Svetopisemska berila za ta dan: Berilo: 2 Mkb 7,1.20-31 Psalm: Ps 17,1.5-6.8.15 Evangelij: Lk 19,11-28 Vrstica iz evangelija: »In rekel mu je: ›Prav, dobri služabnik, ker si bil v malem zvest, imej oblast nad desetimi mesti‹.« (Lk 19,17) Berilo (2 Mkb 7,1.20-31) Tiste dni so prijeli sedem bratov z materjo vred. Kralj jih je ukazal z biči in jermeni biti in tako prisiliti, da bi jedli prepovedano svinjsko meso. Neizmerno čudovita in slavnega spomina je vredna mati, ki je videla, kako je v času enega dne umrlo sedem sinov. Pogumno je to prenesla, ker je upala v Gospoda. Vsakega izmed njih je v materinem jeziku spodbujala, polna plemenitega mišljenja. Žensko nrav je krepila z moško srčnostjo in jim govorila: »Ne vem, kako ste zaživeli v mojem telesu; tudi vam nisem jaz dala duha in življenja in nobenemu med vami nisem jaz sklenila prvin. Potemtakem je Stvarnik svetá ustvaril človeka, kakor je začetnik vsega, kar je. V svojem usmiljenju vam bo zopet dal duha in življenje, ker zdaj sami sebe prezirate zaradi njegovih postav.« Kralj Antioh pa je mislil, da ga zaničuje, in domneval, da govori sramotilno. Ko je ostal še najmlajši, ga je ne le z besedami pregovarjal, ampak se hkrati s prisego zavezal, da ga bo obogatil in osrečil, ako odpade od očetnih postav, ter ga imel za prijatelja in mu poveril državne službe. Ker se mladenič ni prav nič zmenil za to, je kralj poklical mater in ji prigovarjal, naj mladeniču svetuje, da se reši. Ko ji je že dosti prigovarjal, je sprejela, da sina pregovori. Sklonila se je k njemu in v zasmeh krutemu trinogu je v materinem jeziku takole rekla: »Sin, usmili se me, ki sem te devet mesecev nosila pod srcem in te tri leta dojila, te negovala, vzgajala in hranila do te dobe. Prosim te, otrok, ozri se v nebo in na zemljo in poglej vse, kar je na njih, in pomisli, da jih je Bog iz nič ustvaril in da je tudi človeški rod tako nastal! Ne boj se tega rablja, ampak bodi vreden svojih bratov! Sprejmi smrt, da te ob času usmiljenja s tvojimi brati zopet najdem!« Ko je še tako govorila, je mladenič rekel: »Kaj čakate? Ne ubogam kraljevega povelja, marveč sem pokoren povelju postave, ki jo je Mojzes dal našim očetom. Ti, ki si povzročitelj vsega zla zoper Hebrejce, pa ne boš ubežal Božjim rokam.« Psalm (Ps 17,1.5-6.8.15) Odpev: Gospod, nasičen bom, ko bo zasijala tvoja slava. Čuj, Gospod, pravično pravdo, čuj moje vpitje, poslušaj mojo molitev, na mojih ustnicah ni zvijače! Gospod, nasičen bom, ko bo zasijala tvoja slava. Moj korak se je držal tvoje steze, niso klecale moje noge. Kličem k tebi, o Bog, da me uslišiš; nagni k meni svoje uho in me poslušaj. Gospod, nasičen bom, ko bo zasijala tvoja slava. Skrij me v senci svojih peruti in v tvoji pravičnosti bom gledal tvoje obličje; se nasičeval, ko se zbudim, s tvojo podobo. Gospod, nasičen bom, ko bo zasijala tvoja slava. Evangelij (Lk 19,11-28) V Jerihi je Jezus pripovedoval priliko, ker je bil blizu Jeruzalema in so ljudje mislili, da se bo Božje kraljestvo takoj razodelo: »Neki človek plemenitega rodu je šel v daljno deželo, da bi zase pridobil kraljevsko oblast in se vrnil. Poklical je pa svojih deset služabnikov in jim dal deset min (zlatnikov) ter jim rekel: ›Trgujte, dokler ne pridem.‹ Njegovi podaniki pa so ga sovražili in so poslali za njim poslance, ki naj bi sporočili: ›Nočemo, da bi ta zavladal nad nami.‹ Zgodilo pa se je, da je dobil kraljevsko oblast in se vrnil; velel je poklicati tiste služabnike, katerim je bil dal denar, da bi zvedel, koliko so pritržili. Prišel je prvi in rekel: ›Gospod, tvoj zlatnik jih je pridobil deset.‹ ›Prav, dobri in zvesti služabnik,‹ mu je rekel; ›ker si bil v malem zvest, imej oblast nad desetimi mesti.‹ In prišel je drugi ter rekel: ›Tvoj zlatnik, gospod, jih je pridobil pet.‹ Rekel je tudi temu: ›Tudi ti bodi nad petimi mesti.‹ Zopet drug je prišel in rekel: ›Glej, gospod, tu je tvoj zlatnik, ki sem ga imel shranjenega v prtiču; bal sem se te namreč, ker si strog človek: dvigaš, česar nisi vložil, in žanješ, česar nisi vsejal.‹ ›Iz tvojih ust te sodim, malopridni služabnik,‹ mu reče; ›vedel si, da sem strog človek, ki dvigam, česar nisem vložil, in žanjem, česar nisem vsejal. Zakaj torej nisi dal mojega denarja v menjalnico in bi ga jaz po vrnitvi izterjal z obresti?‹ In rekel je zraven stoječim: ›Vzemite mu zlatnik in ga dajte temu, ki jih ima deset.‹ In rekli so mu: ›Gospod, ima jih že deset.‹ Povem vam: Vsakemu, kdor ima, se mu bo dalo; tistemu, ki nima, pa se bo vzelo še to, kar ima. Tiste moje sovražnike, ki niso hoteli, da bi bil jaz nad njimi kralj, pa pripeljite semkaj ter jih vpričo mene posekajte.« Po teh besedah je šel Jezus dalje na poti v Jeruzalem.