Iz govorov sv. Avguština, škofa (25. govor, 7-8) Verovala je in v veri spočela   Pomislite, vas prosim, kaj pravi naš Gospod Jezus Kristus, ko je stegnil roke proti svojim učencem in rekel: Glejte, to je moja mati in to so moji bratje; in: Kdor spolni voljo mojega Očeta, ki me je poslal, on mi je brat in sestra in mati. Ali ni Devica Marija izpolnila Očetove volje, ko je verovala in po veri spočela, in je bila izbrana, da bi se po njej začelo odrešenje ljudi, in jo je Kristus ustvaril, preden se je v njej učlovečil? Spolnjevala je in še kako spolnjevala Očetovo voljo. Več pomeni, da je bila Kristusova učenka, kot da je bila Kristusova mati. Bolj je bila Kristusova učenka in bolj srečna je bila v tem, kot v svojem materinstvu. Zato je bila srečna, ker je v svojem telesu nosila Učitelja, preden ga je rodila. Le poglejte, če ni res, kar pravim. Ko je Gospod šel mimo in so se množice prerivale za njim, ker je delal čudežna božja dela, je neka žena zaklicala: Blagor telesu, ki te je nosilo! Blagor prsim, ki so te dojile. Kaj je na to odgovoril Gospod? Hotel je, da ne bi iskali blaženosti v telesnosti. Še bolj pa blagor tistim, ki božjo besedo poslušajo in jo ohranijo. Zato blagor Mariji, ker je poslušala božjo besedo in jo ohranila v srcu. Bolj živo je ohranila v duši resnico kot dete v telesu. Kristus je resnica, Kristus je živo telo: kot resnica je Kristus živel v Mariji kot dete v njenem telesu. Več pomeni, kar živi v duši, kakor to, kar nosi telo. Sveta je Marija, blažena je Marija, toda Cerkev je večja kot Devica Marija. Zakaj? Zato, ker je Marija samo del, en del celotnega telesa. Če je del celotnega telesa, je popolno telo več. Glava je Gospod in glava in telo je ves Kristus. Kaj naj rečem? Imamo božjo Glavo, Boga imamo za glavo. Zato pomislite, predragi: tudi vi ste Kristusovi udje, tudi vi ste Kristusovo telo. Le pomislite, kaj ste, ko pravi Gospod: Glejte, moja mati in moji bratje! Kako ste Kristusova mati? Kdor koli posluša in spolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, on mi je brat in sestra in mati. Razumeti moramo, da smo bratje, razumeti, da smo sestre: ena sama je dediščina, in sicer Kristusovo usmiljenje. Čeprav je bil najprej en sam dedič, ni hotel ostati sam. Hotel je, da postanemo tudi mi Očetovi dediči in njegovi sodediči.