Iz govorov sv. Prokla, škofa iz Carigrada (7. govor, 1-3, Na sv. Teofanijo) Posvetitev vodá   Kristus se je razodel svetu in uredil neurejeni svet, olepšal ga je in razvedril. Vzel je nase greh sveta in premagal sovražnika sveta. Posvetil je izvire voda in razsvetlil duše ljudi. Čudovita dela je povezal s še večjimi čudeži. Danes namreč sta si zemlja in morje razdelila Odrešenikovo milost in vesoljni svet je vzkipel od radosti. Današnji dan je bogatejši na čudežih kakor sam božič. V proslavljanju Odrešenikovega rojstva se je razveselila zemlja, ko je v jaslih gledala Gospoda vsega; na današnjo slovesnost razodetja Boga pa se je vzburkalo morje: vzradostilo se je pač, ker je po reki Jordanu postalo deležno blagoslova posvečenja. O božiču je očem ljudi bilo vidno dete, ki je s svojo majhnostjo kazalo na našo nepopolnost, na današnji dan pa nastopa zrel mož in zagonetno odkriva našim očem popolnega Sina rojenega iz popolnega Očeta. Zadnjič se je večni Kralj oblekel s človeškim oblačilom, danes pa se Izvir obdaja z reko. Pridite torej in strmeč občudujte čudeže: Sonce pravičnosti umito v Jordanu, Ogenj potopljen v vodi in Bog na neki način posvečen po človeku. Danes vse stvarstvo prepeva slavospev: Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu. Blagoslovljen, ki venomer prihaja, saj ni tokrat prišel prvikrat. Kdo je ta, ki prihaja? Povej odkrito, blaženi David: Bog je Gospod, on nas razsvetljuje. Apostol Pavel soglaša s prerokom Davidom, ko pravi: Razodela se je božja milost vsem ljudem in uči nas. Ne le nekaterim, marveč vsem: vsem namreč, Judom prav tako kakor Grkom po krstu podarja odrešenje, pred vse postavlja splošen dar krsta. Pridite, glejte čudoviti in novi potop, izvrstnejši in silnejši od onega v Noetovih dneh. Ondi je vodovje potopa usmrtilo človeški rod, tukaj pa krstna voda po krščenem Jezusu mrtve obuja k življenju. Ondi je golob v kljunu prinesel oljčno vejico in s tem znamenjem nakazal prijeten vonj, izhajajoč iz Jezusa Kristusa; tukaj je prihod Svetega Duha v podobi goloba razodel usmiljenega Gospoda.  

Iz govora, ki ga pripisujejo sv. Hipolitu, duhovniku (Na razglašenje 2,6-8.10) Voda in Duh   Jezus je prišel k Janezu in Janez ga je krstil v Jordanu. Dogodek, ki vzbuja začudenje! Kako neki je bil neizmerni veletok, ki razveseljuje božje mesto, oblit s tako malo vode? Nedoumljivi in brezkončni izvir, iz katerega izhaja življenje vsem ljudem, je bil oblit z neznatno in mimotekočo vodo! On, vsepovsod navzoči in nikoli odsotni, nedoumljivi angelom in ljudem nevidni, je izvolil pristopiti h krstu. In glej, odprla so se mu nebesa in začul se je glas: "Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje". Ljubljeni rojeva ljubezen in netvarna luč nepristopno luč. Ta, ki se imenuje Jožefov sin, je po svojem božjem bistvu Edinorojeni božji. Ta je moj ljubljeni Sin: lačen je in hrani nešteto bitij; trudi se in daje počitek trudnim; ne ve, kam bi glavo položil in vse drži v svoji roki; trpi in ozdravlja vse bolečine; po licu ga bijejo, on pa vsem daje svobodo, njegovo stran mu prebodejo, on pa zaceli Adamovo stran. Prosim vas, pazljivo poslušajte! Hočem namreč steči k izviru življenja in zreti vir, iz katerega potekajo vsa ozdravljenja. Nesmrtni Oče je poslal v svet svojo Besedo, nesmrtnega Sina. Prišel je k ljudem, da bi jih umil z vodo in Duhom, ter duši in telesu, prerojenima za neminljivost, vdihnil duha življenja. Oblekel nas je v neprodorno bojno opravo. Če torej človek postane nesmrten, postane Bogu podoben. Ako z vodo in Svetim Duhom, ko je bil prerojen v kopeli, prejme pobožanstvenje, bo tudi Kristusov sodedič, ko vstane od mrtvih. Zato oznanjam govoreč: Pristopite vsi rodovi ljudstev k nesmrtnosti, ki jo podeljuje krst. To je voda deležna Duha: z njo se namaka raj, napaja zemlja, raste rastlinje, rodijo živa bitja. Naj vse povzamem z besedo: z njo prerojen se človek ohranja pri življenju; Kristus sam je bil v njej krščen in nanjo se je spustil Duh v podobi goloba. Kdor z vero stopi v to kopel prerojenja, se odpove hudemu duhu, podredi pa Kristusu; zavrže sovražnika, izpove pa, da je Kristus Bog; sleče suženjstvo, obleče pa posinovljenje. Iz krstne vode stopa navzgor bleščeč kakor sonce in izžareva žarke pravičnosti. Največje pa je tole: iz kopeli prihaja kot božji otrok in sodedič Kristusov. Kristusu slava in oblast s presvetim, dobrim in oživljajočim Duhom zdaj in vekomaj. Amen.  

Iz govora sv. Petra Krizologa, škofa (160. govor) On, ki se je rodil za nas, je hotel, da bi ga poznali   Čeprav so bila v skrivnosti Gospodovega učlovečenja trajno navzoča jasna znamenja božanstva, vendar današnja slovesnost na mnogotere načine razkriva in razodeva, da si je Bog privzel človeško telo. Tako naj bi umrljivi človeški rod, zaradi nevednosti zmeraj odet v temino, ne izgubil izpred oči tolikšne veličine, ki jo je prejel po milosti. On, ki se je za nas rodil, je hotel, da bi ga poznali, in zato je odgrnil zastor velike skrivnosti vere, da ne bi ta postala priložnost za veliko zablodo. Danes so modri z vzhoda, tistega, ki so ga sijočega iskali v zvezdah, našli jokajočega v zibelki. Dolgo so ga zastrtega z ozvezdji iskali, danes so ga iz obličja v obličje občudovali v plenicah. Kar tukaj zrejo, globoko strmeč občudujejo: nebesa na zemlji, zemljo v nebesih, v Bogu človeka, v človeku Boga, in on, ki ga ves svet ne more zajeti, je zajet v drobnem telescu. Ko to gledajo, verujejo brez pomislekov in izpovedo vero s skrivnostnimi darovi: s kadilom počastijo Boga, z zlatom se poklonijo Kralju in z miro napovedo njegovo smrt. S tem je pogan, prej poslednji, postal prvi, ker je bil z vero modrih posvečen začetek vere poganskih narodov. Danes je Kristus stopil v strugo reke Jordan, da bi opral greh sveta. Za to je prišel, saj Janez sam pričuje: Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta. Danes služabnik z roko prijemlje Gospoda, človek Boga, Janez Kristusa, prijemlje ga, tako da prejema odpuščanje, ne da bi ga delil. Danes se po prerokovih besedah razlega Gospodov glas nad vodami. Kakšen glas? Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje. Danes plava Sveti Duh nad vodo v podobi goloba. Golob je bil naznanil Noetu konec vesoljnega potopa, zdaj pa čudežno znamenje kaže ljudem, da je minil vekotrajni brodolom sveta. Ta golob ne prinaša vejice stare oljke, pač pa na glavo Začetnika nove sprave izlije preobilje nove krizme, da spolni prerokovo napoved: Zato te je mazilil Bog, tvoj Bog, z oljem veselja, bolj kot vse tvoje vrstnike. Danes Kristus, ko spremeni vodo v vino, uresniči začetek nebeških znamenj. Nastopil naj bi čas, ko bo voda spremenjena v skrivnost krvi in bo Kristus nalil iz posode svojega telesa pivcem čiste čaše. Uresničil bo preroške besede: In moj opojni kelih, kako je sijajen!  

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (Na Gosp. razglašenje, 3. govor, 1-3.5) Gospod je po vsem svetu oznanil svoje odrešenje   Previdnost božjega usmiljenja, ki je določila, da ob dopolnitvi časov pomaga svetu, zapisanemu pogubljenju, je najprej sklenila odrešiti vse narode v Kristusu. Glede tega je bilo nekoč svetemu očaku Abrahamu obljubljeno, da bo imel brez števila potomcev, ki ne bodo sicer rojeni iz telesnega semena, ampak iz rodovitnosti vere. V primeri mu je bilo povedano, da jih bo kot množica zvezd, da bi oče vseh narodov upal na nebeško potomstvo, ne na zemeljsko. V družino očakov naj vstopijo vsi narodi, in blagoslov, obljubljen Abrahamovemu rodu, ki se mu bodo odrekli njegovi telesni potomci, naj prejmejo sinovi obljube. V treh modrih naj vsi narodi molijo začetnika vesolja. Boga naj spozna ne le Judeja, temveč ves svet, da bo povsod v Izraelu veliko njegovo ime. Poučeni torej, predragi, o teh skrivnostih božje milosti, slavimo z razumnim veseljem dan naših začetkov in začetek poklicanja poganov. Zahvaljujmo se usmiljenemu Bogu, ki nas je usposobil za delež pri dediščini svetih v svetlobi, zakaj rešil nas je iz oblasti teme in prestavil v kraljestvo svojega preljubega Sina, kajti kakor je prerokoval Izaija: Ljudstvo, ki hodi v temi, gleda veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence zasije luč. O teh isti prerok govori Gospodu: Narode, ki jih ne poznaš, pokličeš! Narodi, ki te ne poznajo, pritečejo k tebi. Ta dan je videl Abraham in se je veselil, ko je spoznal, da bodo blagoslovljeni sinovi njegove vere v njegovem potomcu, to je v Kristusu, in je v veri spoznal, da bo oče narodov, ter dal hvalo Bogu, popolnoma prepričan, da more Bog tudi storiti, kar je obljubil. Ta dan je David opeval v psalmih z besedami: Vsi narodi, ki si jih ustvaril, pridejo in te bodo molili, Gospod; slavili bodo tvoje ime; in pa: Gospod je oznanil svojo zmago, pred očmi narodov je razodel svojo pravičnost. Vemo, da se to uresničuje od takrat, ko je zvezda pripeljala tri modre, ki so bili poklicani iz svoje daljne dežele, da bi spoznali in molili kralja nebes in zemlje. Njena služba nas pa tudi spodbuja k podobnemu načinu vdanosti: da bi bili, kolikor nam je mogoče, pokorni milosti, ki nas vabi h Kristusu. Pri tej vnemi, predragi, si morate vsi medsebojno pomagati, da bi se svetili kot otroci luči v božjem kraljestvu, v katero pridemo po pravi veri in dobrih delih. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki z Bogom Očetom in Svetim Duhom živi in kraljuje vekomaj. Amen. 

Iz govorov sv. Avguština, škofa (194. govor, 3-4) Uživali in gledali bomo božjega Sina Kdo more doumeti neizčrpne zaklade Kristusove modrosti in vednosti, ki se skriva v njegovem uboštvu? Zaradi nas je postal ubog, dasi je bil bogat, da bi po njegovem uboštvu mi obogateli. Ko si je privzel človeško umrljivost in v svoji osebi pretrpel smrt, se nam je pokazal v uboštvu človeške narave. Ni pa izgubil svojega bogastva, to mu ni bilo odvzeto, ampak ga je sklenil razodeti v prihodnosti. Kako veliko bogastvo pripravlja njim, ki ga ljubijo in vanj zaupajo! Le delno spoznavamo, dokler ne pride, kar je popolno. Da ga bomo lahko gledali, kakršen je, nas spreminja v božjo podobo. On, ki je enak Očetu in v božji podobi, je vzel nase podobo svojih služabnikov. Edini božji Sin je postal Sin človekov, da bi vsi ljudje postali božji otroci. Svoje služabnike hrani s svojim lastnim telesom, da bodo svobodni mogli gledati njegovo božanstvo. Zdaj smo božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakšen je. Kaj neki so ti zakladi modrosti in vednosti, tisto božje bogastvo, ki nas edino more zadovoljiti? Kaj neki je tisto obilje sladkosti, ki nas edino more nasititi? To je Bog sam. Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo. Psalmist poje v našem imenu in takole govori Gospodu: Nasičen bom, ko se mi bo razodelo tvoje veličastvo. Kristus in Oče sta eno. Kdor vidi njega, vidi Očeta. Vsemogočni Gospod je kralj veličastva. Ko nas bo spreobrnil k sebi, nam bo razodel svoje obličje in bomo rešeni. Takrat nas bo nasitil in zadosti nam bo. O da bi se skoraj zgodilo to, kar pričakujemo! O da bi se razodelo nad nami božje veličastvo in nas zadovoljilo! O, da bi kmalu pili iz studenca žive vode in bili nasičeni! Ko hodimo v veri in potujemo v solzni dolini, smo lačni in žejni pravice in polni hrepenenja po Kristusovi lepoti, ki se bo razodela v božji podobi. Pobožno torej obhajajmo rojstvo Kristusa kot človeka. Če še ne moremo doživeti njegovega večnega rojstva iz Očeta pred zgodnjo danico, obhajajmo danes njegovo rojstvo iz Device. Če še ne moremo doumeti, kako je njegovo ime bilo, še preden je sijalo sonce, priznajmo, da si je svoj prestol postavil na soncu. Če še ne vidimo, kako kot Edinorojeni ostaja v Očetu, mislimo na Ženina, ki prihaja iz poročne sobe. Če še nismo pripravljeni na gostijo našega Očeta, pokleknimo vsaj pred jaslice našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Iz dela Petsto poglavij sv. Maksima Spoznavalca, opata (1, 8-13) Vedno nova skrivnost Božji Sin se je rodil telesno enkrat za vselej. Toda v svoji človekoljubnosti se hoče duhovno roditi v tistih, ki ga ljubijo. V njih postane otrok in raste z njihovimi krepostmi. Podarja se nam v toliko, v kolikor ve, da ga moremo sprejeti. Ne prikriva nam svoje neskončne popolnosti iz nevoščljivosti in ljubosumnosti, ampak presoja in preudarja, koliko smo se mu odprli. Vendar pa ostane vsem neviden v svoji skrivnosti. To skrivnost ima apostol pred očmi, ko pravi: Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke. Hotel je reči, da je skrivnost vedno nova in se ne postara, kajti noben človeški razum je ne more v celoti dojeti. Rodi se Kristus, Bog, ki je postal človek, ko si je privzel človeško telo in razumno dušo. Rodi se tisti; ki je s svojo voljo ustvaril iz nič vse stvari. Zablestela je na Vzhodu zvezda, ki sije tudi podnevi, in vodila je modre na kraj, kjer je ležala učlovečena božja Beseda. Tako je skrivnostno nakazano, da Beseda, ki jo vsebujejo postava in preroki, presega čutno spoznanje in vodi vse narode do najvišjega razsvetljenja. Postava in preroki, če jih prav razumemo, nas kakor zvezda vodijo k spoznanju učlovečene Besede, ki nas s svojo milostjo ljubeče vabi k sebi. Bog postaja odrasel, zrel človek. Kar je lastno človeški naravi, pusti nedotaknjeno, razen greha, ki pa ji pravzaprav niti ne pripada. Bog postaja človek, to pa izziva v boj peklenskega zmaja, ki čaka, da požre svoj plen, to je človeško naravo. Hudobni duh se dejansko polasti Kristusovega telesa, a to se spremeni zanj v strup, kajti v njem je skrita vsa polnost božanstva, ki popolnoma uniči satana. Za človeško naravo pa je Kristusovo telo zdravilo, kajti božanstvo, ki v njem prebiva, nam vrača prvotno nedolžnost. Satan je vbrizgnil svoj strup v drevo spoznanja in tako onesrečil človeški rod, ki je jedel od tega drevesa. Ko pa se je drznil raztrgati Gospodovo telo, ga je uničilo in strmoglavilo božanstvo, ki je bilo v njem. Vendar skrivnost božjega učlovečenja ostane vedno skrivnost. Kako more biti božja Beseda v eni osebi združena s človekom in obenem ene narave z Očetom? Kako more božja Beseda, ki je pravi Bog po svojem bistvu, postati obenem pravi človek? Kako more postati človek, ne da bi se odpovedal božji naravi, in ostati Bog, ne da bi se odpovedal naši? Te skrivnosti so dostopne samo veri in ta je temelj ter podlaga resnic, ki presegajo vsako človeško spoznanje.

Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (17, 7-9) Dvojna zapoved ljubezni Prišel je sam Gospod, učitelj ljubezni, poln ljubezni, spolnjujoč, kakor je bilo o njem napovedano, preroško besedo nad zemljo, in pokazal, da na dveh zapovedih stoji postava in preroki. Premislite z menoj, bratje, kateri sta ti zapovedi. Dobro vam morata biti znani in vam ne smeta priti samo zdaj v spomin, ko ju omenim, marveč ne smeta nikoli izginiti iz vaših src. Sploh zmeraj mislite na to, da je treba ljubiti Boga in bližnjega: Boga z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem, bližnjega pa kakor sam sebe. To je treba zmeraj misliti, to premišljevati, to ohraniti, to delati, to spolnjevati. Ljubezen do Boga je prva po redu zapovedi, ljubezen do bližnjega je prva po redu izvršitve. Zakaj, kdor ti zapove to ljubezen v dveh zapovedih, ti ne bo poprej omenil bližnjega in šele potem Boga, marveč poprej Boga in nato šele bližnjega. Ti pa, ker Boga še ne vidiš, z ljubeznijo do bližnjega zaslužiš, da ga vidiš: s tem, da ljubiš bližnjega, izbistriš svoje oko, da boš videl Boga, saj Janez jasno pravi: Če namreč ne ljubiš svojega brata, ki ga vidiš, kako moreš ljubiti Boga, ki ga ne vidiš? Glej, reče se ti: »Ljubi Boga!« če mi porečeš: »Pokaži mi ga, katerega naj ljubim,« kaj naj ti odgovorim drugega, nego kar isti Janez pravi: Boga ni nikoli nihče videl. Da pa ne boš mislil, da Boga sploh videti ne moreš, pravi: Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu. Ljubi torej svojega bližnjega in poglej vase, zakaj ljubiš bližnjega! Lomi lačnemu svoj kruh in siromake brez strehe sprejemaj v svojo hišo; ko nagega vidiš, ga obleci in ne zaničuj svojih sorodnikov! Če pa to storiš, kaj boš dosegel? Tedaj bo posvetila tvoja luč kakor jutranja zarja. Tvoja luč je tvoj Bog, zate jutranja zarja, ker bo tebi vzšla po noči tega sveta; kajti on sam ne vzide in ne zaide, ker zmeraj ostane. Ko ljubiš bližnjega in skrbiš za bližnjega, si na potu. Kam greš, če ne h Gospodu Bogu, k njemu, ki ga moramo ljubiti z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem? Nismo še namreč prišli h Gospodu, pač pa imamo bližnjega pri sebi. Nosi ga torej, s katerim hodiš, da prideš k njemu, ki želiš pri njem ostati.

Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (43. govor, ob pogrebu Bazilija Velikega, 15.16-17.19-21) Bila sva kakor ena duša v dveh telesih Bila sva skupaj v Atenah kakor nekoč v domovini, pa sva se potem razšla zaradi hrepenenja po učenosti, kakor reka, ki se deli v različne tokove, a sva se spet znašla, kot domenjena, dejansko pa po božji previdnosti. Dragega mi in velikega Bazilija nisem samo občudoval zaradi njegove nravne resnosti, zrelosti in modrosti njegovih govorov, ampak sem prepričeval še druge, ki ga niso poznali, naj ga posnemajo. Mnogi pa so ga zelo čislali, ker so ga že poznali in poslušali. Tako se je zgodilo, da je bil od vseh atenskih študentov Bazilij menda edini nekaj izrednega in je užival ugled bolj kot kateri koli od drugih študentov. S tem se je začelo najino prijateljstvo, tu se je vžgala iskra najine tesne povezanosti, tako sva se vzljubila. Čas je tekel naprej in razodela sva si, po čem hrepeniva. Spoznala sva, da oba iščeva modrosti. Tedaj sva si že bila drug drugemu vse: sostanovalca, soobedovalca, sodelavca, hrepenela sva po eni in isti stvari in gojila vsak dan bolj goreče in globoko najin skupni ideal. Oba je žejalo po znanosti, kar rado vzbuja zavist; vendar med nama ni bilo zavisti, ampak le tekmovanje. Tekmovala sva, a ne, kdo bo dosegel prvo mesto, ampak kdo bo komu pomagal, da bi bil prvi, ker je vsak od naju imel uspeh drugega za svoj uspeh. Zdelo se je, da imava eno dušo v dveh telesih. Čeprav mnenje, da more biti kdo v drugih, ni povsem pravilno, je vendar res, da sva bila in živela z Bazilijem drug v drugem. Obema je bilo skupno prizadevanje in glavna skrb za krepost in za življenje v prihodnji stvarnosti tako, da bi živela kakor tujca na tem svetu, še preden bi ga zapustila. Za tem sva stremela, k temu sva usmerjala vse življenje in delovanje in vedno hotela živeti po božji volji. Spodbujala sva se v ljubezni do kreposti in ni pretirano reči, da sva bila drug drugemu merilo in pravilo, s katerim sva razločevala, kaj je prav in kaj ne. Drugi so se veselili pomembnih naslovov, podedovanih od staršev, ali se gnali, da bi si jih pridobili s svojo podjetnostjo. Nama pa je bila velika čast in pomembno to, da živiš kot kristjan in se smeš imenovati kristjan.  

Iz pisem sv. Atanazija, škofa (Epiktetu 5-9) Beseda je iz Marije sprejela to, kar je našega   Beseda, pravi apostol, se je zavzela za Abrahamovo seme, zato se je morala v vsem izenačiti z brati, ter sprejeti telo, podobno našemu. Marija je tu, da iz nje Beseda vzame telo in da ga potem kot nekaj svojega daruje za nas. Sveto pismo omenja Kristusovo rojstvo, ko pravi: Marija je dete povila v plenice, hvali prsi, ki so ga dojile, in pove, da je bil darovan dar, ki je kot novorojenec prišel iz materinega naročja. Gabrijel točno napove Mariji bodoče reči: ne reče kratko malo: Dete bo rojeno v tebi, da ne bi mislili, češ telo Besede prihaja od zunaj; ampak iz tebe, da bi verovali: novorojeno dete je po naravi iz Marije. Tako se je zgodilo, da je Beseda sprejela to, kar je našega, in ga prinesla v dar. Hotela ga je povsem použiti in nas zatem obleči s tem, kar je njenega. Na podlagi tega apostol Pavel naredi sklep: To minljivo si mora nadeti neminljivost in to umrljivo nadeti neumrljivost. Utelešenje Besede ni bilo navidezno, kar menijo nekateri - nikakor ne! Temveč Gospod je resnično postal človek in s tem se je uresničilo odrešenje celega človeka. Naše odrešenje ni namišljeno odrešenje, ne pomeni le odrešitve telesa, marveč celega človeka. Dejanska rešitev duše in telesa je bila uresničena v Besedi sami. Otrok, kot ga popisujejo božja pisma, rojen iz Marije, je bil deležen človeške narave in Gospodovo telo je bilo pravo telo, ker je bilo prav takšno, kakor naše telo. Marija je namreč naša sestra, kajti mi vsi izhajamo iz Adama. Janezova trditev: Beseda je meso postala, kot je mogoče razbrati iz miselne zveze, označuje isto stvar. Podobno Pavel, ki je zapisal: Kristus je za nas postal prekletstvo. Človeško telo pa je prejelo iz skupnosti in zedinjenja z Besedo veliko pomoč: postalo je iz umrljivega telesa neumrljivo, bilo je čutno in se je spremenilo v duhovno, iz zemlje je bilo oblikovano in se je prebilo skoz nebeška vrata. Sveta Trojica, ki je vzela iz Marije telo za Besedo, pa ostaja Trojica, ne pozna ne večanja ne manjšanja, vedno je namreč polna. V Trojici se časti eno božanstvo in tako se v Cerkvi oznanja en Bog, Oče Besede.  

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (6. govor, 2-3, Na praznik Gospodovega rojstva) Gospodovo rojstvo je rojstvo miru   Čeprav je ono detinstvo, ki ga je vzelo nase veličastvo božjega Sina, doseglo z rastjo dobo zrelega človeka in so potem, ko je bilo dovršeno zmagoslavje trpljenja in vstajenja, minila vsa ponižujoča dela, ki jih je sprejel za nas, nam vendar današnja slovesnost iz Device Marije rojenega Jezusa obnavlja njegove svete dneve; in ko častimo rojstvo našega Gospoda, spoznavamo, da slavimo s tem tudi svoj začetek. Kristusovo rojstvo je začetek krščanskega ljudstva, in rojstvo Glave je hkrati rojstvo telesa. Vsi posamezni poklicani imajo sicer svoj red in sinovi Cerkve imajo vsak svojo življenjsko dobo; vendar je vsa množica vernikov, ki je rojena iz krstnega studenca, kakor je s Kristusom v trpljenju križana, v vstajenju obujena, v vnebohodu postavljena na Očetovo desnico, tako tudi z njim rojena v njegovem rojstvu. Kajti vsak človek, naj se v katerem koli delu sveta znova rodi v Kristusu, potem ko zapusti stranpot prvega človeka, postane nov človek s tem, da se znova rodi. To ni več potomstvo po telesnem očetu, temveč potomstvo rodu Odrešenika, ki je postal Sin človekov, da bi mogli biti mi božji sinovi. Če bi namreč on ne prišel k nam v tej ponižnosti, bi ne mogel nihče z nobenimi svojimi zaslugami priti k njemu. Veličina milosti, ki nam jo je naklonil, zahteva od nas tej dobroti primerno spoštovanje. Kakor uči blaženi apostol, nismo prejeli duha tega sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi spoznali to, kar nam je Bog dal. Njega ne moremo častiti res vredno, kakor da mu damo to, kar sam daje. Kaj pa moremo v zakladu Gospodove darežljivosti najti tako primernega v čast današnjega praznika, kakor mir, ki ga je najprej angelski zbor oznanjal ob Gospodovem rojstvu? Mir je namreč tisti, ki rodi božje otroke, hrani ljubezen in ustvarja edinost; je pokoj blaženih in prebivališče večnosti; njegova lastna in posebna zasluga je, da pridruži Bogu tiste, ki jih loči od sveta. Zato naj vsi, ki niso bili rojeni iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga, darujejo Očetu slogo miroljubnih sinov in vsi posinovljeni udje naj prehajajo v Prvorojenega novega stvarstva, ki je prišel, da izpolni ne svojo, ampak voljo tistega, ki ga je poslal. Očetova milost namreč ni posinovila nesložnih ali sprtih dedičev, temveč tiste, ki imajo isto mišljenje in ljubijo eno. Tisti, ki so preoblikovani v eno podobo, morajo imeti slično dušo. Gospodovo rojstvo je tudi rojstvo miru. Apostol namreč govori tako: On je naš mir, ki je oba dela združil v eno; kajti tako Jud kakor pogan imava po njem v enem Duhu dostop k Očetu.  

Iz razprave sv. Hipolita, duhovnika, Zoper vse krive vere (10, 33-34) Po učlovečeni Besedi postajamo podobni Bogu Verujemo božji Besedi. Ne opiramo se na prazne besede, ne zavajajo nas nagla in neurejena čustva, ne uspavajo nas dobro pripravljeni govori, ampak verujemo besedam vsemogočnega Boga. Bog je govoril svojemu Sinu, Sin je govoril človeku, da bi ga odvrnil od nepokorščine. Ni ga hotel siliti k poslušnosti kot gospodar svoje hlapce, ampak ga je povabil k svobodni in zavestni odločitvi. Oče je poslal na zemljo svojo Besedo šele poslednji čas, ko ni hotel več govoriti samo po prerokih in jo oznanjati v zatemnjeni obliki ali samo med vrsticami, ampak jo je sklenil poslati vidno in kot osebo. Tako naj jo svet spozna in se po njej zveliča. Ko jo bodo ljudje videli, ne bodo več v zadregi in strahu kot tedaj, ko je žarela božja podoba iz prerokovega obličja ali ko se je Bog razodeval po angelih. Zdaj bo človek prepričan, da stoji pred samim Bogom, ki mu govori. Verujemo in vemo, da si je Beseda privzela telo iz Device; in tako obnovila starega človeka. Vemo, da je Bog postal človek iz naše snovi. Če ne bi bil iz iste snovi kakor mi, bi nam zaman ukazoval, da ga moramo posnemati kot Učitelja. Če bi bil ta človek drugačne snovi, kot sem jaz, kako naj neki meni ubogemu zapoveduje, da moram biti dober in pravičen kakor on? Da se ne bi zdel drugačen kakor mi, je prenašal težave, trpel lakoto in žejo, spal in počival, ni se branil trpljenja, sprejel je nase smrt in razodel je svoje vstajenje. Tako se je v svoji človeški naravi prvi daroval zate, da ne omagaš v trpljenju, ampak priznaš svojo človeško slabost v upanju, da boš prejel, kar je Oče dal Sinu. Če veruješ, da je Jezus pravi Bog, bo obenem z dušo neumrljivo in nestrohljivo tudi tvoje telo. Tvoje je nebeško kraljestvo, ker si bival na zemlji, pa si priznaval nebeškega Kralja. Živel boš v občestvu z Bogom, sodedič boš Kristusov. Ne bo te več mučilo poželenje, ne strasti in bolezni, kajti postal boš kakor Bog. Bog ti je dal pretrpeti marsikaj hudega, ker si pač človek. Toda Bog ti je obljubil, da ti bo dal samega sebe, ko boš dosegel pobožanstvenje in nesmrtnost. Če veruješ v Boga, ki te je ustvaril, priznavaš pravzaprav samega sebe. Njemu, ki ga Bog kliče, se spodobi, da spoznava Gospoda, pa bo tudi sam spoznan. Nikar se torej ne prepirajte med seboj, ampak radi odstopite mesto drug drugemu. Kajti Kristus je Bog čez vse. On odjemlje grehe sveta in prenavlja starega človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi od začetka. Tako je dokazal svojo ljubezen do tebe. Če boš spolnjeval njegove zapovedi in posnemal njegovo dobroto, mu boš podoben in boš sprejet v božjo slavo. Bog se ne da prekositi v darežljivosti, zato te je pobožanstvil v svojo slavo.  

Iz govorov sv. Bernarda, opata (1. gov., 1-2, Na Gosp. razglašenje) Ob dopolnitvi časov se je razodela polnost božanstva   Razodela se je dobrotljivost in ljudomilost našega Boga in Odrešenika. Zahvalimo se Bogu za obilno tolažbo, s katero nas razveseljuje v tem bednem izgnanstvu našega zemeljskega popotovanja. Dobrotljivost je bila skrita, dokler se ni razodela ljubezen do ljudi. Seveda je bila že prej, kajti božje usmiljenje je od vekomaj. Toda kdo bi mogel vedeti, da je božja dobrotljivost tako velika? Bog jo je obljubil, a malokdo jo je izkusil, zato mnogi niso verovali vanjo. Mnogokrat in na mnogotere načine je Gospod govoril po prerokih. Bog misli na rešenje, ne na nesrečo. Kaj je rekel človek, ko je prišla nesreča in ni bilo miru? Doklej boste govorili: Mir, mir, a ni miru? Zato bridko jokajo poslanci miru in govorijo: Gospod, kdo je veroval našemu oznanilu? Naj bi vsaj zdaj ljudje verovali, ko so videli, kako zanesljiva so božja pričevanja. Da ne bi niti kalnemu očesu ostal skrit, je Bog postavil svoj šotor na soncu. Kristus je mir, ne samo obljubljen, ampak poslan. Ne odložen, ampak darovan, ne samo prerokovan, ampak osebno navzoč. Nebeški Oče je poslal na zemljo zaklad, poln božjega usmiljenja. Zaklad, ki so ga med trpljenjem razbili na kosce, da bi dobili iz njega ceno za našo odkupnino. Zaklad je bil majhen, a poln; rojeno nam je Dete, a v njem prebiva telesno vsa polnost božanstva. Ko je prišla polnost časov, je prišla tudi polnost božanstva. Bog je prišel v telesu, da bi se razodel ljudem, ki so iz telesa. Da bi spoznali njegovo dobrotljivost, je pokazal svojo ljudomilost. Ko se je Bog razodel in učlovečil, ne more biti več prikrita njegova dobrota. Ali mi je mogel bolje dokazati svojo dobroto, kakor s tem, da si je privzel moje telo? In to prav moje telo, ne kakršnega je imel Adam pred grehom. Ni večjega dokaza za božjo usmiljeno ljubezen, kakor je njegovo učlovečenje, ko si je privzel našo lastno revščino. Gospod, kaj je človek, da skrbiš zanj in se ga spominjaš? Iz tega naj človek spozna, kako Bog skrbi zanj. Naj ve, kaj Bog misli o njem, in kaj čuti do njega. Človek, ne vprašuj, zakaj trpiš ti, ampak zakaj trpi on. Iz tega, kar je on prestal zate, spoznaj, kako te ceni. Razumel boš njegovo dobrotljivost po njegovi ljubezni do ljudi. Kakor je v učlovečenju postal majhen, tako je postal velik v dobrotljivosti. Toliko mi je dražji, kolikor bolj se je ponižal zame. Apostol pravi: Razodela se je dobrotljivost in ljudomilost Boga našega Odrešenika. Velika je božja dobrotljivost, velika njegova ljubezen do ljudi. Največji dokaz svoje dobrotljivosti pa je gotovo Bog dal, ko je združil božanstvo s človeško naravo v osebi, ki ji je dal ime Jezus.  

Iz nagovorov Pavla VI., papeža (Nazaret, 5. jan. 1964) Nazareški zgled   Nazaret je šola, kjer se najprej učimo razumeti Jezusovo življenje, je šola evangelija. Tu se lahko naučimo gledati, poslušati, premišljevati in se poglabljati v globoki in skrivnostni pomen tako zelo preprostega in ponižnega ter čudovitega razodetja božjega Sina. Morda se ga bomo neopazno celo naučili posnemati. Tu se lahko naučimo metode, po kateri bomo spoznali, kaj je Kristus. Odkriva se nam potreba, da si ogledamo okoliščine, v katerih je bival med nami: kraji, doba, noša, jezik, versko življenje, skratka vse, kar je Jezusu služilo, da se je razodel svetu. Tu nam vse govori in vse ima svoj smisel. Tukaj, v tej šoli, razumemo potrebo po neki določeni duhovni disciplini, če hočemo slediti naukom evangelija in postati Kristusovi učenci. Oh, želeli bi zopet postati otrok in vstopiti v ponižno in vzvišeno nazareško šolo. Poleg Marije bi znova začeli s pridobivanjem prave življenjske modrosti in vzvišene modrosti božjih resnic. Pa mi gremo samo mimo. Pustili bomo tukaj le željo, da nadaljujemo vzgojo, ki naj se spopolni v razumevanju evangelija. Vendar pa ne bomo odšli, ne da bi hitro, kot na skrivaj odnesli iz Nazareta vsaj nekaj kratkih naukov. Najprej nauk o molku; da v sebi obnovimo spoštovanje do molka, ki je velik in nujen pogoj duha, ko nas vedno vznemirja hrušč in trušč in vrišč sredi tega hrumečega in preobčutljivega sveta. O nazareška tišina, ob tebi naj se naučimo zbranosti in duhovnosti, da bomo pripravljeni poslušati navdihe in nauke pravih učiteljev; spoznamo naj potrebo in vrednost priprave in študija, premišljevanja ter osebnega in notranjega življenja in molitve, ki naj jo edino Bog vidi na skrivnem. Dalje nauk o družinskem življenju. Nazaret naj pove, kaj je družina; kaj njena skupnost ljubezni, kaj njena resna in preprosta lepota in njen posvečeni ter nedotakljivi značaj; naučimo se, kako blagodejna in nenadomestljiva je vzgoja, ki jo dobimo v družini; naučimo se, kako velika je njena vloga na družbenem področju. In še nauk o delu. Tu v Nazaretu, v hiši tesarjevega sina bi radi razumeli in počastili trdni in odrešilni zakon človeškega prizadevanja. Obnovimo naj zavest o vzvišenosti dela! Spomnimo naj se, da delo ni samo sebi namen, marveč da njegova svoboda in vzvišenost temeljita ne toliko na ekonomski vrednosti kot na vrednosti, ki mu jo daje namen. Srčno želimo od tu pozdraviti delavce vsega sveta in jim pokazati njihovega velikega vzornika, njihovega božjega brata, preroka vseh njihovih pravičnih zahtev, Kristusa, našega Gospoda.  

Iz razprav o Prvem Janezovem pismu sv. Avguština, škofa (1,1.3) V Jezusovem telesu se je razodelo Življenje samo   Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo s svojimi očmi videli, kar smo gledali in so naše roke otipale, o Besedi življenja, to vam oznanjamo. Kdo bi mogel otipati z rokami božjo Besedo, če se ta ne bi učlovečila in se naselila med nami? Beseda, ki se je učlovečila, si je privzela človeško telo iz Device Marije, da bi jo mogli otipati z rokami. Toda Jezus ni takrat postal Beseda, kajti rečeno je: V začetku je bila Beseda. Poglejte, kako Janezovo pismo potrjuje njegov evangelij, kot ste pravkar slišali: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu. Morda kdo pod izrazom »Beseda življenja« razume, kot da bi se nanašala na Kristusa, ne pa na Kristusovo telo, ki ga lahko otipamo z rokami. Toda pazite na to, kar sledi: Življenje se je razodelo. Kristus je torej Beseda življenja. Kako se je življenje razodelo? Bivalo je od začetka, pa se še ni razodelo ljudem. Razodelo pa se je angelom, ki so ga gledali in uživali. Kaj pravi namreč pismo? Človek je jedel angelski kruh. Življenje samo se je torej razodelo v telesu. Razodelo se je, da bi to, kar more doživeti samo srce, postalo vidno tudi našim očem in tako ozdravilo naše srce. Božjo Besedo more doživeti le naše srce, telo pa lahko vidimo tudi s telesnimi očmi. Dani so torej pogoji, da lahko vidimo Besedo. Beseda se je učlovečila, da bi jo lahko videli in da bi ozdravila v nas to, kar nam omogoča, da jo lahko vidimo. Rekel je: Mi spričujemo ter vam oznanjamo večno življenje, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo. To pomeni, da se je prikazalo med nami, ali bolje: razodelo se je nam. Kar smo torej videli in slišali, oznanjamo tudi vam. O da bi dobro razumeli, preljubi: Kar smo videli in slišali, oznanjamo tudi vam. Učenci so videli Gospoda samega, telesno navzočega, slišali besede iz njegovih ust in ga oznanili nam. Tudi mi smo slišali, videli pa nismo. Ali smo manj srečni kot oni, ki so videli in slišali? Zakaj torej pravi: da bi bili tudi vi z nami združeni? Oni so videli, mi pa ne, a kljub temu smo z njimi združeni, ker imamo skupno vero. Združeni smo z Bogom Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom. To vam pišemo, da bi bilo vaše veselje popolno. Apostol poudarja, da je popolno veselje v tej družbi, v tej ljubezni in v tej edinosti.  

Iz govorov sv. Fulgencija, škofa iz Ruspe (3. govor, 1-3, 5-6) Ljubezen ima svoje orožje Včeraj smo obhajali časno rojstvo našega večnega Kralja, danes slavimo zmagoslavno trpljenje njegovega služabnika. Včeraj se je naš Kralj oblekel v naše telo. Prišel je iz naročja deviške Matere in v svojem usmiljenju obiskal svet. Danes je njegov služabnik rešen telesnih spon in vstopa zmagoslavno v nebesa. Vsevišnji, naš Kralj, prihaja zaradi nas ves ponižen, vendar ne praznih rok. Svojim služabnikom prinaša veliki dar, s katerim jih ne samo obilno bogati, ampak jih obenem krepi v boju z nepremagljivo močjo. Prinaša in podarja nam ljubezen, ki nas vodi v občestvo z Bogom. Kar prinaša, razdaja, ne da bi sam trpel škodo. Čudovito bogati revščino svojih izvoljenih, pri tem pa ostaja poln neizčrpnih zakladov. Ljubezen je ponižala Kristusa iz nebes na zemljo in povzdignila Štefana z zemlje v nebesa. Ljubezen, ki je použila najprej Kralja, je potem vnela tudi služabnika. Da bi si priboril zmagoslavni venec, ki je že v njegovem imenu, je imel Štefan za orožje ljubezen, s katero je zmagoval povsod. S pomočjo ljubezni ni klonil pred Judi, ki so besneli zoper njega. Iz ljubezni do bližnjega je molil za tiste, ki so ga kamnali. Z ljubeznijo je zavračal tiste, ki so se motili, da bi se spreobrnili. Z ljubeznijo je molil za morilce, da ne bi bili kaznovani. Ljubezen ga je podpirala, da je zmagal surovega in podivjanega Savla. Tako je zaslužil, da ima v nebesih za tovariša tistega, ki je bil na zemlji njegov preganjalec. Ta sveta in neutrudljiva ljubezen je želela pridobiti z molitvijo vse, ki jih ni mogla spreobrniti z besedami. Zato je zdaj Pavel srečen poleg Štefana. S Štefanom uživa Kristusovo slavo, s Štefanom se raduje, s Štefanom kraljuje. Po Štefanovi molitvi je šel Pavel tja, kamor je šel pred njim Štefan, ki so ga ubili Pavlovi kamni. Čudovito življenje, bratje, kjer Pavla ni sram, da je ubil Štefana, kjer se Štefan veseli Pavlove družbe, kajti ljubezen se raduje v obeh. Da, Štefanova ljubezen je premagala judovsko posurovelost, Pavlova ljubezen je pokrila množico grehov. Z ljubeznijo sta oba zaslužila, da zdaj skupaj uživata nebeško kraljestvo. Ljubezen je torej studenec in vir vseh dobrin, najboljša obramba, pot, ki vodi v nebesa. Kdor hodi v ljubezni, se ne more izgubiti. Takemu se ni treba ničesar bati. Ljubezen vodi, varuje, z njo pridemo do srečnega konca. Bratje, Kristus nam je dal ljubezen kot lestev, po kateri lahko pride v nebesa vsak kristjan. Krepko ohranite neomadeževano ljubezen, izkazujte si jo med seboj in nenehno napredujte v njej!  

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (1. gov. na božič, 1-3) Kristjan, spoznaj svoje dostojanstvo   Preljubi! Danes se nam je rodil naš Odrešenik, zato se veselimo! Danes ne sme biti v nas prostora za žalost, saj se je rodilo življenje, tisto življenje, ki odstranja strah pred smrtjo in nam daje veselje zaradi večnih obljub. Nihče ni izključen od te sreče, vsi imamo skupen razlog za veselje: Naš Gospod, zmagovalec nad grehom in smrtjo, ki ob svojem prihodu ni našel nikogar brez krivde, je prišel odrešit vsakega izmed nas. Naj se raduje svetnik, ker se mu bliža palma zmage; naj se veseli grešnik, ker se mu ponuja odpuščanje; opogumi naj se nevernik, ker je povabljen k življenju. Ko je namreč prišla polnost časov, ki jo je določil nedoumljivi božji načrt, je hotel božji Sin človeško naravo spraviti z njenim stvarnikom in si je prav zato privzel isto človeško naravo, da bi prinašalca smrti, satana, premagal z isto naravo, katero je ta prej zasužnjil. Zato ob Gospodovem rojstvu pojejo angeli: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji. Angeli gledajo, kako nebeški Jeruzalem sestavljajo vsi narodi sveta. Če se že angeli na nebesnih višavah tako zelo veselijo te neizrekljive božje ljubezni, zakaj bi se je ne smeli potem veseliti tudi mi ljudje v svoji človeški revščini? Preljubi, zahvaljujemo se Bogu Očetu po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu, ker se nas je usmilil v svoji neskončni ljubezni, s katero nas je ljubil, in nas je mrtve zaradi prestopkov oživil s Kristusom, da bi bili v njem nova stvar, novo delo njegovih rok. Odložimo torej starega človeka s prejšnjim življenjem. Deležni smo Kristusovega rojstva, zato se odpovejmo delom mesa. Spoznaj, kristjan, svoje dostojanstvo, in ko si postal deležen božje narave, se nikar ne vračaj nazaj v tisti čas, ko si še živel grešno življenje. Pomni, kdo je tvoja Glava in kakšnega telesa si ud. Le spomni se, da si bil iztrgan iz oblasti teme in prestavljen v božjo luč in v božje kraljestvo. V zakramentu svetega krsta si postal tempelj Svetega Duha. Nikar ne odganjaj od sebe tako imenitnega gosta z neprimernim življenjem in ne vračaj se nazaj v satanovo sužnost. Vedi, da je bila Kristusova kri cena za tvoje odrešenje.  

Iz govorov sv. Avguština, škofa (185. govor) Resnica se je pokazala, pravica je prišla  Zdrami se, človek: zate je Bog postal človek. Vstani, kateri spiš, vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus. Zate, pravim, je Bog postal človek. Ti bi bil vekomaj mrtev, ko bi se Bog ne bil rodil v času. Ti bi nikoli ne bil rešen grešnega telesa, ko bi Bog ne bil vzel nase podobo grešnega telesa. Ko bi se ne bilo zgodilo to usmiljenje, bi te beda za zmeraj imela v svoji oblasti. Ne oživel bi, ko bi se Bog ne bil srečal s tvojo smrtjo. Ti bi bil omagal, ko bi ti on ne bil pomagal. Ti bi se bil pogubil, ko bi on ne bil prišel. Veseli obhajajmo prihod našega zveličanja in odrešenja! Obhajajmo prazniški dan, ko je veliki in večni Dan iz velikega in večnega dne prišel v ta naš tako kratki časni dan! On nam je postal pravičnost in posvečenje in odrešenje, da se spolni, kakor je pisano: Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu. Resnica je iz zemlje pognala: Kristus, ki je rekel: Jaz sem resnica, se je rodil iz Device; in pravica je iz nebes pogledala, kajti kdor veruje vanj, ki je bil rojen, je opravičen od Boga, ne pa od samega sebe. Resnica je iz zemlje pognala, ker je Beseda meso postala; in pravica je iz nebes pogledala, ker je vsak dober dar in vsako dobro darilo od zgoraj. Resnica je iz zemlje pognala - telo je iz Marije; in pravica je iz nebes pogledala, zakaj človek si ne more nič vzeti, če mu ni dano od zgoraj. Ker smo torej iz vere opravičeni, imamo mir z Bogom po Gospodu našem Jezusu Kristusu, po katerem smo dobili tudi dostop v to milost, v kateri stojimo, in se ponašamo z upanjem na slavo božjo. Ne pravi: z upanjem na našo slavo, marveč na slavo božjo, kajti pravica ni od nas izšla, marveč je pogledala iz nebes. Kdor se torej hvali, naj se hvali ne v sebi, temveč v Gospodu. Zato se je ob Gospodovem rojstvu iz Device, ki ga danes obhajamo, oglasil angelski slavospev: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem blage volje! Zakaj mir na zemlji? Zato, ker je resnica iz zemlje pognala, to je, ker je bil Kristus rojen od človeške matere. On je naš mir, ki je oba dela združil v eno, da bi bili ljudje blage volje, med seboj nežno povezani z vezjo edinosti. Te milosti se torej radujmo, da bo pričevanje naše vesti naša hvala, ker se ne ponašamo v sebi, temveč v Gospodu. Zategadelj pravi: Ti si moja slava in ti mi dvigaš glavo. Nam je li mogla zasijati večja milost od te, da je Oče svojega edinorojenega Sina naredil za Sina človekovega in nasprotno sina človekovega naredil za božjega otroka? Išči zasluženja; išči vzrok; išči človekovo pravičnost in skrbno pazi: ali najdeš kaj drugega kot milost?

Iz razprave Zoper Noétovo krivo vero sv. Hipolita, duhovnika (9-12) Razodetje nevidnega Boga  Samo en Bog je, a mi ga ne spoznamo drugače kakor iz Svetega pisma. Zato moramo vedeti vse, kar nam oznanja Sveto pismo, in poznati, kar nas uči. Verovati moramo v Očeta, kakor hoče on, da verujemo vanj. Slaviti moramo Sina, kakor hoče on, da ga slavimo. Prejemati moramo Svetega Duha, kakor želi on, da ga prejemamo. Preskrbimo si tisto znanje božjih skrivnosti, ki si ga ne moremo pridobiti z lastnim razumom, še manj pa z izsiljevanjem božjih darov, ampak tako, kakor se nam Bog sam želi razodeti v Svetem pismu. Bog je bival popolnoma sam. Ničesar ni bilo, kar bi moglo biti deležno njegove večnosti. Nato je sklenil ustvariti svet. Ustvaril ga je tako, kakor si ga je zamislil, kakor ga je hotel in kakor ga je opisal s svojo besedo. Tako je začel bivati svet, kakor ga je želel Bog. Kakor ga je načrtoval, tako ga je uresničil. Bival je torej samo Bog, poleg njega ni bilo večno nobeno bitje. Edino bitje je bilo Bog. Bil je sam, toda popoln v vsem. V njem je bil razum, modrost, moč in previdnost. Vse je bilo v njem in on je bil vse. Ko je hotel in kolikor je hotel, nam je v času, ki ga je določil sam, razodel svojo Besedo, po kateri je ustvaril vsa bitja. Božja Beseda je bila skrita v Bogu in nedostopna ustvarjenemu svetu, zato jo je sklenil razodeti. Spregovoril je prvo Besedo, rodil luč od luči, predstavil stvarstvu svojo Misel kot Gospoda. Pokazal je njega, ki ga je samo on poznal in videl sam v sebi in ki je bil ljudem poprej popolnoma neviden. Razodel ga je, da bi ga svet mogel videti in se po njem zveličati. To je Modrost, ki je prišla na svet. Tako se je razodel božji Sin. Vse je nastalo po njem, a on sam izhaja od Očeta. Bog Oče je dal postavo in preroke, ki so govorili v Svetem Duhu. Po navdihnjenju, ki so ga prejeli od Očeta, in v njegovi moči so oznanjali božjo voljo in njegov načrt. Tako se je razodela božja Beseda, kakor pravi sv. Janez, ki na kratko povzema, kar so povedali preroki, in dodaja, da je to Beseda, po kateri je bilo vse ustvarjeno. Takole govori: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič. Nato spet pravi: Svet je nastal po njem in svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli.

lz razlage Lukovega evangelija sv. Beda Častitljivega, duhovnika (1. knj., 46-55) Moja duša poveličuje Marija je rekla: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem zveličarju. Povzdignil me je, pravi Marija, v tako veliko in vzvišeno službo, da je z nobeno besedo ne morem izraziti, ampak komaj dojemam v najglobljih čustvih srca. Zato vse duševne sile posvetim proslavljanju milosti, z vsem svojim življenjem, čutenjem in mišljenjem hvaležno premišljujem veličino tistega, ki nima meje, kajti moj duh se veseli večnega božanstva prav tistega Odrešenika Jezusa, ki ga je moje telo v času spočelo in ga nosi. Velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. V začetku pesmi je rečeno: Moja duša poveličuje Gospoda. Samo tista duša, ki ji Bog sklene storiti velike reči, ga namreč lahko poveličuje v dostojnem slavospevu in le takim, ki so deležni iste božje obljube in sklepa, more ohrabrujoče reči: Poveličujte z menoj Gospoda in skupaj slavimo njegovo ime. Tisti, ki bo Gospoda spoznal, pa ga po svojih močeh ne bo poveličeval in njegovega imena ne bo častil, bo najmanjši v božjem kraljestvu. Njegovo ime se pa imenuje sveto, ker po svoji izjemni vrhunski moči presega vsako ustvarjeno bitje in ker se neskončno razlikuje od vseh stvari, ki jih je naredil. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja. Izraela lepo imenuje Gospodovega služabnika, ker ga je poklical na delo za odrešenje; imenuje ga namreč ubogljivega in ponižnega, prav kakor pravi Ozej; Izrael je moj služabnik, ki sem ga ljubil. Tistega namreč, ki ne prenese ponižanja, ni mogoče rešiti in tak ne more reči s prerokom: Glej, Gospod mi pomaga in Gospod podpira mojo dušo. Kdor pa se bo ponižal kakor otrok, ta bo velik v nebeškem kraljestvu. Kakor je govoril našim očetom, do Abrahama in njegovega rodu na veke. Abrahamov rod ne pomeni telesni, ampak duhovni rod, ne le njegovih telesnih potomcev, ampak obrezane in neobrezane vernike, ki bodo šli po njegovih stopinjah. Saj je bil sicer tudi Abraham obrezan, a v pravičnost se mu je štelo to, da je veroval. Prihod Odrešenika je torej za vse čase obljubljen Abrahamu in njegovemu rodu, dedičem obljube, ki jim veljajo besede: Če pa ste vi Kristusovi, ste torej Abrahamov zarod, po obljubi dediči. Prav je, da sta tako Gospodov kot Janezov nastop prehiteli materi s prerokovanjem, da se, kakor se je začelo zlo po ženi, začne po ženi tudi dobro, - da bi dve (ženi) v tekmujočem prerokovanju svetu vrnili življenje, ki je umrlo, ker se je dala ena zapeljati.

Iz razlage Lukovega evangelija sv. Ambroža, škofa (2. knj., 19, 22-23, 26-27) Devica Marija obišče Elizabeto Ko je angel naznanil skrivnostne reči in je hotel vero podpreti s primerom, je Devico Marijo obvestil, da je zanosila starejša nerodovitna žena. S tem je hotel dokazati, kako Bog zmore vse, kar hoče. Ko je Marija to slišala, je verjela napovedi in ni posumila v sla, niti podvomila nad primerom, ampak se je vedra zaradi tega, kar ji je bilo obljubljeno, pripravljena, da služi, vsa vesela hitro odpravila v gore. Po čem naj bi vendar hrepenela, ko je bila tako polna Boga, če ne po tem, kar je zgoraj? Sveti Duh ji pomaga, da ne čuti napora, ki sicer človeka upeha. Tudi blagodejnost Marijinega prihoda in Gospodove pričujočnosti se hitro pokaže, kajti v trenutku, ko Elizabeta sliši Marijin pozdrav, dete v njenem telesu poskoči in je napolnjena s Svetim Duhom. Premisli različen pomen posameznih izrazov: Elizabeta je prva slišala glas, a milost je prvi Janez občutil; ona je slišala po naravni poti, ta na skrivnosten način; ona je začutila Marijin prihod, on Gospodov prihod, žena je začutila prihod žene, dete prihod Deteta; ženi govorita o milosti, otroka pa v njima delujeta in uresničujeta skrivnost milosti, ki osrečuje obe materi. Prevzeti od duha otrok, pa materi oznanjata dvojni čudež. Otrok se je zganil, Duh je mater prevzel. Ni bila prej prevzeta kakor sin, a ko je sina prevzel Sveti Duh, je prevzel tudi mater. Zganil se je Janez, zganil pa se je tudi Marijin duh. Ko se zgane Janez, Elizabeto prevzame, Marije pa ni prevzelo, a vemo, da se je zganil njen duh - Nedoumljivi je namreč v njej nedoumljivo deloval; Marijo je Sveti Duh prevzel že pred zanositvijo, Elizabeto po zanositvi, saj je rekla: Blagor ti, ker si verovala. Pa tudi vi ste srečni, ker ste to slišali in verovali, kajti vsaka duša, ki veruje, tudi spočne in rodi božjo Besedo in spozna njena dejanja. Naj bo v vseh Marijina duša, da bomo poveličevali Gospoda, naj bo v vseh Marijin duh, da bo nas Bog prevzel. Če je Kristusova telesna mati le ena, pa daje vera Kristusa vsem; vsaka duša namreč sprejme božjo Besedo, če je le brez madeža in brez hibe in s tenkim posluhom skrbi za nravno življenje. Kdor torej zmore takšno dušo, naj poveličuje Gospoda, kakor je poveličevala Gospoda Marijina duša in kakor se je njen duh zganil ob Bogu Odrešeniku. Že drugje ste brali: Poveličujte z menoj Gospoda; a Boga ne poveličujemo zato, ker bi mogla človeška beseda Gospodu kaj dodati, ampak samo zato, ker s tem Boga poveličujemo v sebi: Kristus je namreč božja podoba in, če duša stori kaj svetega ali pobožnega, poveličuje tisto božjo podobo, po kateri je bila ustvarjena. S tem, da jo poveličuje, pa na neki način postane deležna njene veličine.