Iz homilij, ki jih pripisujejo sv. Makariju, škofu (28. homilija)
Gorje duši, če v njej ne bo prebival Kristus!
Bog je nekdaj v jezi na Jude očitno prepustil Jeruzalem sovražnikom. Zagospodovali so nad njimi njihovi sovražniki in niso mogli praznovati več ne praznikov ne daritve. Podobno se Bog srdi nad dušo, ki je prestopila njegove zapovedi. Prepusti jo sovražnikom, zlim duhovom in strastem, ki jo, potem ko so jo premotili, naposled uničijo.
V hišo, v kateri ne biva več gospodar, se naseli puščoba in tema, umazanija in grdobija; napolni se s smetmi in nesnago. Tako je tudi z dušo: če jo zapusti Gospod v spremstvu angelov, jo napolnijo tema greha, sramotne strasti in vse, kar je nečastnega.
Gorje poti, kadar po njej nihče ne hodi in ni na njej slišati človeškega glasu! Zatočišče divjih zveri postane. Gorje duši, če po njej ne stopa več Gospod in če njegov glas ne preganja iz nje divjih zveri duhovne hudobije. Gorje hiši, kadar gospodar ne prebiva več v njej! Gorje zemlji brez poljedelca, ki bi jo obdeloval! Gorje ladji brez krmarja: valovi in vihar jo bodo premetavali, da bo propadla. Gorje duši, kadar v njej ni pravega krmarja, Kristusa! Prepuščeno kruti temi premetavajo valovi strasti in razburkana od zlih duhov oddrvi naposled v pogubo.
Gorje duši, kadar nima Kristusa, ki bi jo skrbno obdeloval, da bi mogla prinašati dobre sadove Duha! Zapuščena, polna trnja in osata, prinaša sadove zgolj za na ogenj. Gorje duši, če v njej ne prebiva njen Gospod, Kristus! Zapuščena in polna umazanih strasti postane zatočišče pregreh.
Kadar se kmet odpravi na polje, mora vzeti s seboj orodje in delu primerno obleko. Tako je storil tudi Kristus, nebeški kralj in pravi poljedelec, ki je prišel k človeštvu, opustošenemu od pregreh. Oblekel si je človeško telo in kot orodje si je vzel križ, obdeloval je zapuščeno dušo, jo otrebil trnja in osata hudobnih duhov, izkoreninil ljuljko greha in z ognjem požgal vso setev greha. Ko je tako obdelal dušo z lesom križa, je zasadil v njej čudoviti vrt Duha, ki prinaša vsakteren okusen in zaželen sad Gospodu Bogu.
All content for Duhovno branje is the property of HOZANA.si and is served directly from their servers
with no modification, redirects, or rehosting. The podcast is not affiliated with or endorsed by Podjoint in any way.
Iz homilij, ki jih pripisujejo sv. Makariju, škofu (28. homilija)
Gorje duši, če v njej ne bo prebival Kristus!
Bog je nekdaj v jezi na Jude očitno prepustil Jeruzalem sovražnikom. Zagospodovali so nad njimi njihovi sovražniki in niso mogli praznovati več ne praznikov ne daritve. Podobno se Bog srdi nad dušo, ki je prestopila njegove zapovedi. Prepusti jo sovražnikom, zlim duhovom in strastem, ki jo, potem ko so jo premotili, naposled uničijo.
V hišo, v kateri ne biva več gospodar, se naseli puščoba in tema, umazanija in grdobija; napolni se s smetmi in nesnago. Tako je tudi z dušo: če jo zapusti Gospod v spremstvu angelov, jo napolnijo tema greha, sramotne strasti in vse, kar je nečastnega.
Gorje poti, kadar po njej nihče ne hodi in ni na njej slišati človeškega glasu! Zatočišče divjih zveri postane. Gorje duši, če po njej ne stopa več Gospod in če njegov glas ne preganja iz nje divjih zveri duhovne hudobije. Gorje hiši, kadar gospodar ne prebiva več v njej! Gorje zemlji brez poljedelca, ki bi jo obdeloval! Gorje ladji brez krmarja: valovi in vihar jo bodo premetavali, da bo propadla. Gorje duši, kadar v njej ni pravega krmarja, Kristusa! Prepuščeno kruti temi premetavajo valovi strasti in razburkana od zlih duhov oddrvi naposled v pogubo.
Gorje duši, kadar nima Kristusa, ki bi jo skrbno obdeloval, da bi mogla prinašati dobre sadove Duha! Zapuščena, polna trnja in osata, prinaša sadove zgolj za na ogenj. Gorje duši, če v njej ne prebiva njen Gospod, Kristus! Zapuščena in polna umazanih strasti postane zatočišče pregreh.
Kadar se kmet odpravi na polje, mora vzeti s seboj orodje in delu primerno obleko. Tako je storil tudi Kristus, nebeški kralj in pravi poljedelec, ki je prišel k človeštvu, opustošenemu od pregreh. Oblekel si je človeško telo in kot orodje si je vzel križ, obdeloval je zapuščeno dušo, jo otrebil trnja in osata hudobnih duhov, izkoreninil ljuljko greha in z ognjem požgal vso setev greha. Ko je tako obdelal dušo z lesom križa, je zasadil v njej čudoviti vrt Duha, ki prinaša vsakteren okusen in zaželen sad Gospodu Bogu.
Iz govorov sv. Avguština, škofa (21. govor, 1-4)
Pravični naj se veseli Gospoda
Pravični naj se veseli Gospoda in vanj zaupa, vsi pošteni naj ga hvalijo. Tako smo prepevali na vsa usta. Te besede je govorila Gospodu krščanska vest, govoril krščanski jezik. Pravični naj se veseli Gospoda, ne sveta. Drugje pravi psalmist: Pravične bo obdala svetloba in veselje vse, ki so čisti v srcu. Če vprašaš, odkod pride veselje, izveš tukaj. Pravične bo obdala svetloba, pravi. In drugje: Veseli se Gospoda, izpolnil ti bo vse želje.
Kaj se nam napoveduje? Kaj se ponuja v dar? Kaj se veleva? Kaj se daje? Da se veselimo Gospoda. Kdo pa bi se veselil stvari, ki je ne vidi? Ali mar vidimo Gospoda? To nam je obljubljeno. Zdaj pa hodimo v veri, ne v gledanju; dokler smo v telesu, smo ločeni od Gospoda. V veri, ne v gledanju. Do gledanja pridemo, ko se bo spolnilo, kar pravi Janez: Preljubi, zdaj smo božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je.
Tedaj bo veselje veliko in dovršeno, tedaj bo radost polna; tam ne napaja upanje z mlekom, stvar sama daje močno hrano. Vendar pa se veselimo Gospoda že zdaj, preden je prišla k nam stvar sama, preden smo prišli k stvari sami. Ni majhno veselje v upanju, ki se kasneje spremeni v to, da imaš stvar samo.
Zdaj ga torej ljubimo v upanju. Zato pravi psalmist: Pravični naj se veseli Gospoda. Ker ga pa še ne vidi, takoj dostavlja: in vanj zaupa.
Ker pa imamo prvine Duha, se morda utegnemo Bogu, ki ga ljubimo, približati še odkod drugod, in kar bomo željno uživali in pili, že zdaj vsaj malo poskusiti in okusiti.
Kako naj se torej veselimo Gospoda, če je Gospod tako daleč od nas? Saj ni daleč, le ti si vzrok, da je daleč. Ljubi, pa se bo približal; ljubi, pa bo prebival pri tebi! Gospod je blizu, nikar ne bodite v skrbeh! Bi rad vedel, kako je pri tebi, če ljubiš? Bog je ljubezen.
Porečeš mi: »Kaj meniš, kaj je ljubezen?« Ljubezen je v tem, da ljubimo. Kaj ljubimo? Neizrekljivo dobro, dobro polno dobrote, Stvarnika, ki je dober in je ustvaril vse dobrine. On bodi tvoje veselje, saj imaš od njega vse, karkoli te razveseljuje. Ne menim greha, zakaj edinole greha nimaš od njega. Razen greha imaš od njega vse, karkoli imaš drugega.
Duhovno branje
Iz homilij, ki jih pripisujejo sv. Makariju, škofu (28. homilija)
Gorje duši, če v njej ne bo prebival Kristus!
Bog je nekdaj v jezi na Jude očitno prepustil Jeruzalem sovražnikom. Zagospodovali so nad njimi njihovi sovražniki in niso mogli praznovati več ne praznikov ne daritve. Podobno se Bog srdi nad dušo, ki je prestopila njegove zapovedi. Prepusti jo sovražnikom, zlim duhovom in strastem, ki jo, potem ko so jo premotili, naposled uničijo.
V hišo, v kateri ne biva več gospodar, se naseli puščoba in tema, umazanija in grdobija; napolni se s smetmi in nesnago. Tako je tudi z dušo: če jo zapusti Gospod v spremstvu angelov, jo napolnijo tema greha, sramotne strasti in vse, kar je nečastnega.
Gorje poti, kadar po njej nihče ne hodi in ni na njej slišati človeškega glasu! Zatočišče divjih zveri postane. Gorje duši, če po njej ne stopa več Gospod in če njegov glas ne preganja iz nje divjih zveri duhovne hudobije. Gorje hiši, kadar gospodar ne prebiva več v njej! Gorje zemlji brez poljedelca, ki bi jo obdeloval! Gorje ladji brez krmarja: valovi in vihar jo bodo premetavali, da bo propadla. Gorje duši, kadar v njej ni pravega krmarja, Kristusa! Prepuščeno kruti temi premetavajo valovi strasti in razburkana od zlih duhov oddrvi naposled v pogubo.
Gorje duši, kadar nima Kristusa, ki bi jo skrbno obdeloval, da bi mogla prinašati dobre sadove Duha! Zapuščena, polna trnja in osata, prinaša sadove zgolj za na ogenj. Gorje duši, če v njej ne prebiva njen Gospod, Kristus! Zapuščena in polna umazanih strasti postane zatočišče pregreh.
Kadar se kmet odpravi na polje, mora vzeti s seboj orodje in delu primerno obleko. Tako je storil tudi Kristus, nebeški kralj in pravi poljedelec, ki je prišel k človeštvu, opustošenemu od pregreh. Oblekel si je človeško telo in kot orodje si je vzel križ, obdeloval je zapuščeno dušo, jo otrebil trnja in osata hudobnih duhov, izkoreninil ljuljko greha in z ognjem požgal vso setev greha. Ko je tako obdelal dušo z lesom križa, je zasadil v njej čudoviti vrt Duha, ki prinaša vsakteren okusen in zaželen sad Gospodu Bogu.
