Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)
Premišljujmo Božjo besedo srede, 23. tedna med letom, 10. septembra 2025
Iz Evangelija po Luku.
Tisti čas se je Jezus ozrl na svoje učence in je govoril: »Blagor ubogim, zakaj vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, zakaj nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, zakaj smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili in kadar vas bodo izobčili in zasramovali in vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega. Razveselite se tisti dan in radujte se, zakaj glejte, veliko je vaše plačilo v nebesih. Prav tako so namreč njih očetje delali s preroki. Toda gorje vam bogatinom, zakaj dobili ste svojo tolažbo. Gorje vam, kateri ste zdaj nasičeni, zakaj stradali boste. Gorje vam, kateri se zdaj smejete, zakaj žalovali in jokali boste. Gorje, kadar bodo vsi ljudje o vas lepo govorili, zakaj prav tako so delali njih očetje z lažnivimi preroki.«
Smo ubogi, lačni, jokamo, osovraženi, izobčeni, izločeni, zasramovani zaradi Sina človekovega? Če nismo, ali imamo takšno izkušnjo? Morda poznamo koga od prijateljev, sorodnikov, znancev, ki se mu dogaja ali se mu je kdaj zgodilo kaj takšnega? Pravzaprav, če dobro pomislimo, bi nam Jezus skoraj moral kdaj reči: “Blagor vam!”, ker hoja z Njim in za Njim prinese drugačnost, ki ni vsakemu pogodi. Z Njim, z Jezusom, in Zanj, smo lahko zelo hitro ubogi, lačni, jokamo, smo izloženi, izobčeni, zasramovani.
In gorje? Sama beseda gorje pomeni veliko žalost, trpljenje. V tem našem sobesedilu pomeni grožnjo.
Da, Jezus svojim učencem, torej tudi nam izreka blagor, a tudi gorje. Je to zato, ker nas zelo dobro pozna, vidi v srce in odkrije, kar pač je? Lepo in nelepo, zvesto in nezvesto, iskreno in neiskreno …
...
Kaj je v nas prebudila ta Božja beseda?
Katere misli, čustva …?
Za sklep molitve izrecimo Gospodu svoje zahvale in prošnje.
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba: Plavanje, Klara Jarc
Premišljujmo Božjo besedo srede, na god sv. Monike, 27. avgusta 2025.
Mt 23.27-32
Tisti čas je Jezus govoril: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se od zunaj kažejo čedni, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsake gnusobe; tako se tudi vi od zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in krivice.
Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zidate grobnice prerokom in krasite spomenike pravičnim in govorite: ›Ko bi bili mi živeli v dneh naših očetov, bi se ne bili z njimi udeležili umora prerokov.‹ Tako si dajete sami spričevalo, da ste sinovi tistih, ki so morili preroke. Le dopolnite tudi vi mero svojih očetov.«
Res, gorje. Mar ni težko živeti tako razdvojeno, ko se na zunaj kažemo takšne, lepe, na znotraj pa je slika povsem drugačna, žalostna. Farizeje in hinavce v sebi je kar dobro imeti malo pod kontrolo in vztrajno prositi Boga, da se ne bi ta del nas samih preveč razrastel in razbohotil. Kako hitro znamo osebi povedati, da tega in onega res ne bi nikoli naredili. A prav s tem si damo spričevalo, da smo kot tisti, ki ne delajo prav in o katerih imamo toliko za povedati.
Kaj naj torej storimo s hinavščino in krivico v naši notranjosti? Kdo nas bo ozdravil te nesreče?
...
Gospod Jezus Kristus, ob sklepu te molitve te prosimo le eno: naj bomo na zunaj in na znotraj tvoji, očiščeni hinavščine, krivice …
Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc
Premišljujmo Božjo besedo srede, devetnajstega tedna med letom, 13. avgusta 2025.
Prisluhnimo odlomku iz Evangelija po Mateju.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.
Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«
Ob prebiranju tega svetopisemskega odlomka mi je prišlo najprej na misel: “Skrbi me zate, zato ti želim to povedati!” Ampak, a ni prav to nekaj najbolj zahtevnega v naših odnosih? Povedati, na pravi način, drugemu, da ni dobro zanj, kadar greši? Že to, da nas nekaj moti, je težko povedati, kaj šele, ko pridemo na področje greha. Gotovo pa to zahteva predvsem in najprej veliko osebne ponižnosti, ker če se ne zavedamo svoje grešnosti in posledic le-te za življenje, ne bomo mogli nikoli na ljubeč in sočuten način drugemu povedati, kar želimo. To je tudi način, ki malo poveča možnosti, da nas bo naš sogovornik slišal.
Kadar se takšen pogovor dogaja v edinosti, kadar bo vse, česar se skupaj lotimo v Gospodovem imenu, bo tam On med nami.
Še enkrat prisluhnimo odlomku in nekaj časa premišljujmo kaj nam želi Gospod povedati, kaj v nas prebudi ta Božja beseda, na kakšne drugačne poti nas vabi v tem dnevu in v prihodnje.
...
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba: Odsev na gladini, Klara Jarc
Odlomek beremo in premišljujemo na god sv. Barnaba. Barnaba je bil eden od dvaisedemdesetih Jezusovih učencev. Njegovo ime pomeni “sin tolažbe”. Tako naj bi ga poimenovali, ker je bil “odličen mož in poln Svetega Duha in vere (Apd 11,24).
Prisluhnimo odlomku iz Evangelija po Mateju.
Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: Gredé oznanjajte: »Približalo se je nebeško kraljestvo.« Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne jemljite si ne zlata ne srebra ne bakra v svoje pasove, ne torbe ne dveh sukenj ne obuval ne palice. Delavec je vreden svoje hrane. V katero koli mesto ali vas pa pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in tam ostanite, dokler ne odpotujete. Ko stopite v hišo, jo pozdravite. In če bo hiša vredna, naj pride nadnjo vaš mir; če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam.
Predstavljamo si, da som Jezusovi apostoli. Ali pa še bolje - zavedamo se, da smo Jezusovi apostoli, in malo premislimo kako nam gre to poslanstvo - biti apostol - od rok. Ali naš način oznanjevanja evangelija rodi sadove ali ne, ali so morda sadovi nevidni našim očem, ali smo kje prav slepi in ne vidimo, da je naše oznanjevanje bolj tako-tako?
Jezus nam daje zelo jasna navodila, ki jih lahko in tudi moramo z veliko razločevanja prevedemo v današnje razmere. Kdo so naši “bolni, mrtvi”, komu prinašamo mir? Se ustavljamo v hišah, ki so nam všeč, in se izognemo tistim, ki nam niso, pa morda najbolj potrebujejo naš mir?
Gospod Jezus Kristus, približalo se je nebeško kraljestvo. Naj oznanjamo tvojo bližino. Sv. Barnaba je to delala na način, da so ga imeli za odličnega moža in polnega Svetega Duha in vere. Tudi zase te prosimo, da bi na svoj način čimbolje oznanjali veselo novico, in ne spregledali tistih, ki te potrebujejo in iščejo.
Glasba: Odsev na gladini, Klara Jarc
Foto: s. Polonca
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 16. poglavja iz evangelija po Janezu.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč kar bo slišal, bo govoril in prihodnje reči vam bo oznanjal. On bo mene proslavil, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje; zato sem rekel, da bo iz mojega jemal in vam oznanjal.
Danes opazujmo Jezusovo skrbnost. Govori učencem pri zadnji večerji. Zaveda se, da jim je povedal vse, kar so mogli sprejeti. Niso namreč še doživeli velikonočne skrivnosti. Niso še videli trpečega Kristusa, ki se je dal do konca, in Vstalega, ki je pokazal rane v znamenje, da ljubezen odrešuje. Povedal jim je vse in samo toliko, kot so mogli razumeti.
Tak je Bog.
Poslal je Sina, da bi se nam razodel. In zdaj imamo Svetega Duha, da se nam ne neha razodevati. Toliko, kolikor zmoremo sprejeti. Vsak dan, vsako leto rastemo v sprejemanju njegovega sporočila. In tako lahko vedno znova doživimo njegovo ljubezen.
Bog, iskrena hvala, da sem tvoj otrok, da imam tebe za Očeta, ki me spoštuješ, ceniš, jemlješ resno. Zaupam ti in ostati hočem tvoj otrok za vedno. Tvoj Sveti Duh je poroštvo, da more tako ostati.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc
Foto: Unsplash
https://unsplash.com/photos/a-silhouette-of-a-person-holding-a-cross-in-front-of-a-window-7Rs8wr87R_U
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 24. poglavja iz evangelija po Luku.
Glej, dva izmed Jezusovih učencev sta šla prav tisti prvi dan v tednu v trg Emavs, ki je šestdeset tečajev oddaljen od Jeruzalema. Govorila sta med seboj o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je sam Jezus približal in šel z njima, njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala.
Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata med seboj po poti?« Žalostna sta obstala. Eden, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi zvedel, kaj se je ondi zgodilo te dni?« Rekel jima je: »Kaj?« Ta dva sta rekla: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom: kako so ga izdali naši veliki duhovniki in poglavarji v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo.
Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas ostrašile; šle so namreč zarana h grobu in, ko niso našle njegovega telesa, so prišle in pripovedovale, da so videle tudi prikazen angelov, kateri pravijo, da živi. In šli so nekateri izmed naših h grobu in so našli tako, kakor so rekle žene, njega samega pa niso videli.«
On jima je rekel: »O nespametna in po srcu počasna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima je razlagal, kar je bilo o njem v vseh pismih.
Približali so se trgu, kamor so šli, in on se je delal, da gre dalje. Silila sta ga, govoreč: »Ostani z nama, proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Vstopil je, da bi ostal z njima. Ko je sedel z njima k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. Odprle so se jima oči in sta ga spoznala: on pa jima je zginil izpred oči.
In rekla sta drug drugemu: »Ali ni bilo najino srce goreče v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« Vstala sta še tisto uro in se vrnila v Jeruzalem; našla sta zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi, in ti so pripovedovali: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta Jezusa spoznala po lomljenju kruha.
Jezusa so položili v grob in mislili so, da bo tam ostal. Kruta resničnost. Z njo so se soočali na različne načine. Po dnevu bolečega žalovanja, tihote in samote so jo žene šle objokovat h grobu. Dva druga pa sta želela pustiti Jeruzalem, v katerem so si nadejali doživeti velike stvari, in za vedno zapustiti kraj razočaranja.
Kje sem jaz, ki te dni poslušam oznanilo o praznem grobu? Se kakor žene oziram nazaj in objokujem tegobe, krivico, bolečino? Ob tem ne verjamem, da so v Bogu mogoče velike reči? Ali pa rinem naprej z eno samo željo: pozabiti, izbrisati, začeti na novo; na novo brez, da sprejmem odrešenje? Sem morda med tistimi, ki ostajajo doma: ne naredijo koraka, ker ga ne zmorejo ali uporniško nočejo. Ne naredim nič, da bi se moja vera prebudila.
Skupaj s Svetim Duhom se vprašam, kje sem jaz?
Ne glede na to, kje sem se našel, zdaj dvignem pogled k Vstalemu. Naj me napolni z upanjem, kajti on je našel objokane žene, v sobo zaprte apostole in ta dva v Emaus pobegla učenca. Za vsakega ima besedo, upanje, spodbudo. Vsakemu ponuja novo življenje. Tudi meni. Tudi meni pravi: “Ne jokaj!” in “Mir vam bodi!”. In pravi mi: »O nespameten in po srcu počasen za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki!” Zame lomi Kruh življenja. Razlaga mi preroke. Odpira mi oči, da bi ga spoznal.
Še nekaj trenutkov ostanem v tišini. Zdaj ne gledam več sebe, gledam Vstalega, ki je najpomembnejši v zgodbi mojega odrešenja. Poslušam Njegov glas in se odpiram Njegovemu upanju.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc
Foto: Unsplash (https://unsplash.com/photos/narrow-road-in-between-soil-grounds-8ZgJyLGbC7Y)
Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)
Premišljujmo Božjo besedo 4. postne srede, 2. aprila 2025
Odlomek iz knjige preroka Izaija je del Drugega speva o Gospodovem služabniku. In
kdo je Gospodov služabnik? Gospodov služabnik je ponižan in zaničevan ostanek
Izraelov, po katerem Bog rešuje izvoljeno ljudstvo in druge narode. Opis
Gospodovega služabnika poudarja poteze, ki so značilne za Izraelove vzore, za
krotke in vztrajne Izraelove očake, kralje in preroke. V polnosti je podobo
Gospodovega služabnika uresničil Mesija, zato prebiramo ta odlomek tudi v postnem času. Mesija je tisti, ki povzdigne deželo, reši jetnike, tiste, ki so v temi popelje na svetlo.
Prisluhnimo odlomku in po slišanem ostanimo nekaj časa v tišini, da bomo lahko slišali kaj je tisto, in kje je tisto v našem življenju, kar potrebuje Odrešenika. Lahko da gre za naše potrebe, lahko da gre za potrebe naših bližnjih, lahko da gre za eno ali drugo ali nekaj povsem tretjega.
Iz 49,8-15
Tako govori Gospod: Ob času milosti te uslišim, ob dnevu zveličanja ti pomagam. Čuvam te in te dam v zavezo ljudstvu, da povzdigneš deželo, da razdeliš opustošene dediščine, da porečeš jetnikom: »Pojdite ven«, tem, ki so v temi: »Pridite na svetlo!« Pasli bodo po potih, po vseh golih gričih bo njih paša. Ne bodo lačni ne žejni, ne zadene jih vroči veter ne sonce. Kajti njih Usmiljeni jih bo vodil, spremljal jih k vodnim vrelcem.
Iz vseh svojih gora naredim pot, moje ceste bodo nasipane. Glej, tile pridejo od daleč, glej, oni od severa in zahoda, oni iz dežele Sincev! Vriskajte, nebesa, raduj se, zemlja! Zavriskajte gore! Gospod je potolažil svoje ljudstvo, se usmilil svojih
siromakov. Sion pa je rekel: »Gospod me je zapustil. semogočni je name pozabil.« Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim!
Ob koncu, Gospod, te prosim za eno milost. Naj ne pozabim, da me ti nikoli nisi in me ne boš pozabil. Del Tebe sem, del tvojega Telesa. Hvala Ti za to. Vodi me s svojo milostjo po poti tega postnega časa.
Foto: s. Polonca, Drava pri kraju Foderlach, 10. julij 2024
Glasba: Boj, Klara Jarc
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 1. poglavja iz evangelija po Mateju.
Jakob je imel sina Jožefa, moža Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki je Kristus. Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož, Jožef, pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti.
Ko je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, ker bo on odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.
Ne vemo, kako je Jožef razumel besede angela, ki je rekel: kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, ker bo on odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Vemo pa, da je storil, kakor mu je naročil. In vemo, kaj se je dogajalo čez 33 let. Vemo, kako je od Svetega Duha spočeti odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.
Pred Pilatovo palačo objame križ. On, tesarjev sin, tudi sam tesar. Dobro mu je poznana mehkoba in trdota lesa, tega bogastva narave. Jezus je dobro poznal njegovo služenje za dobrobit civilizacije. Les je dajal zavetje ali toploto. Včasih je izražal umetniški čut ustvarjalca. Les križa je grob, mrzel, brez duše, na njem bo le umiranje. A z Jezusovim objemom je postal zavetje, širi toplino. Preko njega bo Gospodar življenja na umetelen način premnogim vnemal srca za Božje kraljestvo, za najvišjega kralja. Z Jezusovim objemom lesa se izpolnjuje angelovo oznanilo.
Sredi postnega časa nas praznik svetega Jožefa in nekaj dni kasneje praznik Gospodovega oznanjenja Mariji spomnita na obljubo dano dvema preprostima človekoma. Počasi se je izpolnjevalo, kar je povedal Gospod. Bilo je dolgo čakanje. Prostor za upanje in vero.
Ozrem se v svojo dušo. Majhen in neznaten sem kakor Jožef. Povabljen, da verujem obljubam, ki sem jih prejel, da verjamem Božji besedi. Povabljen, da verujem besedam o odrešenju, o križu, na katerem je Odrešenik opral mojo krivdo. Prosim danes, naj mi Gospod da preprostost, vero in potrpežljivost, da bi zmogel verovati obljubam in sprejemati resnico o lesu križa, na katerem je visel, umiral in odreševal Božji Sin. Gospodu izročam tisto, kar je v meni še nepotrpežljivo ali pa še potrebuje čas, da dozori.
Gospod Bog, daj mi Jožefovo preprostost in odprtost za tvojo Besedo. Daj mi njegovo zvestobo tudi in zlasti takrat, ko bom neopazen sredi vsakdanjega življenja preprosto povabljen, da verujem.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-boj, s. Klara Jarc
Foto: Unsplash
https://unsplash.com/photos/wooden-cross-illustration-91K0Bn03KZc
Pepelnična sreda. Premišljevali bomo odlomek iz 2. pisma apostola Pavla Korinčanom. Kakšen pomen bi utegnile imeti za nas Pavlove spodbude, ki jih je namenil grškim prebivalcem antičnega Korinta?
Prisluhnimo apostolu Pavlu:
Bratje, namesto Kristusa smo poslani, kakor da Bog opominja po nas. Prosimo v imenu Kristusa: Spravite se z Bogom! Njega, ki ni poznal greha, je za nas storil nosivca greha, da bi mi po njem postali Božja pravičnost. Kot sodelavci vas pa tudi opominjamo, da Božje milosti ne prejemate nepridoma. Pravi namreč: »Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal.« Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!
Pavel daje velik pomen spravi z Bogom. Kako to? Premislimo kako smo mi spravljeni z Bogom in tudi koliko hrepenenja je v nas, da bi se spravili z njim. Na svojega Sina je naložil naše grehe. Samo za nas. Da bi se spravili.
Božje milosti naj ne prejemamo nepridoma. Kaj bi to pomenilo: nepridoma? V drugih prevodih najdemo izraze: tjavendan, v prazno, nekoristno. Pavel želi, da sprejmemo milost. Samo pomislimo kakšno preobrazbo bi nam utegnil pripraviti Gospod v tem postnem času, če bi se osredotočili samo na to, da bi ravnali z milostjo nadvse skrbno.
Hvala ti, Bog, za Pavlove spodbude. Naj nas ne pustijo mlačnih ali celo zaprtih za Božje milosti, ko vstopamo v postni čas. Naj bo to res čas milosti, dobrote, spreobrnjenja, molitve, sočutja …
Glasba: s. Klara Jarc, Spokojna žalost
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 3. poglavja iz evangelija po Marku.
Tisti čas je Jezus spet stopil v shodnico in tam je bil človek s posušeno roko. Opazovali so ga, če ga bo ozdravil v soboto, da bi ga zatožili. Rekel je možu, ki je imel suho roko: »Stopi v sredo.« Njim pa reče: »Ali se sme v soboto dobro storiti, ali hudo storiti? Življenje rešiti, ali pogubiti?« Ti pa so molčali. Srdito jih premeri in žalosten nad slepoto njih srca reče človeku: »Stegni roko!« Stegnil jo je in roka je bila ozdravljena. Nato so farizeji odšli in se zoper njega posvetovali s herodovci, da bi ga umorili. (Mr 3,1-6)
Tudi jaz imam kakšen suh ud. Včasih roko, včasih nogo, jezik, srce …
Včasih je suh moj jezik: ko ne spregovorim spodbudne besede, ko ne zmorem izreči zahvale in pohvale, ko se ne morem vključiti v sploh nikakršno spodobno komunikacijo z bližnjimi, ko mi je bližina zoprna. Ko ne zmorem povedati za razlog svojega upanja, ko ne morem oznanjati Odrešenika, ko iz ust ne prihajajo besede upanja in navdušenja Svetega Duha, ko jezik umolkne in ne spregovori besede, ki bi gradila odnos, povedala, kaj teži dušo in srce … Včasih je suh moj jezik.
Včasih so suhe moje roke: ko ne zmorejo več delati, ko zmanjka moči, ko so od starosti ali teže življenja tresoče, ko zmanjkuje moči za služenje in apostolat.
Včasih so suhe moje noge: ko ne najdem prave poti, ko ne morem storiti koraka bliže možu, staršem, otrokom, tastu in tašči, sosedom, ki jih ne razumem, ko vem, da bi moral naprej, a že dolgo stopicam na mestu. Da, včasih so moje noge suhe in zdi se mi, da je morda že dolgo tako.
Včasih imam suho srce. Srce, ki ne razume bližnjih, razštelanih pubertetnikov, starostnikov, ki se zdijo iz drugega sveta.
In včasih se posuši želodec: ko več ne prebavlja vsakdanjih dogodkov, ko je vsega enostavno preveč, ko se vse nepredelano zbira in ostanejo le še žolčni kamni.
Tako je z menoj. Gospod, ti pa me danes po svoji Besedi učiš, da to, kar je suho, ni moja težava. Ti si tukaj, da me ozdraviš. Še več: ti zmoreš delati celo po mojih suhih rokah. Od starosti tresoče roke ne bodo več nikoli vitalne kot pri dvajsetih, a po tresočih rokah lahko delaš še mnogo mnogo več, kot si kdajkoli. Gospod, ti lahko ozdraviš noge, da bodo našle pravo smer. Celo stopicanje na mestu lahko postane rodovitno in uporabno. Gospod, ti lahko odpreš srce tudi za to, česar glava ne more razumeti.
Suhi udje niso naše vprašanja. To je Gospodovo.
A nekaj je naše. Moj molk in strmenje. Moje oprezanje, prežanje na Gospoda. Si želim videti čudež? Ali smo inšpekcija Božjega delovanja in preverjam, če Bog deluje prav: da bi se ne prekršilo kako pravilo, da bi deloval tako kot more sprejeti moja omejenost. V naslednjih trenutkih prosimo Svetega Duha, da bi bila v nas le ena velike želja: videti Gospodovo delovanje, pa naj dela karkoli, kaj ti On vse prav dela.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc
Foto: Unsplash
https://unsplash.com/photos/person-raising-left-human-palm-OUULalUWP3o
Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)
Premišljujmo Božjo besedo srede, prvega navadnega tedna, 15. januarja 2025.
Svetega Duha prosimo, da moli v nas.
Jezus oznanja v Galileji. Danes ob omembi krajev v Izraelu takoj pomislimo na vojno, ki se kar ne neha. So ljudje, romarji, v Kafarnaumu sredi vojne vihre? Do Gaze je približno 216km. Od takratnega Kafarnauma so ostale ruševine ob Galilejskem jezeru. Tam je Jezus oznanjal v shodnici in obiskal Jezusovo taščo.
Prisluhnimo odlomku iz Evangelija po Marku.
Tisti čas je Jezus šel iz shodnice v hišo Simona in Andreja. Simonovo taščo pa je tresla mrzlica in brž mu povedo o njej. Pristopil je, jo prijel za roko ter vzdignil. Pri tej priči jo je mrzlica zapustila in žena jim je stregla. Ko se je pa zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedence in vse mesto je bilo zbrano pri vratih. Ozdravil je mnogo takih, ki so trpeli za različnimi boleznimi, in izgnal mnogo hudih duhov, toda branil jim je o tem govoriti, ker so ga poznali.
Zjutraj, ko je bilo še zelo temno, je vstal in odšel ter se napotil na samoten kraj in je tam molil. Pohitel je za njim Simon in njegovi tovariši in, ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« In rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnje trge, da bom tudi tam učil, kajti za to sem prišel.« In hodil je okoli, učil v njihovih shodnicah po vsej Galileji in izganjal hude duhove.
Kdor je bolan, želi biti zdrav. Pa naj gre za telo, naj gre za dušo ali duha. Biti zdrav, tako preprosto je to. Želja po zdravju žene ljudi k Jezusu. Vsi ga iščejo, vsi si želijo ozdraveti. Premišljujmo in molimo ob tem odlomku. Ustavimo se ob tej Božji besedi in prisluhnimo Gospodu kaj nam želi povedati. kako prebuja naše najbolj notranje želje. Katere njegove želje so naše želje? Zakaj pravzaprav iščemo Gospoda?
...
Kakšne misli in čustva nam je prebudila za Božja beseda?
Kako in kje bomo danes iskali Gospoda?
Glasba: Odsev na gladini, Klara Jarc
Edwin Andrade on Unsplash " target="_blank" rel="noopener noreferer">Foto
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 6. poglavja iz evangelija po Marku.
Tisti čas je Jezus zagledal veliko množico; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel mnogokaj učiti. Ko je bilo že pozno, so stopili k njemu njegovi učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura že pozna. Odpústi jih, naj odidejo v bližnje pristave in vasi in si kupijo kaj jesti.« Odgovoril jim je: »Dajte jim vi jesti.« Rečejo mu: »Ali naj gremo in kupimo kruha za dvesto denarjev ter jim damo jesti?« On jim reče: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!« Poizvedo in pravijo: »Pet in dve ribi.«
Velel jim je, naj vse po skupinah razposadijo po zeleni travi. In sedli so, skupina za skupino, po sto in po petdeset. In vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe in dajal učencem, da bi polagali prednje; tudi obe ribi je razdelil vsem. In vsi so se najedli do sitega. Nato so pobrali koščke, dvanajst polnih košev, in nekaj od rib. Teh, ki so jedli kruh, pa je bilo pet tisoč mož.
Ustavimo se najprej ob tem, da se je Jezusu množica zasmilila. Videl je, da so izgubljeni, lačni prave življenjske usmeritve in trdnosti. Jaz sam sem v tej množici in kako blagodejno je, da se Gospodu smilim. Na začetku te molitve se iskreno zahvalim za to, da se Bog zanima zame, za Njegovo skrb za mene.
Jezus ne ostane pri praznem pasivnem sočutju, ampak gre v akcijo. Angažira tam prisotne učence. na srce jim položi skrb za brate. Spodbudi jih k temu, da bi se tudi oni ne zaprli le v skrb zase, ampak naj dajo tisto malo, kar imajo in storijo tisto malo, kar morejo. Zavem se, da Gospod bo angažiral moje brate, da mi bodo priskočili na pomoč. Pravzaprav je to že storil, ko je ustanovil Cerkev: skupnost bratov in sester, ki ji smem pripadati in je dolžna skrbeti za mojo duhovno, duševno in telesno stanje. Skrb zase naj me ne vznemirja in jo zato lahko pustimo ob strani.
Kaj pa mojih pet hlebov in dve ribi? Kaj naj jaz velikodušno dam na razpolago Cerkvi in družbi, čeprav je to samo po sebi neznatno in ne more ničesar spremeniti? Gospod pa vabi, da darujem, ker bo on pomnožil.In ne pozabim: kruh se je množil z delitvijo. V nobenem trenutku ni bilo enega velikega kupa kruha. Le hlebov in rib ni zmanjkalo, dokler niso bili vsi siti. Zato naj ne pričakujem v sebi obilja moči, množice idej, popolnega razpoloženja, popolne finančne stabilnosti … Šele z darovanjem se bo množilo. Gospod, kaj naj darujem Cerkvi in družbi? Kaj želiš blagosloviti?
Gospod, hvala ti za dar Besede. Tvoja Beseda mi je dala mir, kajti s Teboj ni potrebno, da me skrbi zase. Tvoja Beseda me tudi vabi k sodelovanju s Teboj.Hvala, da s teboj okrepljen lahko grem naprej v življenje.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc
Foto: Unsplash (https://unsplash.com/photos/brown-bread-on-gray-surface-fao-serWp_M)
Premišljujmo Božjo besedo torka, četrtega adventnega tedna, 24. decembra 2024
Božjo besedo premišljujemo, ko čakamo sveti večer. Božična odrešenjska zgodba se počasi odvija v smer vrhunca, Jezusovega rojstva. Zaharija je molčal, ker je dvomil. Ko je zmogel ponovno verovati in zaupati, je nastal prostor za zahvalo in občudovanje.
Prisluhnimo odlomku iz Evangelija po Luku.
Tisti čas je bil Janezov oče Zaharija napolnjen s Svetim Duhom in je prerokoval: Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje: dvignil nam je rog zveličanja v hiši svojega služabnika Davida, kakor je govoril po ustih svojih svetih prerokov iz davnih vekov: da nas bo rešil naših sovražnikov in iz rok vseh, kateri nas črtíjo, da skaže usmiljenje našim očetom ter se spomni svoje svete zaveze; kakor je prisegel Abrahamu, našemu očetu, da nam bo dal, da bomo iz rok sovražnikov rešeni in mu brez strahu služili v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem vse dni življenja.
In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščenju njihovih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, s katerim nas bo obiskal Vzhajajoči z višave, da razsvetli te, ki sedijo v temi in smrtni senci, da naravna naše noge na pot miru.
Premišljujmo in opazujmo kaj ta svetopisemski odlomek prebudi v našem srcu. Kaj vse je bilo obljubljeno, da bo Jezus naredil v našem življenju in svetu, ter kaj vse dejansko dela zdaj, v tem trenutku. Vzhajajoči z višave nas bo razsvetlil v naših temah in smrtnih sencah. Naše noge bo v tem času vojn, ki povzročajo opustošenje in bolečino, naravnal na pot miru. Kako je, ko so naše noge naravnane na pot miru v naših odnosih do sebe, drugih in Boga?
Kakšne misli in čustva nam je prebudila za Božja beseda?
Pojdimo naprej v miru, z nogami, naravnanimi na pot miru in z veliko zahvalo Bogu, da je vstopil v ta naš mali svet z višave.
Glasba: Impro-Fd, Klara Jarc
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 1. poglavja iz evangelija po Mateju.
Rodovnik Jezusa Kristusa, sina Davidovega, sina Abrahamovega: Abraham je imel sina Izaka, Izak Jakoba, Jakob Juda in njegove brate; Juda je imel s Tamaro sina Faresa in Zara, Fares je imel sina Ezroma, Ezrom Arama, Aram Aminadaba, Aminadab Naasona, Naason Salmona; Salmon z Rahabo sina Booza, Booz z Ruto sina Obeda, Obed Jeseja, Jese pa je imel sina kralja Davida.
David je imel z Urijevo sina Salomona, Salomon je imel sina Roboama, Roboam Abija, Abija Aza, Aza Jozafata, Jozafat Jorama, Joram Ozija, Ozija Joatama, Joatam Ahaza, Ahaz Ezekija, Ezekija Manaseja, Manase Amona, Amon Josija, Josija pa je imel sina Jehonija in njegove brate ob preselitvi v Babilon.
Po preselitvi v Babilon je Jehonija imel sina Salatiela, Salatiel Zorobabela, Zorobabel Abiuda, Abiud Eliakima, Eliakim Asorja, Asor Sadoka, Sadok Ahima, Ahim Eliuda, Eliud Eleazarja, Eleazar Matana, Matan Jakoba, Jakob pa je imel sina Jožefa, moža Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki je Kristus. Vseh rodov je torej: od Abrahama do Davida štirinajst rodov; od Davida do preselitve v Babilon štirinajst rodov; od preselitve v Babilon do Kristusa štirinajst rodov.
Ob branju tega odlomka hitro pridemo v skušnjavo, da zamahnemo z roko, češ da v Jezusovemu rodovniku ne moremo najti navdihujočih besed za svoje življenje. Pa vendar je tudi to Božja beseda, namenjena meni v tem trenutku.
Evangelist Matej je v prvi vrsti pisal Judom, ki so pričakovali Mesija. Ta bo prišel znotraj njihovega rodu. Zanje so bili rodovniki izjemnega pomena, zato nas ta Matejev poudarek ne preseneča.
Na rodovnik naj ne gledamo preveč zgodovinsko. V njej iščimo pot od Abrahama, ki velja za očeta vere, nekakšen arhetip človeka, ki zaupa Gospodu in po njegovi besedi naravna svoje življenje. Preko kraljev, ki so vodili ljudstvo v njegovih dobrih in težkih časih, Bogu zvesto ali nezvesto, pokorno ali svojevoljno. Pa vse do Jožefa, ki je znan kot oseba, ki v evangelijih ne spregovori niti besede, a s svojo pokorščino stori, da je Jezus dejansko Judovskega porekla. Začeli smo pri Abrahamu, možu vere in končali pri Jožefu, možu pokorščine in pravičnosti. Vmes pa je zgodovina ljudstva: dobra in slaba, težka in lahko, zvesta in nezvesta, trda in ponižna … V vse to pride Odrešenik, Božji Sin. Nekateri ga spoznajo in sprejmejo. Mnogi ne.
Na začetku mojega krščanskega življenja je vera: vera, v kateri sem bil krščen. Na koncu bo vera: vera v kateri bom sprejet na Kristusovo desno stran. Tako upam. Vmes pa je življenje: dobro in slabo, težko in lahko, v njem je moja zvestoba in nezvestoba, trdota in ponižnost … V vse to prihaja Odrešenik, Božji Sin. Včasih ga spoznam in sprejmem. Pogosto je vrišč sveta in zablode hudiča močnejši.
Evangelist Matej zapiše konkretna imena. Svet v katerega prihaja Bog je konkreten. To smo mi: jaz, ti, moj sosed, sodelavec, člani moje družine, neznanec na ulici …
Danes v tej molitvi se ustavim pri dvojem: najprej se zahvalim, da je Bog Emanuel: Bog z nami. Konkretno tukaj, sedaj. In potem prosim. Veliko prosim. Prosim zase, da bi ga prepoznal in bi ga povabil med svoje poznane ljudi. In prosim za soseda, sodelavca, člane moje družine, neznance na ulici … naj pride tudi k njim. Naj ga spoznajo. Prosim, da se uresniči ta velika Božja želja.
Pridi, Gospod Jezus.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc
Foto: s. Ema Alič
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 18. poglavja iz evangelija po Mateju.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kaj se vam zdi? Če ima kdo sto ovac in katera izmed njih zaide, ali ne pusti na gorah devetindevetdesetih in gre iskat tisto, ki je zašla? In če jo najde, resnično, povem vam, veseli se je bolj ko devet in devetdesetih, ki niso bile zašle. Tako ni volja vašega nebeškega Očeta, da bi se izgubil kateri teh malih.
V adventnem času premišljujemo o Božjem sklanjanju k človeku. Prilika o izgubljeni ovci je čudovita podoba prav tega. V pobegli ovci lahko vidimo človeka, ki je daleč od Boga. Je moja podoba, ko moje misli niso naravnane na Najvišjega, ko je v meni več obupa kot upanja v Vsemogočnega, več strahu kot zavesti, da smo varni, ko za nas skrbi sam Stvarnik.
V tej molitvi pomislim, kje sem izgubljen, kje sem odtaval stran od Boga. Pred očmi naj nimam le posameznih dejanj, ampak predvlsem svoje srce. Se je vanj naselil obup, strah, nemir, živčno načrtovanje, zavest, da je vse na meni … To je moja izgubljenost. Zaradi nje Gospod prehodi hribe in doline. In ko me najde, me dene na rame in sva skupaj. Sprejme me v svojo varnost in svoj mir.
Opazujem predvsem, kako se Gospod, Dobri Pastir, sklanja nad mojimi izgubljenostmi in me privija k sebi. Ne kot sodnik, ampak rešitelj; tisti, ki mi obeta novo življenje.
Gospod, naj v tem adventnem času občutim, kako me poiščeš in sprejemaš v svoje naročje. Naj ti prepustim svoje skrbi, načrte, dvome in strahove. Vse to ti želim izročiti, da bi v tebi našel svoj mir.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Spokojna žalost, s. Klara Jarc
Foto: Unsplash (https://unsplash.com/photos/white-sheep-near-the-brown-board-aJvSX36kweg)
Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)
Premišljujmo Božjo besedo torka, prvega adventnega tedna, 3. decembra 2024
Jezus je na poti v Jeruzalem. Kaj se je dogajalo pred odlomkom, ob katerem bomo danes premišljevali. Dvainsedemdeseteri so se vrnili, navdušeno poročali kako so oznanjali, in Jezus jim je rekel, da naj se predvsem veselijo tega, da bodo njihova imena zapisana v nebesih. V tem duhu veselja Jezus nadaljuje. Najprej se obrne k svojemu Očetu, potem k učencem.
Pozorno prisluhnimo odlomku iz Evangelija po Luku (Lk 10,21-24)
Tisti čas je rekel Jezus: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče, zakaj tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne ve, kdo je Sin, razen Očeta; in kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.«
Posebej se je obrnil k učencem in rekel: »Srečne oči, katere vidijo, kar vi vidite! Povem vam, da so mnogi preroki in kralji želeli videti, kar vi vidite, pa niso videli; in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali.«
Se lahko postavimo v vlogo Jezusa in na njegov način slavimo njegovega Očeta, ki je tudi naš Oče? Za kaj vse ga slavimo, kaj vse mu izročamo?
Lahko se ustavimo še ob Jezusovih besedah, ki jih je namenil učencem. Se zavedamo kako zelo smo obdarovani, ker vidimo in slišimo, kar preroki in kralji niso, čeprav so si želeli videti in slišati Odrešenika?
Kakšne misli in čustva nam je prebudila za Božja beseda?
Kje se nas je dotaknil Gospod, bo kaj drugače v našem življenju zaradi tega?
Pojdimo naprej v adventni čas, obogateni s tem, kar nam je podaril Gospod v teh nekaj minutah premišljevanja.Božje besede.
Glasba: Klara Jarc, Molim Te v življenju
Tim Mossholder on Unsplash ">Foto
Premišljevanje Božje besede torka, 34. tedna med letom, 26. decembra 2024
Skupaj premišljujmo del 21. poglavja Lukovega evangelija, z njim molimo in se mu pustimo tudi nagovoriti.
Ko so nekateri govorili o templju, da je okrašen z lepimi kamni in z darovi, je rekel Jezus: »To, kar vidite – prišli bodo dnevi, v katerih ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Vprašali pa so ga: »Učenik, kdaj bo torej to in kakšno bo znamenje, ko se bo to zgodilo?« On pa je rekel: »Glejte, da se ne daste premotiti! Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ›Jaz sem‹ in ›Čas se je približal.‹ Ne hodite torej za njimi. Ko boste pa slišali o vojskah in uporih, se ne ustrašite; to se mora prej zgoditi, a ne bo še takoj konec.« Tedaj jim je govoril: »Vstal bo narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; veliki potresi bodo in kužne bolezni in lakota po mnogih krajih; grozote bodo in velika znamenja na nebu.« (Lk 21,5-11)
Ljudje se velikokrat želimo okleniti tega, kar je vidno, oprijemljivo, mogočno. Nečesa, kar je v naših očeh trdno in zanesljivo. Tako je tudi Jeruzalemski tempelj veljal za pomembno družbeno in versko središče. Nekaj, kar je občudovanja vredno in je na prvi pogled bilo nepremagljivo. A kakor je minljivo vse, kar je grajeno s človeškimi rokami, je minljivo tudi naše življe. Zato na naših poteh, ko hodimo v veri in se hkrati borimo z dvomi, ni vseeno, koga poslušamo, komu zaupamo. Jezus nas opozarja na lažne preroke, ki želijo vedno znova pridobiti našo pozornost in v srce zasejati strah. Opozarja na stiske in preganjanja, ki bodo prišla. A če bi v Svetem pismu nadaljevali z branjem tega odlomka, bi zasledili, da nam Gospod obljublja tudi svojo pomoč in potrebno modrost. In prav v tem, da ostajamo v Njem, je tisti trdi temelj, ki bo zagotovo obstal. Sredi minljivega sveta je namreč le ljubezen tista, ki je večna.
Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda?
Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku?
Komu zaupam v času preizkušenj?
Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.
Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.
Glasba: s. Klara Jarc, Impro-D
Premišljjevanje Božje besede, Lk 17,7-10
12. november 2024
Jezus je na poti v Jeruzalem. Govori, uči, posluša, oznanja. Vse to. Opazuje življenje okrog sebe in uporabi te podobe, da bi njegovi poslušalci razumeli in doumeli kaj želi povedati.
Iz Evangelija po Luku.
Tisti čas je Gospod govoril: Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ›Pridi brž in sedi k mizi‹? Ali mu ne bo marveč rekel: ›Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar je zapovedano? Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo zapovedano, recite: ›Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‹«
Podobo z oranjem in hlapcem danes mogoče malo težje razumemo. Kdo od nas bi si danes želel hlapčevati? Ali da bi se nekdo tako vedel do nas in nam ukazoval? Premišljujem in se poskušam vživeti v to dogajanje pred kakšnimi 2000 leti. Le kaj nam je Jezus želel povedati? Mogoče to, da je pomembno zavedati se kaj je naše poslanstvo in kakšne so naše dolžnosti? Da je pomembno storiti, kar je potrebno storiti, ter pri tem s spokojnostjo sprejeti, da smo ne glede na vse opravljeno v srcu vendarle ubogi? Torej … v Bogu.
Ena od misli v tem toku razmišljanja je, da pa ima to smisel. Vse se spremeni, na vse pade drugačna luč, kadar smo dekle in hlapci osebi, ki jo spoštujemo, ljubimo, in je "naše vse". Takrat so cilji in nameni te osebe tudi naši. Biti del te poti je naše dostojanstvo, in takrat služimo z veseljem. Ni zadržkov, ne strahu, ne preračunavanja.
Prisluhnimo še enkrat in ostanimo nekaj časa v tihi molitvi. Premišljujmo kaj nam sporoča Jezus? Nam osebno, naši družini, našemu župnijskemu občestvu, naši družbi:
Tisti čas je Gospod govoril: Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ›Pridi brž in sedi k mizi‹? Ali mu ne bo marveč rekel: ›Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar je zapovedano? Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo zapovedano, recite: ›Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‹«
Kakšne misli in čustva nam je prebudila za Božja beseda?
Kakšne milosti smo prejeli, ko smo se za teh nekaj minut ustavili ob Božji besedi?
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba: Impro-D, Klara Jarc
Molimo ob odlomku iz 2. poglavja iz pisma apostola Pavla Filipljanom. Bratje, isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Jezusu Kristusu. Dasi je bil namreč v Božji podobi, ni imel za plen, da je enak Bogu, ampak je sam sebe izničil, podobo hlapca vzel nase, postal podoben ljudem in bil po zunanjosti kakor človek. Ponižal se je, in je bil pokoren do smrti, smrti na križu. Zato ga je tudi Bog povišal in mu dal ime, ki je nas vsa imena, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno, teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik prizna, da je Jezus Gospod, v slavo Boga Očeta. (Flp 2,5-11)
Tako naravno je srcu, ki je zasidrano v Bogu, da je tudi poslušno. Da vzame Božjo besedo zares in kot dragocen kompas na poti svojega življenja. V svetu, kjer velikokrat želimo tako ali drugače uveljaviti svojo voljo in mišljenje, je najbrž težko slišati besedi kot sta ponižnost in poslušnost. Pa vendar nas Božja beseda danes vabi, da bi tudi v teh dveh držah postajali podobni Jezusu. Zdrava ponižnost daje prostor ljubezni in ne potrebuje dokazovanja. Ne dela hrupa … Pomeni zaupanje Bogu, sprejemanje svojih danosti, širino pogleda in pogum za življenje po evangeliju. Ponižnost hodi z roko v roki s čuječnostjo in poslušnostjo. Poslušnost – ne komur koli, temveč nebeškemu Očetu. Ob Jezusu se učimo vzeti Očetovo besedo zares, se po njej ravnati, iz nje živeti. Včasih, ko se zdi, da je toliko odprtih vprašanj, je težko ostajati poslušen. Takrat nas pogosto preglasijo dvomi, strahovi, jeza … A vsaka hoja v veri, kliče po tem, da bi naša molitev postajala iskrena tudi v prošnji za dar zaupanja, prave ponižnosti in poslušanja. Le tako bo naše življenje lahko postajalo dar in daritev tudi za druge. Ti drobni koraki ljubezni, nas torej vabijo, da bi od besede jaz prešli na besedo mi. Od beseda moje, na besedo naše. Kadar namreč delamo za skupno dobro, se drugače posluša in zdrava ponižnost lažje najde svoje mesto. Darovanje skupaj z Njim postaja način življenja.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: s. Klara Jarc, Plavanje
Foto: Unsplash (https://unsplash.com/photos/a-group-of-people-holding-hands-on-top-of-a-tree-DNkoNXQti3c)
Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 13. poglavja iz evangelija po Luku.
Tisti čas je Jezus govoril: »Čému je podobno Božje kraljestvo in čemu naj ga primerjam? Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svojem vrtu; in zraslo je in postalo drevo in ptice neba so prebivale na njegovih vejah.«
In zopet je rekel: »Čému naj primerjam Božje kraljestvo? Podobno je kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni prekvasilo.«
Danes premišljujmo o tem, da Božje kraljestvo raste iz majhnosti. Majhnost, neznatnost, komaj opaznost je ena prvih razpoznavnosti Božjega kraljestva. Neznatno je kot seme, ki pade v zemljo, in neopazno kakor kvas umešan v testo. In ko je dobro skrito, zori. Z Božjim kraljestvom je vedno tako.
Gospod, pokaži mi, kje v mojem srcu je skrito seme Božjega kraljestva. Naj se zavem tiste majhne milosti, ki dela v meni, s katero me obiskuješ preko dneva. Nagni mi srce k hvaležnosti zanjo. In okrepi mojo vero, da ta tvoja majhna komaj opazna milost more prekvastiti vse moje življenje in ga skozi čas pripraviti do rodovitnosti, ki so jo danes niti misliti ne morem. Zahvaljevati se ti hočem za ta majhen skriti dar.
Hvaležen, da skrito in tiho, a vztrajno delaš v meni, se se zazrem v majhnosti v Cerkvi: Skromna in nemočna župnijska občestva, malo duhovnih poklicev, pomanjkanje voditeljev raznih skupin, naše vsakovrstne nemoči … So te majhnosti res manjše od semena v vrtu in od kvasa v testu? Niso. Gospod, ti veš. In veš, da velikega ne potrebuješ. Kličeš le seme, ki je pripravljeno umreti, in iščeš kvas, ki se je pripravljen izgubiti v testu. Tako ti delaš.Navdihuj me, da se ti bom vedno znova zlasti pa danes dal na razpolago kot seme in kot kvas.
Gospod, nikoli naj se ne bojim majhnosti in neznatnosti, ampak naj ne pozabim, da Božje kraljestvo naj raste iz tvoje moči. Zato te ne prosim za moč, ampak mi daj vero in zaupanje.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc
Foto: s. Ema Alič