Približno en teden je že mimo od novega leta. Statistično to pomeni, da je že četrtina novoletnih zaobljub postala preteklost. Do konca januarja, ko (31. 1.) v ZDA praznujejo "Quitters Day", obupa že 64 odstotkov. Do konca leta 81 %. Kje ste pa vi? In česa ste se letos lotili?

Lahko ga označimo kar za frontmana slovenske glasbe sploh. Za predstavnika te zvrsti ljudi pri nas. Pravi, da morda že skozi celo kariero trpi za pomanjkanjem ega. On je Kreslin. Vlado Kreslin.

Tokrat v gostimo nekoga, ki v ozadju skrbi za to, da so oni od spredaj videti bolje. Glasbeni producent Žare Pak ni tipičen frontman. Ker pa z njimi vsakodnevno dela, pa jih gotovo pozna.

Gost tokratne oddaje je godec in godbopisec Jerneja Dirnbek – Dimek. Frontman skupine Mi2. A Dimek ni edini frontman v bendu. Ob boku mu na vseh koncertih stoji Tone Kregar Tonč. Eden izmed redkih bandov z dvema frontmanoma. Kako to deluje v praksi? Kako brzda svoj ego in kaj pomeni, da v bendu vlada demokracija?

Dobrodošli v podkastu Frontman, v katerem negujemo in na novo izprašujemo napihnjene, nerazumljene, ranljive in nastopaške, vizionarske in svojeglave, shizofrene in genialne, egocentrične in samoreflektirane, skratka take in drugačne frontmane oziroma frontžene. Tokrat v goste prihaja primorski Frank Zappa – Goga Sedmak, glava skupine Zmelkoow.

Dobrodošli v podkastu Frontman, v katerem negujemo in na novo izprašujemo napihnjene, nerazumljene, ranljive in nastopaške, vizionarske in svojeglave, shizofrene in genialne, egocentrične in samoreflektirane, skratka take in drugačne frontmane oziroma frontžene. Tokratni izbor bi marsikdo označil za nasprotje nekoga, ki si želi biti v ospredju. Prihaja precej sramežljiva frontžena – Zala Kralj.

Tokratni izbor je z baletnega odra. V podkastu Frontmani gostimo eno najbolj prepoznanih slovenskih balerin Nino Noč. Govori o obsedenosti s svojim delom, ki je nujna sestavina za vrhunski uspeh, o usodnosti poškodb, pa tudi o ljubosumju, ki je v poklicu, kjer o usodi balerin lahko odloča en sam posameznik, še toliko bolj pogosto.

V podkastu Frontman negujemo in na novo izprašujemo napihnjene, nerazumljene, ranljive in nastopaške, vizionarske in svojeglave, shizofrene in genialne, egocentrične in samoreflektirane, take in drugačne frontmane. Velja tudi za ženske, ki jim v našem podkastu pravimo frontžene. Kako je biti ena od njih, celo bolj prepoznavnih, nam pove Manca Trampuš, frontžena skupine Koala Voice.

Dobrodošli v podkastu Frontman, v katerem bomo negovali in na novo izpraševali napihnjene, nerazumljene, ranljive in nastopaške, vizionarske in svojeglave, shizofrene in genialne, egocentrične in samoreflektirane, skratka take in drugačne frontmane. Naš prvi prijatelj podkasta je izbran z zelo dobrim razlogom. Kako začeti iskati svojo indentiteto, če ne s človekom, ki med zgornjimi opisi krmari že vse življenje.

Pri ustvarjanju avdia imamo ves čas omejitve. Najprej finance. Zatem denar. Pa seveda evri. Omejitve so dejstvo. Niso pa vse ovire nepremagljive. Veliko si jih postavljamo tudi sami. Včasih se ukalupljamo brez premisleka, tudi po nepotrebnem. Kaj če težav, realnih in tistih, ki jih ustvarjamo sami, ne bi bilo? Kakšen radio bi ustvarjali, kakšne podkaste ponujali, kakšne formate izumljali? Boris Kokalj debatira s poslušalci.

Vašega najljubšega estradnika ste ravno zalotili pri objavi plačane reklame za eno izmed korporacij, ki jo srečujete na vsakem koraku. Vam je še vedno všeč ali si rečete: "Evo, še ena prodana duša, ki je zamenjala integriteto za hiter zaslužek?"

13. oktobra 2025 ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 100 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev, tonskih mojstrov in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Sem tik pred zaključkom študija, kak izpit in magisterij mi še manjka. Ampak čedalje bolj se sprašujem, ali ta formalni konec sploh potrebujem. Kaj mi bo papir, če pa že vem, kaj bi rad v življenju počel. Ali naj stisnem samo zato, da bom lahko rekel, da sem nekaj končal, ali pa naj čas in energijo raje usmerim v to, kar bi res rad počel v življenju?

13. oktobra 2025 ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 100 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev, tonskih mojstrov in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Smo narod športnikov, radi se pohvalimo s statistikami, ki nas uvrščajmo med najuspešnejše države na svetu po številu olimpijskih kolajn na prebivalca, tudi splošen občutek je, da vsi migamo. Po brezpotjih tečejo atleti v supergah, ki jih ne pokrije napovedana božičnica, v hrib gonijo kolo rogliči in pogačarji v dresih, ki stanejo pol povprečne plače, košarkarska rekreacija je modna revija zadnjih modelov športnih copat. Do katere mere smo res športen narod in od kod naprej je vse samo še poza?

Marsikoga je prejšnjo sredo ponoči pretresla novica o grozljivem atentatu Charlieja Kirka, medtem ko so novice o streljanju na šoli v Koloradu in pokolih v Gazi kar zletele mimo nas. V tokratnih Finomenih se sprašujemo, ali so nam vsebine na družabnih omrežjih zrelativizirale pogled na to, kaj je zares tragično.

Povod za tokratno tekmo - je dober občutek zaradi dobrih rezultatov. Ko navijamo in naši zmagujejo, smo vzhičeni, dobronamerni, držimo skupaj. Zakaj nas navijanje za en tak skupen, čeprav abstrakten cilj, lahko poveže? Zakaj se ob tem počutimo tako, kot se - dobro?

Povprečen dnevni screen time avtorja te oddaje je 4 ure in pol, prejšnji teden sem recimo na družbenih omrežjih preživel 14 ur in pol. Če je že srednje inteligenten 25-letnik z domnevno razvitim prefrontalnim korteksom tak hlapec zaslona, kaj lahko pričakujemo od povprečnega 10-letnika, ki je gumb stran od obljubljene dežele. V Ameriki je, kot smo že povedali v enem letošnjih Finomenov, povprečna dnevna izpostavljenost zaslonu za mladostnike med 8. in 18. letom starosti, pozor: povprečna – 7 ur in pol.

Plaža “alla Lanterna” - Pedočin je edina javna plaža v Evropi, kjer so moški in ženske razdeljeni s fizično pregrado, s tri metre visokim betonskim zidom. Fascinantno je to, da so se ostale plaže take vrste že zdavnaj zaprle, zidovi porušili, v Trstu pa Pedočin ostaja. In to na željo ljudi. Leta 1943 je bil celo izveden lokalni referendum, kjer so prebivalci trdno zavrnili ukinitev ločitve plaže. Kako je tam vzdušje danes?

V delu leta, ko je vidno nekoliko več naše kože, mnogi radi pokažejo kak (nov) tatu. Ali vam je tak okrasek všeč, kdaj je tega preveč (če sploh) in kaj vse imajo ljudje na koži?

Tik pred rojstnim dnem države o razmeroma kontroverzni temi. Veliko se zadnje mesece govori o vojski, povečujemo izdatke za obrambo, v svetu se kuhajo nova krizna žarišča, govorimo že dlje časa tudi o ponovnem obveznem služenju vojaškega roka. Ampak - a bi mladi res bili pripravljeni prijeti za puško in se boriti za državo?

Dejstvo je, da otroci na plaži kričijo. Mlajši so, več jih je, bolj je glasno. Ker jih vi nimate ali pa nimate več, vam gre to na živce. Kako močno? In kaj (lahko) storite?