December in januar sta v upodobitvah iz zgodovine umetnosti prikazana kot meseca obdarovanj in gostij, a tudi refleksije časa, pravi umetnostna zgodovinarka dvojna doktorica Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev od pozne antike do renesanse posvetila tudi v magistrski nalogi. Kako so čas dojemali v srednjem veku, smo se z njo pogovarjali ob izteku leta 2021.

Grafični bienale Ljubljana, ki je ob nastanku leta 1955 Ljubljano postavil na svetovni zemljevid, pozneje pa se je dolgo soočal s težavami, pogosto povezujemo s politiko gibanja neuvrščenih. Jugoslavija je veljala za nekakšen most med Zahodom in Vzhodom, likovna umetnost pa je bila v očeh odločevalcev priročen vzvod mehke diplomacije. Med razlogi za uspeh pa sta še odločitev soustanoviteljev Zorana Kržišnika in Božidarja Jakca za grafiko kot bolj prenosljiv in demokratičen medij, ki je bil tedaj v skokovitem razvoju, ter Kržišnikovo spretno mreženje. A to je bilo v veliki meri usmerjeno na Zahod, kar je ob ideji neuvrščenosti kot vmesne poti nekoliko presenetljivo. Da je zgodovina bienala bolj kompleksna, kot si morda mislimo, priča zbornik 70 let Grafičnega bienala Ljubljana, ki sta ga uredila Nevenka Šivavec in Gregor Dražil. Ta je v pogovoru razprl pogled v zgodbo bienala – med drugim tudi v dolgo zgodovino težav, ki so leta 2001 vodile v spremembo pristopa in uvedbo kuratorskega principa.

Ob koncu leta se oziramo, spominjamo, komentiramo. Kaj se je na področju likovne in vizualne umetnosti v Sloveniji dogajalo v letu 2025? Kar nekaj močnih razstav smo dobili prav ob koncu, kot so v Cukrarni Art Vital – 12 let tandema Ulaya in Marine Abramović, v Moderni galeriji Festival (ne)hvaležnosti líbanonsko-ameriškega umetnika Walida Raada, v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pa Valentin Oman, In Memoriam: Križev pot Ukrajina/Bližnji vzhod, ob 90-letnici tega koroškega Slovenca. O velikem projektu Barok v Sloveniji, pa tem, katera slovita fotografska imena so letos privabile naše galerije, in še čem z Majo Kač, umetnostno zgodovinarko, urednico kulture in novinarko v MMC-jevem spletnem uredništvu RTV Slovenija, ki ji je Slovensko društvo likovnih kritikov letos podelilo nagrado za kritiško delovanje v zadnjih treh letih.

Na zavod GO! 2025 smo med drugim naslovili vprašanje, kolikšen del od skupnega proračuna na slovenski strani Evropske prestolnice kulture je bil namenjen prav področju likovne in vizualne umetnosti. Ta, po njihovi oceni, znaša okrog 10 odstotkov. Ključni projekti so bili razstavi Zorana Mušiča, festivala R.o.R in Pixxelpoint ter 20. mednarodni bienale mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja. Ob koncu EPK sta nas za komentar v novogoriškem studiu Radia Slovenija obiskali Rene Rusjan, umetnica, profesorica sodobnih umetniških praks in direktorica programa Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, ter Nataša Kovšca, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka in programska vodja galerije GONG.

Slikar, performer in vsestranski umetnik Yoshio Nakajima ustvarja že sedem desetletij. Pri štirinajstih letih je pobegnil od doma in se v iskanju svojega lastnega umetniškega izraza iz vaškega okolja preselil v velemesto, Tokio. Na začetku ustvarjalne poti sta ga navdihovala dadaizem in takrat sodobna japonska umetniška skupina Gutai. Pozneje se je preselil v Evropo, kjer živi in dela še danes. Navkljub častitljivi starosti, Nakajima ima kar 85 let, je na povabilo Galerije Vžigalica prišel v Ljubljano in svojo retrospektivo Umetnost je vedno naslednja možnost odprl z dolgim in živahnim performansom skupaj z umetnico Chico Fukushima. Pred mikrofon smo poleg umetnika povabili tudi poznavalca Nakajimove umetniške prakse dr. Williama Marottija, profesorja zgodovine na Univerzi Kalifornije v Los Angelesu. Na povabilo oddelka za japonologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je Marotti ob razstavi pripravil tudi predavanje o Nakajimovem ustvarjanju. Nakajima je ustvarjal v obdobju, ki je bilo zaznamovano z umetniškim in političnim vrenjem. Njegovo delo simbolizira takraten izstop umetnikov iz muzejev in galerij ter upor proti konformizmu. Yoshio Nakajima, Ginza, Tokio, Japonska, 2023 © foto Sakae Okatomi / Arhiv družine Nakajima (izrez)

Marina Abramović in Ulay, ikoni performativne umetnosti, sta se spoznala pred 50 leti v Amsterdamu in ugotovila, da imata oba rojstni dan 30. novembra. Bila sta vsak iz svojega družbenopolitičnega okolja – ona iz Jugoslavije, on iz Nemčije. Postala sta ljubimca in umetniški tandem, ki je spreminjal zgodovino. V svojem prvem performansu Relation in Space leta 1976 na bienalu v Benetkah sta gola uprizarjala silovite trke teles. Potem sta nenehno preizkušala svoje telesne in duševne meje, v akcije pa vključevala tudi občinstvo. Iz dveh energij sta se zlivala v tretji jaz, ki se je na koncu tako zgostil, da je razpadel nazaj na dvoje, in po dvanajstih letih sta se na Kitajskem zidu z 90-dnevno hojo naproti ob srečanju simbolično poslovila. Velika razstava v Cukrarni z naslovom Art Vital, ki se odpira prav na rojstni dan obeh umetnikov, se osredinja na njuno skupno pot, in sicer najobsežneje do zdaj, marsikaj je na ogled prvič. Nastala je v sodelovanju s Fundacijo Ulay in Leno Pislak ter arhivom Marine Abramović in Sydney Fishman, kurirata jo umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič in profesorica dunajske akademije likovnih umetnosti Felicitas Thun-Hohenstein. Ob razstavi bodo uprizorili tudi rekonstrukcije nekaterih performansov. Ob tej priložnosti se je za Likovne odmeve z Marino Abramović pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Neža Tuma

Libanonsko-ameriški umetnik Walid Raad se v Moderni galeriji v Ljubljani predstavlja z obsežno razstavo Festival (ne)hvaležnosti. Na ogled so dela, ki jih kontinuirano ustvarja v sklopu treh projektov: The Atlas Group, Skice tega, kar bi lahko zatajil (Scratching on Things I Could Disavow) in Sladke besede: Bejrut (Naročila) (Sweet Talk: Beirut (Commissions)). Razstavo dopolnjujejo tudi dela, ki so nastala posebej za to priložnost. Fotografa, ki se sicer izraža skozi paleto ustvarjalnih praks, v pogovoru predstavlja kustosinja Zdenka Badovinac. Foto: Sanja Rejc

Glavno mesto Francije je te dni v znamenju tedna fotografije in 28. mednarodnega fotografskega sejma Paris Photo. Sejem, ki je bil ustanovljen leta 1997, velja za najpomembnejšo platformo za raziskovanje fotografije in podobe ter spodbujanje dialoga med zgodovinskimi deli in sodobnimi praksami. Z več kot 200 galerijami in 45 založniki Paris Photo ponuja bogat program, razdeljen v pet segmentov. Iz Slovenije se je letos posebne okrogle mize udeležil Dejan Sluga, programski vodja ljubljanske Galerije Photon, ki je tudi nam podrobneje predstavil fotografsko dogajanje v Parizu in pod stekleno streho Velike palače. Foto: Pixabay

Težko bi z opisi zaobjeli ustvarjalca, kot je 82-letni Stane Jagodič. Multimedijski, konceptualni in performativni umetnik, futurist, magični realist, konstruktivist, dadaist. Vse to in morda nič od tega zares. Predvsem že več kot pol stoletja razvija samosvojo vizualno govorico, temelječo na odličnem obvladovanju likovnih izrazil, ki ne potrebuje besedila, da bi jo razumeli. Njegova dela, naj gre za risbe, grafike, fotokolaže, rentgenske kolaže ali skulpture, so hkrati družbeno kritična, satirična in strašljiva, obravnavajo pa anomalije in bizarnosti sodobne družbe, človeško agresijo, tehnologijo, ekologijo. Stanetu Jagodiču so v Mestni galeriji Ljubljana, kjer se je prvič pregledno predstavil leta 1975, v sodelovanju z Galerijo Photon pripravili pregledno razstavo Nemirno oko, kustosa sta Barbara Sterle Vurnik in Dejan Sluga. Foto: Žiga Bratoš

Še pred ogledom razstave Ohlajanje v Galeriji Ravne bi se za vzdušje obiskovalec lahko odpravil nedaleč stran v novo odprti muzej Stara železarna na Ravnah na Koroškem. V teh krajih ima jeklarstvo več kot 400 let zgodovine, ki se na neki način zgosti v temačnem prostoru, polnem velikanskih hidravličnih strojev in trpkega vonja po prekajenem. V njem zdaj vse miruje, v pravem pogonu pa je sosednja proizvodnja. ''Velike in mračne proizvodne hale delujejo na obiskovalca nadrealistično in navdihujoče. Ostri kontrasti svetlobe in teme poudarjajo fotogeničnost industrijskih interierjev, ki spominjajo na prezrte periferne vedute,'' je zapisal kustos Jernej Kožar ob risbah in slikah akademskega slikarja Miha Štruklja, ki je za svoj motiv tokrat izbral SIJ Metal Ravne. Foto: Žiga Bratoš

V Portorožu je na sporedu 28. Festivala slovenskega filma tudi novi celovečerni dokumentarec Damjana Kozoleta. OHO film, pred tem prikazan med drugim že na Sarajevskem filmskem festivalu, je portret skupine OHO in celovito predstavi eno najpomembnejših umetniških gibanj našega prostora, ki je zagovarjalo neideološki, igriv, šaljiv pogled na svet in na človeka v njem. V ospredje je postavljalo odkrivanje poetike življenja in prevpraševalo antropocentrični pogled nanj. Kozole je v film vključil tudi videe in posnetke performansov, ki javnosti dolgo niso bili dostopni. Foto: Posnetek zaslona OHO filma

Andrea Zabric je slikarka, ki živi med Dunajem, Ljubljano in Krasom. Njeni projekti so konceptualno oblikovani in se medsebojno prepletajo. V najnovejši razstavi Le model v prostorih Zavoda 2^32 v Ljubljani je v sklopu dolgometražnega avtorskega projekta predstavila deveto tuto. Tuta v primorskem narečju označuje delovno obleko v enem kosu – prva tuta je bila narejena po merah umetnice same, deveta tuta pa po merah modela, to je bila Tjaša Stanić Gjorgjievski, ki je tuto na otvoritvenem performansu tudi nosila. Poleg nje je nastopil trobentač Nikola Vuković, ki je logiko postavitve, ta pa razkriva notranjo zgradbo projekta, prevedel v slušno izkušnjo. Umetnica je tuto IX posvetila Thei Černigoj, konstruktivistki, ki za seboj ni pustila veliko del. Andreo Zabric vselej zanimajo ravno tiste predstavnice umetniških gibanj, ki v kanonu niso prepoznane. ''Gre za pogosto zanemarjeno obliko sobivanja in ustvarjanja med zakonci (v tem primeru Avgustom Černigojem v času tržaškega konstruktivizma). Piše se premalo kolabiografij.'' Foto: Sara Rman: Dokumentacija projekta tuta IX, 2025, za ''Le Model'', v produkciji Zavoda 2^32.

Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki obeležuje 50-letnico delovanja in ob tej priložnosti so pripravili obsežno, pregledno razstavo Smeri razvoja: Dela iz Zbirke Gorjupove galerije. Predstavljajo bogato zbirko, ki kot najstarejša v muzeju nastaja že vse od leta 1957. V manjši izvedbi je že bila predstavljena v osnovni šoli v Kostanjevici na Krki, številna dela pa so tokrat na ogled prvič. Več v pogovoru z direktorjem galerije Goranom Milovanovičem in kustosinjo Dejo Bečaj. Foto (izrez): Kaja Selko

V Galeriji Equrna v Ljubljani so septembra na ogled postavili razstavo Manirizmi slikarja in fotografa Jona Derganca. Z njo ne oživlja umetnostnozgodovinskega sloga iz 16. stoletja, temveč se z odkrito uporabo umetne inteligence na novo izprašuje o vlogi umetnosti in položaju umetnikov v sodobni družbi. Derganc v svoji praksi največkrat uporablja medij fotografije, ta pa je pogosto v dialogu s slikarskimi načeli. S prepletanjem obeh medijev raziskuje zmožnosti sodobne fotografije, katere zajeme preobrača v novo fotografsko-slikarsko stvarnost. Meni, da je umetno inteligenco v umetnosti treba uporabljati kritično, kar pomeni njeno vnovično iskanje in preseganje njenih omejitev. Foto (izrez): Jon Derganc, Ko se trudiš biti nekaj, kar nisi, 2025, arhivski pigmentni tisk na Hahnemühle FineArt papirju, 60 x 45 cm

Telekom Slovenije je že trideset let glavni pokrovitelj Ljubljanskega filmskega festivala Liffe, več desetletij pa nastaja tudi njihova likovna zbirka. Približno desetino, dobrih sto slik, grafik in skulptur, je kustos Aleksander Bassin izbral za veliko razstavo v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani. To je prva javna predstavitev zbirke, ki sicer obsega dela slovenskih in tudi nekaj tujih umetnikov 20. in 21. stoletja. Slogovno je v njej najopaznejši prelom iz modernizma v postmodernizem, ozira se tudi v informel, žanrsko pa jo predstavljajo s figuraliko, krajino, abstrakcijo in kiparstvom. Ogledamo si lahko grafični triptih skupine Irwin, ki je kustosa posebej navdušil, veduto blejskega jezera Matija Jame, Ptiča v solinah Huiqin Wang, kiparsko postavitev Večerja Mirka Bratuša na jedilni mizi, primere naivne umetnosti, s stropa pa se spušča velika tekstilna skulptura Ete Sadar Breznik. Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma, poudarja, da so se odločili za brezplačen vstop na razstavo, ki so jo podnaslovili Vidni svet brezmejnih povezav. Nekaj skulptur pa si lahko ogledamo kar tam, kjer so zasidrane, na primer vodnjak Jirija Bezlaja na ploščadi Ajdovščina v Ljubljani. Foto: Žiga Bratoš

Akademski slikar Jernej Forbici se rad pošali, da je v Italiji umetnik, v Sloveniji pa kustos in umetniški direktor. Art Stays, ptujski festival sodobne umetnosti, ki ga že dvajset let vodi skupaj z ženo Mariko Vicari, privablja domača in tuja zveneča imena. V tem času pa lahko v KiBeli v Mariboru ujamemo tudi njegovo razstavo z naslovom Prekleta lakota za zlatom. Za Jerneja Forbicija so značilni veliki formati in klasične slikarske tehnike, ki jih popestri z modernističnimi pristopi, motivično pa je zavezan naravi – v nekoliko magičnih prizorih pokrajine lahko subtilno zaslutimo ekološke razmisleke. Kot zapišejo ob razstavi, ''na njegovih prostranih poljih človek ni preprost prebivalec ali ganjen opazovalec, ampak parazit, odgovoren za dramo vsakdanjega življenja''. " Hkrati ''Forbicijeva narava pripoveduje o sodobnem človeku, ki je sposoben najti lepoto v kaosu". Umetnika, ki sicer veliko časa preživi v tujini, smo obiskali na njegovi domačiji v Kidričevem, kjer je tudi galerija FO.VI, v kateri KUD Art Stays organizira razne skupinske in samostojne razstave. Slika (izrez): Zamegljena prihodnost z umetnimi plastičnimi rožami (Blurry Future with fake plastic flowers)

Palestinska kustosinja in pisateljica Rana Anani raziskuje palestinsko umetnostno zgodovino in vizualno umetnost. V svojih delih se posveča temam izgube, izbrisa in arhiviranja ter vlogi umetnosti kot orodja solidarnosti. Zadnji teden avgusta je bila gostja 4. Mednarodne poletne šole, ki so jo skupaj organizirali Moderna galerija (Ljubljana), Muzej afriške umetnosti (Beograd) in Muzej sodobne umetnosti Črne gore (Podgorica). V Ljubljani smo lahko prisluhnili njenemu predavanju Skozi zrcalo Gaze, v katerem preučuje zabrisane meje med orožarsko in zabavno industrijo. Rana Anani med pogovorm v parku Tabor, foto: Urša Rahne, Moderna Galerija

V razstavišču Le stanze dela fotografia na beneškem otoku San Giorgio Maggiore je od aprila na ogled velika razstava ameriškega fotografa Roberta Mapplethorpa, enega najbolj ekstravagantnih in kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Gre za prvo poglavje obsežne italijanske retrospektive, ki bo prihodnje leto predstavila njegova dela še v Milanu in Rimu. Beneški del z naslovom Oblike klasičnega prikazuje 200 del in postavlja v ospredje dialog med sodobno fotografijo in klasicizmom, pri tem pa povezuje plastičnost teles, ki jih je upodobil Mapplethorpe, z antičnimi kiparskimi deli. V sodelovanju z avtorjevo fundacijo iz New Yorka je razstavo zasnoval umetniški direktor galerije Denis Curti, ki je uredil tudi obsežen katalog. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc. Foto: Neva Zajc.

Muzej Lah na Bledu, ki ga bodo odprli prihodnje poletje, je projekt, kot ga v Sloveniji še nismo videli. Zakonca Igor in Mojca Lah sta želela ustvariti prostor za predstavitev svoje obsežne umetniške zbirke iz Fundacije Lah, ki sta jo dopolnjevala tri desetletja. Združuje izjemna imena domače in mednarodne modernistične in sodobne umetniške scene, kot so Anne Imhof, Anselm Kiefer, Ilja in Emilia Kabakov, Zoran Mušič, Neue Slowenische Kunst in drugi. Arhitekturo muzeja so zasnovali v slovitem londonskem biroju David Chipperfield Architects. Svetovno priznani arhitekt David Chipperfield, med drugim Pritzkerjev nagrajenec, s svojo mrežo birojev deluje v več okoljih, poleg Londona jih najdemo še v Berlinu, Milanu, Šanghaju in Santiagu de Compostela. Muzej Lah, galerijski kompleks, ki obsega 5000 kvadratnih metrov neto površine, od tega približno 3500 kvadratnih metrov razstavnih površin, je njihov prvi projekt v tem delu Evrope. Sledi glavnim Chipperfieldovim načelom, kot sta spoštljiv dialog z lokalno arhitekturo in naravo ter energetska učinkovitost. Slika (izrez): © David Chipperfield Architects

''Slikanje je zame nenehno kopanje po sebi,'' pravi slikar Ivo Prančič, ki že od 80. let prejšnjega stoletja razvija ekspresivno slikarsko poetiko. Doda, da so ga vedno zanimali ''neki drugačni prostori, ki so kot uganke''. V galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki je na ogled celovit prikaz njegovega obsežnega opusa z jasnim naslovom Pregledna razstava, kurator je Miha Colner. Foto (izrez): Kaja Selko