Z dr. Katjo Mihurko, profesorico na Univerzi v Novi Gorici, kjer vodi Raziskovalni center za humanistiko, avtorico več monografij, med katerimi je tudi Drzno drugačna: Zofka Kveder in podobe ženskosti, ter urednico zbranih del Zofke Kveder se o pisateljici Zofki Kveder pogovarja Staša Grahek. Ton in montaža Vjekoslav Mikez. Urednik oddaje Gregor Podlogar.

Pogovor za skupno mesečno oddajo, ki nastaja v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, je tokrat usmerjen v pregled dogajanja v letošnjem letu, in sicer s poudarkom na tem, kar se je dogajalo na tržaškem, na avstrijskem Koroškem in kaj je doprineslo čezmejno dogajanje Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica. Tako poleg tega projekta izpostavljamo nekatere izstopajoče pretrese, na primer žaljivi napis na slovenskem konzulatu v Trstu, prodaja tržaškega kulturnega doma, racija na Peršmanovi domačiji ter se posredno naslonimo tudi na 80. obletnico konca druge svetovne vojne. Sodelujejo – iz ljubljanskega studia Ervin Hladnik Milharčič, iz tržaškega studia Marij Čuk in iz celovškem studia dr. Karla Hrena.

Zimski sončev obrat oziroma zimski solsticij predstavlja koledarski začetek zime, letos se je zgodil na nedeljo, 21. decembra, ob 16.03 po srednjeevropskem času. Kako so zimski obrat dojemali nekoč, kakšne pomene so mu pripisovali ter kaj je predstavljal predkrščanskim mitičnim skupnostim in sistemom na slovenskih tleh? O teh v prašanjih so se pogovarjali v oddaji, ki jo je Ambrož Kvartič pripravil leta 2017. V goste je povabil Andreja Pleterskega, Katjo Hrobat Virloget in Anjo Ragolič. Foto: Pixabay

Haeresis fulminata ali Strela udari krivoverca je naslov izjemne knjige, v kateri je natisnjena drama Janeza Ludvika Schönlebna v latinščini in slovenskem prevodu Braneta Senegačnika. Uprizorjena je bila v ljubljanskem jezuitskem kolegiju leta 1651. Gre za prvi prevod kake jezuitske drame iz latinščine v slovenščino. Besedilo drame Haereseis fulminata dopolnjujejo opombe, komentar in spremne študije Monike Deželak Trojar in Braneta Senegačnika, pa tudi 12 faksimilov rokopisa. Knjiga je izšla pri Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. S tem prelomnim delom se bistveno dopolnjuje védenje o jezuitskem gledališču na Slovenskem, pa tudi v Evropi in po svetu – jezuiti so namreč uprizarjanje iger uvedli v okolja, kamor so prišli, kar pomeni, da je bilo jezuitsko gledališče v svojem času »globalen« pojav. O tragediji v 3600 verzih, za katero do nedavna nismo vedeli, da obstaja v zapisu, bodo v oddaji Ars humana govorijo urednica Monika Deželak Trojar, urednik in prevajalec Brane Senegačnik ter gostiteljica Tadeja Krečič. Oblikovalec zvoka: Jernej Boc

Projekt prve čezmejne evropske prestolnice kulture se je s predajo naslova slovaškemu mestu Trenčin in finskemu Ouluju zaključil 5. decembra. Skupno je EPK GO! 2025 Nova Gorica – Gorica gostila prek 1600 dogodkov. Na slovenski strani meje se je zvrstilo 870 kulturnih, gastronomskih, športnih in drugih dogodkov, kar je dvakrat več od načrtovanega. Kakšne so izkušnje in kaj se čezmejnemu sodelovanju obeta v prihodnje? Gostje: Mija Lorbek, direktorica javnega zavoda GO! 2025; Neda Rusjan Bric, režiserka in pobudnica EPK GO! 25; Sabrina Volk Simčič, vodja novogoriške območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti; Štefan Krapše, založnik; Vladimir Peruničič, direktor Goriškega muzeja.

Razmišljamo o jezi, krivici, medsebojnih odnosih, odpuščanju, čustvih itd. Izhodišče pogovora je namreč delo Jeza in odpuščanje (2016, slovenski prevod je izšel pri Slovenski matici leta 2024) sodobne ameriške filozofinje Marthe C. Nussbaum (1947). V tej obsežni filozofsko-etični razpravi, ki ima za izhodišče številne filozofske, zgodovinske, literarne idr. reference, avtorica predvsem premišljuje o čustvu jeze ter ob tem vpelje t. i. "tranzicijsko jezo", ta pa ne vsebuje želje po maščevanju, niti vzvišene zahteve po odpuščanju, temveč se usmerja h konstruktivnemu mišljenju o prihodnjem dobrem tako za žrtev kot za celotno družbo. Avtorica to problematiko predstavi z mnogimi primeri na treh ravneh: na osebno-intimnem, vsakdanje-družbenem in skupnem političnem področju, pri čemer se še posebej ustavi pri najbolj opaznih predstavnikih nenasilja, kot so Mahatma Gandhi, Martin L. King in Nelson Mandela. Več o Jezi in odpuščanju s prevajalko in pisko spremne besede mag. Katarino Majerhold in prof. dr. Olgo Markič. Foto: Wikipedija.

Kako kultura in kulturniki živijo na družbenih omrežjih? So jim v pomoč pri promociji svojega dela? In ali kulturniki z izražanjem svojih mnenj na družabnih omrežjih predstavljajo neki nov fenomen družbeno angažiranega intelektualca? Ta in druga vprašanja pretresajo gostje na okrogli mizi. Sodelujejo: Maja Smrekar, dr. Peter Stanković in dr. Gregor Moder. Okrogla miza je v živo potekala na Glavnem odru 41. Slovenskega knjižnega sejma.

Letošnja 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma spomladi 1945 ob izteku ponuja priložnost obuditve dejstev in predvsem spomina na takratne oborožene protagoniste antifašizma v tedanji kraljevini Italiji in sedanji Sloveniji. Ki seveda takrat ni obstajala v mednarodno-pravno-politični obliki kot njena pred in povojna zahodna soseda. Razdeljena je bila med 4 okupacijske oblasti z vseh štirih strani neba. Če rečem obuditev spomina na dejstva, imamo v mislih predvsem vojaško-ideološko-politično moč in učinke obeh odporništev na iztek vojne. Ni niti slučajna le raba označbe 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma in ne jubilejna obletnica konca 2. svetovne vojne. Med drugim tudi zato, ker je bil tedanji nasprotnik poražen le vojaško, kot glede na njegovo že dolgoletno, vedno bolj javno navzočnost opažamo bolj in bolj. Kako se tega spominjamo v Sloveniji, in kako se spominjajo teh zgodovinskih dogodkov v sosednji Italiji, posebej v obmejnem območju. O tem se tokrat pogovarjamo z gostoma, zgodovinarjema, dr. Nevenko Troha z Inštituta za novejšo zgodovino in dr. Štefanom Čokom iz Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, osrednji knjižnici Slovencev v Italiji. FOTO: Na snemanju v studiu z leve, Štefan Čok, Goran Tenze, Nevenka Troha VIR: Štefan Čok

Na ljubljanskem Krakovskem nasipu je bila na ogled razstava Meja, jezik in šola: državni okviri in jezikovna politika v slovenskem šolstvu prve polovice 20. stoletja. Razstava Slovenskega šolskega muzeja, ki izpostavlja pomen slovenskega jezika v procesih izobraževanja na ozemlju današnje Slovenije pa tudi na obrobjih slovenskega poselitvenega prostora, je povod za pogovor, ki enkrat mesečno nastaja v sodelovanju Programa Ars s slovenskim sporedom ORF v Celovcu in Radiem Trst A. O burnem, pet desetletij trajajočem obdobju nenehnih premikov državnih meja in družbenopolitičnih ustrojev, pa tudi mestoma grobih posegov oblasti v jezikovne politike znotraj posameznih državnih tvorb, razmišljamo z gosti. Sodelujejo: v ljubljanskem studiu strokovni sodelavec Instituta za narodnostna vprašanja dr. Robert Devetak, v celovškega studiu jezikoslovec in zgodovinar dr. Theodor Domej in v tržaškem studiu znanstveni sodelavec Znanstveno-raziskovalnega središča SAZU zgodovinar dr. Aleksej Kalc Na fotografiji je nabiralnik za finančne prispevke v podporo Družbi svetega Cirila in Metoda, okrog leta 1900. Omenjena družba je bila narodnoobrambna organizacija, ki si je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prizadevala za gradnjo slovenskih ali dvojezičnih šol na jezikovno mešanih območjih Koroške, Goriške in Istre. Zbirka stalne razstave Slovenskega šolskega muzeja, foto: Andrej Peunik.

Ne le da je umetna inteligenca vse bolj prisotna v naših življenjih, temveč spreminja tudi naš način delovanja, izobraževanja, razmišljanja, pomnjenja itd. V današnjem digitalnem svetu je umetna inteligenca namreč postala nepogrešljiv del našega vsakdana in se domala uporablja vsepovsod, tudi v številnih poklicih. In nekatere od njih tudi ogroža. V mesecu oktobru je potekala kampanja pod geslom UI_zi prevedeno. UI_zi zgrešeno., ki je opozarjala na pasti in prednosti uporabe umetne inteligence pri jezikovnih poklicih. Objavljamo posnetek osrednjega omizja te kampanje, ki je potekalo 24. oktobra v Cankarjevem domu v Ljubljani, v njem pa so sodelovale Tanja Petrič iz Društva slovenskih književnih prevajalcev, Jerca Kos iz Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev, Kristina M. Pučnik iz Lektorskega društva Slovenije, ob njih pa tudi Simon Zupan z Oddelek za prevodoslovje mariborske Filozofske fakultete. Foto: grafika kampanje UI_zi prevedeno, UI_zi zgrešeno Društvo slovenskih književnih prevajalcev.

Pesnik in esejist Esad Babačić (1965) je poleti praznoval okrogel življenjski jubilej, pred kratkim pa je pri Založbi Primus objavil esejistično zbirko z naslovom Priročnik za neuspešne in s citatom na naslovnici »Včasih moraš izgubiti, da lahko nadaljuješ.«, z navedkom, ki lepo povzema njegovo občutenje sveta. Toda hkrati je Babačić tudi uspešen: piše prepoznavno in občuteno poezijo, že leta 2019 je bil slovenski avtor v središču na Vilenici, dobil je kar nekaj nagrad, na predstavitev knjige v eni izmed dvoran Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa so prišli tudi njegovi prijatelji s košarkaškega igrišča v Vodmatu, oblečeni v majice z napisom na hrbtni strani Brez truda do neuspeha (tako nekako). Toda čeprav umetnik v svojih esejističnih besedilih pogosto piše o neuspehu, pogosto preveva njegovo zrelo poezijo in pisanje sploh svojevrstna modrost, umirjeno opazovanje in doživljanje življenja. Več o sebi in svoji ustvarjalnosti ter še marsičem pove Esad Babačić v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi pesem Stolpnice iz solz. Nikar ne zamudite.

Ko slišimo ime Jože Plečnik, takoj pomislimo na njegovo arhitekturo, na njegovo vsestransko ustvarjalnost, prepoznavnost in perfekcionizem, manj pa na njegovo grafično oblikovanje. Razstava Forma Perennis v Narodni in univerzitetni knjižnici, odprta 16. septembra, pa predstavlja mojstra kot grafičnega oblikovalca. Avtor razstave plečnikoslovec Andrej Hrausky nam približa manj znano področje mojstrovega delovanja tudi v pogovoru z Markom Golja, pove pa še marsikaj zanimivega o mojstru. Nikar ne zamudite.

Izhodišče pogovora je nasilni poseg na Antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji konec julija. Policijska racija na osrednjem spominskem kraju koroških Slovenk in Slovencev je odprla vprašanje zgodovinskih bremen skozi zgodovino. O vsem tem in o kulturi spominjanja govorijo: v Trstu profesorica zgodovine in raziskovalka lokalne zgodovine Marta Ivašič, v Celovcu podpredsednica Društva Peršman Eva Hartmann, zaposlena na Pedagoški visoki šoli v Celovcu, in Sara Pan, znanstvena sodelavka Deželnega muzeja v Celovcu, v Ljubljani pa Janez Stergar, profesor zgodovine, upokojeni strokovni svetnik Inštituta za narodnostna vprašanja ter predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Pogovor je iz Celovca vodil Miha Pasterk, nastal pa je v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars. Foto, vir: Muzej Peršman, na sliki Peršmanova domačija kot spominski kraj in kraj učenja

Pod geslom »Skozi oči preteklosti v vizijo prihodnosti« 31. festival Mesto žensk zaznamujejo vpogled v arhive in vrednotenje spoznanj o vztrajanju, prebojih, fenomenih in mreži; o dejavnostih in dokumentih, ki se iz leta v leto zbirajo in soustvarjajo slovensko umetniško sceno in širšo družbeno krajino. O Mestu žensk, o društvu, ki zaznamuje 30. obletnico svojega delovanja, in festivalu, njunem vplivu v družbeni sferi in umetniškem kontekstu, o arhivih in arhiviranju ter kuriranju feminističnega festivala, se s Petro Tanko pogovarjajo: Iva Kovač, programska vodja društva in festivala Mesto žensk, Barbara Kapelj, vizualna in scenska umetnica in večkrat sodelujoča avtorica na festivalu in Ana Lorger, dramaturginja in kritičarka, letošnja selektorica programa uprizoritvenih umetnosti, ki se je Mestu žensk pridružila zadnja od danes sodelujočih. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Barbara Kapelj: Kamnolomke, foto: Gabriele Fuso, zasebni arhiv

Osemdeset let po koncu druge svetovne vojne in povojnih pobojev postaja narodna sprava iz leta v leto težavnejša. Čeprav se zdi, kakor da smo na začetku, včasih celo, kakor da se nikamor ne premaknemo, pa se pot narodne sprave ni zaustavila. Med različnimi pobudami bomo izpostavili civilno gibanje Pomiritev, ki spodbuja k neposrednemu osebnemu odpuščanju, in Izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti o slovenski spravi, ki spodbuja k soglasju o vojnih in povojnih dogodkih na etični ravni. Gostje: akad. Peter Štih, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, soavtor izjave o slovenski spravi, Peter Hribar, nečak umorjenih lastnikov gradu Strmol in pobudnik gibanja Pomiritev, in psihologinja dr. Katarina Kompan Erzar.

''Ker ima Nova Gorica jasen začetek, se nam zdi, da bi morala imeti tudi konec, a ni tako,'' pravi arhitektka Eva Sušnik, arhitekt dr. Miloš Kosec pa dodaja, da ''mesto nikoli ni izgubljena priložnost, ker ima vedno prihodnost''. Ob razstavi Sijoče nevidno mesto, ki je nastala v okviru projekta Evropska prestolnica kulture 2025: Nova Gorica – Gorica, z njunima soavtorjema razpravljamo o urbanizmu in zgodovini Nove Gorice. Pogovor smo prvič predvajali junija malo po odprtju razstave. Foto: Žiga Bratoš (RTVSLO, Program Ars)

Literarno ustvarjanje danes ni enotno, saj v njem soobstajajo različne literarne smeri oziroma stilne usmerjenosti. Gre za ogromen konglomerat zvrsti, žanrov, vrst, oblik, stilov in poetik, vse to pa poganja velika produkcija literarnih del. V kakšni kondiciji je sodobna slovenska literatura, kaj vse jo določa, koliko je v njej prisoten družbeni angažma in ali je primerljiva s tem, kar se dogaja na mednarodnem literarnem prizorišču – to je nekaj vprašanj, o katerih razpravljamo v pogovoru, v katerem sodelujejo dr. Varja Balžalorsky Antić, Ana Schnabl in Aljoša Harlamov. Foto: Gregor Podlogar (RTVSLO, Program Ars)

Zakaj je delavski razred, ki je bil v Franciji na sredini preteklega stoletja ena najbolj mobiliziranih družbenih skupin v državi, v zadnjih desetletjih skoraj povsem izginil iz javnih razprav in zakaj bi morala starost, ki je pogosto spregledana tema, postati politična kategorija? Odgovore na ti in tudi druga vprašanja smo iskali pri Didierju Eribonu, francoskem sociologu in filozofu, ki je bil častni gost letošnjega novogoriškega festivala Mesto knjige. Eribon je avtor številnih knjig, v slovenščini pa lahko v prevodu Iztoka Ilca prebiramo njegovi knjigi Vrnitev v Reims (Založba *cf., 2022), ter Življenje, starost in smrt navadne delavke (Založba *cf., 2025), v katerih prek osebnih in socioloških premislekov piše o svoji družini.

Mednarodni literarni festival Vilenica, ki ga je ustanovilo Društvo slovenskih pisateljev z namenom tesnejšega povezovanja v srednjeevropskem kulturnem prostoru, praznuje 40. izvedbo. Festival z veliko in komajda predstavljivo dediščino se je skozi čas spreminjal, tako zaradi družbenopolitičnega dogajanja kakor tudi zaradi usmeritev posameznic in posameznikov, ki so festival vodili. Prva izvedba festivala Vilenica je potekala leta 1986. Veno Taufer, oče tega festivala, pa je nekje pomenljivo zapisal, da je navdih za Vilenico pognal iz starih in travmatskih izkušenj, "globljih in kompleksnejših od oporečništva, ki je zaradi časovnih okoliščin opredeljevalo nastanek in prva leta festivala". Vsa leta delovanja festivala pa je v središču ostala nagrada vilenica, ob njej pa tudi zbornik, v katerem so predstavljeni udeleženke in udeleženci festivala. V pogovoru z gosti se spominjamo začetkov in razgrnimo delovanje tega festivala, hkrati pa razmišljamo o njegovi vlogi in pomenu v našem literarnem ter kulturnem prostoru. Sodelujejo izr. prof. dr. Jutka Rudaš, izr. prof. dr. Andrej Blatnik in Gregor Podlogar. Foto: grafika festivala Vilenica

Vnovič je treba razmisliti o Vzhodu na Zahodu, je ena od misli britanskega socialnega antropologa Jacka Goodyja (1919– 2015), ki je še vedno vpliven mislec v sodobni humanistiki. Goody je sicer začel kot terenski raziskovalec, predvsem v Afriki, a se je njegovo intelektualno delo kmalu razširilo. Znamenit je postal, ko je raziskoval strukture družbenega življenja. Eno njegovih najvplivnejših del pa je Vzhod na Zahodu (1996, slovenski prevod 2013). V njem Goody vzpostavi kritiko zahodnega občutka izjemnosti in hkrati pokaže, da je na Vzhodu že obstajalo, kar naj bi našel ali proizvedel Zahod. Številne dosežke, ki jih pripisujemo Evropi, kot so urbanizacija, birokracija, kompleksno gospodarstvo, določeni znanstveni dosežki in drugo, imajo svoje korenine tudi v azijskih družbah. To je skratka delo, ki ne le drugače osvetljuje zgodovino, temveč tudi na novo premisli same kategorije, skozi katere gledamo na svet. Ob 10. obletnici Goodyjeve smrti v pogovoru, ki je bil prvič predvajan leta 2014, s sociologom in piscem spremne besede k omenjenemu delu prof. dr. Jožetom Vogrincem predstavljamo tega aktualnega misleca za naš čas. Foto: Wikipedija