Svetopisemska berila za ta dan: Berilo: 1 Mkb 6,1-13 Psalm: Ps 9,2-3.4.6.16.19 Evangelij: Lk 20,27-40 Vrstica iz evangelija: »Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« (Lk 20,38) Berilo (1 Mkb 6,1-13) Ko je kralj Antioh hodil po goratih deželah, je slišal, da je v perzijski Elimaidi mesto, slavno po bogastvu, srebru in zlatu. V njem da je zelo bogato svetišče; tam da so zlate opreme, oklepi in orožje, kar je tam pustil makedonski kralj, Filipov sin Aleksander, ki je zavladal kot prvi izmed Grkov. Prišel je in skušal mesto zavzeti in opleniti, pa ga ni mogel, ker so meščani zvedeli o tem naklepu. Vzdignili so se v boj zoper njega, tako da je pobegnil in z veliko žalostjo odrinil od tam, da bi se vrnil v Babilon. Tedaj mu je prišel nekdo v Perzijo sporočat, da so bile poražene vojske, ki so odšle v Judovo deželo. Lizija da je šel na čelu močne vojske, pa so ga Judje premagali, in se okrepili z orožjem, vojnimi krdeli in obilnim plenom, ki so ga odvzeli vojskam, katere so pobili. Da so tudi porušili mališki žrtvenik, ki ga je postavil na oltarju v Jeruzalemu, in da so svetišče kakor prej obdali z visokimi zidovi, prav tako tudi mesto Betsuro. Ko je kralj to slišal, se je ustrašil in zelo razburil. Zgrudil se je na ležišče in od žalosti zbolel, ker se mu ni zgodilo, kakor je želel. Ostal je tam več dni, ker se ga je vedno znova lotevala otožnost; mislil je, da bo umrl. Tedaj je poklical vse svoje prijatelje in jim rekel: »Spanje je zbežalo od mojih oči in srce mi je upadlo od skrbi. Dejal sem sam pri sebi: ,V kakšno stisko sem prišel in v kako veliko potrtost, ki me zdaj spreletava! Bil sem spoštovan in priljubljen, dokler sem vladal.' Zdaj pa se spominjam hudega, kar sem storil v Jeruzalemu; vzel sem vse zlate in srebrne posode, ki so bile v njem, in poslal vojske, da bi brez vzroka iztrebile Judove prebivalce. Zdaj vem, da me je zaradi tega zadela ta nesreča. Glejte, v veliki žalosti umiram v tuji deželi.« Psalm (Ps 9,2-3.4.6.16.19) Odpev: Veselil se bom tvojega zveličanja. Gospod, slavil te bom z vsem srcem, oznanjeval bom vsa tvoja čudovita dela, veselil se nad teboj in radoval, opeval tvoje ime, Najvišji! Veselil se bom tvojega zveličanja. Ker so se moji sovražniki umaknili, padli so pred teboj in se pogubili. Ugnal si narode, brezbožne uničil, izbrisal si njihovo ime na veke. Veselil se bom tvojega zveličanja. V zanko, ki so jo skrivaj nastavili, se je ujela noga nevernih. Ubožec ne bo pozabljen za vselej, zaupanje bednih ne izgine na veke. Veselil se bom tvojega zveličanja. Evangelij (Lk 20,27-40) Tisti čas so prišli nekateri izmed saducejev, ki pravijo, da ni vstajenja, in so Jezusa vprašali: »Učenik, Mojzes nam je zapisal: ,Če komu umrje brat, ki je oženjen, pa je brez otrok, naj vzame ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.' Bilo je pa sedem bratov. Prvi se je oženil, pa je umrl brez otrok. In vzel jo je drugi in tretji, prav tako pa tudi vsi sedmeri in niso zapustili otrok in so pomrli. Za vsemi je umrla tudi žena. Katerega izmed njih bo ob vstajenju torej žena? Kajti za ženo jo je imelo vseh sedem.« Jezus jim je odgovoril: »Otroci tega veka se ženijo in možijo; tisti pa, ki bodo vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ženili in ne možile, zakaj tudi umreti ne bodo mogli več; enaki so namreč angelom in so božji otroci, ker so otroci vstajenja. Da pa umrli vstajajo, je tudi Mojzes pokazal v zgodbi o grmu, ko Gospoda imenuje ,Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega'; ni pa Bog mrtvih, ampak živih, zakaj njemu vsi živijo.« Oglasili pa so se nekateri izmed pismoukov in so rekli: »Učenik, dobro si povedal.« In nič več si ga niso upali vpraševati.