Družba raste in napreduje tudi zaradi ljudi, ki ji nastavljajo ogledalo. Ravno zaradi teh pronicljivih posameznikov konstruktivne in tehtne kritike ne ostajajo skrite nekje v kotičku, temveč pri prejemnikih sporočila sprožijo tudi proces samorefleksije in ovrednotenje družbenega stanja, v katerem živimo in delujemo, v najbolj idealnih scenarijih pa postanejo tudi katalizator za spremembe. V tej Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, bomo govorili o treh konkretnih žanrih družbenega komentarja: radijska glosa, časopisni vizualni komentar in televizijska satirična oddaja ter kako se ustvarjalci teh lotevajo svojega dela in razumejo svojo umeščenost v družbeno tkivo. Vabljeni k poslušanju. - oblikovalec in prejemnik nagrade Prešernovega sklada Tomato Košir; - radijski sodelavec s Prvega programa, kjer ustvarja oddaje za Dokumentarno-feljtonsko uredništvo, in z Drugega programa, kjer že 25 let piše Zapise iz močvirja, Marko Radmilovič; - glasbenik in tekstopisec Igor Bračič iz dueta Slon in Sadež ter ekipe Kaj dogaja na TV Slovenija; - doc.dr. Jernej Kaluža s Katedre za kulturologijo ljubljanskega FDV-ja; - asist. Robert Bobnič s Katedre za kulturologijo ljubljanskega FDV-ja.

Kakšno besedo imajo prebivalke in prebivalci pri načrtovanju javnega prostora? To vprašanje se odpira tudi pri organizaciji javnega prevoza. Je participacija javnosti pri odločanju nujna in kaj nas učijo primeri iz tujine? Kako javnost hitreje in bolj učinkovito vključevati pri oblikovanju rešitev? V tokratni Intelekti se posvečamo vprašanju, zakaj se ključni prostorski projekti pogosto vodijo brez zgodnje vsebinske razprave, zakaj je komunikacija enosmerna, informativna, ne pa participativna ter zakaj je v procesih odločanja presežek politične interpretacije in premalo strokovnega diskurza. V Intelekti gostimo Aidana Cerarja iz Inštituta za politike prostora in Marjeto Benčina iz društva za sonaraven razvoj Focus. Oddajo pripravlja Miha Žorž

Kako misliti nuklearno dobo in na kakšne načine je izum jedrskega orožja vplival na vojskovanje, diplomacijo, znanost in človekov položaj v svetu

Odkar so Združene države pred 80 leti na Hirošimo in Nagasaki odvrgle atomski bombi, svet ni več isti. Drugačen je zrak, ki ga dihamo in vse od tistega trenutka vsebuje sevanje, drugačna je zemlja, ki je bila deležna sevanja ne le dveh uradno odvrženih bomb, ampak tudi več kot dva tisoč še močnejših bomb, ki so jih velesile poizkusno detonirale v nadaljnjih desetletjih. Spremenile pa so se tudi manj oprijemljive reči: spremenil se je način, kako se odvijajo vojne in diplomacija, spremenil se je način, kako se financira znanost, morda ni isti niti položaj človeka v svetu, ki ima naenkrat zmožnost Zemljo čez noč spremeniti do nerazpoznavnega stanja, v katerem se naše življenje - vsaj v dosedanji obliki - ne bi moglo nadaljevati. Kljub enormnim razsežnostim dejstva, da smo ljudje dejansko ustvarili nekaj tako uničujočega, pa se s tem danes razmeroma malo ukvarjamo. Če je bil prvih nekaj desetletij strah še otipljivo navzoč, kubanska raketna kriza, ki je svet pahnila na sam rob jedrske vojne, pa je dejansko pripeljala do nekaterih obsežnih sporazumov in omejitev oboroževanja, se zdimo danes kar nekako pomirjeni s tem, da ima vsaj 9 držav na svetu atomsko bombo in da je atomsko orožje prav v vsakem trenutku v pripravljenosti za uporabo. Še več, celo opuščanje težko doseženih sporazumov in napovedi testiranja jedrskega orožja, ki se ravnokar dogajajo, nas ne pretresejo zares. V tokratni Intelekti se bomo pogovarjali o tem, zakaj tako težko mislimo atomsko dobo ter kako je atomsko orožje pravzaprav spremenilo naš svet. Gosta v studiu sta znanstveni sodelavec pedagoškega inštituta in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije univerze na Primorskem dr. Igor Bijuklič ter zgodovinar in novinar Dnevnika Gal Krizmanič. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: Ameriško testiranje jedrskega orožja 1. novembra 1951 v Nevadi

Ob dnevu reformacije Slovenci praviloma govorimo predvsem o Primožu Trubarju, Juriju Dalmatinu in Adamu Bohoriču ter njihovemu prispevku k oblikovanju in uveljavljanju našega jezika. In vendar je nastanek protestantizma prinesel tudi druge, za zahodni svet v marsičem morda še bolj daljnosežne spremembe. Znameniti nemški sociolog Max Weber je denimo pred dobrim stoletjem postavil tezo, da je prav protestantska etika s svojimi pozivi k trdemu delu in varčnosti dala močan zagon vzpenjajočemu se kapitalizmu. Čeprav je, kot bomo verjetno videli v današnji oddaji, odnos protestantske cerkve do kapitalizma vse prej kot enoznačen, pa nedvomno lahko rečemo, da je protestantska misel močno vplivala na to, kako je začel moderni posameznik od 16. stoletja naprej gledati na samega sebe in svojo vlogo v svetu. O tem, v čem je protestantska etika tako drugačna od prej prevladujočih pogledov na svet, na kakšen način je vplivala in morda še vpliva na oblikovanje modernega človeka, ter kakšna je njena povezava z vzponom kapitalizma, bomo v tokratni Intelekti govorili z nekdanjim škofom evangeličanske cerkve na Slovenskem Gezo Filom, s kulturnim in literarnim zgodovinarjem dr. Jonatanom Vinklerjem ter z dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom. Gre za ponovitev Intelekte iz leta 2023, oddajo je pripravila Alja Zore,

Ko se geopolitični odnosi krhajo, razmerja moči preoblikujejo in se ne moremo več zanesti na pravila mednarodnega delovanja, bi si razumljivo vsakdo želel, da je kar najbolj neodvisen od drugih. A takšna samozadostnost, če je sploh dosegljiva, ima svoje ceno. Medtem ko ZDA prepovedujejo izvoz čipov na Kitajsko, ji ta vrača s prepovedjo izvoza kritičnih surovin - redkih zemelj. Kaj nam torej zgodbi dveh nujnih sestavnih delov vse sodobne tehnologije lahko povesta o dejanski ceni tehnološke neodvisnosti?

Tokratna Intelekta je nastala na podlagi dveh starejših, a s posodobljenimi podatki. V njej lahko slišite prof. dr. Spomenko Kobe z Inštituta Jožef Stefan, prof. dr. Patricia Bulića s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, dr. Heleno Motoh z znanstvenoraziskovalnega središča Koper, doc. dr. Sašo Istenič Kotar s filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter prof. dr. Andreja Žemvo s fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Čipi – strateška surovina v viharju geopolitike

Redke zemlje med zelenimi tehnologijami in kitajskim monopolom

Javnost težko pride do podatka o izvoru sestavin za določeno zdravilo. Na katerih področjih imata Kitajska in Indija že tako rekoč monopol?

V farmacevtski industriji se vrti veliko denarja – posel je posel. Leta 2023 so tako farmacevtska podjetja in njihovi partnerji na globalni ravni zabeležili več kot 1.600 milijard ameriških dolarjev prihodka. Za primerjavo: to je približno toliko, kot je znašal celoletni bruto domači proizvod Avstralije, Španije ali Mehike. V želji po optimizaciji proizvodnje in maksimiranju dobička farmacevtske družbe zdravil ne proizvajajo več na eni sami lokaciji, ampak svoje priložnosti iščejo na globalnem trgu. Pogosto se zgodi, da zdravilo, preden pride do bolnice ali bolnika v Evropi ali ZDA, prepotuje polovico sveta. Nemška profesorica Ulrike Holzgrabe ocenjuje, da se približno 70 odstotkov aktivnih sestavin proizvede na Kitajskem in v Indiji, približno 25 v Evropi, preostalih 5 odstotkov pa v ZDA.

Kakšno tveganje predstavlja ta izpostavljenost in odvisnost od Kitajske in Indije za največja zahodna farmacevtska podjetja in ne nazadnje tudi za zahodne države same? Ali zato vedno pogosteje prihaja do motenj v preskrbi z zdravili? Kje so največja ozka grla? Kakšno vlogo ima pri tem dobiček? Odgovori v Intelekti. Sodelujejo: prof. dr. Ulrike Holzgrabe (Univerza v Würzburgu), direktor oskrbe Miha Bahar (Lek, Sandoz) in prof. dr. Rok Dreu (Fakulteta za farmacijo v Ljubljani). Foto: BoBo

Ali se v mednarodni politiki 21. stoletja vlade res lahko zanašajo samo še na izsiljevanja in grožnje z uporabo sile – ali pa je druge države vendarle mogoče prepričevati tudi z znanstvenimi in umetnostnimi dosežki ter smelimi idejami?

Četudi še nikoli niste bili v Združenih državah, najbrž dobro veste, kaj bi vam rekli tamkajšnji policisti, če bi vas slučajno prijeli – povedali bi vam, da ste aretirani, da imate pravico molčati in da imate pravico do odvetnika. To veste, ker ste si skozi leta ogledali kopico ameriških filmov in televizijskih serij. Pa veste, kaj bi vam v enakem položaju rekli kitajski, ruski, francoski, nemški ali, zakaj pa ne, slovenski policisti? Ne?

No, če je tako, tedaj lahko rečemo, da so ameriške kriminalke izvrstno opravile svoje delo in vam približale ameriški vsakdanjik, ameriške vrednote, ameriško kulturo. In domnevati je mogoče, da smo Združenim državam, kadar lomastijo po svetovnem odru in kršijo mednarodno pravo, táko ravnanje marsikje po svetu lažje in hitreje pripravljeni spregledati ali ga opravičiti, ker nas v naših vsakdanjih življenjih pač preplavljajo ameriški filmi in glasba, ker občudujemo prebojnost ameriških vesoljskih in digitalnih tehnologij, ker zagrizeno spremljamo športne tekme v tamkajšnjih profesionalnih ligah. Temu politologi in raziskovalci mednarodnih odnosov menda rečejo mehka moč. In Združenim državam je ne primanjkuje. Ali pač?

Zunanja politika druge Trumpove administracije namreč v pomembni meri temelji na grobih grožnjah najstarejšim in najbolj zvestim zaveznicam in tako se postavlja vprašanje, ali filmi in glasba res še lahko amortizirajo tesnobo ob ameriških ozemeljskih pretenzijah po Grenlandiji in Kanadi, ali res še lahko ublažijo ogorčenje ob izsiljevalskih carinah? Pa ne le to; bolj ko se namreč Trumpova administracija – tak je vsaj vtis – požvižga na ugled Združenih držav, bolj ostro se postavlja vprašanje, ali lahko ta trend izkoristijo v poglavitni ameriški tekmici in Kitajsko predstavijo kot tisočletno velesilo, ki ima svetu marsikaj ponuditi – od globoke Konfucijeve filozofske misli prek slastnih mandžurskih cmočkov do osupljivih zmogljivosti futurističnih maglev železnic? In kaj je v takih okoliščinah z mehko močjo drugih akterjev globalne politike od Rusije in Indije do Evropske unije?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo dr. Heleno Motoh z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper ter politologe dr. Danico Fink Hafner, dr. Ano Bojinović Fenko in dr. Jureta Požgana s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Foto kolaž:
- Konfucij (Wikipedija, javna last)
- Michael Jordan na ploetnih v Barceloni leta 1992 (Wikipedija, gapvenezia)
- Panorama Šanghaja (Wikipedija, xiquinhosilva)
- Hamburger (Wikipedija, hongreddotbrewhouse)
- Bob Dylan, Nobelova nagrada za književnost l. 2016 (Wikipedija, Chris Hakkens)
- Tradicionalni mandžurski cmočki »jiaozi« (Wikipedija, Emcc83)
- Bela hiša (Wikipedija, Zach Rudisin)
- Maglev vlak v Šanghaju (Wikipedija, chainwit.)
- Kip svobode v New Yorku (Wikipedija, AskALotI)
- Buzz Aldrin na Luni, 20. julij 1969 (Wikipedija, Neil Armstrong)
- Veliki kitajski zid pri Jinshanlingu (Wikipedija, Jakub Hałun)
- Hollywood, Los Angeles (Wikipedija, Thomas Wolf)
- Mo Yan, Nobelova nagrada za književnost l. 2012 (Wikipedija, Johannes Kolfhaus)
- Prizor z otvoritve poletnih OI v Pekingu l. 2008 (Wikipedija, Tim Hipps)
- Panorama New Yorka (Wikipedija, King of Hearts)
- Promocijski plakat za kitajsko video-igrico Black Myth Wukong (Wikipedija, DatBot)

Ko se gibljemo, smo živi. Gibanje nam daje občutek živosti. In, ko posedemo telo, posedemo tudi možgane in bolj celovit razvoj človeka, mladega še posebej. Nevroznanost potrjuje, da je fizična vadba najboljši način za povečanje števila možganskih celic. In seveda, ne pozabimo na tisti pregovorni – »zdrav duh v zdravem telesu«. Telesna vzgoja – vzgajanje telesa torej, je pomemben gradnik slehernika, žal pa se ji v sodobni družbi stremljenja za dosežki in presežki, posvečamo predvsem premalo celovito, tudi v šolskem sistemu. Zato v tokratni Intelekti prav o tem - v središče postavljamo gibanje. Za debato so z nami gostje: dr. Milan Hosta - profesor športne vzgoje z doktoratom s področja filozofije, natančneje etike športa, delujoč tako v akademskem svetu, kot v praksi z mladimi in trenerji prof. dr. Tanja Kajtna - doktorica psiholoških znanosti z ljubljanske Fakultete za šport, že vrsto let sodeluje s številnimi vrhunskimi športniki, je tudi predsednica Sekcije za psihologijo športa pri Društvu psihologov Slovenije mag. Matic Novak - ustanovitelj projekta Modri junaki in soustanovitelj Inštituta za razvoj potencialov ADHD, kot nekdanji reševalec, vojak in človek z diagnozo ADHD je svojo osebno izkušnjo preoblikoval v poslanstvo, s katerim navdihuje in podpira druge prek delavnic, predavanj in svetovanj

Upravljanje naprav zgolj z mislimi, branje misli ali vsaj razpoloženj, telepatija. Možnosti, ki se odpirajo z možganskimi vmesniki oziroma s čipi, ki lahko dogajanje v naših možganih povežejo z digitalnimi napravami, napovedujejo prihodnost, ki je obenem srhljiva in vznemirljiva.

Če je moral pokojni znanstvenik Stephen Hawking komunicirati z računalnikom s pomočjo mukotrpnega trzanja obrazne mišice, danes narašča število ljudi, katerih misli možganski vmesnik neposredno prevaja v strojno generiran govor ali pa s pomočjo tovrstnih čipov s svojimi mislimi upravljajo pametne naprave in brskajo po spletnih vsebinah. Izredno obetavne možnosti se z uporabo vmesnikov odpirajo pri vrsti nevroloških bolezni, za rehabilitacijo gibanja po nesreči ali možganski kapi, pri uporabi protetičnih udov in še v številnih drugih primerih.
A vmesniki človek-stroj odpirajo še celo paleto drugačnih možnosti, ki z zdravljenjem resnih bolezni nimajo veliko skupnega. V veliki večini primerov tudi ni potrebno, da bi čipe vstavljali v možgane. Pametni tatuji, nalepke, pametne zapestnice, prstani ali konec koncev že dodobra udomačene pametne ure lahko signale našega telesa na različne načine merijo, spremljajo, in, če so tako zasnovane, celo povratno vplivajo nanje. Čeprav je dejansko branje misli, vsaj za zdaj, še povsem zunaj dosega, pa so naša razpoloženja, raven stresa, sproščenosti ali pozornosti že zelo jasno razvidna.
Kakšne možnosti se odpirajo z vmesniki človek-računalnik oziroma človek-stroj, kako pravzaprav se bere in prevaja možganske signale in kakšne nove dileme se tu odpirajo, v današnji Intelekti pojasnjujejo: prof. dr. Aleš Holobar, vodja laboratorija za sistemsko programsko opremo na fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, dr. Tanja Botić in dr. Matej Kramberger, oba prav tako s fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, dr. Ciaran McGeady s Kraljevega koledža v Londonu (Imperial College London) ter prof. dr. Gregor Geršak s fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Evropska unija želi z Aktom o umetni inteligenci spodbuditi zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne človekove pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Nova zakonodaja naj bi v celoti začela veljati prihodnje leto.

Kje je Slovenija na poti regulacije, kaj pomeni za regulacijo iniciativa »Stop-the-Clock«? Kateri sistemi umetne inteligence države že uporabljajo in zakaj bi potrebovali register umetne inteligence? Kako avtomatizacija vpliva na življenja ljudi in ali je visokotehnološki kapitalizem združljiv z demokracijo in varovanjem človekovih pravic?

Odgovore smo iskali v tokratni oddaji Intelekta, kjer so se nam pridružili Jasmina Ploštajner z Inštituta Danes je nov dan, Darja Petric Štrbenk z Ministrstva za digitalno preobrazbo, izr. prof. dr. Ana Sobočan s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani in politolog doc. dr. Blaž Vrečko Ilc s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

V tokratni Intelekti odpiramo občutljivo in vse bolj perečo temo: zakaj vojska vstopa v osnovne šole in se v javnem prostoru predstavlja kot privlačna karierna možnost. Gre za nedolžno predstavitev poklica ali za prikrito obliko militarizacije družbe? Ali otroci, stari komaj 12 ali 13 let, sploh lahko kritično razumejo, kaj pomeni služenje vojski? Ali je šolski prostor še prostor kritičnega mišljenja, dialoga in vzgoje za mir? Z nami bodo filozof Tadej Troha s Filozofskega inštituta ZRC SAZU, sociolog Gorazd Kovačič s Filozofske fakultete in strokovnjak za teorijo vzgoje Robi Kroflič s Filozofske fakultete v Ljubljani. Oddajo pripravlja Miha Žorž.

»Iskreno povem, da me je na začetku naziv influencer malo motil. Zdaj pa sem nanj ponosen,« pravi znani zdravnik in vplivnež David Zupančič. Infektolog iz Kliničnega centra v Ljubljani ima na družbenem omrežju Instagram več kot 40.000 sledilcev oziroma – v jeziku družbenih omrežij – foloverjev. Stavi na oseben pristop, saj pravi, da mora vplivnež v vsako svojo objavo dati nekaj sebe.

Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu. Če nekateri še vedno najraje googlajo, pa drugi že raje uporabljajo ChatGPT. Raziskovalci pa so zaznali še en trend, ki je tako rekoč eksplodiral med pandemijo covida. Zelo je naraslo število tako imenovanih zdravstvenih vplivnežev oziroma zdravstvenih influencerjev. Eksplodiralo pa je tudi število njihovih sledilcev – ljudi, ki informacije o zdravju in boleznih iščejo pri vplivnežih na družbenih omrežjih.

Strokovnjaki opozarjajo, da ima ta trend lahko tako pozitivne kot tudi negativne plati. Več v oddaji Intelekta. Sodelujejo: Raziskovalka in pedagoginja prof. dr. Tanja Kamin (Fakulteta za družbene vede v Ljubljani), filozof in esejist prof. dr. Tomaž Grušovnik (Pedagoška fakulteta v Kopru) in zdravnik vplivnež David Zupančič (@david.zupancic).

Zakaj bodo potrebne spremembe poklicne mature? Bodo prinesle višje standarde znanja študirajočih, bolj pravičen izobraževalni sistem, bo študentov, ki ne dokončajo študija, manj kot zdaj? Ali pa se bo znižala dostopnost terciarnega izobraževanja, povečala nepravičnost v slovenskem šolskem prostoru in znižal standard znanja v gimnazijah? Kako se slovenska izobrazbena struktura ujema s trgom dela in potrebami zaposlovalcev? Se v Sloveniji sploh še splača študirati? Odgovore smo iskali v oddaji Intelekta.

Gosti: dr. Danijela Makovec Radovan, predsednica Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije, dr. Tjaša Redek, profesorica na Fakulteti za ekonomijo Univerze v Ljubljani, dr. Marjan Šimenc, profesor na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in raziskovalec na Pedagoškem inštitutu, in dr. Darko Zupanc, vodja sektorja za raziskave in razvoj na Državnem izpitnem centru.

 

foto: MMC (BoBo/Žiga Živulović ml.)

Danes se o umetni inteligenci govori večinoma kot o revolucionarni tehnologiji, ki bo tako rekoč spremenila svet. Med drugim naj bi nam pomagala reševati tudi posledice podnebnih sprememb in degradacije okolja.

Koliko resnice je v tovrstnih napovedih in kje so pasti njene uporabe? Kje vse se uporablja in kaj se razvija? Bomo z njeno pomočjo lahko dejansko zmanjšali naš ogljični in okoljski odtis ali pa bo njena visoka poraba električne energije temeljni problem le še povečala.
O tem so razmišljali gostje tokratne Intelekte: prof. dr. Sašo Džeroski, vodja odseka za Tehnologije znanja na Institutu "Jožef Stefan"; prof. dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi Gorici in član Podnebnega sveta, posvetovalnega organa vlade; izr. prof. dr. Nataša Atanasova s fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani ter doc. dr. Vida Groznik s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Foto:Pixabay

Športniki, vrhunski športniki, so tretirani kot nekakšen tabernakelj, sveti prostor, posvečen, v katerega polagamo svoje največje upe, najbolj skrita hrepenenja, od njih pričakujemo skorajda odrešenjsko moč, hkrati pa jih tako zlahka iz panteona vržemo ven, v podzemlje, in na tej poti v pekel jih seveda zapustimo ali pa še huje, pospremimo z vsem lastnim neizživetim, frustriranim, destruktivnim. Na kratko – vrhunski športniki so najbolj pripraven poligon za naše projekcije. In v dobi turbo kapitalizma, na prepihu transhumanizma, hiper individualizma, ko poslušamo zgodbe o več deset in sto milijonskih športnih pogodbah, o številnih zlorabah, tudi spolnih, o vse bolj brezkompromisni tekmovalnosti, ki mnogokrat spregleda sotekmovalca kot sočloveka, se v tokratni Intelekti sprašujemo - ali (vrhunske) športnike sploh še postavljamo na piedestal/zaradi česa, katere so vrline in vrednote ter primankljaji/deviacije, ki jih živijo? In mi z njimi. Kot posamezniki in kot družba. Za premišljevanja in debato so se avtorici in voditeljici Intelekte Liani Buršič v radijskem studiu pridružili gostje: - mag. Sara Isaković, olimpijska podprvakinja v plavanju (Peking 2008 - srebrna medalja na 200 m prosto), magistrica performance psihologije (psihologije uspešnega nastopanja). Študirala je na kalifornijski univerzi Berkeley in univerzi San Diego. Je tudi publicirana znanstvenica na področju nevropsihologije, TEDx govorka in avtorica. 17 let že deluje v vodah psihologije in pomaga ljudem pri optimizaciji vsakdanjega delovanja in vrhunskega nastopanja v stresnih situacijah. - - dr. Milan Hosta – znanstveni sodelavec in predavatelj na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem, športni pedagog, filozof, trener življenjskih veščin ter mentor tudi vrhunskim športnikom pri razvoju zavesti, ustanovitelj Sportikus programa in pobudnik razvoja filozofije športa v Sloveniji leta 2001. Član delovne skupine Consciousness Education Collaborative Inquiry pri Galileo Commission in aktivni sodelavec pri Global Consciousness Project 2.0 pri HeartMath Institute. - - docent dr. Uroš Perko - nekdanji vrhunski športni plezalec, na Fakulteti za vede o zdravju doktoriral na temo duševnih motenj v športu, na podlagi tega je nastala še istoimenska knjiga. Študiral je tudi psihoterapijo na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani. Je geštalt psihoterapevt, deluje v Zavodu Mitikas, je avtor večih strokovnih in znanstvenih člankov na temo duševnega zdravja športnikov in različnih zasvojenosti. Na Novi univerzi je nosilec predmeta Psihoterapija v športu.

Kako je mogoče, da pripadniki današnjih izkoriščanih družbenih razredov še niso oblikovali široke družbeno-politične koalicije, ki bi v parlamentih, na delovnih mestih, na spletu in na ulici zastopala njihove interese?

Vsi smo že slišali podatke o grotesknem premoženju najbogatejših, o vrtoglavih milijardah, ki so si jih v zadnjih nekaj desetletjih prigrabili Elon Musk, Jeff Bezos, Mark Zuckerberg in drugi. Hkrati se – in tudi to ni skrivnost – močno povečuje število ljudi, katerih realne plače stagnirajo ali celo nazadujejo, njihova možnost dostopa do služb za nedoločen čas, do stanovanjskega trga, do javnega zdravstva, javnega šolstva, zdrave prehrane in kulturnih dobrin pa postaja vse bolj omejena, vse bolj negotova.

Iz te družbeno-ekonomske stiske, v kateri so se znašli milijoni ponižanih in razžaljenih, je na Zahodu v zadnjem obdobju vzniknilo več precej glasnih, političnih gibanj – v tem smislu lahko govorimo o newyorškem gibanju »Zavzemimo Wall Street«, o rumenih jopičih v Franciji in najbrž tudi o množicah s Trumpovih predvolilnih zborovanj –, a zdi se, da naprezanja takó angažiranih ljudi niso obrodila omembe vrednih sadov. Ekonomska neenakost pač še naprej narašča, prekarizacija in pavperizacija se širita, bogastvo in politična moč najbogatejšega odstotka – ali celo samo najbogatejšega promila – pa rasteta v nebo.

Kako to pojasniti? Kako je mogoče, da pripadniki in pripadnice izkoriščanih družbenih razredov ne zmorejo oblikovati široke družbeno-politične koalicije, ki bi v parlamentih, na delovnih mestih, na spletu in na ulici zastopala njihove interese? Še več: kako je možno, da se računalniški inženirji, delavke v tekstilni industriji, kmetje in umetnice pogosto bolj bojijo drug drugega kakor pa vseh tistih, ki načrtujejo in implementirajo izkoriščevalske politike, ki so nas vse skupaj privedle v očitno zagaten družbeno-ekonomski položaj? Kako je možno, da se centrifugalna moč raznolikih etničnih, religioznih, spolnih in kulturnih identitet izkoriščanih ljudi zdi močnejša od centripetalne moči njihovih skupnih socio-ekonomskih interesov?

Je nemara eden od razlogov ta, da živimo v »post-hladnovojnem« svetu, ki ni le pozabil na idejo razredne solidarnosti, ampak kratko malo ne ve več, kaj je to družbeni razred in kako razredna strukturiranost družbe navsezadnje vpliva na naša življenja? – Če to vsaj malo drži, potem se najbrž velja vprašati, kaj je to družbeni razred, koliko družbenih razredov pravzaprav je in, ne nazadnje, kam se je izgubila politika, ki bi danes gradila na razrednih interesih izkoriščanih? Prav tega smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dva sociologa, dr. Marka Kržana in dr. Jožeta Vogrinca.

Foto: prizor s protesta, ki je v okviru gibanja »Zavzemimo Wall Street« potekal oktobra 2011 na ljubljanskem Kongresnem trgu (Yerpo / Wikipedia)

Še na začetku 20. stoletja naj bi imela centralno banko le ena tretjina svetovnih držav. Danes si države brez institucije, ki bi imela monopol nad tiskanjem denarja, na take in drugačne načine uravnavala količino denarja v obtoku ter, kot bomo videli, počela še marsikaj drugega, verjetno sploh ne moremo predstavljati. Čeprav so centralne banke danes nepogrešljiva institucija vsake države, špekulacije okrog njihove vloge pa so tudi nadvse priljubljena tema v teorijah zarot, pa v resnici le malo vemo o tem, kaj vse dejansko počnejo, kako se je njihova vloga skozi preteklost spreminjala in kako se utegne preoblikovati v današnjem času, ko smo priča velikim ekonomskim in geopolitičnim spremembam, ki so skozi vso zgodovine vplivale tudi na delovanje teh institucij. Prav teh vprašanj se bomo lotili v tokratni Intelekti, in sicer s pomočjo dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka, dr. ekonomske zgodovine Jureta Stojana z Inštituta za strateške rešitve ter ekonomista dr. Urbana Sušnika z NLB Lease&Go. Gre za ponovitev oddaje Intelekta, ki je bila premierno na sporedu Prvega maja 2024.

V britanskem časopisu Guardian so se vprašali, če se je zlata doba turizma končala. Ali je treba zapleteno razmerje med tistimi, ki želijo obiskati najbolj zanimive kraje na svetu, in tistimi, ki v njih živijo, postaviti na novo?

Veliko Slovencev poleti še vedno najbolj vleče na morje, na Jadran, na Hrvaško. To potrjujejo tudi rezultati najnovejše raziskave družbe Valicon. Na Hrvaškem je, ali še bo, poletni dopust preživela kar polovica Slovenk in Slovencev; 8 odstotkov v Italiji, 5 v Grčiji; 21 odstotkov Slovenk in Slovencev bo dopustovalo v Sloveniji. 15 odstotkov prebivalk in prebivalcev pa letos na dopust ne bo odšlo.

V tokratni Intelekti vam v poslušanje in razmislek ponujamo nekaj spominov na dopust, počitnice in potovanja, na taka, kot so bila nekoč. Govorili bomo o turizmu danes, za katerega se zdi, da ga bodo prenatrpanost, draginja, vojne in naravne katastrofe, pokopali. Kakšna pa bo, če sploh, torej prihodnost turizma?

Sodelujejo: analitičarka Ana Jemec Špik (Slovenska turistična organizacija), politologinja prof. dr. Marjetka Rangus (Fakulteta za turizem Univerze v Mariboru), »sanjač slovenskega turizma« Dominik S. Černjak (Turistična zveza Slovenije) in etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka doc. dr. Jasna Fakin Bajec (ZRC SAZU in Fakulteta za Humanistiko Univerze na Primorskem).

V tokratni Intelekti govorimo o mirovnih politikah v času zaostrenih militantnih retorik. Preverjamo, kako in kje so mirovne politike lahko uspešne, kako misliti pacifizem v času, ko se nam pred očmi dogaja genocid in ali lahko mirovne politike uspejo brez pravice in pravičnosti za žrtve konfliktov? In še: kakšna je vloga žensk v mirovnih gibanjih ter s kakšnimi pritiski se soočajo nevladne organizacije, ki zagovarjajo mirovne politike? Kakšno vlogo ima izobraževanje pri dolgoročni vzpostavitvi miru in zakaj je mirovna politika tudi socialna politika? V oddaji gostimo Sonjo Lokar iz Ženskega lobija Slovenije in Iztoka Šorija, direktorja Mirovnega inštituta.

Na svetu je debelih že več kot milijarda ljudi – debel je torej že vsak osmi človek; samo v Sloveniji po oceni NIJZ približno 400.000. Kdo je kriv? Kje tiči razlog? Ali je vzrok v tako imenovanem debelilnem okolju, ki nas sili v nezdrave izbire? Kakšno vlogo imajo pri epidemiji debelosti geni, hormoni, sladke pijače, procesirana hrana, gibalna neaktivnost, sedeč življenjski slog? Ali trend sploh še lahko zaustavimo, ali gre za začaran krog, za spiralo brez konca? O teh vprašanjih v Intelekti razpravljajo pediatrinja dr. Irena Štucin Gantar iz Bolnišnice za otroke s Šentvida pri Stični, mlada raziskovalka Kaja Kranjc, magistrica inženirka prehrane z Biotehniške fakultete v Ljubljani, profesor športne vzgoje dr. Gregor Starc s fakultete za šport in pediater dr. Primož Kotnik z ljubljanske Pediatrične klinike. Gre za ponovitev oddaje Intelekta, ki je bila premierno na sporedu Prvega septembra 2024.