Kako se v romanih in kratkih zgodbah aktualnega prejemnika Nobelove nagrade za književnost prepletata eksistencialna groza in bivanjski nesmisel na eni strani ter presežna lepota stvarstva in jezika na drugi?

Čeprav z vsega desetimi milijoni prebivalcev Madžarska ni med največjimi državami, je v drugi polovici prejšnjega stoletja vendarle prispevala vsaj štiri nesporne velikane v kanon sodobne svetovne književnosti: Pétra Eszterházyja in Pétra Nádasa ter dva nobelovca, Imreja Kertésza in Lászla Krasznahorkaija. Slednji je seveda aktualni lavreat; decembra lani so mu na slovesnosti v Stockholmu najprestižnejše literarno priznanje na svetu podelili za – kot so Švedi posrečeno zapisali v svoji utemeljitvi – vizionarski opus, ki sredi prizorov oziroma podob apokaliptičnega terorja znova potrjuje moč umetnosti.

A kaj natanko to pomeni? O kakšnih prizorih apokaliptičnega terorja je tu pravzaprav govora? In kje naj bi bil sredi take groze sploh prostor za umetnost, za dokazovanje ali potrjevanje njene presežne moči in lepote? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Marjanco Mihelič, mojstrsko prevajalko iz madžarščine, ki nas je med drugim oskrbela tudi s prevodi vseh treh Krasznahorkaijevih del – to so roman Vojna in vojna (Cankarjeva založba, 2015) pa kratkoprozna zbirka Svet gre naprej (Beletrina, 2020) ter Krasznahorkaijev kultni prvenec, roman Satanov tango (Beletrina, 2023) –, ki jih ta čas lahko prebiramo v slovenščini.

Foto: László Krasznahorkai (Lenke Szilágyi / Wikipedija)

Leta 325 je na pobudo rimskega cesarja Konstantina v maloazijskem mestu potekalo srečanje škofov z vseh koncev imperija, na katerem so potrdili temeljne verske resnice, glede katerih se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo še danes

Pred mesecem dni se je novi papež, Leon XIV., odpravil na svoje prvo potovanje. Obiskal je, kot vemo, Turčijo in Libanon. V tem kontekstu je poromal tudi v Iznik, mesto na azijski strani Marmornega morja, in v družbi svojega carigrajskega kolega, pravoslavnega patriarha Bartolomeja I., molil tam, kjer je pred stoletji stala bazilika sv. Neofita. In zakaj sta najeminentnejša cerkvena dostojanstvenika zahodnega in vzhodnega krščanstva izbrala prav ta kraj za srečanje, za pogovor in molitev?

Odgovor nam, kajpak, ponuja preteklost. Iznik namreč ni bil vselej Iznik; nekoč davno se je ta kraj imenoval Niceja in prav v Niceji je pozno spomladi leta 325 – pred natanko 1700 leti, torej – na pobudo oziroma povabilo tedanjega cesarja, Konstantina Velikega, potekal prvi ekumenski koncil, srečanje več kot 200 škofov z vseh koncev rimskega imperija. Verske resnice pa, ki so jih zborujoči škofje tedaj sprejeli oziroma potrdili, resnice, ki si jih je zgodovina navsezadnje zapomnila kot nicejsko veroizpoved, še danes predstavljajo tisto točko, glede katere se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo. Drugače rečeno: čeprav sta se že leta 1054 rimski in carigrajski škof vzajemno izobčila, sta skoraj tisočletje pozneje njuna naslednika, Leon in Bartolomej, vendarle lahko skupaj molila, kajti tisto, kar ju druži, je pač pomembneje od tistega, kar ju ločuje.

In kaj ju druži? – Prav nicejska veroizpoved, jasno. A kaj natanko je to? Katere so te verske resnice, do katerih so se pred 1700 leti med svojimi deliberacijami dokopali škofje? Zakaj so za kristjane – za vse kristjane – ključnega pomena še danes? Pa tudi: kaj nam dejstvo, da je nicejski koncil potekal na pobudo in pod budnim očesom cesarja Konstantina, pove o pogosto zapletenih odnosih med državo in Cerkvijo, kakor so se oblikovali v kontekstu krščanske ekumene? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, teologa in rusista, dr. Simona Malmenvalla, sicer kustosa v Slovenskem šolskem muzeju ter predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti.

Foto: ikona, ki prikazuje cesarja Konstantina v družbi škofov, ki so se udeležili koncila v Niceji (Wikipedija, javna last)

Najprej so bili sonce, dež, grom in strela, potem je bil ogenj ...

Kmalu so prišli ljudje, ki so ogenj zanetili in sedli okrog njega. Sedeli in modrovali so na prostem, pod milim nebom in v jamah, v katerih je ostalo veliko sledi dima. Ognjišče se je velikokrat razvnelo v požar, kot zgodbe, ki so razplamtevale domišljijo in razvezale jezike, prepletale polifonijo glasov v pletenice dolgih pripovedi. Zgodba ujetega sonca, gorčega ognja in ukradene lune se je nadaljevala. Ker je bilo ljudi strah, so prižgali bakle, zato da bi v temnih nočeh na zemlji zasijala ognjeno topla in srebrno modrikasta mesečina. Potem so gradili domove in vanje prinašali luč in ogenj: z oljenkami, s svečami, petrolejkami. Prišlo je stoletje plinskih svetilk, žarnic, električnega toka, zatem stoletje odvisnosti od električne energije in pojava svetlobnega onesnaževanja. Seveda zgodbe še ni konec ...

Sogovormik: zgodovinar Uroš Dokl, ki je napisal knjigo Kako je bilo, ko še ni bilo elektrike (ilustracije Toni Buršić, Založba Aristej) 

fotografija: Wikimedia Commons

Pisateljico Astrid Lindgren z brezkrajno domišljijo in zaupanjem v dobro, poznamo po njenih večplastnih literarnih likih, ki zasledujejo podobne vrednote, kot jih je gojila sama.

Vedno v stiku z naravo in živalmi, je bila vedno blizu šibkejšim in ranljivejšim. Tako je za svoje bralno občinstvo, ki ga je bilo in ga je še veliko, izbrala otroke. Čeprav ji življenje velikokrat ni prizanašalo – težko je bilo predvsem pomankanja polno obdobje zgodnjega, najstniškega materinstva, ko je sina za nekaj časa oddala v oskrbo drugim ljudem –, je v sebi hranila lepe spomine na srečno otroštvo, zato je do otrok pristopala z globokim razumevanjem do njihove čustvenega in mišljenjskega sveta, predvsem s klasičnim in kanonskim knjižnim opusom, s katerim je prekinila s pokroviteljskim in moralističnim nagovarjanjem otrok …  Ni se menila za konvencije, ki so veljale dotlej. Zaradi posebnega čuta in pronicljive inteligence, sposobnosti spajanja različnih znanj o behaviorizmu in dejanskih opazovanj otroškega vedenja, se je z otroki hitro ujela, hrati pa je komunikacija z njimi potekala na intuitivni ravni. Veliko se je dopisovala tako z mladimi, ki jih je zanimal njen razkošen domišljijski kozmos ali vesolje izkušenj, s katerimi jim je pomagala pri težavah odraščanja, pisali pa so ji tudi starejši ljudje, ki so si včasih obetali prijaznega nasveta, zelo neposredno pa je bila kar nekajkrat naprošena za donacijo denarja … Ohranjena pa je tudi njena obsežna, neprecenljiva korespondenca s sorodniki in prijatelji, raznovrstni dnevniški zapiski, posebno dragoceni so tisti iz časa vojne. Najbolj srečna je bila, ko je lahko pisala. Ne glede na to, da se je rada družila na otoških počitnicah in čas preživljala s prijatelji, da je doma prirejala najrazličnejša srečanja, je od vsega najbolj ljubila samoto. Po več letih od izdaje ene najbolj kredibilnih biografij, ki jo je na osnovi bogatih, raznolikih virov, dokumentarnega in materialnega gradiva, napisal danski biograf Jens Andersen, zdaj njen življenjepis navdihuje tudi slovenske navdušence njene literature. Knjiga Astrid Lindgren, s podnaslovom Zgodba o avtorici Pike Nogavičke, je izšla pri Založbi Mladinska knjiga, prevedla pa jo je Amalija Maček.

Sogovornik: Andrej Ilc, pobudnik prevoda biografije v slovenščino

 

Pier Paolo Pasolini, eden največjih evropskih in italijanskih eruditov, vsestranski sodobni mislec in umetnik – letos je minilo 50 let od njegove smrti – je bil in ostaja v mnogih ozirih nedognana, globoka, človeško in socialno občutljiva, kompleksna in angažirana, strastno nemirna, neskončno kreativna osebnost, še vedno izmikajoča figura za bralce, gledalce in interprete njegovega veličastnega opusa. Še vedno je mogoče odkriti nove drobce iz njegovega zamotanega življenja in jih povezati z manj poznanimi verzi, izreki, kraji bivanja …

Tudi okoliščine njegove smrti, uboja, so še ne povsem pojasnjene. Predano in z zanimanjem se je poglabljal v vse, kar se je dogajalo z antagonistično družbeno realnostjo, italijanskim političnim podtaljem, v tisto, kar je v njej ustvarjalo anomalije in zlo, neofašistične ekscese, v ozadja minulih grozot, z rentgentsko natančnostjo je analiziral dramatične spremembe v italijanski povojni neokapitalistični potrošniški stvarnosti … Pri nas, poleg pesmi iz leta 1946, v katerih je tudi nekaj spominskih referenc na Idrijo, kjer je nekaj časa bival kot otrok, v kratkem pričakujemo prevod njegovega na avtobiografskih elementih temelječega gledališkega dela Bastia de stile. V povezavi s Stilno živaljo, kot delo lahko naslovimo v slovenščini, med drugim prepoznava neznosno retoriko, konformizem levice, ki je najslabši takrat, ko ga podpira tudi desnica. Nedavno je izšla tudi knjiga z naslovom Nogomet po Pasoliniju. Njen avtor Valerio Curcio temeljito in dokumentirano osvetljuje Pasolinija v njegovi pristni in intimni človeškosti, predvsem skozi njegov odnos do nogometa, ki je z intelektualno držo, hkrati odsev njegovega razmerja s svetom. Sicer pa se oddaja osredotoča predvsem na filmsko plat njegove umetniške poti, ki pa je zasnovana tako na dejanskosti, kot v interakciji z njegovimi drugimi ustvarjalnimi sledmi.

gostja: Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, poznavalka Pasolinijevega opusa, predvsem filmskega

V knjigi Nemogoče književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević prepleta elemente zgodovinopisnega, sociološkega, pesniškega in esejističnega diskurza, da bi navsezadnje pozabi otela življenja in delo v slepo pego potisnjenih slovenskih skladateljic

Leta 1936 je slikar, violinist in skladatelj Saša Šantel ustvaril Koncil slovenskih skladateljev, eno najbolj impozantnih in bržčas tudi umetniško dovršenih figuralnih slikarskih del pri nas. Na oljni sliki, ki je sicer nastala na pobudo Filharmonične družbe in Glasbene matice, danes pa si jo lahko ogleda, kdor obišče poslopje ljubljanske Filharmonije in stopi v tamkajšnjo Dvorano Slavka Osterca, je Šantel ovekovečil 37 slovenskih skladateljev – od Jakoba Gallusa do Marija Kogoja, od bratov Ipavec do že omenjenega Slavka Osterca.

Vse lepo in prav, Šantlova slika je gotovo prava paša za oči, a sodobnemu gledalcu oziroma gledalki najbrž le ne bo ušlo, da med skoraj štiridesetimi upodobljenimi skladatelji ni prav nobene skladateljice. To pa je vsaj malo presenetljivo. Četudi je bilo družbeno življenje pred 89 leti še precej bolj androcentrično, kakor je danes, vendarle vemo, da so se ženske celo v najbolj patriarhalnih časih smele poklicno ukvarjati z glasbo. Kje neki so torej na Šantlovem Koncilu slovenske skladateljice?

Prvi odgovor, ki se v tem kontekstu ponuja, gre nekako v tole smer: res je, ženske so sicer smele postati glasbenice – operne pevke, denimo, ali tu in tam celo pianistke – nikakor pa niso smele biti skladateljice. No, drugi, še natančnejši, kompleksnejši in gotovo tudi bolj zagaten odgovor pa slej ko prej najdemo v še sveži knjigi Nemogoče, pod katero se podpisuje pesnica, pisateljica, esejistka, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević. V tem delu, ki se bere kot nekakšen organski hibrid, kot osupljivo brezšiven križanec med poezijo, prozo, zgodovinopisjem in kritično teorijo, namreč Nina Dragičević prepričljivo pokaže, da so med nami seveda vseskozi živele tudi skladateljice, da pa, če si tule zdaj pomagamo s parafrazo udarnega stavka iz njene knjige, nikoli ni bilo mišljeno, da bodo njihova življenja tudi zapisana. Nikoli pač ni bilo mišljeno, da bodo njihove skladbe ali njihova eksistencialna izkustva relevantna za kogarkoli drugega.

Knjiga Nemogoče, ki je izšla pod založniškim okriljem Beletrine, se zato bere kot frontalni spopad s tem »nikoli ni bilo mišljeno«. A kaj lahko pisanje Nine Dragičević, njeno iskanje in obujanje skladateljic, pokopanih pod debelimi plastmi prahu in brezbrižnosti, v resnici naredi za te skladateljice ali njihovo glasbo? In, po drugi strani, kaj lahko ta napor naredi za nas tu in zdaj? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Nino Dragičević.

Foto: Nina Dragičević (SOJ RTV SLO / Adrian Pregelj)

Kot otrok je upodabljal konje, kot fantiča ga je navdušila Snegulčica Walta Disneyja, zvočni, barvni celovečerni animirani film iz leta 1937.

Nepozabni so njegovi stripovski junaki: Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja, tudi njegovi animirani, risani ter propagandi filmi. Združil je humor, pustolovščino ter natančno in dinamično risbo. Njegovi liki so preprosto duhoviti, zviti, modri, lakomni, imajo poseben, živahen izraz. Njegova risarska linija je bila čista in gibka, natančna, nezmotljiva ... V Sloveniji je utemeljil animirani, risani film. Miki Muster se je rodil pred 100 leti, zato v oddaji Kulturni fokus o svojem očetu njegov sin Miklavž Muster in Barbara Savenc, avtorica razstave v Muzeju in in galerijah mesta Ljubljane.

fotografija Foto BOBO

Za oblikovanje moderne slovenske družbe je bilo izjemnega pomena danes večidel pozabljeno delo, ki ga je Jurčič opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je kontinuirano izhajal vsak dan. Josip Jurčič se je v slovenski kolektivni spomin prvenstveno seveda zapisal kot pisatelj, kot avtor Desetega brata, našega prvega romana, pa humoreske o višnjegorski kozlovski sodbi ter zgodovinske povesti o Juriju Kozjaku, janičarju slovenskega rodu. Vsa ta dela so, kot vemo, tudi danes povsem nepogrešljiv del šolskega berila. Pa vendar se zdi, da je Jurčičev prispevek k slovenski kulturni zgodovini celo še večji, kot bi lahko sklepali po odlikovanem mestu, ki ga v slovenskem leposlovnem kanonu sicer zavzema njegova literarna zapuščina. Kot namreč v svoji knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist, ki je na pomlad izšla pri Slovenski matici, prepričljivo dokazuje sociolog in publicist dr. Bernard Nežmah, je bilo za oblikovanje resnično moderne slovenske družbe ključnega pomena delo, ki ga je Josip Jurčič med letoma 1871 in 1881 opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je dolgo vrsto let uspešno izhajal vsak dan. Kako neki je torej Jurčiču uspelo, kar pred tem ni uspelo Janezu Bleiweisu s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki so pač skoraj ves čas svojega obstoja izhajale kot tednik? S kakšnimi vse težavami se je Jurčič pri svojem uredniškem oziroma novinarskem delu soočal? In kako se je, zahvaljujoč prav Slovenskem narodu, navsezadnje spremenilo delovanje našega javnega prostora kot takega? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Bernarda Nežmaha. Pogovor je bil premierno objavljen v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: ilustracija Josipa Jurčiča na naslovnici knjige Neznani Jurčič – magični žurnalist je delo Tomaža Lavriča (Goran Dekleva)

Umetnost je velikokrat odsev sveta, v katerem živimo, poskuša ga razlagati in napovedovati njegove jutrišnje podobe. Včasih težko razumemo oboje, svet in umetnost. V oddaji Kulturni fokus je govora o vsebinah, temah in pojavih vizualne in likovne umetnosti v Črni gori, ki nam včasih odkriva svet v jasnini, drugič pa je prekrita z metaforami in simboli. Približala nam jo bo kustosinja Teodora Nikčević iz Muzeja sodobne umetnosti Črne gore iz Podgorice.

Tako, kot ni nobena umetnostna praksa, črnogorska ali katera druga, stisnjena v zgolj lokalne kontekste, tudi črnogorska ni, čeprav je prav krajina, posejana s posebnimi miti in kulti, verovanji, starimi navadami in vrednotami, zelo navdihujoč in neizčrpen vir sododobnih umetniških interpretacij. Veliko je vzporejanj med aktualnim, kulturnim, družbenim in političnim dogajanjem in preteklo stvarnostjo. Tu so vprašanja dobro in slabo vrednotenih človekovih položajev, pozicij, ki jih skozi čas zavzemajo umetniki ali njihovi motivi. Med njimi so pogosto upodobljene ženske, ki so se morale v preteklosti marsičemu odreči, bile v neenakovrednih položajih z moškimi. Več je premislekov o časih, ki so bili polni upanja, vendar so minili, utvare pa so se na koncu zrušile, podobno kot nekdaj dobro delujoči industrijski centri, na mestu katerih zdaj kraljuje degradirana urbana pokrajina.

Gostja: Teodora Nikčević, Muzej sodobne umetnosti Črne gore

Fotografija: Le Danse, avtor umetniškega dela Srđa Dragović 

(iz kataloga Na liniji pobega – možnim svetovom naproti, Galerija Vžigalica)

Kako se je mlad fant z dolenjskega podeželja sploh lahko seznanil z osrednjimi pisci rimske antike? In kako z Erazmom Rotterdamskim, Martinom Luthrom, Jeanom Calvinom in drugimi idejnimi utemeljitelji reformacije?

Da je Primož Trubar prvi slovenski protestant, avtor prve slovenske knjige in utemeljitelj knjižne slovenščine, so neizpodbitna, temeljna dejstva naše nacionalne zgodovine. A kako je Trubar sploh postal Trubar, velikan, ki ga poznamo iz zgodovinskih oziroma literarnih učbenikov? – Rodil se je, kot vemo, leta 1508 na dolenjskem podeželju, v svet torej, ki je bil precej oddaljen od novih idejnih tokov, ki so ob začetku 16. stoletja pretresali staro celino in tlakovali tisto vijugasto pot, ki je iz srednjega veka zlagoma vodila v modernost. Kje, kdaj, v kakšnih okoliščinah se je potemtakem mladi Primož Trubar seznanil z intelektualnim in verskim vrenjem, ki mu pravimo reformacija?

Literarni zgodovinar dr. Miran Košuta, predstojnik slovenistike na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu, v razpravi, ki jo je letos zgodaj poleti objavil v znanstvenem zborniku Trst v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, prepričljivo dokazuje, da so bila leta, ki jih je mladi Trubar preživel na dvoru tedanjega tržaškega škofa Pietra Bonoma, odločilna za oblikovanje njegovega pogleda na svet, na človeka in njegov odnos z Bogom ter na resnice, razodete v Svetem pismu. To pa pred nas slej ko prej postavlja vprašanje, kdo neki je bil škof Bonomo, v kakšnem odnosu je pravzaprav bil s Trubarjem in kakšne so bile pokrajine duha, ki jih je mlademu fantu z Dolenjske navsezadnje razkril? – Odgovore na ta zagonetna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Košuto.

Foto: Primož Trubar, lesorez iz sredine 19. stoletja (Wikipedija, javna last)

Obstaja več družbeno normiranih in sprejemljivih ter kulturno pogojenih obsmrtnih ritualov, po katerih se gledališče, znotraj katerega je smrt ena izmed pogosto obravnavanih tem, lahko v določeni meri zrcali, vendar njegove posebnosti, zahtevajo tudi svojstvene pristope.

Dr. Petro Pogorevc, ki je za temo uprizarjanja smrti kot izgube – njeni izsledki so objavljeni v obsežni znanstveni izdaji –, poleg gledališke materije, raziskala tudi bližnja historično-antropološka polja, je v najožji srži zanimala performativna praznina. Med drugim se je spraševala, kako zapolniti prostor, ko se zgodi za predstavo nekaj tako nepovratnega, kot je smrt igralke ali igralca v predstavi, ki je na programskem repertoarju, kakšne so prakse in rituali poslavljanja od človeka in gledališke tvarine (in vloge), ki jo je interpretacija umrlega zaznamovala. Avtorica je izhajala iz lastnega soočanja s smrtmi v gledališču in iz preučevanih primerov, ko se je realna izguba spremenila v inovativne pristope ohranjanja gledališkega dela na odru. Pri tem pa ni pozabila, da gledališče sproti vpija tudi konvencije zunanjega, družbenega in kulturnega sveta, v katerem je v zadnjih obdobjih v zahodnih okoliščinah predvsem prihajalo do racionalizacij in sekularizacij v odnosu do smrti, ko so se spremenili oz. opustili obsmrtni rituali, bedenje pri truplu umrlega ... Če je v modernih družbenih okoliščinah smrt pripadla območju tabuja, je prav tako realna smrt v gledališču lahko pojmovana kot eksces ali ekstrem, zato je za to temo (verjetno) tudi malo teoretičnega zanimanja avtorjev s področja gledališča.

fotografija: MGL

 

Dvojnik je lik, ki nam je sicer podoben kot je jajce podobno jajcu, a z nami vendarle ni istoveten. In kot kaže zgodovina umetnosti, se, paradoksalno, dobro znajde v zelo različnih, tudi diametralno si nasprotnih žanrih. Zakaj?

Chaplinov Veliki diktator je, kot vemo, politična satira o fašizmu. Solaris Andreja Tarkovskega je psihološko poglobljena znanstveno-fantastična meditacija o naravi človeških želja in žalovanja. Kagemusha je krvav zgodovinski ep Akire Kurosawe, umeščen v obdobje državljanske vojne, ki je dobro stoletje pretresala deželo vzhajajočega sonca. Stvor je grozljivka Johna Carpenterja o skupini znanstvenikov, ki na Antarktiki med razbitinami nekakšnega vesoljskega plovila odkrijejo neznano življenjsko obliko. Prilagajanje Spikea Joneza pa je postmoderna komedija o umetnikovem ustvarjalnem krču.

Kar vse te, žanrsko očitno sila raznolike filme druži, je, da njihov zaplet poganja motiva dvojnika. Zgodb, ki jih ti filmi pripovedujejo, bi, drugače rečeno, ne bilo, ko bi v njih ne bilo dveh likov, ki sta si sicer podobna kot jajce jajcu, a vendarle nista en in isti lik. Toda: v nekaterih primerih ta dvojnost generira vesele zaplete in brezskrben smeh, v drugih pa tragične zmote ali celo eksistencialno grozo. Kako je to mogoče? Kako je možno, da se en in isti motiv ponuja tako raznorodnim, pravzaprav kar diametralno nasprotnim narativnim izpeljavam?

To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se sprehodili ne le skozi zgodovino filma ampak tudi skozi zgodovino svetovne književnosti, da bi razumeli, zakaj nas dvojniki že tisočletja tako zabavajo kakor plašijo? – Pri tem je bila naša vodnica filozofinja, predavateljica in raziskovalka na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Bara Kolenc, ki se je tej problematiki posvetila v intrigantni razpravi Figura dvojnika : od komedije k psihozi, ki je v začetku letošnjega leta izšla pri Založbi FDV.

Foto: igralca Richarda Mansfielda, ki je zaslovel, ko je igral glavno – dvojno – vlogo v bostonski gledališki uprizoritvi znamenitega gotskega romana Nenavaden primer dr. Jekylla in g. Hydea škotskega pisatelja Roberta Louisa Stevensona, je leta 1895 takole ovekovečil fotograf Henry Van der Weyde (Wikipedija, javna last)

Ustvarjanje avtoric iz dežele vzhajajočega sonca, ki so že pred tisočletjem spisale obsežne romane in psihološko pretanjeno avtobiografsko prozo, predstavlja eno najbolj osupljivih poglavij v zgodovini svetovne književnosti

Na prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice.

Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi vzhajajočega sonca slej ko prej pripada pisateljicam, kot so Fujiwara no Michitsuna no Haha pa Sei Shōnagon ter Murasaki Shikibu.

No, morda najbolj fascinantno pa je, ko govorimo o vrhovih japonske proze iz obdobja heian, da nas ti teksti, čeprav so stari že debelih tisoč let, lahko še vedno nagovarjajo zelo močno, zelo neposredno. Čeprav so njihove avtorice naseljevale svet, ki je tako v smislu materialne kulture kakor družbenih institucij ter prevladujočih vrednot in verjetij, od našega očitno zelo oddaljen, so vendarle pisale tako, da se v mislih, čustvih, vtisih in hotenjih, izraženih v tej prozi, utegnemo sodobni bralci in bralke brez posebnega naprezanja prepoznati, se z njimi identificirati. Vtis je, skratka, kakor da tisočletje nemara le ni tako dolga doba, kot se zdi, in da tudi potovati med oddaljenimi kulturami morda ni tako težko, kot se nam včasih dozdeva.

A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno – kako je ta literatura sploh nastala? Kakšen je bil politični, družbeni in intelektualni okvir, znotraj katerega so Murasaki Shikibu, Sei Shōnagon in druge pisateljice sploh lahko začele ustvarjati? Kaj se je, še drugače rečeno, moralo na Japonskem okoli leta 1000 dogajati, da so v deželi vzhajajočega sonca ženske že takrat dobile domovinsko pravico v polju visoke književnosti, pravico, na katero so morale njihove kolegice v Evropi, denimo, čakati vse tja do 19. če ne kar 20. stoletja? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga.

Foto: upodobitev Murasaki Shikibu, ki piše Zgodbo o Genjiju, je v 17. stoletju ustvaril Tosa Mitsuoki (Wikipedija, javna last)

V pogovoru z Juretom Novakom, direktorjem Cankarjevega doma, preverjamo, kako leto dni po nastopu mandata gleda na položaj, izzive in naloge naše osrednje kulturne institucije

Koncerti klasične in popularne glasbe, likovne razstave in filmske projekcije, gledališke in plesne predstave, pogovori s pisatelji in filozofi pa še in še bi lahko naštevali. Ja, takole – presenetljivo in vznemirljivo, predvsem pa raznoliko – so videti večeri v Cankarjevem domu v Ljubljani. In slovenski odjemalke in odjemalci kulturno-umetnostnih vsebin smo se, priznajmo, od Cankarjevega doma tudi že navadili pričakovati tako pestro ponudbo. A kako natanko ljudem, ki to kulturno vele-institucijo poganjajo zdaj že 43 let, uspeva iz dneva v dan, iz sezone v sezono pripravljati program, ki nam pomaga ostajati v stiku z domačimi in tujimi umetnostnimi presežki? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili gledališkega režiserja, od lanske zgodnje jeseni pa tudi direktorja Cankarjevega doma, Jureta Novaka.

Foto: Jure Novak (Goran Dekleva)

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Bertolt Brecht, ki se je odpovedal svojemu buržoaznemu sloju in se odločil, da bo s svojo vizijo dramatike, pesništva in gledališča podprl boje množic delavskega razreda, je zelo zaznamoval gledališko prakso in teorijo. Vsaka predstava tako lahko postane mikrokozmos prek katerega laže doumemo makrokozmične probleme velikega platna aktualnega sveta. Temačnosti, duhovne pohabljenosti in izprijenosti ali absurdnosti v sodobnih konceptih družb, ki jih je Brecht očitno zaznal v porajanju nemškega nacizma, v stalinistični izdaji komunistične revolucije ali v ameriški obliki ortodoksnega kapitalizma, velikokrat prikaže s kančkom posmehljivosti in ironije. Razumel je radikalna protislovja, zato je menil, da mora biti človek tako radikalen, kot je radikalna dejanskost.
Zato, da bi prekinil z naivno iluzionistično in vzgojno prevaro, kar je sodilo v meščansko tradicijo gledališča, ki ne omogoča kreativnih uporov, se je poslužil t.i. odtujitvenega učinka.
Režiser in dramaturg Matjaž Berger, ki se v gledališki praksi in teoriji veliko posveča prav Brechtu, meni, da je radikalni reformator gledališča tudi eden največjih mojstrov komunikacije s časom, za katerega je zelo pomemben kriterij razrednega boja, dialektika gospoda in hlapca, medtem ko ga npr. Jakob Ribič, tudi izjemen poznavalec Brechta, večkrat označuje kot pravega homo theatralisa, gledališkega človeka, ki je bil hkrati režiser, dramatik, reformator, tudi pesnik in pisatelj. Vseeno pa dodaja, da moramo upoštevati kolektivno udejstvovanje kroga, ki mu je Brecht pripadal, sploh pa dekonstruirati mit o njem, in se odreči ideološkim kategorijam, s katerimi bi ga lahko povezali ...

Fotografija: Borut Peterlin (iz predstave v APT: Življenje in časi Bertolta Brechta) 

 

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Mnogovrstni umetnik, ki se poigrava z oblikami, formami, beži pred njimi – in govori o vlaku, za katerega si želi, da bi odpeljal s tega razčlovečenega sveta, ki mu vladajo Kralji Ubuji in se sprašuje, zakaj ljudje še vedno upoštevamo nepravične zakone vladajočih, brezčutnih, groteksnih figur, ki jih sam ne more več šteti za človeška bitja, vendar se jim zna upirati, z umetnostjo, ironijo, s humorjem ...

Eden izmed najizvirnejših glasov lutkovne in animirane umetnosti – Matija Solce, ki je med drugim tudi doktoriral na Praški gledališki akademiji DAMU, se ne izpostavlja le kot umetnik na odrih, trgih in ulicah širom sveta, ali kot učitelj, akademski profesor, ampak hoče v prve vrste tudi takrat, ko gre za pravičnost in človečnost nasploh, ko gre za obstoj Gaze ... Pravi, da je zlomljen zaradi dogajanja na tem pogorišču, pokopališču človešnosti, zaradi ljudi, otrok in umetnikov, ki so že odšli, odhajajo zdaj, ko stradajo in umirajo ... Zavzema se za umetnost z odgovornostjo do sveta, za kreacijo, ki vpliva na družbo v globalnem smislu in spodkopava politiko kapitalizma ...
Vseeno, čeprav številne nagrade in brezštevilna priznanja zanj niso merilo za umetniško vrednost, umetnika in njegove stvaritve, nazadnje je na letošnjem, 13. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, prejel glavno nagrado za predstavo Harms je kriv! Predstava je premiero doživela prav v dneh začetka ene najhujših, izraelskih agresij na Gazo, ki še traja in traja ...

Fotografija: Lutkovno gledališče Maribor

 

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Evropejci smo, tudi neupravičeno, velikokrat samozavestno zazrti v civilizacijske dosežke slavljenega Zahoda, v nepresežen tehnični razvoj, kulturo, znanost, umetnost; čeprav to, kar štejemo za svojo nedosegljivo prednost, ni od zmeraj čisto naše, ni izumljeno v kulturah naših civilizacijskih predhodnic in ni zrastlo na območjih sedanje Evrope. Veliko od tega, kar se učimo v šolah, uporablja medicina, je vtisnjeno v arhitekturo, je šteto v arabskih številkah ali pisano v kaligrafiji, je prispevek nekdaj obsežnega islamskega sveta, ki se je ekspanzionistično razširil vse do Indije in Kitajske ... O islamski kulturi tokrat njen veliki poznavalec, zgodovinar dr. Dragan Potočnik, sicer izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, ki je o predislamski kulturni tradiciji, islamu, arabskem svetu, preporodih in stikih, zahodnem vmešavanju in drugem napisal vrsto knjig, s tem delom sveta pa je tudi sicer tesno povezan.

Fotografija: Isfahan ali Esfahan, Wikipedia

Mary Beard, ugledna britanska filologinja in zgodovinarka, se v svoji najnovejši knjigi sprašuje, kako so cesarji rokovali z vojaškimi in političnimi institucijami rimske države, da so – ne glede na številne osebne hibe oz. pomanjkljivosti – kar pet stoletij vladali orjaškemu cesarstvu

Kaligula je svojega najljubšega konja, Incitata, menda hotel imenovati za konzula. Neron naj bi, ko je Rim leta 64 n. št. zajel orjaški požar, med opazovanjem ognjene stihije, ki je požirala mesto, raje igral na liro, kakor da bi skušal organizirati protipožarno obrambo. Komod se je, pravijo, rad kratkočasil tako, da je z lokom in puščicami streljal v občinstvo, ki je prišlo v Kolosej gledat gladiatorske boje. Mladi Elagabal je na začetku tretjega stoletja bojda pripravil svečan banket, na katerem je svoje goste na vrhuncu večera zasul s tolikšno količino dehtečih cvetnih lističev, da so se nesrečni povabljenci pod njimi navsezadnje zadušili. Pa še in še bi lahko naštevali. Vtis je, skratka, da so bili rimski cesarji, gledano scela, zdolgočaseni, razvajeni in muhasti psihopati z nepotešljivo slo do nasilja.

In vendar moramo priznati, da so ti isti možje – bojda se jih je na cesarskem prestolu zvrstilo okoli 70, odvisno pač od tega, kako in koga štejemo – precej učinkovito vladali širšemu sredozemskemu bazenu približno pol tisočletja. Od leta 27 pr. n. št., ko je Avgust v svojih rokah zbral dovolj oblastnih funkcij, da o Rimu lahko upravičeno nehamo govoriti kot o republiki, pa do leta 476 po Kristusu, ko je abdiciral Romulus Avgustulus, zadnji cesar zahodne polovice rimskega imperija, so se milijoni rojevali, živeli in umirali v svetu, s katerim so upravljali cesarji.

Čeprav v tem dolgem obdobju ni manjkalo ne državljanskih vojn ne barbarskih vdorov ne verskih preganjanj ne epidemij kužnih bolezni, lahko v grobem rečemo, da je Rim svobodnim ljudem, ki so živeli znotraj njegovih meja, ponujal veliko. Brez posebnih težav je bilo, na primer, mogoče potovati in trgovati od Portugalske do Iraka, od severa Anglije do juga Egipta. Zunanje meje države so bile zavarovane, pravni red dobro utrjen, preskrba s hrano zagotovljena, javna infrastruktura v mestih skrbno vzdrževana in kdor je bil ambiciozen in talentiran, je lahko splezal precej visoko po družbeni lestvici. Eden takih je bil, recimo, Dioklecijan, ki se je rodil v revščino v Dalmaciji, se, zahvaljujoč svojim vojaškim zmožnostim, prebil na položaj konjeniškega poveljnika pod cesarjem Karom, dokler ni navsezadnje – to je bilo leta 285 – še sam sedel na prestol.

Kako je vse to mogoče? Kako je mogoče, da so brutalni norci, o kakršnih s posebnim sladostrastjem poročajo zgodovinski viri, obenem stoletja dolgo vešče upravljali z državo, ki se je raztezala na približno pet milijonih kvadratnih kilometrov? – To je vprašanje, ki v intrigantni knjigi Rimski cesar : vladati starorimskemu svetu – ta je pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina – zaposluje eno najboljših sodobnih poznavalk antičnega sveta, britansko klasično filologinjo in zgodovinarko, Mary Beard. In to je vprašanje, ki je zaposlovalo tudi nas v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili našega dolgoletnega kolega s programa Ars, Mateja Veniera, ki je razpravo Mary Beard prevedel v slovenščino.

Foto: doprsni kip cesarja Avgusta, ki ga hrani Etruščanski muzej v italijanski Volterri (Goran Dekleva)

Kaj – poleg geografskega označevalca – so nam ti ljudje še zapustili? Kakšen jezik so govorili, s kakšnimi gospodarskimi dejavnostmi so se ubadali, kakšna verovanja so gojili in kaj se je z njimi navsezadnje zgodilo?

Poletje gre počasi sicer h koncu, a v tokratnem Kulturnem fokusu smo se vseeno odpravili proti morju, v Istro. Se pa nismo napotili v katerega izmed tamkajšnjih letoviških mestec, ki jih dandanes tako radi obiskujemo, ampak smo odpotovali v preteklost, precej oddaljeno preteklost pravzaprav, saj smo se namenili v Istro, kakršna je bila sredi prvega tisočletja pred našim štetjem. In zakaj smo si izbrali prav v to obdobje? – Ker je to bil čas, ko so tam živeli Histri, ljudstvo, po katerem je polotok dobil svoje današnje ime.

Pa so nam poleg geografskega označevalca ti ljudje zapustili še kaj? Kaj sploh vemo o njih? Kakšen jezik so govorili, s kakšnimi gospodarskimi dejavnostmi so se ubadali, kakšna verovanja so gojili, kaj se je z njimi navsezadnje zgodilo in kje si zdaj lahko ogledamo najbolj zanimive ostaline njihove materialne kulture? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v pogovoru z arheologinjo, predavateljico na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Martino Blečić Kavur, ki je pred nedavnim objavila intrigantno, s slikovnim gradivom bogato opremljeno monografijo Herojska doba Histrov, v kateri je strnila naše današnje védenje o najstarejših znanih prebivalcih Istre.

Foto: delno ohranjena koščena figurica jezdeca na konju, odkrita v eni izmed grobnic v Nezakciju (Herojska doba Histrov)

Pred sto leti se je socialna antropologija odvračala od strastnega zanimanja za izvore človeštva, da ne bi spodbujala rasizma, dandanes mnoge zanima, kdo vse stoji v vrsti njihovih daljnih prednikov. Nekateri menijo, da socialne antropologije ni mogoče opisati z njenim raziskovalnim predmetom, saj pokriva zelo širok spekter na raziskovalnem polju, na katerem se druži tako z biologijo, arheologijo, kot zgodovino, sociologijo in filozofijo. Čeprav so jo pred stoletjem in še prej, zelo zanimale različne kulturne in socialne kategorije, koncepti in fenomeni, prežitki in univerzalije – večinoma pri staroselskih ljudstvih, ki naj bi bila izolirana in malodane v zamrznjenem stanju – , in je pobegnila pred fizično antropologijo, se je potem skesano vračala nazaj, da bi proučila tisto, kar je spregledala in zavrgla. Poleg duhovne kulture, družbenih institucij, materialne in tehnične kulture, vseh plati življenja, vključno z dinamikami razrednega boja, jo v povezavi s človekom zanima tudi preobrazba naravnega okolja, kulturna krajina. Tako od nje izvemo, da sorodstvo ni biološka, ampak kulturna kategorija, narava in kultura pa nista v opoziciji.

 

Gosta: dr. Bojan Baskar, Filozofska fakulteta, avtor knjige Antropologi in zgodovinarji – zadnjih sto let, in dr. Miha Kozorog, avtor spremne besede h knjigi, ZRC SAZU 

Fotografija: z naslovnice knjige, Studia humanitatis