Ko smo se v 19. stoletju Slovenci borili za narodne pravice v kontekstu habsburške monarhije, smo se pogosto navdihovali pri Čehih. Znano telovadno društvo Sokol smo, denimo, ustanovili, sledeč prav češkim zgledom. In Slovenske matice bi bržčas ne bilo, ko bi Čehi že ne imeli Češke matice. Pravzaprav ima tudi gajica, pisava, ki jo danes uporabljamo, svoje najgloblje korenine na Češkem, saj se je Hrvat Ljudevit Gaj, ko je snoval ortografski sistem za zapisovanje južnoslovanskih jezikov, prvenstveno zgledoval pri Čehu Janu Husu in njegovi adaptaciji latinice v zgodnjem 15. stoletju.

Vse to je slovenski in češki kulturni prostor povezovalo in zbliževalo, toliko bolj seveda, ker je tudi kar nekaj Slovencev v tistem obdobju študiralo na znameniti Karlovi univerzi v Pragi. No, te tesne vezi pa so se v 20. stoletju – še zlasti v njegovi drugi polovici – nekoliko zrahljale. Saj drži, da je Plečnik takoj po prvi svetovni vojni vodil prenovo Hradčanov in da si zgodovine slovenskega filma ni mogoče predstavljati brez Františka Čapa in njegove Vesne, a vtis je, da so se po drugi svetovni vojni naši ustvarjalci, naši umetniki za navdih in spodbudo najraje, najpogosteje obračali na zahod ali na jug, spričo česar se je razdalja med našim in češkim kulturnim okoljem v splošnem povečevala.

Da pa se te stare češko-slovenske povezave vendarle ne bi čisto pretrgale, je skrbelo nekaj prizadevnih literarnih prevajalk in prevajalcev, med katerimi je eno ključnih vlog odigral Jaroslav Skrušný, ki nas je oskrbel s prevodi osrednjih čeških povojnih književnikov – od Milana Kundere do Bohumila Hrabala, od Vaclava Havla do Ivana Klime. Je pa treba podčrtati, da je to pravzaprav le polovica njegovega prevajalskega opusa, saj Skrušný zdaj že kakega pol stoletja nadvse vešče, nadvse umetelno prevaja tudi iz francoščine. Zola, Sartre, Camus, Malraux in Stendhal so, če omenimo le nekatere, avtorji, ki jih lahko beremo, zahvaljujoč njegovim prevajalskim naporom, za katere je leta 2011 potem prejel tudi Sovretovo nagrado.

A kako gresta češčina in francoščina, češka in francoska književnost skupaj? Kako ena in kako druga odmevata med slovenskimi bralkami in bralci? Iz katere literarne tradicije, ne nazadnje, raje prevaja? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Jaroslava Skrušnýja.

Foto: Jaroslav Skrušny (Goran Dekleva)