Iz govorov sv. Cezarija iz Arlesa, škofa (229. govor, 1-3) Po krstu smo vsi postali božje svetišče   Bratje! Danes po Kristusovi dobroti z veseljem obhajamo rojstni dan tega svetišča. Toda pravo, živo božje svetišče naj bi bili mi sami. Seveda krščanska ljudstva upravičeno obhajajo god svoje matere Cerkve, ki jih je, kot verujemo, skrivnostno rodila. Najprej smo se namreč rodili kot posode božje jeze, a potem nas je krst prerodil za otroke božjega usmiljenja. Po prvem rojstvu smo bili duhovno mrtvi; drugo rojstvo pa je v nas priklicalo pravo življenje. Pred krstom smo bili še pod skrivnostno oblastjo duha teme, s krstom smo pa postali Kristusovo svetišče. Če torej prav preudarimo, da smo odrešeni, bomo dojeli tudi, da smo zdaj pravo in živo božje svetišče. Bog ne stanuje samo v templjih, z rokami narejenih, zidanih iz kamnov in lesa; še veliko raje prebiva v dušah, ustvarjenih po svoji podobi, ki jo je v nas vrezala sama roka božjega umetnika. Tako trdi tudi apostol Pavel: Božji tempelj je svet, in taki ste vi. Ko je prišel Kristus, je izgnal iz naših src hudega duha in v nas pripravil svoje svetišče. Zato si z njegovo pomočjo prizadevajmo, da bi ga čim manj žalili z njega nevrednimi hudimi deli. Vsak greh namreč Kristusa žali. Preden nas je Kristus odkupil, sem rekel, je imel nad nami skrivnostno moč duh teme; potem smo postali božja hiša in sam Bog se je hotel vseliti v nas kot v svoj dom. Če torej želimo z veseljem proslaviti rojstni dan tega svetišča, ne smemo s hudimi deli uničevati živega božjega svetišča. Naj dodam še nekaj, kar bo vsak razumel: kdor pride v cerkev, naj svojo dušo tako pripravi, kakršno bi rad videl cerkev. Želiš imeti svetišče čisto? Ne zamaži svoje duše z grehom! Če ti hočeš, da je božji hram svetal, tudi Bog noče, da je tvoja duša temna, ampak želi, da bi vaša luč tako sijala iz vaših dobrih del, da bodo slavili Očeta, ki je v nebesih. Kakor vstopaš v to cerkev, tako tudi Bog želi vstopiti v tvojo dušo. Saj je obljubil: Prebival bom v njih in bom med njimi hodil.