Obračun se začne kot kolaž razbitih delov spomina in sanj. Skozi dialog z ribo, Krapom, se izmenično prepletajo notranji in zunanji prostori, realni in zamišljeni kraji, vse z namenom razrešitve temeljnega konflikta, ki vznika na prehodu iz notranjega v zunanji svet. Iskanje dela, doma, ljubezni in smisla se v tretjem delu romana zvrtinči skozi esejistično-poetični izliv, ki pripelje do soočenja v sklepnem dialogu: odpre se temeljni spomin, iz katerega lahko zraste nova veja življenja. Ostra družbena kritika, razredna in spolna, daje vedeti, da je gladina te licemerne družbe zamrznjena. Pripovedovalka na poti grebenja za resnico in prizadevanj, da bi uzrla samo sebe, najde neponarejeno zatočišče v poti skozi gozd in srečevanju z drevesi in živalmi. Če se opremo na dobro zašiljeno ironično dimenzijo Kaje Teržan, bi lahko rekli: Obračun je to, kar od njega pričakujete. V njem boste kot v vodni gladini ugledali sebe.