Iz homilij, ki jih pripisujejo sv. Makariju, škofu (28. homilija)
Gorje duši, če v njej ne bo prebival Kristus!
Bog je nekdaj v jezi na Jude očitno prepustil Jeruzalem sovražnikom. Zagospodovali so nad njimi njihovi sovražniki in niso mogli praznovati več ne praznikov ne daritve. Podobno se Bog srdi nad dušo, ki je prestopila njegove zapovedi. Prepusti jo sovražnikom, zlim duhovom in strastem, ki jo, potem ko so jo premotili, naposled uničijo.
V hišo, v kateri ne biva več gospodar, se naseli puščoba in tema, umazanija in grdobija; napolni se s smetmi in nesnago. Tako je tudi z dušo: če jo zapusti Gospod v spremstvu angelov, jo napolnijo tema greha, sramotne strasti in vse, kar je nečastnega.
Gorje poti, kadar po njej nihče ne hodi in ni na njej slišati človeškega glasu! Zatočišče divjih zveri postane. Gorje duši, če po njej ne stopa več Gospod in če njegov glas ne preganja iz nje divjih zveri duhovne hudobije. Gorje hiši, kadar gospodar ne prebiva več v njej! Gorje zemlji brez poljedelca, ki bi jo obdeloval! Gorje ladji brez krmarja: valovi in vihar jo bodo premetavali, da bo propadla. Gorje duši, kadar v njej ni pravega krmarja, Kristusa! Prepuščeno kruti temi premetavajo valovi strasti in razburkana od zlih duhov oddrvi naposled v pogubo.
Gorje duši, kadar nima Kristusa, ki bi jo skrbno obdeloval, da bi mogla prinašati dobre sadove Duha! Zapuščena, polna trnja in osata, prinaša sadove zgolj za na ogenj. Gorje duši, če v njej ne prebiva njen Gospod, Kristus! Zapuščena in polna umazanih strasti postane zatočišče pregreh.
Kadar se kmet odpravi na polje, mora vzeti s seboj orodje in delu primerno obleko. Tako je storil tudi Kristus, nebeški kralj in pravi poljedelec, ki je prišel k človeštvu, opustošenemu od pregreh. Oblekel si je človeško telo in kot orodje si je vzel križ, obdeloval je zapuščeno dušo, jo otrebil trnja in osata hudobnih duhov, izkoreninil ljuljko greha in z ognjem požgal vso setev greha. Ko je tako obdelal dušo z lesom križa, je zasadil v njej čudoviti vrt Duha, ki prinaša vsakteren okusen in zaželen sad Gospodu Bogu.
All content for Duhovno branje is the property of HOZANA.si and is served directly from their servers
with no modification, redirects, or rehosting. The podcast is not affiliated with or endorsed by Podjoint in any way.
Iz homilij, ki jih pripisujejo sv. Makariju, škofu (28. homilija)
Gorje duši, če v njej ne bo prebival Kristus!
Bog je nekdaj v jezi na Jude očitno prepustil Jeruzalem sovražnikom. Zagospodovali so nad njimi njihovi sovražniki in niso mogli praznovati več ne praznikov ne daritve. Podobno se Bog srdi nad dušo, ki je prestopila njegove zapovedi. Prepusti jo sovražnikom, zlim duhovom in strastem, ki jo, potem ko so jo premotili, naposled uničijo.
V hišo, v kateri ne biva več gospodar, se naseli puščoba in tema, umazanija in grdobija; napolni se s smetmi in nesnago. Tako je tudi z dušo: če jo zapusti Gospod v spremstvu angelov, jo napolnijo tema greha, sramotne strasti in vse, kar je nečastnega.
Gorje poti, kadar po njej nihče ne hodi in ni na njej slišati človeškega glasu! Zatočišče divjih zveri postane. Gorje duši, če po njej ne stopa več Gospod in če njegov glas ne preganja iz nje divjih zveri duhovne hudobije. Gorje hiši, kadar gospodar ne prebiva več v njej! Gorje zemlji brez poljedelca, ki bi jo obdeloval! Gorje ladji brez krmarja: valovi in vihar jo bodo premetavali, da bo propadla. Gorje duši, kadar v njej ni pravega krmarja, Kristusa! Prepuščeno kruti temi premetavajo valovi strasti in razburkana od zlih duhov oddrvi naposled v pogubo.
Gorje duši, kadar nima Kristusa, ki bi jo skrbno obdeloval, da bi mogla prinašati dobre sadove Duha! Zapuščena, polna trnja in osata, prinaša sadove zgolj za na ogenj. Gorje duši, če v njej ne prebiva njen Gospod, Kristus! Zapuščena in polna umazanih strasti postane zatočišče pregreh.
Kadar se kmet odpravi na polje, mora vzeti s seboj orodje in delu primerno obleko. Tako je storil tudi Kristus, nebeški kralj in pravi poljedelec, ki je prišel k človeštvu, opustošenemu od pregreh. Oblekel si je človeško telo in kot orodje si je vzel križ, obdeloval je zapuščeno dušo, jo otrebil trnja in osata hudobnih duhov, izkoreninil ljuljko greha in z ognjem požgal vso setev greha. Ko je tako obdelal dušo z lesom križa, je zasadil v njej čudoviti vrt Duha, ki prinaša vsakteren okusen in zaželen sad Gospodu Bogu.
Iz pisem Sulpicija Severa (Pismo 3, 6.9-10.11.14-17.21)
Martinovo uboštvo in skromnost
Martin je že dalj časa vedel, kdaj bo umrl. Bratom je smrt tudi napovedal. Medtem je moral obiskati še škofijo Candes. Tamkajšnja duhovščina se je nekaj sprla med seboj. Želel jo je pomiriti, čeprav se je zavedal, da ga čaka smrt. Odločil se je za to pot, ker je bil prepričan, da bo življenje lepo zaključil s tem, da vrne mir Cerkvi.
Ko je torej dosegel spravo med duhovščino, je ostal še nekaj časa tam. Ravno se je pripravljal na pot domov v samostan, ko ga je obšla slabost. Sklical je sobrate in povedal, da mu bije zadnja ura. Vsi so žalovali in se glasno pritoževali: »Zakaj nas zapuščaš, oče, kaj nas tako žalostiš? Krvoločni volkovi pridejo nad tvojo čredo. Kdo nas bo tedaj branil pred njimi, če pastir umrje? Lepo je, da hrepeniš po Kristusu, toda nagrada ti ne uide. Če malo počakaš, ne bo zato postala manjša. Usmili se nas vendar in nas ne zapusti!«
Jok mu je segel do srca. Kakor vedno, so se mu tudi to pot zalesketale solze v očeh. Priporočil se je Gospodu usmiljenja in jokaje rekel: »Če sem še potreben tvojemu ljudstvu, Gospod, ne bežim od napora. Zgodi se tvoja volja!«
Čudovit mož je bil! Ni ga zmagal ne napor ne smrt. Nikamor se ni nagibal. Ni se bal smrti, ni se upiral življenju. Oči in roke je dvigal proti nebu in z nezmaganim duhom molil naprej. Ko so mu zbrani duhovniki hoteli obrniti in dvigniti telo, jih je prosil: »Pustite me, bratje, naj gledam rajši v nebo kakor na zemljo, da bo šel duh po svoji poti h Gospodu«. Ob teh besedah je opazil, da stoji ob njem hudič. »Kaj čakaš, krvoločna zver«, je vprašal. »Pri meni, zlodej, nimaš kaj iskati. Abraham me bo sprejel v svoje naročje.«
S temi besedami na ustih je izdihnil. Abraham je vesel sprejel Martina v svoje naročje. Martin je ubog in skromen odšel v nebo.
Duhovno branje
Iz homilij, ki jih pripisujejo sv. Makariju, škofu (28. homilija)
Gorje duši, če v njej ne bo prebival Kristus!
Bog je nekdaj v jezi na Jude očitno prepustil Jeruzalem sovražnikom. Zagospodovali so nad njimi njihovi sovražniki in niso mogli praznovati več ne praznikov ne daritve. Podobno se Bog srdi nad dušo, ki je prestopila njegove zapovedi. Prepusti jo sovražnikom, zlim duhovom in strastem, ki jo, potem ko so jo premotili, naposled uničijo.
V hišo, v kateri ne biva več gospodar, se naseli puščoba in tema, umazanija in grdobija; napolni se s smetmi in nesnago. Tako je tudi z dušo: če jo zapusti Gospod v spremstvu angelov, jo napolnijo tema greha, sramotne strasti in vse, kar je nečastnega.
Gorje poti, kadar po njej nihče ne hodi in ni na njej slišati človeškega glasu! Zatočišče divjih zveri postane. Gorje duši, če po njej ne stopa več Gospod in če njegov glas ne preganja iz nje divjih zveri duhovne hudobije. Gorje hiši, kadar gospodar ne prebiva več v njej! Gorje zemlji brez poljedelca, ki bi jo obdeloval! Gorje ladji brez krmarja: valovi in vihar jo bodo premetavali, da bo propadla. Gorje duši, kadar v njej ni pravega krmarja, Kristusa! Prepuščeno kruti temi premetavajo valovi strasti in razburkana od zlih duhov oddrvi naposled v pogubo.
Gorje duši, kadar nima Kristusa, ki bi jo skrbno obdeloval, da bi mogla prinašati dobre sadove Duha! Zapuščena, polna trnja in osata, prinaša sadove zgolj za na ogenj. Gorje duši, če v njej ne prebiva njen Gospod, Kristus! Zapuščena in polna umazanih strasti postane zatočišče pregreh.
Kadar se kmet odpravi na polje, mora vzeti s seboj orodje in delu primerno obleko. Tako je storil tudi Kristus, nebeški kralj in pravi poljedelec, ki je prišel k človeštvu, opustošenemu od pregreh. Oblekel si je človeško telo in kot orodje si je vzel križ, obdeloval je zapuščeno dušo, jo otrebil trnja in osata hudobnih duhov, izkoreninil ljuljko greha in z ognjem požgal vso setev greha. Ko je tako obdelal dušo z lesom križa, je zasadil v njej čudoviti vrt Duha, ki prinaša vsakteren okusen in zaželen sad Gospodu Bogu.
