Najbolj navdušeni prebivalec Slovenije je za mnoge domače in tuje bralce, ki jih je že osvojil z veliko uspešnico Slovenologijo, pripravil novo knjižno poslastico. V Slovenoljubu nam dr. Noah Charney, ameriški profesor, pisatelj, televizijski in radijski voditelj ter avtor nagrajenih podkastov, iskrivo in iskreno v svojem duhovitem slogu predstavlja kulturno tradicijo »najboljše dežele na svetu«. Številne slovenske šege in navade je osebno izkusil in se v svojo posvojeno domovino še bolj zatreskal. Zaljubite se v Slovenijo tudi vi in jo skozi Noahove oči spoznajte še globlje!

Roman Posmehljivo poželenje iz leta 1993 je sočna mojstrovina. Resničnost se tu gradi kot pripoved, pripoved pa spreminja resničnost. Drago Jančar v tem delu ne zlaga skupaj velike zgodovinske zgodbe, pač pa razpreda o fižolu z rižem, diskretnem česnu, delavnicah pisanja, genialnih podjetniških domislicah, jazzu, bluesu, dixielandu, in še nečem … o poželenju in hrepenenju. Gregor Gradnik je Slovenec, ki v začetku devetdesetih pripotuje v New Orleans, vznemirljivo mesto ob Mississippiju. Molovski toni, ki jih je pritovoril v kovčku, na drugi strani luže trčijo ob vesele, kot po dekretu nasmejane obraze Američank in Američanov, ki radi lahkotno tekajo s slušalkami v ušesih in vsaj enkrat na leto izgubijo glavo v Mardi Grasu, karnevalu, ki do viška stopnjuje poltenost in evforijo. Gradnik kot gostujoči pisatelj dela družbo profesorju Fredu Blaumannu na delavnicah kreativnega pisanja in mu pomaga s knjigo o melanholiji. Za to pa tudi ves čas gre: za otipljivo melanholičnost, ki je v zraku, pijači, glasbi, nepremostljivi razliki med kontinentoma, pa za melanholijo v telesu, z Irene, ob njej in v njej. Kaj je vendar tako otožnega v vsej tej zabaviščnosti vrtečega se sveta? O tem govori ta igriva literarna študija žalosti in smeha, ta delavnica, ki izrisuje anatomijo lastnega umetniškega ustroja. Morda res ni nikjer več Tennesseeja Williamsa. Vendar Gradnik stopa po njegovi četrti, skozi okno gleda osebi iz Tramvaja Poželenje, sreča psa z oblomovsko glavo, biva s ščurkom Samso. In tudi s skušnjavcem! Spet zadiši po parfumu, urinu in krvi.

Knjiga Eichmann v Jeruzalemu temelji na reportažnih prispevkih filozofinje za časopis The New Yorker s procesa, na katerem so leta 1960 sodili nacističnemu poveljniku Adolfu Eichmannu. Reportaže Arendtove so v javnosti dvignile obilo prahu, zato se je avtorica odločila za njihovo razširjeno izdajo v knjigi. Eichmann v Jeruzalemu je nemudoma postalo eno ključnih del za razumevanje okoliščin nacističnega načrta genocida nad Judi, izvedbe t. i. dokončne rešitve ter mehanizmov zla v primerih organiziranih množičnih pobojev. Eichmann, ki je bil odgovoren za transport in posledični umor več deset tisoč Judov, se nam v knjigi Arendtove ne kaže kot demoniziran nečloveški monstrum, marveč kot neopazen posameznik, mali vojaški aparatčik, čigar glavna preokupacija je bila čim bolj učinkovito izpolnjevati ukaze nadrejenih. Eichmann utegne biti po mnenju Arendtove vsakdo, ki v spletu nesrečnih naključij pristane na to, da postane voljan instrument v organizaciji množičnega pobijanja. Po drugi strani velja ostra analiza Arendtove tudi sodišču v Jeruzalemu, ki je po njenem zgrešilo svoje poslanstvo s tem, da ni zasledovalo Eichmannovih dejanj, temveč v prvi vrsti judovsko trpljenje. S tem pričujoča knjiga prerašča analizo vzgibov za dejanja enega najbolj zloglasnih vojnih zločincev vseh časov in prehaja v kritiko pravno-institucionalnih vzvodov, ki so nastali na osnovi nürnberških procesov po drugi svetovni vojni in rahlo modificirani obstajajo vse do današnjega dne.

Roman Peš. (Ali umetnost divjega in poetičnega življenja) je Tomasu Espedalu prinesel prepoznavnost v širšem krogu bralcev in prvo nominacijo za nagrado Nordijskega sveta za književnost. Roman, izpisan v preprostem in nenarejenem jeziku, je hkrati potopis in knjiga o človeku, ki zapusti dom in družino, postane vagabund ter se s hojo poskuša osvoboditi žalosti. Začne se v Bergnu, ko se Espedal odpravi na pot, ki ga v prvem delu popelje po domačih fjordih in hribih, v Wales, Španijo in na Bavarsko, v drugem delu pa v Francijo, Grčijo in Turčijo. Skupaj z njim hodijo tako resnični sopotniki kot tudi znani klateži iz preteklosti, Arthur Rimbaud, Jean-Jacques Rousseau, William Wordsworth, Friedrich Hölderlin in drugi. Njihovi pohodniški zapisi se vrivajo v Espedalova doživetja. Iz presečišč avtorjevega osebnega izkustva in njegovih branj izluščimo intimnejše drobce o pisateljevem življenju, kadar ni na poti: o otroštvu, izgubah, koncu ljubezni, alkoholu in o otožnosti, ki kljub neštetim prehojenim kilometrom ne izgine.

André Aciman, avtor svetovne uspešnice Pokliči me po svojem imenu, ki se je v naš kolektivni spomin vpisala tudi zato, ker je v filmski različici med zvezdnike izstrelila takrat še rosno mladega Timothéeja Chalameta, je po nekajletnem premoru znova napisal vrhunsko ljubezensko pripoved, s katero je v trenutku osvojil bralce širom sveta. Čudovita zgodba o ljubezni, izgubi in obžalovanju, tankočutno stkana v Acimanovem prepoznavnem rahlo elegičnem slogu, je postavljena na slikovito italijansko Amalfijsko obalo, kjer skupina prijateljev iz študentskih let obtiči v razkošnem hotelu. Medtem ko je njihova jahta na popravilu, nehote opazujejo vsakodnevne navade nenavadnega hotelskega gosta – skrivnostnega belobradega tujca, ki vsak večer poseda na terasi in pokadi eno cigareto, včasih dve. Ko elegantnega popotnika povabijo, naj se jim pridruži pri kosilu, se jim niti ne sanja, kakšne čudežne sposobnosti in čudno modrost jim bo predal ter da bo njegova zgodba nekomu izmed njih spremenila življenje ... Globoko čustveni in čutni roman, ki pripoved o bolečini nedoživetega ganljivo preplete s temo večne ljubezni, je prvi v seriji napovedanih treh kratkih Acimanovih romanov. Ameriški mediji, ki so ga takoj po izidu označili za roman leta, so ga opisali kot »še eno mojstrsko pripoved o hrepenenju in poželenju«.

Mednarodno priznani in uspešni režiser in gledališki direktor Martin Kušej v avtobiografsko-esejistični knjigi Za mano belina, ki jo je objavil pri dunajski založbi leta 2022, odstira pogled v svoje ustvarjanje in se ukvarja z »življenjem v trenutku«, ki ni nikjer tako intenzivno kot na odru. Njegova izrazito politična knjiga govori o umetnosti osvobajanja od preteklosti, da lahko naredimo naslednji korak v prihodnost, o politikah identitete, diktaturi mnenj in krčenju svobode. Kušej opisuje številne svoje uprizoritve na evropskih gledaliških in opernih odrih, predvsem pa razkriva svoj zelo osebni pristop k doseganju »trenutka resnice«, trenutka, ko v gledališču ugasnejo luči in se občinstvo odpravi na potovanje v neko drugo, čarobno resničnost. Spregovori tudi o svoji identiteti koroškega Slovenca, ki je ni nikoli zatajil, in svojih začetkih v slovenskem gledališču v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Za mano belina se upira doseganju spoznanj s pogledom, uprtim nazaj. Gledališče je za Martina Kušeja »umetnost trenutka«, ki mu je preteklost tuja. Njegove zgodbe služijo samo kot sredstvo prihoda v Zdaj.

Roman Ogenj črpa iz arhivskih dokumentov in pričevanj o življenjski zgodbi partizanke, kasnejše predstavnice jugoslovanske vlade po svetu, kustosinje in muzejske direktorice Štefke Cobelj. Konkretno zgodbo ene najbolj kontroverznih ptujskih osebnosti roman umetniško preoblikuje v metaforo 20. stoletja in tedanjih družbenih procesov. Izrisanemu literarnemu liku tragične kljubovalke in upornice v slovenski književnosti težko najdemo primerjavo. Roman s svojo inovativno zgradbo in drsečo pripovedno perspektivo obenem preizprašuje temeljno dilemo literature, namreč zmožnost fikcije pri rekonstrukciji neke zgodovinske resnice. To je roman o vzponu in padcu komunistične Jugoslavije, o notranjih paradoksih, nasprotjih in tragičnem propadu enega največjih družbenopolitičnih eksperimentov v Evropi 20. stoletja. Ogenj je freska časa, freska mesta Ptuj (ki je lahko vsako mesto), freska kolektivnega izbrisa, freska revolucije, ki na koncu požre svoje otroke. Možna je le na horizontu utopije abstraktnih idej in želja, v realnem svetu pa se nujno spremeni v ogenj in pepel.

Obračun se začne kot kolaž razbitih delov spomina in sanj. Skozi dialog z ribo, Krapom, se izmenično prepletajo notranji in zunanji prostori, realni in zamišljeni kraji, vse z namenom razrešitve temeljnega konflikta, ki vznika na prehodu iz notranjega v zunanji svet. Iskanje dela, doma, ljubezni in smisla se v tretjem delu romana zvrtinči skozi esejistično-poetični izliv, ki pripelje do soočenja v sklepnem dialogu: odpre se temeljni spomin, iz katerega lahko zraste nova veja življenja. Ostra družbena kritika, razredna in spolna, daje vedeti, da je gladina te licemerne družbe zamrznjena. Pripovedovalka na poti grebenja za resnico in prizadevanj, da bi uzrla samo sebe, najde neponarejeno zatočišče v poti skozi gozd in srečevanju z drevesi in živalmi. Če se opremo na dobro zašiljeno ironično dimenzijo Kaje Teržan, bi lahko rekli: Obračun je to, kar od njega pričakujete. V njem boste kot v vodni gladini ugledali sebe.

Filozofija majhnega kraja z izvirnim naslovom Filosofija palanke velja za eno najpomembnejših del srbske postmoderne. Doživela je več izdaj in vse od svojega nastanka do danes sproža polemike v srbskih in drugih akademskih krogih. V njej avtor natančno analizira duha majhnega kraja, provincialnosti, ki nasprotuje vsemu sodobnemu, se zapira pred svetom in je usmerjen v tradicionalno ter s tem v širjenje nacionalizma in narcizma. Konstantinović v tej diskurzivni študiji intelektualno in moralno dekonstruira duha zaprtosti, sovraštvo do vsakršne različnosti, ki prodorno in prepričljivo analizira duhovni provincializem in miselnost, ki ne zmore – in tudi noče – stopiti iz risa, v katerem je pomembneje slediti ustaljenemu običaju kot biti osebnost, v katerem je vse, kar je pretežno osebno in individualno, nezaželeno – predvsem zato, ker obljublja svet, ki je čista negacija majhnega kraja oziroma province, tj. okolja, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost. Konstantinovićev majhen kraj ni zemljepisna kategorija, temveč duhovna, miselna, nazorska in filozofska, ki je mogoča vedno in povsod. Filozofija majhnega kraja s svojo univerzalnostjo presega fizične, kulturne, družbene, zgodovinske in jezikovne meje ter nam tudi v današnjem času nastavlja ogledalo, v katerem nam naša (duhovna) podoba ne bi smela biti všeč.

Ko je Beatrice Salvioni leta 2022 izdala svoj literarni prvenec in ga naslovila Prekleta, si niti v sanjah ni predstavljala takšnega odziva domače in tuje javnosti. Knjiga je namreč skoraj čez noč postala prodajna uspešnica, kritiki so govorili o »novi italijanski literarni senzaciji«, roman pa so doslej prevedli že v več kot 35 jezikov. Monza, marec 1936: na obrežju reke Lambro pretreseni, napol slečeni dekleti poskušata skriti truplo moškega, ki ima na prsih značko s fašističnim snopom in trobojnico. Francesca v prvi osebi pripoveduje zgodbo, ki ju je pripeljala do tega trenutka. Lepo vzgojena dvanajstletnica iz meščanske družine vsak dan z mostu opazuje dekle, ki se z dvema fantoma igra ob reki, z golimi stopali in zavihanim krilom, z opraskanimi in z blatom zamazanimi nogami. Rada bi se spoprijateljila z njo, čeprav jo imajo drugi za izobčenko, ki nad druge pošilja prekletstva, zato jo prezirajo in ji pravijo Prekleta. Toda Francesco privlačita njena odločnost in neustrašnost. Prijateljstvo stketa po kraji češenj in prvi laži, ki jo Francesca izreče. Ob vojni v Abesiniji, bolečini zaradi izgube in najstniškem nemiru se Francesca z Maddaleno spoprijatelji in se nauči razkrivati zlorabo moči, zlasti moške, v obdobju ozkogledega konformizma fašistične Italije. Prekleta je navdihujoča zgodba o prijateljstvu dveh deklet in vznemirljiv roman o odraščanju, postavljen na italijansko podeželje v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Zgodbe Lene Kregelj se trudijo biti kar najzvestejše vsakdanjemu življenju preprostih ljudi. Zveste celo do te mere, da nas pedantno opomnijo na vrsto drobnih detajlov, ki jih v imenu večjih težav radi spregledamo ali pa ostajajo – saj vemo, kako to gre – čeprav bistveni, očem skriti. Osrednje dogajalno polje, če ne kar predmet pisateljičinega ustvarjalnega pa tudi siceršnjega zanimanja, so najosnovnejši odnosi, ki se napletejo, zapletejo in kdaj pa kdaj tudi uspešno razpletejo v službah, doma, neredko pa kar v medprostoru vmesnih srečevanj v obliki spoznavanj in zmenkarij. Čeprav je to avtoričin knjižni prvenec, gre za pisavo s primerno kilometrino, ki se razteza vse od skrbno premišljenih življenjskih in poklicnih izkušenj do zagnanega piljenja literarnih veščin, ki so jih prepoznale že številne strokovne komisije. Zato sem torej prišla v naslovu pravi avtorica. Bralci pa ji odgovarjamo: lahko bi se zgodilo prav vsakomur, očitno pa je moral priti nekdo, da je z vsega tega »zgodenega« odgrnil še kako dodatno tančico, ki nam je preprečevala uvideti bistvo stvari. Dobrodošla, Lena!

Geoffrey Firmin, nekdanji britanski konzul, na dan mrtvih leta 1938 pride v Quauhnáhuac v Mehiki. Njegovo seganje po pijači že ogroža njegovo življenje, ki se sprevrača v pekel. V Quauhnáhuac prispe tudi njegova žena Yvonne, ki bi rada z njim zaživela daleč od Mehike in okoliščin, ki so njun odnos prignale na rob propada. Yvonne je odločena, da bo rešila Firmina in njun propadajoči zakon kljub prisotnosti nekdanjih ljubimcev, Geoffreyjevega polbrata Hugha in filmskega režiserja Jacquesa. Nerazumno vedenje faustovskega junaka Geoffreyja sredi realističnih podob predstavlja metaforo Evrope na pragu vojne. Avtobiografska mojstrovina Pod vulkanom, imenovana tudi »pijana Božanska komedija«, je prvič izšla leta 1947. Lowry jo je pisal kar štirinajst let. Rokopis je nekoč rešil pred ognjenimi zublji, drugič pa ga je v pijanosti izgubil in po srečnem naključju dobil nazaj. Šele po avtorjevi smrti je bil ta roman postavljen ob bok velikim modernim romanom 20. stoletja.

Živijo, lepotica je knjiga, ki so jo tako uredniki Amazona kot bralci portala Goodreads uvrstili med najbolj priljubljene in najbolj brane knjige v letu 2023, navdušila pa je tudi Oprah Winfrey, ki je knjigo izbrala za jubilejno, stoto priporočilo svojega knjižnega kluba, ter Baracka Obamo, ki jo je umestil na svoj poletni bralni seznam. V ganljivem in napetem romanu nas Ann Napolitano s svojimi globoko čutečimi liki sili v razmišljanje o zapleteni tapiseriji družinske ljubezni, ki nas kljub žalosti in izgubi lahko še vedno povezuje (Washinton Post). Izjemno rahločutna in pronicljiva pripoved je hommage klasiki Čas deklištva Louise May Alcott. Sledimo usodi štirih sester Padavano, ki odraščajo v italijanski četrti v Chicagu in so od rojstva neločljive. Najstarejša Julia se zaljubi v Williama, srednješolskega košarkarskega zvezdnika, nato perspektivnega študenta zgodovine. S poroko, hišo in dojenčico se zdi njuno življenje pravljica, dokler idile ne prekine tragedija, ki usodno poseže v odnose med družinskimi člani, celo med sestrami. Ann Napolitano je uspelo ustvariti močne, raznolike značaje in tematizirati konflikt med posameznikovimi željami ter pričakovanji njegovih najbližjih. Roman je pisan z več perspektiv in se ukvarja z duševnim zdravjem, družinskimi skrivnostmi, otroškimi travmami, predvsem pa raziskuje, ali ima ljubezen dovolj moči, da vse to prikliče na plano in dokončno zaceli.

Lovčevi zapiski so zbirka kratkih zgodb, ki so najprej izhajale v reviji Sovremenik. Turgenjev, ki je bil po svojih prepričanjih zahodnjak, zagovornik evropeizacije in modernizacije Rusije, se razgalja kot pronicljiv analitik plemiške miselnosti zastarelega ruskega političnega sistema. Kmet in tlačan postane junak zgodbe, vendar ostaja žrtev gosposke muhavosti in lastne omejenosti. Satira, metaforičen jezik z mnogimi dialektizmi, arhaizmi in jezikovnimi novotvorbami so le nekatere odlike te knjige.

Marko Podgornik Verdev je direktor mariborskega podjetja Mikro+Polo, enega glavnih dobaviteljev laboratorijske in diagnostične opreme v Sloveniji. Poslovnež z (za slovenske standarde) nenavadnimi vodstvenimi pristopi in nekonvencionalnim videzom (direktor s tatuji in piercingi!) z neizprosno iskrenostjo spregovori o lastni homoseksualnosti, drogah, depresiji in anksioznosti, o družini in ljubezni ter nujnosti prevzemanja odgovornosti za lastno življenje. Preko teh tem (pogosto pa že kar stigem), ki zaradi svoje vseprisotnosti v današnji družbi lahko nagovarjajo kar najširšo publiko, avtorja bralcem predstavljata tudi plat podjetništva, ki je javnosti pogosto nezaznavna: čustveno, človeško plat, polno dvomov in preprek pa tudi izjemnih dosežkov in uresničenih vizij. Tako se izriše turbulentna, a navdihujoča zgodba, ki uči, da je življenje treba predvsem uživati … In ki obenem nikdar ne zanika dejstva, da je to isto življenje tudi izjemno brutalno in neizprosno.

Junija 2021 je ves svet poslušal, kako je Britney Spears spregovorila na sodni obravnavi, odprti za javnost. Vpliva njenega glasu – njene resnice – ni bilo mogoče zanikati in to je spremenilo pot njenega življenja ter življenja brezštevilnih drugih. Ženska v meni prvič razkriva njeno neverjetno potovanje – in moč v jedru ene od največjih glasbenic v zgodovini pop glasbe. Prelomni spomini Spearsove, ki so napisani z izjemno odkritostjo in humorjem, osvetljujejo neminljivo moč glasbe in ljubezni – ter pomen ženske, ki končno pripoveduje lastno zgodbo po svoje.

Na silvestrski večer 17-letna Jennifer z najstniške hišne zabave sama odide v mrzlo noč – in izgine brez sledi. Na drugem koncu mesta njena mama Lollo v razkošni hiši nazdravlja novemu letu s starima prijateljicama Nino in Maleno. Resda nimajo več veliko skupnega, vendar so novoletna praznovanja s prijateljicami, zdaj seveda tudi z njihovimi družinami, ostala tradicija. Ko se starši po prekrokani noči, v kateri je bilo zaradi čezmerne količine alkohola povedanega vse preveč in so padle vse maske politične in druge korektnosti, vsi mačkasti zbudijo, Jennifer še vedno ni domov. Ninin mož Frederik, nezadovoljni oče treh otrok, ki očitno nekaj prikriva, je bil morda zadnji, ki jo je videl živo. In kakšno vlogo je imela pri tem njegova hči Smilla, Jenniferina najboljša prijateljica? Pa njena mati Lollo, z videzom obsedena notranja dizajnerka, ki ugotovi, da lastne hčerke sploh ne pozna? Ko se vmeša še policija, Jenniferino skrivnostno izginotje zamaje dolgoletna prijateljstva in temne, globoko speče skrivnosti privrejo na površje. Kako dobro se dejansko poznajo in kaj se je v resnici zgodilo na silvestrovo? Srečno novo leto je zasvojljiv roman, ki si zastavlja vprašanje, kako dobro v resnici poznamo svoje najbližje. Avtorica je s premišljeno strukturo, dinamično kompozicijo in nepričakovanimi zasuki napisala atmosferično bogato, zlovešče in neverjetno napeto delo, v katerem so trije protagonisti prisiljeni na novo premisliti vse, kar so mislili, da vedo drug o drugem – in o lastnih družinah. Ko nam gre za nohte, si vsak prizadeva rešiti zgolj svojo kožo.

Roman o zadnji ptolemajski kraljici Kleopatri VII. je izpisan v prvi osebi ter gostem, preobloženem, skorajda hipnotičnem jeziku, v njem pa – na ozadju prelomnih zgodovinskih dogodkov in v času, ko je rimski imperij širil svojo prevlado na Vzhod – odkrivamo pravo podobo te neobičajne vladarice. Čeprav bi jo Zahod rad predstavil le kot krvoločno vladarico in prešuštnico, je bila Kleopatra VII. veliko več kot to; sposobna in genialna vladarica, ki je po očetovi smrti v deželi ponovno vzpostavila osiromašeno gospodarstvo, gradila namakalne sisteme, jezove, spomenike in najveličastnejše stavbe. Gojila je številna zanimanja, obvladala retoriko, znanost, umetnost, klasične avtorje in vsaj sedem jezikov, po zaslugi dveh najpomembnejših moških tistega časa – najprej Cezarja, potem Marka Antonija – pa je odigrala eno od ključnih vlog na Sredozemlju in Egiptu zagotovila neodvisnost. Roman se osredotoča predvsem na njeno notranje doživljanje in zapleten odnos s Cezarjem in Antonijem, pred bralca pa stopa kot ženska, ki je bila že z rojstvom predestinirana za božanstvo, in ki je ohranila oster um, hladno ambicijo in preračunljivost, a tudi željo po znanju, religiji, politiki in ljubezni.

Mednarodna uspešnica Maček gre na pot, ki je v izvirniku izšla leta 2012, je začarala najprej japonske, potem pa preko mnogih prevodov tudi številne bralce po svetu. Gre za na prvi pogled preprosto, a nadvse globoko in ganljivo zgodbo o prijateljstvu in ljubezni, tako med ljudmi in njihovimi ljubljenčki kot do tistih, ki so ob nas, ko nam je najtežje. Nana, nekdaj potepuški mačkon, zdaj pa že pet let vzoren hišni muc, se nepričakovano znajde na poti s svojim ljubečim lastnikom Satorujem. Ne ve, kam sta namenjena in zakaj, a pripade mu častno mesto na sovozniškem sedežu. Mačje-človeška naveza potuje po Japonski, medtem ko se menjavajo letni časi, in obiskuje Satorujeve stare prijatelje: robatega kmeta Jošimineja, za katerega so mačke zgolj mišelovke, Sugija in Čikako, dobrodušen par, ki vodi hišnim ljubljenčkom prijazen penzion, pa otožnega Kosukeja, ki ga je zapustila žena … A kaj je namen njune poti? In zakaj se za muca vsi tako zanimajo? Nana ne ve, Satoru mu ne pove. Naposled dožene resnico, ki mu stre srce … Kratki roman navidezne preprostosti, prežet z navdušujočimi opisi japonske pokrajine, nežen, blag in poln modrosti, je študija dobrote in odločitve, da smo kljub neizogibnim življenjskim izgubam hvaležni za trenutke sreče, ki smo jih imeli, so zapisali pri Publishers Weeklyju. Knjiga za bralne užitke na toplem zapečku, ne samo za mačjeljubce.