Iz homilij, ki jih pripisujejo sv. Makariju, škofu (28. homilija)
Gorje duši, če v njej ne bo prebival Kristus!
Bog je nekdaj v jezi na Jude očitno prepustil Jeruzalem sovražnikom. Zagospodovali so nad njimi njihovi sovražniki in niso mogli praznovati več ne praznikov ne daritve. Podobno se Bog srdi nad dušo, ki je prestopila njegove zapovedi. Prepusti jo sovražnikom, zlim duhovom in strastem, ki jo, potem ko so jo premotili, naposled uničijo.
V hišo, v kateri ne biva več gospodar, se naseli puščoba in tema, umazanija in grdobija; napolni se s smetmi in nesnago. Tako je tudi z dušo: če jo zapusti Gospod v spremstvu angelov, jo napolnijo tema greha, sramotne strasti in vse, kar je nečastnega.
Gorje poti, kadar po njej nihče ne hodi in ni na njej slišati človeškega glasu! Zatočišče divjih zveri postane. Gorje duši, če po njej ne stopa več Gospod in če njegov glas ne preganja iz nje divjih zveri duhovne hudobije. Gorje hiši, kadar gospodar ne prebiva več v njej! Gorje zemlji brez poljedelca, ki bi jo obdeloval! Gorje ladji brez krmarja: valovi in vihar jo bodo premetavali, da bo propadla. Gorje duši, kadar v njej ni pravega krmarja, Kristusa! Prepuščeno kruti temi premetavajo valovi strasti in razburkana od zlih duhov oddrvi naposled v pogubo.
Gorje duši, kadar nima Kristusa, ki bi jo skrbno obdeloval, da bi mogla prinašati dobre sadove Duha! Zapuščena, polna trnja in osata, prinaša sadove zgolj za na ogenj. Gorje duši, če v njej ne prebiva njen Gospod, Kristus! Zapuščena in polna umazanih strasti postane zatočišče pregreh.
Kadar se kmet odpravi na polje, mora vzeti s seboj orodje in delu primerno obleko. Tako je storil tudi Kristus, nebeški kralj in pravi poljedelec, ki je prišel k človeštvu, opustošenemu od pregreh. Oblekel si je človeško telo in kot orodje si je vzel križ, obdeloval je zapuščeno dušo, jo otrebil trnja in osata hudobnih duhov, izkoreninil ljuljko greha in z ognjem požgal vso setev greha. Ko je tako obdelal dušo z lesom križa, je zasadil v njej čudoviti vrt Duha, ki prinaša vsakteren okusen in zaželen sad Gospodu Bogu.
All content for Duhovno branje is the property of HOZANA.si and is served directly from their servers
with no modification, redirects, or rehosting. The podcast is not affiliated with or endorsed by Podjoint in any way.
Iz homilij, ki jih pripisujejo sv. Makariju, škofu (28. homilija)
Gorje duši, če v njej ne bo prebival Kristus!
Bog je nekdaj v jezi na Jude očitno prepustil Jeruzalem sovražnikom. Zagospodovali so nad njimi njihovi sovražniki in niso mogli praznovati več ne praznikov ne daritve. Podobno se Bog srdi nad dušo, ki je prestopila njegove zapovedi. Prepusti jo sovražnikom, zlim duhovom in strastem, ki jo, potem ko so jo premotili, naposled uničijo.
V hišo, v kateri ne biva več gospodar, se naseli puščoba in tema, umazanija in grdobija; napolni se s smetmi in nesnago. Tako je tudi z dušo: če jo zapusti Gospod v spremstvu angelov, jo napolnijo tema greha, sramotne strasti in vse, kar je nečastnega.
Gorje poti, kadar po njej nihče ne hodi in ni na njej slišati človeškega glasu! Zatočišče divjih zveri postane. Gorje duši, če po njej ne stopa več Gospod in če njegov glas ne preganja iz nje divjih zveri duhovne hudobije. Gorje hiši, kadar gospodar ne prebiva več v njej! Gorje zemlji brez poljedelca, ki bi jo obdeloval! Gorje ladji brez krmarja: valovi in vihar jo bodo premetavali, da bo propadla. Gorje duši, kadar v njej ni pravega krmarja, Kristusa! Prepuščeno kruti temi premetavajo valovi strasti in razburkana od zlih duhov oddrvi naposled v pogubo.
Gorje duši, kadar nima Kristusa, ki bi jo skrbno obdeloval, da bi mogla prinašati dobre sadove Duha! Zapuščena, polna trnja in osata, prinaša sadove zgolj za na ogenj. Gorje duši, če v njej ne prebiva njen Gospod, Kristus! Zapuščena in polna umazanih strasti postane zatočišče pregreh.
Kadar se kmet odpravi na polje, mora vzeti s seboj orodje in delu primerno obleko. Tako je storil tudi Kristus, nebeški kralj in pravi poljedelec, ki je prišel k človeštvu, opustošenemu od pregreh. Oblekel si je človeško telo in kot orodje si je vzel križ, obdeloval je zapuščeno dušo, jo otrebil trnja in osata hudobnih duhov, izkoreninil ljuljko greha in z ognjem požgal vso setev greha. Ko je tako obdelal dušo z lesom križa, je zasadil v njej čudoviti vrt Duha, ki prinaša vsakteren okusen in zaželen sad Gospodu Bogu.
12. november: Za edinost Cerkve je prelil svojo kri
Duhovno branje
2 minutes
2 weeks ago
12. november: Za edinost Cerkve je prelil svojo kri
Iz okrožnice papeža Pija XI. »Božja Cerkev« (1923)
Za edinost Cerkve je prelil svojo kri
Božja Cerkev je po čudovitem načrtu v vsej polnosti časov podobna veliki družini, ki naj bi zajela ves človeški rod. Med drugimi znamenji nosi tudi poseben pečat edinosti, ki ji ga je Bog vtisnil.
Sam Gospod Kristus je apostolom zaupal najprej poslanstvo, ki ga je prejel od Očeta in jim dejal: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode. Hotel je tudi, naj bo apostolski zbor z dvojno kar najtesnejšo vezjo res trdno povezan. Znotraj naj ga združuje ista ljubezen in vera, ki jo Sveti Duh vliva v naša srca, na zunaj pa naj ga veže ena in ista oblast nad vsemi, oblast, ki jo je Kristus zaupal Petru, apostolskemu prvaku, da vidno in za vselej postavi temelj edinosti. To edinost in slogo je Bog v svoji previdnosti posvetil s pečatom mučeniške svetosti, da bi po njej ostala za vedno trdna.
Mučeniško slavo je dosegel tudi nadškof vzhodnega slovanskega obreda v Polocku Jozafat, v katerem upravičeno gledamo čudovit in krasen steber vzhodnih Slovanov. Komaj je kdo kdaj bolj proslavil slovansko ime, komaj kdo lepše poskrbel za njihovo zveličanje kakor ta apostolski pastir, posebno tedaj, ko je prelil svojo kri za cerkveno edinost. Z nekim nadnaravnim nagibom se je zavedal, da bo vzpostavil edinost Cerkve posebno s tem, ko bo obvaroval vzhodni slovanski obred in bazilijanski meniški red v edinosti z vesoljno Cerkvijo.
Posebno si je prizadeval za povezanost svojih rojakov s Petrovo stolico. Zbiral je vse mogoče dokaze za edinost, jo širil in utrjeval, povsod te dokaze odkrival, pod tem vidikom študiral tudi bogoslužne knjige, iz katerih je ločene vzhodne brate učil pravilno uporabljati priporočila svetih očetov. Ko se je skrbno pripravil za to delo, se je lotil dela za edinost; tako milo in tako spretno je zastavil vse svoje moči za cerkveno edinost, da so ga celo sami nasprotniki imeli za »osvajalca duš«.
Duhovno branje
Iz homilij, ki jih pripisujejo sv. Makariju, škofu (28. homilija)
Gorje duši, če v njej ne bo prebival Kristus!
Bog je nekdaj v jezi na Jude očitno prepustil Jeruzalem sovražnikom. Zagospodovali so nad njimi njihovi sovražniki in niso mogli praznovati več ne praznikov ne daritve. Podobno se Bog srdi nad dušo, ki je prestopila njegove zapovedi. Prepusti jo sovražnikom, zlim duhovom in strastem, ki jo, potem ko so jo premotili, naposled uničijo.
V hišo, v kateri ne biva več gospodar, se naseli puščoba in tema, umazanija in grdobija; napolni se s smetmi in nesnago. Tako je tudi z dušo: če jo zapusti Gospod v spremstvu angelov, jo napolnijo tema greha, sramotne strasti in vse, kar je nečastnega.
Gorje poti, kadar po njej nihče ne hodi in ni na njej slišati človeškega glasu! Zatočišče divjih zveri postane. Gorje duši, če po njej ne stopa več Gospod in če njegov glas ne preganja iz nje divjih zveri duhovne hudobije. Gorje hiši, kadar gospodar ne prebiva več v njej! Gorje zemlji brez poljedelca, ki bi jo obdeloval! Gorje ladji brez krmarja: valovi in vihar jo bodo premetavali, da bo propadla. Gorje duši, kadar v njej ni pravega krmarja, Kristusa! Prepuščeno kruti temi premetavajo valovi strasti in razburkana od zlih duhov oddrvi naposled v pogubo.
Gorje duši, kadar nima Kristusa, ki bi jo skrbno obdeloval, da bi mogla prinašati dobre sadove Duha! Zapuščena, polna trnja in osata, prinaša sadove zgolj za na ogenj. Gorje duši, če v njej ne prebiva njen Gospod, Kristus! Zapuščena in polna umazanih strasti postane zatočišče pregreh.
Kadar se kmet odpravi na polje, mora vzeti s seboj orodje in delu primerno obleko. Tako je storil tudi Kristus, nebeški kralj in pravi poljedelec, ki je prišel k človeštvu, opustošenemu od pregreh. Oblekel si je človeško telo in kot orodje si je vzel križ, obdeloval je zapuščeno dušo, jo otrebil trnja in osata hudobnih duhov, izkoreninil ljuljko greha in z ognjem požgal vso setev greha. Ko je tako obdelal dušo z lesom križa, je zasadil v njej čudoviti vrt Duha, ki prinaša vsakteren okusen in zaželen sad Gospodu Bogu.
