Iz knjižice Origena, duhovnika, O molitvi (25. pogl.) Pridi tvoje kraljestvo   Po besedi našega Gospoda in Odrešenika božje kraljestvo ne prihaja tako, da bi vzbujalo pozornost, in tudi ne bodo govorili: Glej, tukaj je, ali: tam je, božje kraljestvo je namreč med nami; kajti zelo blizu nam je beseda, v naših ustih in v našem srcu. Zato pa tisti, ki prosi, da bi prišlo božje kraljestvo, brez dvoma za tisto božje kraljestvo, ki ga ima v sebi, pravilno prosi, da bi bilo vzpostavljeno in bi prinašalo sadove ter se dovršilo. Kajti v vsakem izmed svetih kraljuje Bog in vsak sveti se pokorava duhovnim postavam Boga, ki v njem prebiva kakor v dobro vodenem mestu. Navzoč je v njem Oče in v tisti popolni duši skupaj z Očetom kraljuje Kristus v skladu s tistim stavkom: Bova k njemu prišla in pri njem prebivala. Tedaj bo torej ob našem stalnem napredovanju tisto božje kraljestvo, ki je v nas, dospelo do vrhunca; in spolnilo se bo tedaj tisto, kar pravi apostol: Kristus si bo podvrgel vse sovražnike in bo nato izročil kraljestvo Bogu Očetu, da bo Bog vse v vsem. Zaradi tega nenehno molimo s tisto dušno prevzetostjo, ki naj bi po Besedi postala božja, in naj govorimo našemu Očetu, ki je v nebesih: Posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo. Tudi tisto je treba umevati o božjem kraljestvu: kakor nimata skupnega deleža pravica in krivica in kakor luč nima zveze s temo in ni soglasja med Kristusom in Belialom, tako božje kraljestvo ne more obstajati skupaj s kraljestvom greha. Če torej hočemo, da bi Bog kraljeval v nas, potem naj na noben način ne kraljuje greh v našem umrljivem telesu; mrtvimo naj namreč svoje ude, ki so na zemlji, in naj obrodimo sad v Duhu; tako se bo v nas kakor v duhovnem raju sprehajal Bog in bo samo on kraljeval v nas skupaj s svojim Maziljencem, ki naj v nas sede na desnico njegove duhovne moči, katero želimo prejeti; in naj sedi, dokler vsi njegovi sovražniki, ki so v nas, ne postanejo podnožje njegovih nog in bosta v nas izničena sleherno poglavarstvo in sleherna oblast in moč. To se namreč more zgoditi v vsakomer izmed nas in more kot zadnji sovražnik biti uničena smrt: da bo tudi v nas Kristus govoril: Smrt, kje je tvoje želo? Smrt, kje je tvoja zmaga? Že sedaj naj si torej tisto, kar je v nas minljivega, nadene svetost in neminljivost; in umrljivo naj si po uničenju smrti nadene Očetovo neumrljivost, da bo v nas kraljeval Bog in da bomo tako živeli že v dobrinah prerojenja in vstajenja.  

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (32. psalm, 1, 7-8) Z veseljem pojte Bogu!   Slavite Gospoda s citrami, igrajte mu na harfo z deseterimi strunami. Pojte mu novo pesem. Slecite starega človeka! Poznate novo pesem: novega človeka, novo zavezo, novo pesem. Nova pesem nima nobene zveze s starim človekom. Ne doumeš je, če nisi novi človek, po milosti rešen ostarelosti in odslej prištet k novi zavezi nebeškega kraljestva. K njemu koprni naše srce in poje novo pesem. Toda te nove pesmi ne pojmo z grlom ali z jezikom, marveč z življenjem. Pojte mu novo pesem, glasno mu pojte! Pa se sprašuje vsakdo, kako neki naj poje. Poj mu, a nikar slabo! Nima rad, če žalimo njegov posluh. Zato le dobro pojte, bratje! Če ti, recimo, naročijo peti pred kakim glasbeno izobraženim poslušalcem, češ, poj, da se izkažeš pred njim, se bojiš zameriti umetniku, če ti manjka glasbene vzgoje. Veščak bo namreč opazil tvoje napake, ki jih neizvedenec niti ne sluti. Kdo bi se potem upal izkazati z dobrim petjem pred Bogom, ki tako strogo sodi glede pevca, tako globoko vidi v vse okoliščine in tako tenko prisluškuje. Kdaj se ti bo posrečil tako izvrsten pevski nastop, da se v nobeni točki ne boš zameril tako popolnemu posluhu? Poslušaj me, pokazal ti bom neki način petja: Ne vbadaj se s težavami zaradi besed, kot da naj bi z njimi očaral Boga. Poj radostno! Dobro peti v hvalo Boga se pravi: peti radostno. Kaj pa se pravi radovati se? Razumi me! Kadar srce zares poje, besede ne morejo izraziti napeva. Glej te, ki pojo med žetvijo, trgatvijo ali pri kakem drugem delu, ki jih docela zaposli: komaj so začeli izražati veselje s pesmijo, že jih sila prekipevajočega veselja žene, da puščajo ob strani izgovarjavo besed ter začno vriskati od veselja. Vriskanje pa pomeni, da srce govori, česar usta niso v stanju izreči. In kdo more biti bolj povod za veselje kot neizrekljivi Bog? Neizrekljivo je tisto bitje, ki ga ne moreš opredeliti, opisati z besedo. Če pa ga torej ne moreš opisati in ne smeš zamolčati, kaj ti pa še ostane razen radosti, tako da radost srca prikipi na dan brez pomoči besed in da neizmerno veselje preskoči ozke meje besedi? Glasno mu pojte, da bo donelo!  

Iz govorov sv. Avguština, škofa (25. govor, 7-8) Verovala je in v veri spočela   Pomislite, vas prosim, kaj pravi naš Gospod Jezus Kristus, ko je stegnil roke proti svojim učencem in rekel: Glejte, to je moja mati in to so moji bratje; in: Kdor spolni voljo mojega Očeta, ki me je poslal, on mi je brat in sestra in mati. Ali ni Devica Marija izpolnila Očetove volje, ko je verovala in po veri spočela, in je bila izbrana, da bi se po njej začelo odrešenje ljudi, in jo je Kristus ustvaril, preden se je v njej učlovečil? Spolnjevala je in še kako spolnjevala Očetovo voljo. Več pomeni, da je bila Kristusova učenka, kot da je bila Kristusova mati. Bolj je bila Kristusova učenka in bolj srečna je bila v tem, kot v svojem materinstvu. Zato je bila srečna, ker je v svojem telesu nosila Učitelja, preden ga je rodila. Le poglejte, če ni res, kar pravim. Ko je Gospod šel mimo in so se množice prerivale za njim, ker je delal čudežna božja dela, je neka žena zaklicala: Blagor telesu, ki te je nosilo! Blagor prsim, ki so te dojile. Kaj je na to odgovoril Gospod? Hotel je, da ne bi iskali blaženosti v telesnosti. Še bolj pa blagor tistim, ki božjo besedo poslušajo in jo ohranijo. Zato blagor Mariji, ker je poslušala božjo besedo in jo ohranila v srcu. Bolj živo je ohranila v duši resnico kot dete v telesu. Kristus je resnica, Kristus je živo telo: kot resnica je Kristus živel v Mariji kot dete v njenem telesu. Več pomeni, kar živi v duši, kakor to, kar nosi telo. Sveta je Marija, blažena je Marija, toda Cerkev je večja kot Devica Marija. Zakaj? Zato, ker je Marija samo del, en del celotnega telesa. Če je del celotnega telesa, je popolno telo več. Glava je Gospod in glava in telo je ves Kristus. Kaj naj rečem? Imamo božjo Glavo, Boga imamo za glavo. Zato pomislite, predragi: tudi vi ste Kristusovi udje, tudi vi ste Kristusovo telo. Le pomislite, kaj ste, ko pravi Gospod: Glejte, moja mati in moji bratje! Kako ste Kristusova mati? Kdor koli posluša in spolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, on mi je brat in sestra in mati. Razumeti moramo, da smo bratje, razumeti, da smo sestre: ena sama je dediščina, in sicer Kristusovo usmiljenje. Čeprav je bil najprej en sam dedič, ni hotel ostati sam. Hotel je, da postanemo tudi mi Očetovi dediči in njegovi sodediči.  

Iz razlage Visoke pesmi sv. Gregorja iz Nise, škofa (2. pogl.) Molitev k Dobremu pastirju   Kje paseš, Dobri pastir, ki dvigaš na ramena vso čredo? Vsa človeška narava je namreč ovca, ki jo je Dobri pastir vzel na svoja ramena. Pokaži mi, kje je zelenica, odkrij mi osvežujoči studenec, povedi me na sočno pašo, pokliči me po imenu, da bom jaz, tvoja ovca, slišala tvoj glas, in s svojim glasom mi podari večno življenje. Povej mi ti, ki ga ljubi moja duša. Tako te namreč imenujem, zakaj tvoje ime je nad vsemi imeni in je neizrekljivo in nedojemljivo celotni razumni naravi. Tvojemu imenu, ki razodeva tvojo dobroto, odgovarja ljubezen moje duše do tebe. Kako bi te ne ljubila, ko si me tako ljubil, mene vso umazano, da si dal svoje življenje za ovce, ki jih paseš? Zamisliti si ni mogoče večje ljubezni: v zameno za moje rešenje si zastavil svoje življenje. Pouči me torej, kje paseš, da najdem odrešujočo pašo, se nasitim z nebeško hrano! Kdor je ne je, ne more vstopiti v življenje. Naj pohitim k tvojemu izviru in zajamem božjo pijačo iz tvoje strani, ki jo je odprla sulica, da bi se izlivala voda iz tvoje srčne žile in napajala žejne. Kdorkoli jo okuša, postane studenec vode, tekoče v večno življenje. Če me boš pasel na teh pašnikih, mi boš dal opoldne počivati. V miru se bom naslonila in zaspala, počivala bom v brezsenčni luči. Sonce sije tedaj nad glavo, zato naokrog izginejo vse sence. Tako daješ počivati tistim, ki jih paseš, ko sprejemaš svoje otroke k sebi na svoje počivališče. Opoldanskega počitka je vreden samo otrok luči in otrok dneva. Le temu, ki se je enako oddaljil od večernega in jutranjega mraka, to je, od področja, kjer se zlo začenja in kjer se končuje, sonce pravičnosti deli opoldanski počitek. Razloži mi torej, kje naj se pasem in po kateri poti pridem v opoldanski počitek, da ne bi zašla stran od tvoje dobro vodeče roke in se bi z nevednostjo do resnice pridružila ovcam, ki ne spadajo v tvojo čredo. Tvoja nevesta tako govori, ko hrepeni po lepoti, s katero jo ožarja Bog. Želi se poučiti, kako bi za vedno ostal njen obraz ves lep.  

Iz govorov sv. Avguština, škofa (21. govor, 1-4) Pravični naj se veseli Gospoda   Pravični naj se veseli Gospoda in vanj zaupa, vsi pošteni naj ga hvalijo. Tako smo prepevali na vsa usta. Te besede je govorila Gospodu krščanska vest, govoril krščanski jezik. Pravični naj se veseli Gospoda, ne sveta. Drugje pravi psalmist: Pravične bo obdala svetloba in veselje vse, ki so čisti v srcu. Če vprašaš, odkod pride veselje, izveš tukaj. Pravične bo obdala svetloba, pravi. In drugje: Veseli se Gospoda, izpolnil ti bo vse želje. Kaj se nam napoveduje? Kaj se ponuja v dar? Kaj se veleva? Kaj se daje? Da se veselimo Gospoda. Kdo pa bi se veselil stvari, ki je ne vidi? Ali mar vidimo Gospoda? To nam je obljubljeno. Zdaj pa hodimo v veri, ne v gledanju; dokler smo v telesu, smo ločeni od Gospoda. V veri, ne v gledanju. Do gledanja pridemo, ko se bo spolnilo, kar pravi Janez: Preljubi, zdaj smo božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je. Tedaj bo veselje veliko in dovršeno, tedaj bo radost polna; tam ne napaja upanje z mlekom, stvar sama daje močno hrano. Vendar pa se veselimo Gospoda že zdaj, preden je prišla k nam stvar sama, preden smo prišli k stvari sami. Ni majhno veselje v upanju, ki se kasneje spremeni v to, da imaš stvar samo. Zdaj ga torej ljubimo v upanju. Zato pravi psalmist: Pravični naj se veseli Gospoda. Ker ga pa še ne vidi, takoj dostavlja: in vanj zaupa. Ker pa imamo prvine Duha, se morda utegnemo Bogu, ki ga ljubimo, približati še odkod drugod, in kar bomo željno uživali in pili, že zdaj vsaj malo poskusiti in okusiti. Kako naj se torej veselimo Gospoda, če je Gospod tako daleč od nas? Saj ni daleč, le ti si vzrok, da je daleč. Ljubi, pa se bo približal; ljubi, pa bo prebival pri tebi! Gospod je blizu, nikar ne bodite v skrbeh! Bi rad vedel, kako je pri tebi, če ljubiš? Bog je ljubezen. Porečeš mi: »Kaj meniš, kaj je ljubezen?« Ljubezen je v tem, da ljubimo. Kaj ljubimo? Neizrekljivo dobro, dobro polno dobrote, Stvarnika, ki je dober in je ustvaril vse dobrine. On bodi tvoje veselje, saj imaš od njega vse, karkoli te razveseljuje. Ne menim greha, zakaj edinole greha nimaš od njega. Razen greha imaš od njega vse, karkoli imaš drugega.  

Iz govorov sv. Andreja s Krete, škofa (9. govor, na cvetno nedeljo) Glej, k tebi prihaja tvoj kralj, pravičen in zmagoslaven   Pozdravimo Kristusa tudi mi in mu recimo: Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Izraelov kralj! Glej bolj njega kakor palmove veje in mislimo na njegove zadnje besede s križa. Veselo pojdimo za njim ne s palmovimi vejami, ampak s hvalnicami bratske ljubezni. Položimo predenj svoje želje kakor oblačila. Po njih naj pride k nam, naj nas spremeni vase, naj se nam izroči popolnoma. Vzklikajmo njegovi Cerkvi s preroškim glasom: Zaupaj, sionska hči, ne boj se! Glej, k tebi prihaja tvoj kralj, krotak, na osliču jezdi, na žrebetu oslice. Prihaja on, ki je povsod navzoč in vse napolnjuje, da v tebi dopolni svoje odrešilno delo. Prihaja ta, ki ni prišel k pokori klicat pravičnih, ampak grešnike, da bi jih priklical z grešnih poti. Nikar se ne boj! Kajti Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi. Sprejmi ga z odprtimi rokami, saj so njegove roke zgradile tvoje obzidje. Sprejmi njega, ki je utrdil tvoje temelje s svojimi dlanmi. Sprejmi njega, ki nam je postal enak v vsem, razen v grehu, da bi prejeli odpuščanje po njegovi smrti. Veseli se, mati Cerkev, ne boj se! Praznuj svoje praznike! Poveličuj njegovo ljubezen, ker po tebi usmiljeno prihaja k nam. Močno se raduj, jeruzalemska hči, prepevaj in vriskaj od veselja! Sveti se, ker je prišla tvoja luč in Gospodovo veličastvo sije nad tabo! Tako vzklikamo z Izaijem, ki je bil kakor božja trobenta. Kakšna luč? Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Večna luč; luč, ki je izven časa, pa se je razodela v času; luč, ki se je prikazala v telesu, a je po naravi nevidna; luč, ki je obsvetila pastirje in pokazala pot Modrim; luč, ki je bila na svetu od začetka, po kateri je svet nastal, a svet je ni spoznal; luč, ki je prišla med svoje, a njeni je niso sprejeli. Gospodovo veličastvo. Kaj mislimo pod temi besedami? Križ; na njem je bil poveličan Kristus, sijaj Očetove slave. Pred smrtjo je namreč sam rekel: Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem in poveličal ga bo kmalu. Tukaj imenuje slavo svoje povišanje na križu. Križ je namreč Kristusova slava, zato tudi njegovo povišanje. Saj je rekel: Jaz bom, ko bom z zemlje povišan, vse pritegnil k sebi.  

Iz pisma, ki ga je pisal Konrad iz Marburga, duhovni voditelj svete Elizabete, papežu (leta 1232) Elizabeta je v revežih prepoznala in ljubila Kristusa   Elizabeta je takoj začela sloveti po krepostnih delih. Vse svoje življenje je bila tolažnica revnih, zdaj pa se je vsa posvetila skrbi za lačne. Ukazala je, naj zgradijo ob njenem gradu bolnišnico, v katero je sprejemala mnogo bolnih in onemoglih. Tam je tudi mnogim, ki so prosili vbogajme, razdeljevala miloščino, pa ne le tam, ampak po vseh posestvih in ozemlju, kjer je imel oblast njen mož. Svoje dohodke od štirih kneževin svojega moža je tako izčrpala, da je končno prodala tudi vso opravo in vse dragocene obleke za potrebe revežev. Imela je navado, da je dvakrat na dan, zjutraj in zvečer, osebno obiskala vse svoje bolnike; osebno je skrbela za one, ki so bili med njimi bolj odvratni; ene je dvigala, drugim postiljala, spet druge nosila in opravljala še druga človekoljubna dela. Pri vsem tem jo je podpiral njen mož blagega spomina. Ko pa ji je ta umrl, me je sama - v hrepenenju po najvišji popolnosti - jokajoč prosila, naj ji dovolim prosjačiti od hiše do hiše. Na sam veliki petek, ko so oltarji razkriti, je položila roke na oltar v neki kapeli svojega kraja, kamor je poklicala manjše brate, ter se je vpričo nekaterih odpovedala lastni volji in vsemu posvetnemu sijaju ter onim stvarem, o katerih je Zveličar v evangeliju svetoval, naj jih zapustimo. Ker je videla, da bi jo lahko hrup sveta in posvetna slava, katere je bila vajena, ko je še živel njen mož, potegnili za seboj, je šla proti moji volji za menoj v Marburg. Tam je v mestu zgradila bolnišnico in sprejemala vanjo bolne in onemogle; večje nesrečneže in bolj zaničevane je celo vabila k svoji mizi. Kljub tem njenim delom usmiljenja, Bog mi je priča, sem redko videl ženo, ki bi bolj gojila molitveno življenje; nekateri redovniki so često videli, kako ji je čudovito žarel obraz, ko je prišla na skrivnem molit, in kakor da so ji sončni žarki prihajali iz oči. Pred smrtjo sem jo spovedal in, ko sem jo vprašal, kaj bo z njenim imetjem in obleko, je odgovorila, da je že tako vse, kar so mislili, da ima, last revežev. Prosila me je, naj jim vse razdam razen preproste srajce, ki jo je imela na sebi in v kateri je hotela biti pokopana. Po vsem tem je prejela Gospodovo telo, nato pa se je do večera pogovarjala o tem, kar je najlepšega slišala v pridigah. Nato je vse okoli stoječe goreče priporočila Bogu in kakor da bi sladko zaspala, je izdihnila. 

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 95, 14.15) Ne upirajmo se prvemu prihodu, da se ne bomo bali drugega   Veselimo se Gospoda, ki prihaja, ki prihaja, da bo sodil zemljo. Prišel je prvič, prišel bo tudi drugič. On sam je napovedal v evangeliju: Poslej boste videli Sina človekovega priti na oblakih neba. Kaj pomeni poslej? Ali ne bo prišel Gospod potem, ko bodo jokali nad njim vsi rodovi zemlje? Najprej prihaja po svojih oznanjevalcih in napolnjuje vso zemljo. Ne upirajmo se prvemu prihodu, da se ne bomo bali drugega. Kaj mora storiti kristjan? Uživati svet, toda ne biti njegov suženj. Kaj je to? Imeti, kakor bi ne imeli. Apostol pravi tako: To pa pravim, bratje, čas je kratek. Odslej naj bodo tudi, kateri imajo žene, kakor bi jih ne imeli; in kateri jokajo, kakor bi ne jokali; in kateri se vesele, kakor bi se ne veselili; in kateri kupujejo, kakor bi bili brez posesti; in kateri ta svet uživajo, kakor bi ga ne uživali, zakaj podoba tega sveta preide. Želim pa, da bi bili vi brez skrbi. Kdor je brez skrbi, varno čaka, kdaj pride njegov Gospod. Kako moreš ljubiti Kristusa, če se bojiš njegovega prihoda? Bratje, ali nas ni sram? Ljubimo ga, pa se bojimo, da pride. Ali ga res ljubimo, mar ne ljubimo bolj svojih grehov? Sovražimo torej greh, ljubimo pa njega, ki prihaja, da kaznuje grehe! Prišel bo, hočemo ali nočemo. Ni rečeno, da ne pride, če ga zdaj še ni. Prišel bo, ko ne veš. Če te bo našel pripravljenega, nič ne škodi, če ne veš. Veselimo se Gospoda, ki prihaja. Prvič je prišel in drugič prihaja sodit zemljo. Veselo bo srečanje s tistimi, ki so mu ob prvem prihodu verjeli, kajti prihaja! Sodil bo svet pravično in zveličal ljudstva v svoji zvestobi. Kakšna pravičnost in zvestoba? Zbral bo svoje izvoljene na sodbo, ostale pa bo ločil med seboj. Ene bo postavil na desnico, druge na levico. Popolnoma pravično in pravilno, da ne najdejo usmiljenja pri sodniku tisti, ki niso hoteli biti usmiljeni pred njegovim prihodom. Usmiljenim bo sodil usmiljeno. Rekel bo tistim, ki bodo na desnici: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Zaračunal jim bo dela usmiljenja: Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti, in tako dalje. Česa pa bo dolžil one na levici? Da niso hoteli biti usmiljeni. In kam bodo šli? V večni ogenj! Zaradi teh trdih besed bodo grozno jokali. Kaj namreč pravi psalm? Pravični človek ostane v večnem spominu. Ni se mu bati slabih vesti. Kakšnih slabih vesti? Proč izpred mene v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom. Kdor se bo veselil dobrih vesti, se mu ne bo treba bati slabih. To je pravično, to je pravilno. Če si ti krivičen, naj bi sodnik ne bil pravičen? Če ti lažeš, ali naj Resnica ne govori po pravici? Če hočeš, da bo s teboj usmiljen, bodi tudi ti usmiljen, preden pride. Odpusti, če so ti naredili krivico. Dajaj iz svojega izobilja. Iz čigavega pa daješ, če ne iz njegovega? Če bi iz svojega dajal, bi pač daroval; ko pa iz njegovega daješ, samo vračaš. Kaj pa imaš, česar bi ne prejel? To so Bogu prijetne daritve: usmiljenje, ponižnost, priznanje grehov, mir in ljubezen. Te prinašajmo, pa bomo varno pričakali sodnika, ki prihaja sodit svet pravično in zveličat ljudstva v svoji zvestobi.  

Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (18, 1 -20, 5) Bodimo sveti, da se ob koncu rešimo   Tudi mi bodimo izmed tistih, ki so Bogu hvaležni, da so mu ostali zvesti. Ne uvrščamo se med brezbožne, ki so že sojeni. Tudi sam sicer ponovno grešim, nisem se še rešil skušnjav, hudič me še vedno zalezuje, vendar skušam korakati svetosti naproti, če bi se ji mogel vsaj približati, ker se res bojim prihodnje sodbe. Bratje in sestre, potem ko ste poslušali Boga resnice, vas še opozorim, da pazite na tisto, kar piše, in tako rešite sebe in mene. Za plačilo pa želim, da se iz vsega srca kesate. Tako se boste rešili in dosegli življenje. S tem bomo dali zgled vsem mladim, ki se navdušujejo za ljubezen in službo Bogu. Mirno prenašajmo, ne jezimo se, če nas kdo opomni ali skuša spreobrniti od greha k svetosti. Mi se namreč niti ne zavedamo, da smo včasih hudobni, ker je naša pamet zamegljena in neverna. Razen tega našo pamet zatemnjuje še posvetno poželenje. Živimo torej pravično, da bomo rešeni, ko pride ura. Blagor tistim, ki se tega pravila držijo. Četudi na tem svetu kratek čas trpijo, bodo za to utrgali neuničljiv sad vstajenja. Naj se pobožen človek ne žalosti, če sedaj hudo trpi, saj ga čakajo časi blaženosti. Tam gori se bo oživljen - skupaj s predniki veselil na veke in tega veselja ne bo zmotila nobena žalost. Naj nas nič ne moti, če vidimo, da krivičniki bogatijo, božje služabnike pa tarejo nadloge. Bratje in sestre, prepričani bodimo: za Boga tekmujemo in se v tem življenju vadimo, da bi v prihodnjem dosegli venec. Noben svetnik ne prejme plačila takoj, ampak mora nanj čakati. Če bi namreč Bog sproti dajal, kar svetnikom gre, ne bi bili več verniki, ampak poslovni ljudje. Samo zdelo bi se, da smo sveti, če bi se gnali za takojšnjim plačilom, ne pa za vero. Božja sodba vliva strah tistim, ki niso resnično sveti, take bo vklenila. Edinemu, nevidnemu Bogu, Očetu resnice, ki nam je poslal odrešenika in poroka nesmrtnosti, po katerem nam je razodel resnično nebeško življenje, njemu bodi slava vekomaj. Amen.  

Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (15, 1-17, 2) Spreobrnimo se k Bogu, ki nas je poklical   Mislim, da nisem dal praznih nasvetov glede zmernosti. Če se jih bo kdo držal, se ne bo kesal, ampak bo rešil sebe, pa tudi mene, ki sem nasvet dal. Ni namreč majhna zasluga, če kdo reši dušo, ki zablodi in je izgubljena. Če se namreč govornik in poslušalec v moči vere in ljubezni razumeta, smemo za to pričakovati plačilo od Boga stvarnika. Vztrajajmo pri resnicah, ki smo jih z vero sprejeli, bodimo pravični in sveti, da bomo mogli moliti Boga, ki pravi: Medtem ko še govoriš, se bom oglasil: tu sem. Te besede so namreč znamenje velike obljube, kajti v njih se Bog kaže bolj dober kot mogočen. Ker smo torej deležni tako velike dobrohotnosti, nikar ne zavidajmo drug drugemu, da smo prejeli tako velike dobrote. Kakršno veselje vendar prinašajo te besede prizadevnim vernikom, tako obsodbo prinašajo nezvestim! Zato se, bratje, obrnimo k Bogu, ki nas je poklical, dokler se nam ponuja lepa priložnost za kesanje in dokler imamo še čas in nas je še voljan sprejeti. Če se namreč nezmernosti odpovemo in se premagamo, bomo deležni Jezusovega usmiljenja. Zavedajte se: že prihaja sodni dan kakor razžarjena peč, ki topi vesolje, ko se vsa zemlja topi v ognju kakor svinec. Razkrila se bodo prikrita in očitna dela ljudi. Miloščina je dober način kesanja za greh. Vsekakor je post boljši kot molitev, a miloščina prekaša oboje. Ljubezen pokrije množico grehov, vestna molitev pa nas reši greha. Blagor tistemu, ki je v teh stvareh popoln, kajti miloščina nas rešuje teže greha. Iskreno delajmo pokoro in se kesajmo, da se nihče izmed nas ne bo pogubil. Če nam je že naročeno, naj ljudi odvračamo od slabega življenja in jih poučujemo, koliko bolj se moramo zavzeti, da se ne pogubijo duše, ki Boga že poznajo. Pomagajmo drug drugemu, da se bodo slabotni poboljšali in se bomo vsi rešili, ko drug drugega opominjamo in spreobračamo.

Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (13, 2 -14, 5) Živa Cerkev je Kristusovo telo   Gospod pravi: Nenehno, vsak čas se zasramuje moje ime med ljudstvi; in zopet: Gorje tistemu, zaradi katerega se zasramuje moje ime. Zakaj se vendar sramoti božje ime? Ker se pač naša dejanja ne ujemajo z našimi besedami. Pogani namreč občudujejo, poveličujejo in odobravajo božji nauk, ki ga slišijo od nas. Potem pa spoznajo, da naše življenje ne potrjuje nauka, ki ga učimo, in ga začnejo zaničevati, češ da je to, kar učimo, le izmišljena beseda in zmota. Oni na primer slišijo od nas tele božje besede: Nimate zasluženja, če ljubite tiste, ki vas ljubijo; zasluženje imate, če ljubite svoje sovražnike in nasprotnike. Ko slišijo take besede, občudujejo vzvišeno dobroto. Ko pa sprevidijo, da mi, ne le da ne ljubimo sovražnikov, ampak niti tistih ne, ki nas ljubijo, tedaj se nam seveda posmehujejo in zaničujejo Boga. Bratje, če bomo izpolnili, kar naš Bog Oče od nas pričakuje, bomo udje tiste prve duhovne Cerkve, ki je bila ustanovljena prej kot sonce ali luna. Če pa božje volje ne bomo izvršili, bodo za nas veljale besede Svetega pisma, ki pravi: Moja hiša je postala jama razbojnikov. Bodimo torej raje udje žive Cerkve, da se rešimo. Mislim, da veste, da je živa Cerkev Kristusovo telo. Sveto pismo namreč pravi: Bog je ustvaril moža in ženo. Mož je Kristus, žena pa Cerkev. Sveto pismo in apostoli tudi trdijo, da Cerkev končno ni šele od danes, ampak od vekomaj, ker je duhovna prav tako kakor naš Jezus. Razodela pa se je v zadnjem času, da bi nas rešila. Ta duhovna Cerkev se je razodela v Kristusovem telesu in nam povedala, da jo bo tisti, ki ji je v tem življenju zvest in je ne zavrže, deležen v Svetem Duhu. To telo Cerkve je namreč podoba Duha, zato nihče, ki izgubi podobo, ne more najti izvirnika. Zato pa nam, bratje, govori: Spoštujte to telo Cerkve, da boste deležni duha. Če pa rečemo, da je Cerkev telo in Kristus duh, iz tega sklepamo, da Cerkve nima v časti, kdor nima v časti telesa. Tak seveda ne bo deležen duha, ki je Kristus. Ob pomoči Svetega Duha more telo prejeti prečudovito življenje nesmrtnosti in nihče ne more izraziti, kaj je Bog pripravil za svoje izvoljence.  

Iz okrožnice papeža Pija XI. »Božja Cerkev« (1923) Za edinost Cerkve je prelil svojo kri   Božja Cerkev je po čudovitem načrtu v vsej polnosti časov podobna veliki družini, ki naj bi zajela ves človeški rod. Med drugimi znamenji nosi tudi poseben pečat edinosti, ki ji ga je Bog vtisnil. Sam Gospod Kristus je apostolom zaupal najprej poslanstvo, ki ga je prejel od Očeta in jim dejal: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode. Hotel je tudi, naj bo apostolski zbor z dvojno kar najtesnejšo vezjo res trdno povezan. Znotraj naj ga združuje ista ljubezen in vera, ki jo Sveti Duh vliva v naša srca, na zunaj pa naj ga veže ena in ista oblast nad vsemi, oblast, ki jo je Kristus zaupal Petru, apostolskemu prvaku, da vidno in za vselej postavi temelj edinosti. To edinost in slogo je Bog v svoji previdnosti posvetil s pečatom mučeniške svetosti, da bi po njej ostala za vedno trdna. Mučeniško slavo je dosegel tudi nadškof vzhodnega slovanskega obreda v Polocku Jozafat, v katerem upravičeno gledamo čudovit in krasen steber vzhodnih Slovanov. Komaj je kdo kdaj bolj proslavil slovansko ime, komaj kdo lepše poskrbel za njihovo zveličanje kakor ta apostolski pastir, posebno tedaj, ko je prelil svojo kri za cerkveno edinost. Z nekim nadnaravnim nagibom se je zavedal, da bo vzpostavil edinost Cerkve posebno s tem, ko bo obvaroval vzhodni slovanski obred in bazilijanski meniški red v edinosti z vesoljno Cerkvijo. Posebno si je prizadeval za povezanost svojih rojakov s Petrovo stolico. Zbiral je vse mogoče dokaze za edinost, jo širil in utrjeval, povsod te dokaze odkrival, pod tem vidikom študiral tudi bogoslužne knjige, iz katerih je ločene vzhodne brate učil pravilno uporabljati priporočila svetih očetov. Ko se je skrbno pripravil za to delo, se je lotil dela za edinost; tako milo in tako spretno je zastavil vse svoje moči za cerkveno edinost, da so ga celo sami nasprotniki imeli za »osvajalca duš«.  

Iz pisem Sulpicija Severa (Pismo 3, 6.9-10.11.14-17.21) Martinovo uboštvo in skromnost   Martin je že dalj časa vedel, kdaj bo umrl. Bratom je smrt tudi napovedal. Medtem je moral obiskati še škofijo Candes. Tamkajšnja duhovščina se je nekaj sprla med seboj. Želel jo je pomiriti, čeprav se je zavedal, da ga čaka smrt. Odločil se je za to pot, ker je bil prepričan, da bo življenje lepo zaključil s tem, da vrne mir Cerkvi. Ko je torej dosegel spravo med duhovščino, je ostal še nekaj časa tam. Ravno se je pripravljal na pot domov v samostan, ko ga je obšla slabost. Sklical je sobrate in povedal, da mu bije zadnja ura. Vsi so žalovali in se glasno pritoževali: »Zakaj nas zapuščaš, oče, kaj nas tako žalostiš? Krvoločni volkovi pridejo nad tvojo čredo. Kdo nas bo tedaj branil pred njimi, če pastir umrje? Lepo je, da hrepeniš po Kristusu, toda nagrada ti ne uide. Če malo počakaš, ne bo zato postala manjša. Usmili se nas vendar in nas ne zapusti!« Jok mu je segel do srca. Kakor vedno, so se mu tudi to pot zalesketale solze v očeh. Priporočil se je Gospodu usmiljenja in jokaje rekel: »Če sem še potreben tvojemu ljudstvu, Gospod, ne bežim od napora. Zgodi se tvoja volja!« Čudovit mož je bil! Ni ga zmagal ne napor ne smrt. Nikamor se ni nagibal. Ni se bal smrti, ni se upiral življenju. Oči in roke je dvigal proti nebu in z nezmaganim duhom molil naprej. Ko so mu zbrani duhovniki hoteli obrniti in dvigniti telo, jih je prosil: »Pustite me, bratje, naj gledam rajši v nebo kakor na zemljo, da bo šel duh po svoji poti h Gospodu«. Ob teh besedah je opazil, da stoji ob njem hudič. »Kaj čakaš, krvoločna zver«, je vprašal. »Pri meni, zlodej, nimaš kaj iskati. Abraham me bo sprejel v svoje naročje.« S temi besedami na ustih je izdihnil. Abraham je vesel sprejel Martina v svoje naročje. Martin je ubog in skromen odšel v nebo.  

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža, (4. govor 1-2) Posebna dolžnost naše službe   Čeprav je vesoljna božja Cerkev urejena po različnih dostojanstvih in nastane tako iz raznih udov svetega telesa enotnost, vendar smo, kakor pravi apostol, vsi eno v Kristusu. In nihče ni ločen po službi od drugega tako, da bi kak najmanjši del ne bil povezan z Glavo. V edinosti vere in krsta, predragi, sestavljamo torej nerazdeljeno skupnost in vsem skupno je dostojanstvo, ki ga izraža apostol Peter s presveto besedo: Dajte se tudi sami vzidati kot živi kamni v duhovno hišo, za sveto duhovništvo, da boste darovali duhovne daritve, Bogu prijetne po Jezusu Kristusu; in dalje: Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo. Vse namreč, ki so prerojeni v Kristusu, naredi znamenje križa za kralje, maziljenje Svetega Duha pa posveti v duhovnike, da bi vsi duhovni in razumni kristjani spoznali, da so poleg posebne dolžnosti naše službe deležni kraljevskega dostojanstva in duhovniške službe. Kaj je namreč bolj kraljevsko, kakor da je duh, ki je Bogu pokoren, gospodar svojega telesa. In kaj je bolj duhovniško, kakor darovati Gospodu čisto vest in mu na oltarju svojega srca poklanjati brezmadežne žrtve bogovdanosti? In čeprav je to po božji milosti skupno vsem, je vendar za vas pobožno in hvalevredno, da se veselite dneva naše izvolitve kot lastne časti. Tako vse telo Cerkve slavi edini zakrament duhovništva, ki se z maziljenjem in blagoslovitvijo sicer obilneje razliva na višje, vendar pa prihaja v ne majhni meri tudi na nižje. Čeprav imamo torej, predragi, ko smo deležni te skupne službe, obilo vzroka za skupno veselje, bomo vendar imeli resničnejši in odličnejši vzrok za veselje, če se ne boste mudili v opazovanju moje osebnosti. Veliko bolj koristno in mnogo bolj primerno je, da dvignemo pogled našega duha h gledanju slave svetega apostola Petra in preživimo ta dan predvsem v češčenju njega, ki ga je sam studenec vseh karizmatičnih darov napojil s tako obilnimi vodami, da nobeden ničesar ne prejme brez njega, ko je mnoge samo on sprejel. Beseda, ki se je učlovečila, je že prebivala med nami in Kristus se je popolnoma predal odrešenju človeškega rodu.  

Iz govorov sv. Cezarija iz Arlesa, škofa (229. govor, 1-3) Po krstu smo vsi postali božje svetišče   Bratje! Danes po Kristusovi dobroti z veseljem obhajamo rojstni dan tega svetišča. Toda pravo, živo božje svetišče naj bi bili mi sami. Seveda krščanska ljudstva upravičeno obhajajo god svoje matere Cerkve, ki jih je, kot verujemo, skrivnostno rodila. Najprej smo se namreč rodili kot posode božje jeze, a potem nas je krst prerodil za otroke božjega usmiljenja. Po prvem rojstvu smo bili duhovno mrtvi; drugo rojstvo pa je v nas priklicalo pravo življenje. Pred krstom smo bili še pod skrivnostno oblastjo duha teme, s krstom smo pa postali Kristusovo svetišče. Če torej prav preudarimo, da smo odrešeni, bomo dojeli tudi, da smo zdaj pravo in živo božje svetišče. Bog ne stanuje samo v templjih, z rokami narejenih, zidanih iz kamnov in lesa; še veliko raje prebiva v dušah, ustvarjenih po svoji podobi, ki jo je v nas vrezala sama roka božjega umetnika. Tako trdi tudi apostol Pavel: Božji tempelj je svet, in taki ste vi. Ko je prišel Kristus, je izgnal iz naših src hudega duha in v nas pripravil svoje svetišče. Zato si z njegovo pomočjo prizadevajmo, da bi ga čim manj žalili z njega nevrednimi hudimi deli. Vsak greh namreč Kristusa žali. Preden nas je Kristus odkupil, sem rekel, je imel nad nami skrivnostno moč duh teme; potem smo postali božja hiša in sam Bog se je hotel vseliti v nas kot v svoj dom. Če torej želimo z veseljem proslaviti rojstni dan tega svetišča, ne smemo s hudimi deli uničevati živega božjega svetišča. Naj dodam še nekaj, kar bo vsak razumel: kdor pride v cerkev, naj svojo dušo tako pripravi, kakršno bi rad videl cerkev. Želiš imeti svetišče čisto? Ne zamaži svoje duše z grehom! Če ti hočeš, da je božji hram svetal, tudi Bog noče, da je tvoja duša temna, ampak želi, da bi vaša luč tako sijala iz vaših dobrih del, da bodo slavili Očeta, ki je v nebesih. Kakor vstopaš v to cerkev, tako tudi Bog želi vstopiti v tvojo dušo. Saj je obljubil: Prebival bom v njih in bom med njimi hodil.  

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O dobrini smrti (3,9; 4,15) Nosimo okrog Kristusovo umiranje   Apostol pravi: Svet je zame križan in jaz svetu. Da bi doumeli, da tudi pri življenju lahko doživljamo smrt in sicer srečno smrt, nas apostol spodbuja, naj na svojem telesu vedno okrog nosimo Jezusovo umiranje, da se tudi Jezusovo življenje na našem telesu razodene. Zato naj le bomo v oblasti smrti, da vzklije življenje: naj sledi srečno življenje po smrti, srečno življenje po zmagi in srečno življenje po končanem boju. Tedaj zakoni telesnosti ne bodo več kljubovali zakonom duha. Preneha naj borba s tem umrljivim telesom in naj v umrljivem telesu zmaga. Toda sam ne vem, če ni smrt močnejša od življenja. Prav apostolove besede me nagibajo k temu, ko pravi: V nas deluje smrt, v vas pa življenje. Smrt enega, a koliko narodom je dala življenje! Zato nas uči, naj si mi, ki smo v tem življenju, želimo take smrti, da se bo v našem telesu odražala smrt Kristusa, tista srečna smrt, po kateri se telesni človek uničuje, da se tako obnavlja notranji človek. Naj naša zemeljska hiša razpade in se nam odpre nebeški dom. Zato posnema smrt tisti, ki se odpove telesnosti in se reši verige, o kateri govori Gospod po Izaiju: Raztrgaj spone krivičnosti, vrni svobodo tlačenim, odpusti strte v prostost in zlomi vsako hudobijo. Gospod je dopustil smrt, da bi prenehal greh. Da bi pa smrt ne pomenila konca naše narave, je bilo podarjeno vstajenje. Tako s smrtjo preneha krivda, z vstajenjem pa se ohranja naša narava. Smrt je torej nujnost za nas vse. Tvoje življenje naj bo stalen prehod iz pokvarjenosti v nepokvarjenost, iz smrtnosti v nesmrtnost, iz nemira v pokoj. Naj ti torej ne bo smrt odvratna. Veseli se raje koristi srečnega prehoda. Kaj je namreč smrt, če ne pokop pokvarjenosti in vstajenje kreposti? Balaam je zato dejal: O da umrjem s smrtjo pravičnih, kar pomeni: naj bo pokopano moje življenje, da se znebi hudobije in se obleče v pravičnost tistih, ki nosijo na duši in na telesu Kristusovo smrt.  

Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (7. govor v čast bratu Cezariju, 23-24) Sveta misel je moliti za rajne   Kaj je človek, da se ga spominjaš? Kakšna skrivnost me obdaja? Majhen sem in velik, umrljiv in neumrljiv, zemeljsko in nebeško bitje. Pokopan moram biti s Kristusom in z njim vstati, postati dedič s Kristusom, postati božji sin in celo kakor Bog. Vsekakor je to za nas velika skrivnost. V tej skrivnosti se je Bog zaradi nas učlovečil in postal ubog. Hotel je povzdigniti človeštvo, rešiti svojo podobo in ponovno oblikovati človeka; da bi vsi postali eno v Kristusu, ki je dovršeno v nas vseh postal vse to, kar je on sam. Da bi torej ne bili več moški in ženska, pogan in Skit, suženj in svoboden človek - te reči še spadajo med značilnosti mesenega človeka - marveč da bi v sebi nosili božje značilnosti. Po njem in zanj smo namreč bili nastali, zato naj nas ta lik tako oblikuje in upodablja, da bomo samo po njem spoznatni. O da bi bili to, kar upamo, po veliki dobroti Boga, velikodušnega delivca darov. On zahteva malo, a že zdaj in za prihodnji čas podarja velike stvari tistim, ki ga iskreno ljubijo. Zaradi ljubezni do njega in upanja vse prenašamo, vse pretrpimo, za vse se zahvaljujemo, za ugodne in neugodne reči, ker jih božja beseda pogosto tudi te imenuje odrešilna orožja. Njemu priporočamo svoje duše in duše njih, ki so na skupni poti bili hitrejši in so odšli pred nami. O Gospod in Stvarnik vseh bitij in posebno še tega človeka! Bog ljudi, ki so tvoji, Oče in krmar! Gospodar življenja in smrti! Varuh naših duš in dobrotnik! Ti, ki vse ustvarjaš in z delovanjem svoje Besede, v skladu z globočino svoje modrosti in previdnosti, pravočasno vse preurejaš, prosim, sprejmi mojega brata, prvega izmed nas, ki je odšel v domovino! Vodi naše telesno življenje, dokler vidiš, da je koristno, in sprejmi potem tudi nas, ko bo primerno. Sprejmi nas takrat pripravljene, polne svetega strahu, a vendar ne nemirne. Naj se ne umaknemo zadnji dan kakor tisti, ki so strastno navezani na ta svet in telesnost. Z veseljem naj hitro vstopimo v dolgotrajno in blaženo življenje, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Njemu slava vekomaj. Amen.  

Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (5. kateheza, O veri in veroizpovedi, 12-13) O izpovedi vere   V učenju in izpovedovanju vere se okleni in varuj le tiste, ki ti jo sedaj izroča Cerkev in ti jo utrjuje vse Sveto pismo. Niso vsi sposobni za branje Svetega pisma, saj nekatere ovira nevednost, druge pa pomanjkanje časa, da bi brali. Da pa ne bi zaradi nevednosti pogubili duše, zajamemo v nekaj vrsticah veroizpovedi celotni nauk vere. Imej to vero pri sebi kot popotnico vsak čas življenja! Nikakor ne sprejmi poleg nje kake druge, niti če bi se mi sami spremenili in bi govorili v nasprotju s tem, kar sedaj učimo, niti če bi se ti nasprotni angel pokazal kot angel luči in te hotel prevarati. Toda tudi če bi vam mi ali angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo ga vam mi oznanili sedaj, bodi zavržen. To vero, ki jo zdaj sprejemaš zgolj v besedah, ohrani dobro v spominu. Nauči se torej v primernem času, kaj pravi o posameznih poglavjih Sveto pismo. To, kar zadeva vero, ni namreč tako sestavljeno, kot bi se zahotelo ljudem, ampak je sestavljeno tako, da iz celotnega Svetega pisma nabrani najprimernejši odlomki predstavljajo en nauk vere. In kakor gorčično seme v majhnem zrnu obsega številne veje, tako tudi ta veroizpoved v nekaj besedah zajema vse spoznanje o Bogu, tako stare kot tudi nove zaveze. Glejte torej bratje; bodite trdni in se držite izročil, ki jih sedaj prejemate in jih zapišite globoko v svoje srce. V strahu božjem si prizadevajte, da vas sovražnik ne oropa, da vam kakšen krivoverec ne izpremeni kaj tega, kar vam je izročeno. Vera je namreč kakor dajanje denarja v menjalnico. To smo mi sedaj storili, Bog pa bo od vas zahteval obračun od zaupanega imetja. »Rotim vas, kakor pravi apostol Pavel, vpričo Boga, ki vse oživlja, in Jezusa Kristusa, ki je pod Poncijem Pilatom dobro pričeval, da to zaupano vam vero brez madeža ohranite do prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zaklad življenja, ki ti je sedaj izročen, in zaupano ti imetje bo zahteval Gospod ob svojem prihodu, ki se bo ob svojem času pokazal blaženi in edini Vladar, Kralj nad kralji in Gospod nad gospodi, ki ima edini nesmrtnost in prebiva v nedostopni svetlobi, ki ga noben človek ni videl in tudi videti ne more. Njemu čast in slava in oblast na vekov veke. Amen.  

Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (5. kateheza, O veri in veroizpovedi, 10-11) Krepost vere presega človeške moči   Beseda vera je sicer ena, označuje pa dvoje različnih stvari. Prva oblika vere je tista, ki zadeva verske resnice in vsebuje soglasje duše s kako stvarjo. Ta vera je koristna za dušo, kakor pravi Gospod: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v sodbo. In zopet: Kdor veruje v Sina, ne bo obsojen, ampak je iz smrti prestopil v življenje. Kako velika je božja dobrota do ljudi! Pravični (stare zaveze) so postali Bogu všeč po mnogih letih. Kar so oni dosegli po letih hudih naporov, ti Jezus sedaj naklanja v kratkem času. Kajti če boš veroval, da je Jezus Kristus Gospod in da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. Vzel te bo v raj oni, ki ga je odprl hudodelcu. Nič ne dvomi, ali je to mogoče. Tisti, ki je rešil hudodelca na sveti Golgoti po kratkem trenutku vere, bo rešil tudi tebe, če boš veroval. Druga vrsta vere pa je tista, ki nam jo Kristus naklanja prav tako po svoji milosti. Enemu se po Duhu daje beseda modrosti, drugemu beseda spoznanja po istem Duhu, drugemu vera v istem Duhu, drugemu darovi ozdravljanja. Ta vera torej, po milosti od Svetega Duha podarjena, ni samo nekaj, kar se tiče nauka, ampak izkazuje dobrote, kar presega človeške moči. Kdor ima takšno vero, bo lahko rekel gori: »Prestavi se odtod tjakaj!« in prestavila se bo. Kadar kdo to poreče z vero in v srcu ne bo dvomil, ampak veroval, da se bo zgodilo, tedaj bo prejel milost tega čudeža. O tej veri je rečeno: Če boste imeli vero kakor gorčično zrno. Gorčično zrno je sicer čisto majhno, a vendar nabito z močjo. Posejano na tesnem prostoru požene velike veje, tako da potem, ko zraste, lahko varuje ptice neba. Tako lahko tudi vera v duši v kratkem trenutku izvrši velika dela. Duša razsvetljena z vero, misli na Boga in zre Boga, kolikor ji je pač mogoče. Ves svet zajame in že pred koncem tega sveta zre sodbo in obljubljeno zasluženo plačilo. Naj bo tudi tvoja vera vanj tolikšna, da prejmeš od njega to, kar presega človeške moči.  

Iz govora sv. Karla, škofa, na zadnji milanski sinodi Govori tako, kakor delaš   Priznam, slabotni smo. Toda Gospod nam daje vse potrebne pripomočke. Če le hočemo, si lahko pomagamo. Duhovnik naj živi neoporečno, angelsko čisto življenje, kakor se spodobi, toda naj ne zanemari ustreznih pripomočkov, kakor posta in molitev; naj se izogiblje slabe druščine in nevarnih poznanstev. Ta ali oni se pritožuje, da se mu prebudi sto in sto misli, ki ga raztresajo, čim stopi v kor k molitvi ali gre maševat. Kaj pa je počel v zakristiji, preden je stopil v kor ali šel maševat? Se je kaj pripravil? Kaj je naredil zato, da bi bil zbran? Bi rad zvedel, kako boš napredoval v krepostih in, če si bil že kdaj v koru zbran, kako bi postal še pozornejši, da bo tvoja služba ljubša Bogu? Poslušaj! Če se je v tebi že vnel kak plamenček božje ljubezni, se z njim ne ponašaj. Ne izpostavljaj ga vetru. Zapri vrata srca, da se ne ohladi. Kolikor moreš, se varuj raztresenosti. Ostani z Bogom zbran in varuj se praznih pomenkov! Dolžan si poučevati in pridigati? Potrudi se, da najprej sam izpolniš, kar zahteva tvoj poklic. Sam vse uresniči! Pridigaj z vsakdanjim življenjem! Naj vidijo, da sam delaš, kar drugim govoriš. Potem ne bodo godrnjali in zmajevali z glavo nad tvojimi besedami. Skrbiš za duše? Ne zanemari sam sebe in ne daj se drugim tako brez mere, da zate nič ne ostane. Seveda moraš misliti na duše, ki zanje skrbiš, a pri tem nase le nikar ne pozabi. Vedite, bratje, cerkvenim ljudem ni nič potrebnejše kot premišljevalna molitev pred vsako nalogo, med delom in po končanem opravilu. Pel bom, pravi prerok, pa bom razumel. Če deliš zakramente, brat, preudari, kaj delaš! Če mašuješ, pomisli, kaj daruješ! Če poješ v koru, se zavedaj, s kom govoriš in kaj! Če skrbiš za duše, premisli, s kakšno krvjo so očiščene. Vse naj se pri vas vrši v ljubezni. Tako boš neštevilne težave, ki jih, hočeš nočeš, srečuješ vsak dan (tako nam je pač usojeno), lahko premagal. Tako bomo našli moči, da se bo v nas in v drugih rodil Kristus.