Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (15, 1-17, 2) Spreobrnimo se k Bogu, ki nas je poklical   Mislim, da nisem dal praznih nasvetov glede zmernosti. Če se jih bo kdo držal, se ne bo kesal, ampak bo rešil sebe, pa tudi mene, ki sem nasvet dal. Ni namreč majhna zasluga, če kdo reši dušo, ki zablodi in je izgubljena. Če se namreč govornik in poslušalec v moči vere in ljubezni razumeta, smemo za to pričakovati plačilo od Boga stvarnika. Vztrajajmo pri resnicah, ki smo jih z vero sprejeli, bodimo pravični in sveti, da bomo mogli moliti Boga, ki pravi: Medtem ko še govoriš, se bom oglasil: tu sem. Te besede so namreč znamenje velike obljube, kajti v njih se Bog kaže bolj dober kot mogočen. Ker smo torej deležni tako velike dobrohotnosti, nikar ne zavidajmo drug drugemu, da smo prejeli tako velike dobrote. Kakršno veselje vendar prinašajo te besede prizadevnim vernikom, tako obsodbo prinašajo nezvestim! Zato se, bratje, obrnimo k Bogu, ki nas je poklical, dokler se nam ponuja lepa priložnost za kesanje in dokler imamo še čas in nas je še voljan sprejeti. Če se namreč nezmernosti odpovemo in se premagamo, bomo deležni Jezusovega usmiljenja. Zavedajte se: že prihaja sodni dan kakor razžarjena peč, ki topi vesolje, ko se vsa zemlja topi v ognju kakor svinec. Razkrila se bodo prikrita in očitna dela ljudi. Miloščina je dober način kesanja za greh. Vsekakor je post boljši kot molitev, a miloščina prekaša oboje. Ljubezen pokrije množico grehov, vestna molitev pa nas reši greha. Blagor tistemu, ki je v teh stvareh popoln, kajti miloščina nas rešuje teže greha. Iskreno delajmo pokoro in se kesajmo, da se nihče izmed nas ne bo pogubil. Če nam je že naročeno, naj ljudi odvračamo od slabega življenja in jih poučujemo, koliko bolj se moramo zavzeti, da se ne pogubijo duše, ki Boga že poznajo. Pomagajmo drug drugemu, da se bodo slabotni poboljšali in se bomo vsi rešili, ko drug drugega opominjamo in spreobračamo.