars.rtvslo.si/podkast/petkov-koncertni-vecer/173250522/175185619
Program Ars, Radio Slovenija, 26. decembra 2025
© Tjaša Krajnc
Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna so ustanovili leta 1947. Poleg bogatega repertoarja je njegovo poslanstvo predvsem v izvajanju sodobne glasbe, saj so zanj pisali in mu posvetili svoja dela številni skladatelji, kot so Luciano Berio, Hans Werner Henze, Krzysztof Penderecki, Karlheinz Stockhausen in Bernd Alois Zimmermann. Simfonični orkester Zahodnonemškega radia je eden najboljših orkestrov z mednarodnim ugledom, ki redno gostuje na najpomembnejših prizoriščih in festivalih po Evropi, v Aziji ter Severni in Južni Ameriki, z večkrat nagrajenimi posnetki pa je že več kot 70 let eden najpomembnejših nosilcev glasbenega življenja v Nemčiji. Orkester redno nastopa v Filharmoniji v Kölnu, sodeluje z najuglednejšimi koncertnimi hišami v Nemčiji in po Evropi ter svoje koncerte prenaša po radiu, televiziji in spletu.
Orkestrske glasbenike iz Kölna je tokrat vodil izjemni britanski dirigent in violinist Andrew Manze, ki slovi tudi kot velik poznavalec zgodovinske izvajalske prakse od zgodnjega baroka do pozne romantike, poslušalce pa prepriča z obsežnim in poglobljenim poznavanjem simfoničnega repertoarja ter izredno sposobnostjo komunikacije z glasbeniki, pa tudi z občinstvom. Andrew Manze je s Simfoniki Zahodnonemškega radia iz Kölna v Mariboru gostoval med koncertno turnejo: od Kölna prek Ludwigsburga in Nürnberga do Maribora, nadaljevali pa so jo v dvorani Glasbenega združenja na Dunaju in turnejo končali v Münchnu.
Andrew Manze je z orkestrskimi glasbeniki zahodnonemškega radia iz Kölna izvedel štiri mojstrovine treh izmed vodilnih skladateljev 19. stoletja: najprej uverturo k Schillerjevi igri Nevesta iz Messine Roberta Schumanna, nato z violinistko Isabelle Faust dve koncertantni deli iz obdobja romantike: Violinski koncert v e-molu, op 64, Felixa Mendelssohna Bartholdyja, v drugem delu pa Fantazijo za violino in orkester v C-duru, op. 131, Roberta Schumanna in nato z orkestrom najstarejše delo večera: ''Nedokončano'' Simfonijo v h-molu, Deutsch 759, Franza Schuberta.
Andrew Manze:
''Sam se vedno vprašam, ne glede na to, ali izvajam Schumannovo ali Bartokovo glasbo, kako naj bi ta glasba zvenela, in kako je skladatelj želel, da bi jo izvajali. Vprašanja so zelo podobna, kot če bi izvajali baročno glasbo, odgovori pa so seveda zelo drugačni. Imam pa še vedno enak zgodovinski pristop do izvajanja glasbe. Zame je to zelo pomembno: ko sta v sporedu recimo Mendelssohn in Schumann, je nevarno, da če ne vprašate zahtevnih vprašanj, pride do enake izvedbe, kljub temu, da je njuna glasba zelo različna. Tudi, ko gre za glasbo, ki je v prostoru in času nastala zelo blizu, pa vendar lahko zveni zelo drugače. Zato se sam o teh stvareh veliko sprašujem, orkestri pa ta izvajalska vprašanja vedno bolje razumejo, s tem pa se je tudi prav zabavno ukvarjati.''
''Govorim recimo o fraziranju in glasbenem ravnovesju, zato upam, da bodo poslušalci ob naši izvedbi Schumannovih skladb: uverture k igri Nevesta iz Messine in Fantazije za violino in orkester slišali, da ne zveni tako gosto in težko – ljudje so namreč tradicionalno menili, da Schumann ni znal dobro orkestrirati, a to ne drži, menim, da smo njegovo glasbo izvajali z napačno zvočno predstavo.''
''Zelo zanimivo in nenavadno pri Schubertovi Nedokončani simfoniji je, da je to najstarejša skladba v našem sporedu, iz leta 1822, zame pa iz različnih razlogov zveni najbolj moderno. Prvič so jo izvedli šele leta 1865 na Dunaju, to je kar 43 let potem, ko jo je Schubert napisal. Takrat sta bila Schumann in Mendelssohn že mrtva, simfonijo pa je slišal Johannes Brahms. On in drugi poslušalci so bili zelo presenečeni, kako zelo moderno je zvenela ta simfonija, res sijajen, veličasten romanticizem. Schubertovo Nedokončano simfonijo štejem kot Osmo simfonijo, saj je bila Sedma simfonija, ki je v E-duru, muzikološko predelana. To, Sedmo simfonijo, sem z orkestrom tudi večkrat izvedel, simfonija je celovita s štirimi stavki, ima vse melodije, ohranjeni so tudi pomembni podatki, manjka pa orkestracija. Nedokončana simfonija je definitivno Schubertova Osma simfonija.''
Andrew Manze je s Simfoniki Zahodnonemškega radia iz Kölna v Mariboru najprej predstavil uverturo k igri Friedricha Schillerja Nevesta iz Messine, op. 100, iz leta 1851, ki je ena najbolj dovršenih stvaritev znamenitega nemškega skladatelja zrele romantike Roberta Schumanna iz njegovega zadnjega ustvarjalnega obdobja. V drugem delu koncerta je z orkestrom izvedel najstarejšo skladbo na koncertu: ''Nedokončano'' Simfonijo v h-molu, Deutsch 759, delo velíkih razsežnosti v dveh stavkih avstrijskega skladatelja Franza Schuberta iz leta 1822. Medtem ko je v sonatni obliki prvega stavka Nedokončane simfonije, ki temelji na notranjem razvoju, za drugo temo stavka značilna lirična melodija, drugi stavek prehaja med dvema kontrastnima temama: lirično v rogovih in nizkih godalih ter temo otožnega občutja, ki se razvije v dvogovoru klarineta in oboe. Orkestrska igra je bila dinamično večplastna in razgibana, pod sugestivno taktirko dirigenta pa zelo homogena in izrazno poenotena.
Solistka večera je bila izjemna nemška violinistka Isabelle Faust, ki je že v mladih letih zmagala na prestižnem Paganinijevem tekmovanju v Genovi ter se hitro uveljavila na mednarodnih odrih. Prejela je vrsto najprestižnejših glasbenih nagrad, kot so: mednarodna nagrada za klasično glasbo ICMA, gramophone, echo klassik in diapason d'or. Isabelle Faust enako prepričljivo izvaja glasbo od 18. do 20. in tudi 21. stoletja: Johanna Sebastiana Bacha, Beethovna in Schumanna, Bartóka in Messiaena ter sodobnega ustvarjalca Jörga Widmanna, sodeluje pa tudi z ansambli, specializiranimi za historično izvajalsko prakso baročne in klasicistične glasbe.
Isabelle Faust:
''Za koncertno turnejo sem izbrala Violinski koncert v e-molu Felixa Mendelssohna Bartholdyja, a sem ga želela z drugačno skladbo posebej osvetliti. Tako sem dodala Fantazijo v C-duru Roberta Schumanna. Zelo me navdušuje Schumannova glasba; pogosto igram to Fantazijo, rada igram tudi Schumannov Violinski koncert. Fantazija je njegova predhodnica, napisal jo je nekaj tednov pred koncertom, obe skladbi pa sta nastali med skladateljevimi zadnjimi deli. Fantazija je zelo ganljiva in posebna skladba, ki jo na koncertih le redko slišimo. Zato se mi je zdelo pomembno in primerno to delo predstaviti poleg zelo znanega in priljubljenega Mendelssohnovega Violinskega koncerta v e-molu. Med obema skladbama obstaja zelo veliko povezav in skupnih točk, povezuje ju npr. sloviti violinist Joseph Joachim, za katerega je Schumann napisal to Fantazijo, hkrati pa je Joáchim velikokrat izvedel Mendelssohnov Violinski koncert pod skladateljevo taktirko. Prvič ga je igral, ko je imel komaj 14 let, nato pa je bil kot interpret zelo pomemben pri izvajanju obeh del. Joáchim je zelo rad in pogosto igral Schumannovo Fantazijo, prav tako pa je pogosto izvajal Mendelssohnov Violinski koncert v e-molu. Schumann je v Fantaziji napisal tudi kadenco, ki je značilna tudi za Mendelssohnov koncert, Schumann pa z ''ricochejem'' in odskoki z lokom izpelje svojo kadenco v odsek ''tutti'', kot je videl že v kadenci Mendelssohnovega Violinskega koncerta. Zato menim, da je Schumann zelo dobro preučil Mendelssohnov koncert, preden je napisal Fantazijo in nato svoj véliki Violinski koncert v d-molu.''
Violinistka Isabelle Faust je s Simfoničnim orkestrom Zahodnonemškega radia pod taktirko Andrewa Manzeja izvedla Koncert za violino in orkester v e-molu, op. 64, Felixa Mendelssohna-Bartholdyja iz leta 1844 v treh kontrastno zasnovanih stavkih: s prvim, hitro tekočim stavkom, virtuoznim značajem in z značilno kadenco, ki jo je Mendelssohn zapisal v celoti, z drugim počasnejšim stavkom v tridelni pesemski obliki, ki je po glasbeni vsebini lirična romanca za violino in orkester, ter s tretjim, lahkotno tekočim stavkom v obliki rondoja, v katerem se izmenjuje melodično gradivo med solistično violino in orkestrom.
Po tehnično natančno izvedeni, suvereni, muzikalno intenzivni in virtuozni igri v Mendelssohnovem Koncertu v e-molu je violinistka Isabelle Faust v drugem delu predstavila Fantazijo za violino in orkester v C-duru, op. 131. To je domišljijsko zasnovano delo temačnega občutja, ki ga je Robert Schumann napisal v svojem zadnjem ustvarjalnem obdobju, leta 1853. Igra Isabelle Faust je poslušalce presunila s tonsko subtilno, izrazno poglobljeno in muzikalno izrazno violinsko igro.
Poslušalce v povsem polni dvorani Union je razveselila z dodanim Schumannovim Intermezzom iz Sonate za violino in klavir v F-duru, v priredbi za violino in orkester, Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna pa je pod taktirko Andrewa Manzeja kot dodatek zaigral še Scherzo iz simfonične priredbe Okteta za štiri violine, dve violi in dva violončela v Es-duru, op. 20, Felixa Mendelssohna Bartholdyja.
Fotografije: https://nd-mb.si
Isabelle Faust, foto: Felix Broede
Andrew Manze, foto: Chris Christodoulou
Simfonični orkester Zahodnonemškega radia, Köln, Foto: Peter Adamik
V Godalnem sekstetu alumnov Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja, ki bo nocoj izvedel svoj prvi celovečerni koncert, igrajo vrhunski godalci, ki so bili v času študija kot izjemno nadarjeni glasbeniki izbrani za igranje v simfoničnem Mladinskem orkestru Gustava Mahlerja, ki ga je ustanovil maestro Claudio Abbado s sedežem na Dunaju. Med šestimi godalci, ki so začeli muzicirati v godalnem sekstetu, sta izvrstna slovenska glasbenika: violončelistka Maruša Turjak Bogataj, solistka in vodja violončelov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, in njen brat, violinist Matjaž Bogataj, vodja drugih violin v simfoničnem orkestru Bavarske državne opere v Münchnu. V Godalnem sekstetu igrajo še: latvijska violistka Santa Vižine, prva violistka orkestra Concertgebouw v Amsterdamu, francoska glasbenika: violinist Jules Dussap, član velikokrat nagrajenega godalnega Kvarteta Hanson, in violončelist Leonard Frey-Maibach, solist Orkestra Romanske Švice v Ženevi in Festivalskega orkestra v Bayreuthu, ter avstralski violist Florian Peelman, ki je profesor za violo na Visoki šoli za glasbo Hanssa Eislerja v Berlinu ter gostujoči prvi violist več uglednih evropskih orkestrov. Maruša Turjak Bogataj:
''V Mladinskem simfoničnem orkestru Gustava Mahlerja sem v štirih letih igranja nastopila na kar sedmih koncertnih turnejah, tam so nastala tudi najlepša sodelovanja. Z mnogimi glasbeniki se po različnih projektih v tujini še vedno srečujemo, z nekaterimi smo ostali tudi v osebnem stiku; na tej osnovi se je tudi rodila ideja, da bi se končno znova zbrali v komornem sestavu in tokrat nam je uspelo. Izbor programa je tako genialen in dovolj ga je, da lahko izbiramo med deli, kajti, ko so stvari za godalni sekstet dobro napisane, in, ko zazvenijo ubrano, res lahko zveni že kot mali godalni orkester.''
Godalni sekstet alumnov Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja bo na koncertu v Gallusovi dvorani predstavil tri zahtevna in zvočno privlačna dela iz 19. in 2. desetletja 20. stoletja: Godalni sekstet v d-molu in dveh stavkih, ki ga je Aleksander Borodin napisal okrog leta 1860, Godalni sekstet v D-duru, op. 10, Ericha Wolfganga Korngolda v štirih stavkih iz leta 1916 in priljubljeni, prav tako obsežni godalni sekstet Spomin na Firence, op. 70, ki ga je Peter Iljič Čajkovski ustvaril leta 1890.
Vir fotografije: Johannes Dengler
