Na ljubljanskem Krakovskem nasipu je bila na ogled razstava Meja, jezik in šola: državni okviri in jezikovna politika v slovenskem šolstvu prve polovice 20. stoletja. Razstava Slovenskega šolskega muzeja, ki izpostavlja pomen slovenskega jezika v procesih izobraževanja na ozemlju današnje Slovenije pa tudi na obrobjih slovenskega poselitvenega prostora, je povod za pogovor, ki enkrat mesečno nastaja v sodelovanju Programa Ars s slovenskim sporedom ORF v Celovcu in Radiem Trst A. O burnem, pet desetletij trajajočem obdobju nenehnih premikov državnih meja in družbenopolitičnih ustrojev, pa tudi mestoma grobih posegov oblasti v jezikovne politike znotraj posameznih državnih tvorb, razmišljamo z gosti. Sodelujejo: v ljubljanskem studiu strokovni sodelavec Instituta za narodnostna vprašanja dr. Robert Devetak, v celovškega studiu jezikoslovec in zgodovinar dr. Theodor Domej in v tržaškem studiu znanstveni sodelavec Znanstveno-raziskovalnega središča SAZU zgodovinar dr. Aleksej Kalc Na fotografiji je nabiralnik za finančne prispevke v podporo Družbi svetega Cirila in Metoda, okrog leta 1900. Omenjena družba je bila narodnoobrambna organizacija, ki si je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prizadevala za gradnjo slovenskih ali dvojezičnih šol na jezikovno mešanih območjih Koroške, Goriške in Istre. Zbirka stalne razstave Slovenskega šolskega muzeja, foto: Andrej Peunik.

Ne le da je umetna inteligenca vse bolj prisotna v naših življenjih, temveč spreminja tudi naš način delovanja, izobraževanja, razmišljanja, pomnjenja itd. V današnjem digitalnem svetu je umetna inteligenca namreč postala nepogrešljiv del našega vsakdana in se domala uporablja vsepovsod, tudi v številnih poklicih. In nekatere od njih tudi ogroža. V mesecu oktobru je potekala kampanja pod geslom UI_zi prevedeno. UI_zi zgrešeno., ki je opozarjala na pasti in prednosti uporabe umetne inteligence pri jezikovnih poklicih. Objavljamo posnetek osrednjega omizja te kampanje, ki je potekalo 24. oktobra v Cankarjevem domu v Ljubljani, v njem pa so sodelovale Tanja Petrič iz Društva slovenskih književnih prevajalcev, Jerca Kos iz Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev, Kristina M. Pučnik iz Lektorskega društva Slovenije, ob njih pa tudi Simon Zupan z Oddelek za prevodoslovje mariborske Filozofske fakultete. Foto: grafika kampanje UI_zi prevedeno, UI_zi zgrešeno Društvo slovenskih književnih prevajalcev.

Pesnik in esejist Esad Babačić (1965) je poleti praznoval okrogel življenjski jubilej, pred kratkim pa je pri Založbi Primus objavil esejistično zbirko z naslovom Priročnik za neuspešne in s citatom na naslovnici »Včasih moraš izgubiti, da lahko nadaljuješ.«, z navedkom, ki lepo povzema njegovo občutenje sveta. Toda hkrati je Babačić tudi uspešen: piše prepoznavno in občuteno poezijo, že leta 2019 je bil slovenski avtor v središču na Vilenici, dobil je kar nekaj nagrad, na predstavitev knjige v eni izmed dvoran Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa so prišli tudi njegovi prijatelji s košarkaškega igrišča v Vodmatu, oblečeni v majice z napisom na hrbtni strani Brez truda do neuspeha (tako nekako). Toda čeprav umetnik v svojih esejističnih besedilih pogosto piše o neuspehu, pogosto preveva njegovo zrelo poezijo in pisanje sploh svojevrstna modrost, umirjeno opazovanje in doživljanje življenja. Več o sebi in svoji ustvarjalnosti ter še marsičem pove Esad Babačić v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi pesem Stolpnice iz solz. Nikar ne zamudite.

Ko slišimo ime Jože Plečnik, takoj pomislimo na njegovo arhitekturo, na njegovo vsestransko ustvarjalnost, prepoznavnost in perfekcionizem, manj pa na njegovo grafično oblikovanje. Razstava Forma Perennis v Narodni in univerzitetni knjižnici, odprta 16. septembra, pa predstavlja mojstra kot grafičnega oblikovalca. Avtor razstave plečnikoslovec Andrej Hrausky nam približa manj znano področje mojstrovega delovanja tudi v pogovoru z Markom Golja, pove pa še marsikaj zanimivega o mojstru. Nikar ne zamudite.

Izhodišče pogovora je nasilni poseg na Antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji konec julija. Policijska racija na osrednjem spominskem kraju koroških Slovenk in Slovencev je odprla vprašanje zgodovinskih bremen skozi zgodovino. O vsem tem in o kulturi spominjanja govorijo: v Trstu profesorica zgodovine in raziskovalka lokalne zgodovine Marta Ivašič, v Celovcu podpredsednica Društva Peršman Eva Hartmann, zaposlena na Pedagoški visoki šoli v Celovcu, in Sara Pan, znanstvena sodelavka Deželnega muzeja v Celovcu, v Ljubljani pa Janez Stergar, profesor zgodovine, upokojeni strokovni svetnik Inštituta za narodnostna vprašanja ter predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Pogovor je iz Celovca vodil Miha Pasterk, nastal pa je v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars. Foto, vir: Muzej Peršman, na sliki Peršmanova domačija kot spominski kraj in kraj učenja

Pod geslom »Skozi oči preteklosti v vizijo prihodnosti« 31. festival Mesto žensk zaznamujejo vpogled v arhive in vrednotenje spoznanj o vztrajanju, prebojih, fenomenih in mreži; o dejavnostih in dokumentih, ki se iz leta v leto zbirajo in soustvarjajo slovensko umetniško sceno in širšo družbeno krajino. O Mestu žensk, o društvu, ki zaznamuje 30. obletnico svojega delovanja, in festivalu, njunem vplivu v družbeni sferi in umetniškem kontekstu, o arhivih in arhiviranju ter kuriranju feminističnega festivala, se s Petro Tanko pogovarjajo: Iva Kovač, programska vodja društva in festivala Mesto žensk, Barbara Kapelj, vizualna in scenska umetnica in večkrat sodelujoča avtorica na festivalu in Ana Lorger, dramaturginja in kritičarka, letošnja selektorica programa uprizoritvenih umetnosti, ki se je Mestu žensk pridružila zadnja od danes sodelujočih. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Barbara Kapelj: Kamnolomke, foto: Gabriele Fuso, zasebni arhiv

Osemdeset let po koncu druge svetovne vojne in povojnih pobojev postaja narodna sprava iz leta v leto težavnejša. Čeprav se zdi, kakor da smo na začetku, včasih celo, kakor da se nikamor ne premaknemo, pa se pot narodne sprave ni zaustavila. Med različnimi pobudami bomo izpostavili civilno gibanje Pomiritev, ki spodbuja k neposrednemu osebnemu odpuščanju, in Izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti o slovenski spravi, ki spodbuja k soglasju o vojnih in povojnih dogodkih na etični ravni. Gostje: akad. Peter Štih, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, soavtor izjave o slovenski spravi, Peter Hribar, nečak umorjenih lastnikov gradu Strmol in pobudnik gibanja Pomiritev, in psihologinja dr. Katarina Kompan Erzar.

''Ker ima Nova Gorica jasen začetek, se nam zdi, da bi morala imeti tudi konec, a ni tako,'' pravi arhitektka Eva Sušnik, arhitekt dr. Miloš Kosec pa dodaja, da ''mesto nikoli ni izgubljena priložnost, ker ima vedno prihodnost''. Ob razstavi Sijoče nevidno mesto, ki je nastala v okviru projekta Evropska prestolnica kulture 2025: Nova Gorica – Gorica, z njunima soavtorjema razpravljamo o urbanizmu in zgodovini Nove Gorice. Pogovor smo prvič predvajali junija malo po odprtju razstave. Foto: Žiga Bratoš (RTVSLO, Program Ars)

Literarno ustvarjanje danes ni enotno, saj v njem soobstajajo različne literarne smeri oziroma stilne usmerjenosti. Gre za ogromen konglomerat zvrsti, žanrov, vrst, oblik, stilov in poetik, vse to pa poganja velika produkcija literarnih del. V kakšni kondiciji je sodobna slovenska literatura, kaj vse jo določa, koliko je v njej prisoten družbeni angažma in ali je primerljiva s tem, kar se dogaja na mednarodnem literarnem prizorišču – to je nekaj vprašanj, o katerih razpravljamo v pogovoru, v katerem sodelujejo dr. Varja Balžalorsky Antić, Ana Schnabl in Aljoša Harlamov. Foto: Gregor Podlogar (RTVSLO, Program Ars)

Zakaj je delavski razred, ki je bil v Franciji na sredini preteklega stoletja ena najbolj mobiliziranih družbenih skupin v državi, v zadnjih desetletjih skoraj povsem izginil iz javnih razprav in zakaj bi morala starost, ki je pogosto spregledana tema, postati politična kategorija? Odgovore na ti in tudi druga vprašanja smo iskali pri Didierju Eribonu, francoskem sociologu in filozofu, ki je bil častni gost letošnjega novogoriškega festivala Mesto knjige. Eribon je avtor številnih knjig, v slovenščini pa lahko v prevodu Iztoka Ilca prebiramo njegovi knjigi Vrnitev v Reims (Založba *cf., 2022), ter Življenje, starost in smrt navadne delavke (Založba *cf., 2025), v katerih prek osebnih in socioloških premislekov piše o svoji družini.

Mednarodni literarni festival Vilenica, ki ga je ustanovilo Društvo slovenskih pisateljev z namenom tesnejšega povezovanja v srednjeevropskem kulturnem prostoru, praznuje 40. izvedbo. Festival z veliko in komajda predstavljivo dediščino se je skozi čas spreminjal, tako zaradi družbenopolitičnega dogajanja kakor tudi zaradi usmeritev posameznic in posameznikov, ki so festival vodili. Prva izvedba festivala Vilenica je potekala leta 1986. Veno Taufer, oče tega festivala, pa je nekje pomenljivo zapisal, da je navdih za Vilenico pognal iz starih in travmatskih izkušenj, "globljih in kompleksnejših od oporečništva, ki je zaradi časovnih okoliščin opredeljevalo nastanek in prva leta festivala". Vsa leta delovanja festivala pa je v središču ostala nagrada vilenica, ob njej pa tudi zbornik, v katerem so predstavljeni udeleženke in udeleženci festivala. V pogovoru z gosti se spominjamo začetkov in razgrnimo delovanje tega festivala, hkrati pa razmišljamo o njegovi vlogi in pomenu v našem literarnem ter kulturnem prostoru. Sodelujejo izr. prof. dr. Jutka Rudaš, izr. prof. dr. Andrej Blatnik in Gregor Podlogar. Foto: grafika festivala Vilenica

Vnovič je treba razmisliti o Vzhodu na Zahodu, je ena od misli britanskega socialnega antropologa Jacka Goodyja (1919– 2015), ki je še vedno vpliven mislec v sodobni humanistiki. Goody je sicer začel kot terenski raziskovalec, predvsem v Afriki, a se je njegovo intelektualno delo kmalu razširilo. Znamenit je postal, ko je raziskoval strukture družbenega življenja. Eno njegovih najvplivnejših del pa je Vzhod na Zahodu (1996, slovenski prevod 2013). V njem Goody vzpostavi kritiko zahodnega občutka izjemnosti in hkrati pokaže, da je na Vzhodu že obstajalo, kar naj bi našel ali proizvedel Zahod. Številne dosežke, ki jih pripisujemo Evropi, kot so urbanizacija, birokracija, kompleksno gospodarstvo, določeni znanstveni dosežki in drugo, imajo svoje korenine tudi v azijskih družbah. To je skratka delo, ki ne le drugače osvetljuje zgodovino, temveč tudi na novo premisli same kategorije, skozi katere gledamo na svet. Ob 10. obletnici Goodyjeve smrti v pogovoru, ki je bil prvič predvajan leta 2014, s sociologom in piscem spremne besede k omenjenemu delu prof. dr. Jožetom Vogrincem predstavljamo tega aktualnega misleca za naš čas. Foto: Wikipedija

Švicarsko-francoski vsestranski umetnik Charles-Édouard Jeanneret (1887–1965) je od leta 1920 znan pod psevdonimom Le Corbusier. Rodil se je v francoskem delu Švice, a je leta 1930 z naturalizacijo pridobil francosko državljanstvo. Njegova ustvarjalna pot je trajala pet desetletij in je obsegala različna umetniška področja, kot so slikarstvo, kiparstvo, urbanizem, dizajn, Le Corbusier je bil tudi odličen risar in pisec, predvsem pa je bil arhitekt, saj je prav v arhitekturi pustil močan, prepoznaven in neizbrisljiv pečat – danes namreč velja za enega od začetnikov moderne arhitekture, njegovi projekti pa so bili realizirani v Evropi, na Japonskem, v Indiji ter v Severni in Južni Ameriki. Če želimo razumeti Le Corbusierjeve projekte, moramo poznati njegova radikalna in strogo strukturirana stališča. Pri tem pa je bistveno, da on ni želel zgolj graditi hiš ali mest – želel je preoblikovati način življenja ljudi. Le Corbusier je namreč dojemal sodobni svet kot kaotičen in neučinkovit, in je verjel, da lahko arhitektura ponovno vzpostavi socialno harmonijo. Ob 60. obletnici njegove smrti pretresamo njegovo delo – kaj je zanj značilno, kaj vse zaobsega in ali je prestalo test časa. Gosta sta arhitekta prof. dr. Aleš Vodopivec in izr. prof. Aljoša Dekleva. Foto: Wikipedija

Legendarni slovenski filozof in alpinist Klement Jug je v gorništvu videl najboljši način utrjevanja volje, ki pripelje do najboljšega načina življenja. Potem ko je pri petindvajsetih letih, 11. avgusta 1924, s severne triglavske stene omahnil v smrt, se je začela oblikovati njegova idealizirana podoba. Tomo Virk je življenje in delo tega najboljšega učenca filozofa Franceta Vebra opisal v obsežni študiji. Ko je pred leti izšla v knjižni obliki z naslovom Vebrov učenec in podnaslovom Primer Klement Jug, osebnost, diskurz, legenda, smo ga povabili k pogovoru. Znova ga boste lahko slišali v tokratni Ars humani.

Slikarka Ivana Kobilca, rojena leta 1861, spada med prve ženske moderne dobe, ki se jim je uspelo uveljaviti v tradicionalno moškem poklicu. Osemnajstletna je odšla študirat na Dunaj in ga kmalu zamenjala za München; slikarsko pot je potem nadaljevala v Parizu, Sarajevu in Berlinu, od koder se je ob začetku prve svetovne vojne vrnila v Ljubljano. Slika Poletje velja za njeno najuspešnejše delo; z njo se je prebila na pariški Salon, kjer je bila tudi nagrajena, danes, 135 let po nastanku, pa je najbolj priljubljena umetnina med obiskovalci Narodne galerije v Ljubljani. Kakšno je ozadje nastanka slike, kako nagovarja gledalca, kakšno mesto ima v slikarkinem opusu in v sočasni umetnosti, razkrivamo v pogovoru s poznavalcema opusa Ivane Kobilce dr. Beti Žerovc in dr. Ferdinandom Šerbeljem. Foto: Narodna galerija

Nemški filozof, politolog in sociolog Jürgen Habermas (1929) že več desetletji velja za enega osrednjih družbenih analitikov. Njegove misli nas napeljujejo, da ponovno premislimo, kako komuniciramo, kako sodelujemo v javnih razpravah in kako lahko krepimo demokratične institucije skozi dialog in medsebojno razumevanje. Habermas, ki velja tudi za enega najvplivnejših mislecev našega časa, izhaja iz kritične teorije frankfurtske šole, med drugim je bil Adornov asistent, a si je skozi leta ustvaril lastno mišljenjsko pot – še danes je najbolj znan po razmišljanjih o javni sferi. Z njimi se je med drugim ukvarjal tudi prof. dr. Božidar Debenjak (1935), ki je prevedel njegovo delo Med naturalizmom in religijo (Sophia, 2007). S prof. Debenjakom, ki je maja letos dopolnil devetdeset let, predstavljamo Habermasovo misel. Pogovor z njim pa je nastal leta 2008 ob izidu omenjene knjige. Foto: Wikipedija

Kaj pomeni postkrščanstvo, kakšna je prihodnost religij in kako razumeti dobo duha? Tokrat pozornost usmerjamo k sodobni filozofski teologiji, nekaterim njenim predstavnikom, njeni zgodovini in njenemu pomenu znotraj mišljenja, dojemanja sveta ter nas samih. O tem s filozofom in religiologom prof. dr. Lenartom Škofom, ki je tudi avtor knjige Bog v postkrščanstvu (Slovenska matica, 2025). Foto: Gregor Podlogar (RTVSLO, Program Ars)

Vsako poletje se dela Richarda Wagnerja (1813–1883) izvajajo na festivalu v Bayreuthu, ki je ena najbolj zaželenih glasbenih prireditev na svetu. Malokdo pa ve, da je Wagner napisal veliko število spisov. Izdani so bili že za časa njegovega življenja in obsegajo kar deset debelih zvezkov, pri nas pa so štirje od njih – Umetnost in revolucija, Umetnina prihodnosti, Sporočilo prijateljem in Judovstvo v glasbi – izšli pod naslovom Izbrani spisi. Umetnost in družba (SH, 2014) ter prinašajo zanimive razmisleke o glasbi, gledališču, politiki in družbi. Pred letošnjim začetkom festivala jih predstavljamo z gostoma v oddaji, ki smo jo prvič predvajali leta 2015. Sodelujeta dr. Gregor Pompe in dr. Aldo Milohnić. Foto: Wikepedija

Obdobje permanentnih kriz, velikih polarizacij, nenadnih in nenavadnih sprememb v politični, družbeni in kulturne sferi – je res konec sveta, kot smo ga poznali po koncu druge svetovne vojne? Peter Klepec v knjigi Časi nočne more (Analecta, 2025) zapiše, da danes zares živimo v burnih, prelomnih časih. A pri tem pogosto spregledamo način, kako te čase razumemo in uokvirjamo. Zakaj je tako, pa v pogovoru s filozofom, izr. prof. dr. Petrom Klepcem s Filozofskega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Foto: Gregor Podlogar (Program Ars, RTVSLO)

Vloga drog v sodobni družbi je največkrat zastrta in tabuizirana, diskurz o uporabi pa temelji na dezinformacijah. Tako trdi nemški pisatelj Norman Ohler, ki se je že v svoji prvi raziskovalno naravnani knjigi Popolna omama: Droge v tretjem rajhu ‒ v slovenskem prevodu je izšla leta 2019 ‒ posvetil temeljitemu pregledu uporabe stimulativnih drog med vodstvom in vojaki nacističnega režima v Nemčiji pred drugo svetovno vojno in med njo. V svoji novi knjigi, LSD za mamo. Psihedelične droge: orožje, mamilo, zdravilo, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga ‒ prevedel jo je Aleš Učakar ‒ se je tokrat posvetil uporabi psihedeličnih drog med hladno vojno. V ospredju njegove obravnave je dietilamid lizergične kisline, širše znan kot LSD. Navdih za novo knjigo je Norman Ohler našel med pregledovanjem arhivov nemškega koncentracijskega taborišča Dachau. V dokumentu, od katerega sta bili v Nemčiji ohranjeni le dve strani, preostanek pa so hranili v Združenih državah Amerike, so bili omenjeni tudi eksperimenti z “nekakšno psihedelično substanco”. To ga je napeljalo k rdeči niti nove raziskave. Zanjo je opravil obsežno terensko delo in preživel veliko časa v arhivih državnih institucij ter zasebnih podjetij. Več o svojem raziskovalnem procesu, pisanju in pridobivanju informacij v sodobni družbi nam je Ohler zaupal v pogovoru med svojim zadnjim obiskom v Ljubljani. Foto: Mladinska knjiga.