V 108. letu starosti se je pred dnevi poslovila Emilija Soklič, filmska delavka, inženirka in inovatorka elektrotehnike, tudi Badjurova nagrajenka za življenjsko delo. Rodila se je leta 1918 in ko je imela sto let, jo je pred mikrofon povabil Ivan Merljak ter posnel pričujoči pogovor. Leta 2023 je bila Emilija Soklič v središču pozornosti našega 3. programa, Programa Ars Radia Slovenija, saj nam je podarila izjemno dragocenost: trak Rudija Omote s posnetkom zadnjega koncerta Akademskega pevskega zbora iz leta 1941 pred kulturnim molkom. Foto: Rado Likon.

Po izvolitvi nove demokratične slovenske vlade je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bomo Slovenci odločili zapustiti dotedanjo skupno državo Jugoslavijo. Prevladalo je spoznanje, da se moramo na tak korak dobro pripraviti in tudi preveriti, ali sploh imamo dovolj podpore vseh prebivalcev. To smo storili na plebiscitu 23. decembra leta 1990 in izid razglasili dan po božiču, 26. decembra 1990.

Čarobnost božičnega časa tradicionalno pričarajo številne raznobarvne lučke, ki jih ovijemo okrog dreves po domovih in vrtovih. Tudi mesta kar tekmujejo v okrasitvi, a z okrasitvijo parka v Arboretumu v Volčjem potoku se je težko kosati. Sprehod med lučkami smo izkoristili za pogovor o zgodovini in vlogi Arboretuma, ki je naš nacionalni ponos in kulturna dediščina.

Jaslice kot upodobitev Kristusovega rojstva že vrsto generacij spremljajo Slovence in puščajo močan čustven vtis. Simbolni pomen imajo vse figurice, pa tudi urejen prostor okrog Svete družine. Ta daje pečat časa in človeka v njem. Po teološki razlagi jaslice niso spomin na enkratno dejanje Jezusovega rojstva v Betlehemu, marveč simbol nenehnega ponavljanja resničnosti Kristusovega rojstva po vsem svetu in v vseh časih. Zato so jaslice vpete v kulturo posameznega naroda, tudi našega, in imajo močno narodno noto (ponovitev).

Jaslice kot upodobitev Kristusovega rojstva že vrsto generacij spremljajo Slovence in puščajo močan čustven vtis. Simbolni pomen imajo vse figurice, pa tudi urejen prostor okrog Svete družine. Ta daje pečat časa in človeka v njem. Po teološki razlagi jaslice niso spomin na enkratno dejanje Jezusovega rojstva v Betlehemu, marveč simbol nenehnega ponavljanja resničnosti Kristusovega rojstva po vsem svetu in v vseh časih. Zato so jaslice vpete v kulturo posameznega naroda, tudi našega, in imajo močno narodno noto (ponovitev).

Je december čas obdarovanja ali predvsem norenja in nakupovalne evforije? Je res vesel mesec, ali prinaša tudi žalost, osamo in skrbi? (Ponovitev oddaje.)

Sveti Miklavž je bil resnična zgodovinska osebnost; škof, ki je postal svetnik in legenda obdarovanja, zlasti otrok. Običaj je doma v alpskih deželah, zelo je cenjen tudi na naših tleh, na katerih ima skoraj toliko pojavnih oblik, kolikor je pokrajin in krajev. Povsod pa je v ospredju dejanje obdarovanja, ki ima veliko večjo vrednost kot vsebina daru (ponovitev).

V teh temačnih jesenskih dneh ponavljamo oddajo o očem skriti energiji – o elektriki in elektrifikaciji Slovenije. Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica in tako rekoč za vedno pregnala temo z naših domov. Kmalu so z elektiko tudi poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omerežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neslutenih možnosti.

Danes ponavljamo oddajo o prvem slovenskem nemem celovečernem filmu, posnetem in premierno predvajanem leta 1931 v Ljubljani. Za snemanje so se nadušili in zbrali denar navdušeni alpinisti, člani Turistovskega kluba Skala, ki so si pred vojno prizadevali popularizirati gorništvo na Slovenskem. Ker je bil nem, je med projekcijo za glasbeno spremljavo poskrbel orkester, kot je bilo tedaj v navadi. Na 35- milimetrski filmski trak ga je posnel, montiral in režiral vsestranski Janko Ravnik, glasbenik in izkušen fotograf.

Vse se spreminja, čas, prostor in ljudje v njem. Ponavadi sprememb ne zaznavamo, ker so drobne in vsakodnevne. Le ko so burne in prekucniške, si jih zapomnimo. Zaman je pričakovati, da bo vse tako, kot je bilo v naši mladosti. Toda je že vse prav, kot je, čeprav nam ni prav, da tako je. Morda. Vlade padajo, države minevajo, le človek – tak ali drugačen – je večen. Kako je na Tolminskem, smo preverili med T'minci.

Človek že vso svojo zgodovino za prenašanje manjših bremen, na primer pridelkov, uporablja roke in košare. Te so morale biti čim lažje, da je lahko prenašalec nesel več vsebine. In, kdo ve, kdaj so se rodili lahki koši, košare, cajne, jerbasi in drugi izdelki, spleteni iz tankih viter, ki jih danes uvrščamo med kulturno dediščino. Preprosto, lahko, trdno in uporabno, a z veliko veščine. Leto nastanka: 2020.

Začetki šolstva pri nas segajo že v antiko, prve formalne oblike pa so se pojavile v srednjem veku. Tedaj se je začel nezadržen razvoj šolstva; stoletja so ga izvajali v latinščini, pozneje pa v nemščini. Slovenščino so sprva uporabljali le v elementarnih oblikah šolstva, sredi 19. stoletja pa smo dobili prave slovenske ljudske šole in na začetku 20. stoletja tudi gimnazije (ponovitev oddaje).

Ilirske province so bile sicer kratko obdobje francoske zasedbe južnega dela slovenskega ozemlja v okviru osvajalskih načrtov francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja, da bi zasedel Evropo. Čeprav so Francozi v Ilirskih provincah uvajali meščanske novosti, med ljudstvom niso bili priljubljeni. Ljudje so s prekinitvijo povezave Dunaj–Trst izgubili delo, številnim fantom pa so nadeli francosko vojaško suknjo in jih poslali na fronto v Rusijo (ponovitev).

Kontrabant oz. tihotapljenje za lastne potrebe, kakršno je prevladovalo po drugi svetovni vojni na meji z Italijo, so ljudje v maloobmejnem pasu, ki so imeli posebne prepustnice za prečkanje meje, razumeli kot nekaj pozitivnega, saj so si z njim pomagali lajšati pomanjkanje, kakršno je tedaj vladalo pri nas. Tudi avtor oddaje je nekdanji obmejni kontrabantar (ponovitev).

Te dni so gobe po obdobju deževja hitro začele rasti ... Vsakdo katero pozna, vsaj jurčka ali lisičko ... Marsikdo jih nabira, števlni pa se jih še vedno bojijo. Le nekateri pa vedo, da so med njimi tudi zdravilne gobe, ki jim pravijo medicinske, in je njihov učinek mogoče tudi znanstveno dokazati. (Ponovitev.)

Slovenci smo lahko ponosni na že pokojnega patra Simona Ašiča, ki je bil največji slovenski zeliščar, cenjen doma in tudi v tujini. V stiškem cistercijanskem samostano je pripravljal čaje, čajne mešanice in sadne kise, s katermi je pomagal mnogim, ki so iskali naravno pomoč za svoje tegobe. Nedavno so prenovili tudi stiško zeliščno lekarno, ki nadaljuje tradicijo patra Simona Ašiča.

Slovenci smo z vidika jezika privilegiran narod. Težko bi na tako skromnem prostoru, kot je slovenski, našli toliko različnih oblik besed istega pomena ali istih besed različnega pomena, obarvanih lokalno, narečno in ekspresivno kot prav po dolinah, gričih, hribih in planotah naše domovine. Prisluhnili bomo Anici Štrubelj z Vidma na Dobrepolju, ki zbira in ureja knjigo posebnih dobrepolskih besed, fraz in zgodb, da ne bi zašli v pozabo (ponovitev).

Tokratno epizodo oddaje Kdo smo je avtor Ivan Meljak poimenoval V besede zapisan čas Majde Mihalič Tomaštove. V svojih pesmih in prozi Majda Mihalič Tomaštova namreč opisuje težke, pa tudi vesele trenutke življenja v primorski vasi Ocizla od nonotov in non do danes (ponovitev).

Sebastian Kneipp je med Slovenci dobro znan in v prejšnjih generacijah so ga mnogi vzeli nekako za svojega, kakor da bi bil Slovenec, eden izmed nas, čeprav je bil po rodu z Bavarske. Deloval je proti koncu 19.stoletja, ko so bili naši kraji pod Avstro-Ogrsko monarhijo in s svojimi metodami knajpanja, kot danes pravimo, pomagal mnogim ljudem, ki si dragih zdravnikov niso mogli privoščiti. Toda Kneipp je poleg svoje vodne terapije poudarjal še štiri druge stebre svojega nauka, ki naj bi ljudem zagotovili zdravje.

Nova Gorica se ponaša z nazivom mesto vrtnic. A ta je pravzaprav posledica tega, da so vrtnico sprejeli v grb mladega mesta, ki je nastalo po drugi svetovni vojni. Vrtnice so bile na Goriškem že veliko prej in so imele na začetku 20. stoletja tudi komercialen pomen. Danes so bolj v ponos in občudovanje, hkrati pa odkrivamo tudi njihov terapevtski in kulinarični pomen (ponovitev).