Bolezen nosi svojo moč, ki jo lahko razumemo kot entropijo – razkroj, neravnovesje in zmedo v telesu ter duhu bolnika. Zdravilec stopa v stik s tem neravnovesjem in pri tem uporabi lastno moč, da v proces vnese red, ravnotežje in novo informacijo o zdravju. Informacije se vedno pretakajo v smeri, kjer je manj odpora oziroma manj moči. Če je torej bolezen premočna in zdravilec v tistem trenutku ni dovolj utrjen, se energija bolezni prelije vanj. V njem se naseli kot tuja informacija, ki poruši njegovo notranje ravnovesje. To lahko pomeni hipen padec moči – utrujenost, glavobol, potrtost – ali pa se zadeva kopiči počasi, kot neviden usedek, ki sčasoma načne telo in duha zdravilca. Zato je ključna naloga zdravilca, da nenehno neguje svojo notranjo moč, skrbi za čistost svojega prostora in redno obnavlja svojo povezavo z virom energije, iz katere črpa. Iz tega razloga nastajajo naprave, ki omogočajo zdravljenje brez stika z bolnikom.