Iz knjižice Origena, duhovnika, O molitvi (25. pogl.)
Pridi tvoje kraljestvo
Po besedi našega Gospoda in Odrešenika božje kraljestvo ne prihaja tako, da bi vzbujalo pozornost, in tudi ne bodo govorili: Glej, tukaj je, ali: tam je, božje kraljestvo je namreč med nami; kajti zelo blizu nam je beseda, v naših ustih in v našem srcu. Zato pa tisti, ki prosi, da bi prišlo božje kraljestvo, brez dvoma za tisto božje kraljestvo, ki ga ima v sebi, pravilno prosi, da bi bilo vzpostavljeno in bi prinašalo sadove ter se dovršilo. Kajti v vsakem izmed svetih kraljuje Bog in vsak sveti se pokorava duhovnim postavam Boga, ki v njem prebiva kakor v dobro vodenem mestu. Navzoč je v njem Oče in v tisti popolni duši skupaj z Očetom kraljuje Kristus v skladu s tistim stavkom: Bova k njemu prišla in pri njem prebivala.
Tedaj bo torej ob našem stalnem napredovanju tisto božje kraljestvo, ki je v nas, dospelo do vrhunca; in spolnilo se bo tedaj tisto, kar pravi apostol: Kristus si bo podvrgel vse sovražnike in bo nato izročil kraljestvo Bogu Očetu, da bo Bog vse v vsem. Zaradi tega nenehno molimo s tisto dušno prevzetostjo, ki naj bi po Besedi postala božja, in naj govorimo našemu Očetu, ki je v nebesih: Posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo.
Tudi tisto je treba umevati o božjem kraljestvu: kakor nimata skupnega deleža pravica in krivica in kakor luč nima zveze s temo in ni soglasja med Kristusom in Belialom, tako božje kraljestvo ne more obstajati skupaj s kraljestvom greha.
Če torej hočemo, da bi Bog kraljeval v nas, potem naj na noben način ne kraljuje greh v našem umrljivem telesu; mrtvimo naj namreč svoje ude, ki so na zemlji, in naj obrodimo sad v Duhu; tako se bo v nas kakor v duhovnem raju sprehajal Bog in bo samo on kraljeval v nas skupaj s svojim Maziljencem, ki naj v nas sede na desnico njegove duhovne moči, katero želimo prejeti; in naj sedi, dokler vsi njegovi sovražniki, ki so v nas, ne postanejo podnožje njegovih nog in bosta v nas izničena sleherno poglavarstvo in sleherna oblast in moč.
To se namreč more zgoditi v vsakomer izmed nas in more kot zadnji sovražnik biti uničena smrt: da bo tudi v nas Kristus govoril: Smrt, kje je tvoje želo? Smrt, kje je tvoja zmaga? Že sedaj naj si torej tisto, kar je v nas minljivega, nadene svetost in neminljivost; in umrljivo naj si po uničenju smrti nadene Očetovo neumrljivost, da bo v nas kraljeval Bog in da bomo tako živeli že v dobrinah prerojenja in vstajenja.
All content for Duhovno branje is the property of HOZANA.si and is served directly from their servers
with no modification, redirects, or rehosting. The podcast is not affiliated with or endorsed by Podjoint in any way.
Iz knjižice Origena, duhovnika, O molitvi (25. pogl.)
Pridi tvoje kraljestvo
Po besedi našega Gospoda in Odrešenika božje kraljestvo ne prihaja tako, da bi vzbujalo pozornost, in tudi ne bodo govorili: Glej, tukaj je, ali: tam je, božje kraljestvo je namreč med nami; kajti zelo blizu nam je beseda, v naših ustih in v našem srcu. Zato pa tisti, ki prosi, da bi prišlo božje kraljestvo, brez dvoma za tisto božje kraljestvo, ki ga ima v sebi, pravilno prosi, da bi bilo vzpostavljeno in bi prinašalo sadove ter se dovršilo. Kajti v vsakem izmed svetih kraljuje Bog in vsak sveti se pokorava duhovnim postavam Boga, ki v njem prebiva kakor v dobro vodenem mestu. Navzoč je v njem Oče in v tisti popolni duši skupaj z Očetom kraljuje Kristus v skladu s tistim stavkom: Bova k njemu prišla in pri njem prebivala.
Tedaj bo torej ob našem stalnem napredovanju tisto božje kraljestvo, ki je v nas, dospelo do vrhunca; in spolnilo se bo tedaj tisto, kar pravi apostol: Kristus si bo podvrgel vse sovražnike in bo nato izročil kraljestvo Bogu Očetu, da bo Bog vse v vsem. Zaradi tega nenehno molimo s tisto dušno prevzetostjo, ki naj bi po Besedi postala božja, in naj govorimo našemu Očetu, ki je v nebesih: Posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo.
Tudi tisto je treba umevati o božjem kraljestvu: kakor nimata skupnega deleža pravica in krivica in kakor luč nima zveze s temo in ni soglasja med Kristusom in Belialom, tako božje kraljestvo ne more obstajati skupaj s kraljestvom greha.
Če torej hočemo, da bi Bog kraljeval v nas, potem naj na noben način ne kraljuje greh v našem umrljivem telesu; mrtvimo naj namreč svoje ude, ki so na zemlji, in naj obrodimo sad v Duhu; tako se bo v nas kakor v duhovnem raju sprehajal Bog in bo samo on kraljeval v nas skupaj s svojim Maziljencem, ki naj v nas sede na desnico njegove duhovne moči, katero želimo prejeti; in naj sedi, dokler vsi njegovi sovražniki, ki so v nas, ne postanejo podnožje njegovih nog in bosta v nas izničena sleherno poglavarstvo in sleherna oblast in moč.
To se namreč more zgoditi v vsakomer izmed nas in more kot zadnji sovražnik biti uničena smrt: da bo tudi v nas Kristus govoril: Smrt, kje je tvoje želo? Smrt, kje je tvoja zmaga? Že sedaj naj si torej tisto, kar je v nas minljivega, nadene svetost in neminljivost; in umrljivo naj si po uničenju smrti nadene Očetovo neumrljivost, da bo v nas kraljeval Bog in da bomo tako živeli že v dobrinah prerojenja in vstajenja.
Iz razlage Visoke pesmi sv. Gregorja iz Nise, škofa (2. pogl.)
Molitev k Dobremu pastirju
Kje paseš, Dobri pastir, ki dvigaš na ramena vso čredo? Vsa človeška narava je namreč ovca, ki jo je Dobri pastir vzel na svoja ramena. Pokaži mi, kje je zelenica, odkrij mi osvežujoči studenec, povedi me na sočno pašo, pokliči me po imenu, da bom jaz, tvoja ovca, slišala tvoj glas, in s svojim glasom mi podari večno življenje. Povej mi ti, ki ga ljubi moja duša.
Tako te namreč imenujem, zakaj tvoje ime je nad vsemi imeni in je neizrekljivo in nedojemljivo celotni razumni naravi. Tvojemu imenu, ki razodeva tvojo dobroto, odgovarja ljubezen moje duše do tebe. Kako bi te ne ljubila, ko si me tako ljubil, mene vso umazano, da si dal svoje življenje za ovce, ki jih paseš? Zamisliti si ni mogoče večje ljubezni: v zameno za moje rešenje si zastavil svoje življenje.
Pouči me torej, kje paseš, da najdem odrešujočo pašo, se nasitim z nebeško hrano! Kdor je ne je, ne more vstopiti v življenje. Naj pohitim k tvojemu izviru in zajamem božjo pijačo iz tvoje strani, ki jo je odprla sulica, da bi se izlivala voda iz tvoje srčne žile in napajala žejne. Kdorkoli jo okuša, postane studenec vode, tekoče v večno življenje.
Če me boš pasel na teh pašnikih, mi boš dal opoldne počivati. V miru se bom naslonila in zaspala, počivala bom v brezsenčni luči. Sonce sije tedaj nad glavo, zato naokrog izginejo vse sence. Tako daješ počivati tistim, ki jih paseš, ko sprejemaš svoje otroke k sebi na svoje počivališče. Opoldanskega počitka je vreden samo otrok luči in otrok dneva. Le temu, ki se je enako oddaljil od večernega in jutranjega mraka, to je, od področja, kjer se zlo začenja in kjer se končuje, sonce pravičnosti deli opoldanski počitek.
Razloži mi torej, kje naj se pasem in po kateri poti pridem v opoldanski počitek, da ne bi zašla stran od tvoje dobro vodeče roke in se bi z nevednostjo do resnice pridružila ovcam, ki ne spadajo v tvojo čredo. Tvoja nevesta tako govori, ko hrepeni po lepoti, s katero jo ožarja Bog. Želi se poučiti, kako bi za vedno ostal njen obraz ves lep.
Duhovno branje
Iz knjižice Origena, duhovnika, O molitvi (25. pogl.)
Pridi tvoje kraljestvo
Po besedi našega Gospoda in Odrešenika božje kraljestvo ne prihaja tako, da bi vzbujalo pozornost, in tudi ne bodo govorili: Glej, tukaj je, ali: tam je, božje kraljestvo je namreč med nami; kajti zelo blizu nam je beseda, v naših ustih in v našem srcu. Zato pa tisti, ki prosi, da bi prišlo božje kraljestvo, brez dvoma za tisto božje kraljestvo, ki ga ima v sebi, pravilno prosi, da bi bilo vzpostavljeno in bi prinašalo sadove ter se dovršilo. Kajti v vsakem izmed svetih kraljuje Bog in vsak sveti se pokorava duhovnim postavam Boga, ki v njem prebiva kakor v dobro vodenem mestu. Navzoč je v njem Oče in v tisti popolni duši skupaj z Očetom kraljuje Kristus v skladu s tistim stavkom: Bova k njemu prišla in pri njem prebivala.
Tedaj bo torej ob našem stalnem napredovanju tisto božje kraljestvo, ki je v nas, dospelo do vrhunca; in spolnilo se bo tedaj tisto, kar pravi apostol: Kristus si bo podvrgel vse sovražnike in bo nato izročil kraljestvo Bogu Očetu, da bo Bog vse v vsem. Zaradi tega nenehno molimo s tisto dušno prevzetostjo, ki naj bi po Besedi postala božja, in naj govorimo našemu Očetu, ki je v nebesih: Posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo.
Tudi tisto je treba umevati o božjem kraljestvu: kakor nimata skupnega deleža pravica in krivica in kakor luč nima zveze s temo in ni soglasja med Kristusom in Belialom, tako božje kraljestvo ne more obstajati skupaj s kraljestvom greha.
Če torej hočemo, da bi Bog kraljeval v nas, potem naj na noben način ne kraljuje greh v našem umrljivem telesu; mrtvimo naj namreč svoje ude, ki so na zemlji, in naj obrodimo sad v Duhu; tako se bo v nas kakor v duhovnem raju sprehajal Bog in bo samo on kraljeval v nas skupaj s svojim Maziljencem, ki naj v nas sede na desnico njegove duhovne moči, katero želimo prejeti; in naj sedi, dokler vsi njegovi sovražniki, ki so v nas, ne postanejo podnožje njegovih nog in bosta v nas izničena sleherno poglavarstvo in sleherna oblast in moč.
To se namreč more zgoditi v vsakomer izmed nas in more kot zadnji sovražnik biti uničena smrt: da bo tudi v nas Kristus govoril: Smrt, kje je tvoje želo? Smrt, kje je tvoja zmaga? Že sedaj naj si torej tisto, kar je v nas minljivega, nadene svetost in neminljivost; in umrljivo naj si po uničenju smrti nadene Očetovo neumrljivost, da bo v nas kraljeval Bog in da bomo tako živeli že v dobrinah prerojenja in vstajenja.
