Majda Travnik Vode, prejemnica Stritarjeve nagrade za literarno kritiko leta 2025, je kritiško dejavna že tri desetletja, in tudi onstran kritiškega dela velika zagovornica knjig in branja. Njeno branje obravnavanih knjižnih del zaznamujejo izredna poglobljenost, natančnost in širina; knjige vedno razumeva kontekstualno, v okviru avtorjevega opusa, vrstno, zvrstno ali motivno in tematsko sorodnih del. Kako sama razume literarno kritiko? Je vrednotenje literarnih del imanenten del kritiškega branja ali ne? Kakšna literarna dela jo pritegnejo in kaj je največ, kar ji literarno delo lahko da?

Leto 2025 je bilo slavnostno za eno naših najpomembnejših založb, Cankarjevo založbo, saj je v tem letu zaznamovala 80 let svojega delovanja. Založba, ki je bila nekoč ena od treh naših največjih založb, od leta 2004 deluje kot del Skupine Mladinska knjiga. V osmih desetletjih je bilo pod njenim okriljem natisnjenih več kot 28 milijonov izvodov knjig, samo v zadnjih 30 letih so izdali več kot 2000 naslovov, med katerimi so bili številni nagrajeni. Verjetno v Sloveniji ni bralca knjig, ki ne bi v rokah držal kakšne izmed knjig Cankarjeve založbe, pa naj bo iz zbirk Sto romanov, S poti, Nobelovci ali XX. stoletje, iz katere je izšla zbirka Moderni klasiki. Tu so še številni leksikoni, kuharice, Zakladi Slovenije in od nedavnega Bralna znamenja, prva zbirka pri nas, ki se sistematično posveča vprašanjem založništva in knjigotrštva. Gostimo urednika za leposlovje pri Cankarjevi založbi: izrednega prof. dr. Andreja Blatnika in Saša Puljarevića.

Novoletno Literarno matinejo posvečamo tistim izvirnim slovenskim leposlovnim govoricam, ki so bile v iztekajočem se letu kot prejemnice priznanj ali nagrad pri nas posebej izpostavljene. Izbrali smo odlomke, v katerih so zaživele v polnokrvni obliki bodisi v interpretaciji avtorice, avtorja oziroma profesionalnega bralca bodisi v interpretaciji dramskih igralk v oddajah, ki so nastale v sodelovanju Uredništva za kulturo in Uredništva igranega programa 3. programa Radia slovenija, programa Ars.

Slovenski bralci dolgo nismo imeli dostopa do neposrednih slovenskih prevodov del litovskih leposlovnih ustvarjalcev, še manj do del latvijskih pisateljev in pisateljic. Bližnja srečevanja z ustvarjalnostjo v teh jezikih so nam omogočili posredni prevodi, literarni festivali in srečanja. Prvi, ki je začel litovsko leposlovje neposredno prevajati v slovenščino, je bil Klemen Pisk, sicer tudi pisatelj, pesnik in glasbenik. Kot literarni prevajalec deluje od sredine 90. let. Največ prevaja iz poljščine in litovščine, v zadnjem času pa tudi iz latvijščine, češčine in finščine. Doslej je prevedel okoli 70 knjig. Septembra 2021 je v Vilni prejel nagrado sv. Hieronima za prevajanje litovskih knjig v slovenščino – nagrado podeljujeta Ministrstvo za kulturo Republike Litve in Združenje litovskih književnih prevajalcev. Leta 2024 je na festivalu Lirikonfest v Velenju prejel nagrado Lirikonov zlát za prevode iz litovščine in finščine. S Kleménom Piskom razmišljamo o litovski in latvijski književnosti. Kaj ga je pritegnilo k njima? Ali Slovenci litovsko in latvijsko literaturo oz. kulturo dojemamo kot »baltski« ali razločujemo specifike vsake države? Kako sta se obe književnosti razvijali v času sovjetskega obdobja, kako navzoče so v njima teme postsovjetske travme? In, sploh ne nazadnje: kako sorodni oziroma različni sta si, je sploh upravičeno, da ju omenjamo hkrati?

Idea Vilariño, ključna ustvarjalka sodobne urugvajske in latinskoameriške poezije sploh, se je znala odtenkom ljubezni približati z izbrano, natančno, ritmično, utišano govorico, ki je obenem nabita s strastjo, neizprosno iskrena in človeška. Njeno knjigo Ljubezenske pesmi, ki domala 70 let po prvem izidu preseneča s svojo vznemirljivostjo in silovitostjo, je poslovenila Barbara Pregelj, s spremno besedo in opombami Francisca Tomsicha jo je izdala založba Malinc.

Letošnji prejemnik nagrade Nede Pagon za knjižnega urednika ali urednico je pesnik, prevajalec, aktivist in urednik Brane Mozetič. Nagrado Nede Pagon razpisujejo pri založbi Studia humanitatis; kot je v utemeljitvi med drugim zapisala komisija, je Brane Mozetič eden najvidnejših slovenskih urednikov izvirne in prevodne knjižne produkcije. Nagrado je prejel za drzen, dosleden in prepoznaven uredniški opus. Z njim, tako komisija, »skrbi za tisto literaturo, ki nastane, ko jezik trči ob meje in kjer literatura še vedno pomeni upor in pogum, pa intimo in javnost v enem«. Brane Mozetič je vztrajno in premišljeno oblikoval zatočišče za manjšinske in marginalizirane glasove, za poezijo, ki ni prilagojena, in za misel, ki ni udomačena. Ob tem je Mozetič eden največjih mednarodnih promotorjev slovenske literature in neutrudni organizator: koordinira literarne festivale, prevajalske delavnice, gostovanja slovenskih avtorjev v tujini, literarne večere, ureja antologije za tuje trge in vrsto let soustvarja enega najstarejših LGBT filmskih festivalov na svetu. Vse to po besedah komisije počne tiho, natančno in z izjemnim občutkom za literarno vrednost, ki ni nikoli ločena od človeškega konteksta.

Julija Potrč Šavli je uveljavljena književna prevajalka iz finščine in angleščine, v zadnjih letih pa jo vse bolj spoznavamo tudi prek njenih prevodov estonskega leposlovja. Je edina slovenska prevajalka leposlovja s tega govornega območja, v nekaj letih pa je slovenskim bralcem, tudi najmlajšim, omogočila branje priljubljenih vrhunskih sodobnih del estonske književnosti. Med njimi je tudi knjiga kratkih pripovedi Urmasa Vadija Duša ob cesti, za katero je Julija Potrč Šavli letos prejela Sovretovo nagrado. Prav ob tej knjigi smo z njo lani razmišljali o posebnostih estonskega jezika, o sodobni estonski književnosti ter, seveda, o Urmasu Vadiju in njegovem ustvarjanju. Ponovitev.

Roman Zgolj detajl, ki je med slovenske bralce prišel v prevodu Barbare Skubic in pod okriljem založbe UMco, je eno najbolj pretresljivih in hkrati zadržanih sodobnih pripovednih del. Avtorica, palestinska pisateljica Adania Shibli, v njem z minimalističnim jezikom, opazovalskim, domala dokumentarnim tonom brez čustvenih razlag in komentarjev pripoveduje o tragični zgodovini in sedanjosti palestinskega ljudstva. Njena pripoved o nasilju, spominu, nevidnosti in brezglasju ob drugih zastavlja tudi vprašanje, kako govoriti o krivicah, kdo sploh naj o njih govori in kako naj jih izreka umetnost. Knjiga je sprožila burne odzive javnosti – nam najbolj poznani je verjetno dogodek na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2023, ko so organizatorji dogodka zaradi eskalacije spopadov na Bližnjem vzhodu odpovedali slavnostno podelitev nagrade Adaniji Shibli. O romanu Zgolj detajl in vprašanjih, ki jih odpira, ter o poetiki Adanie Shibli razmišljamo z Barbaro Skubic, ki je bila za slovenski prevod romana nominirana za Sovretovo nagrado.

Tokrat vstopamo v drobne, srhljivo žive pripovedne svetove argentinske avtorice Samante Schweblin. Njena zbirka Sedem praznih hiš, ki je v prevodu Marjete Drobnič izšla pri založbi Mladinska knjiga, nas popelje v na videz običajne domove vsakdanjih ljudi – a za tem prikazom bralec kmalu zazna strah, osamljenost, praznino, napetost in nelagodje, ki se selijo tudi vanj. Samanta Schweblin s svojo nagrajeno knjigo opozarja na krhkost urejenosti, okoli katere gradimo svoja življenja. Gostimo Marjeto Drobnič.

V Sloveniji imamo kar nekaj priložnosti, da se naučimo kreativnega oziroma ustvarjalnega pisanja – z njim se lahko seznanimo prek učbenikov, v različnih delavnicah ali tečajih, poučuje se tudi v bolj institucionalnih okoljih, na fakultetah in univerzah, tudi na univerzi za tretje življenjsko okolje. Toda o čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o ustvarjalnem pisanju? Zakaj bi ga, kot predmet ali program, načrtno razvijali v visokošolskem študiju? Kakšne so družbene potrebe po diplomantih tovrstnega študija oziroma kakšna je njihova zaposljivost? O teh in drugih vprašanjih razmišljamo z dr. Andrejem Blatnikom, visokošolskim predavateljem, pisateljem in avtorjem enega najuspešnejših učbenikov pisanja kratke zgodbe pri nas; z večkrat nagrajeno pisateljico Anjo Mugerli, prvo in edino diplomantko praktično teoretičnega študijskega programa 2. stopnje na Univerzi na Primorskem, poimenovan Uprizoritvene študije in kreativno pisanje; ter s pisateljico in antropologinjo, etnologinjo doc. dr. Ano Svetel.

S filmom Minuta za umor režiserja Janeta Kavčiča se danes ob 18:00h v Kinoteki v Ljubljani začenja Krimifest, festival, posvečen kriminalki, verjetno najbolj priljubljenemu literarnemu žanru pri nas in širše. Dogodek soorganizirata zavod Za dobro branje in Vodnikova domačija skupaj s številnimi partnerji. Krimifest se bo odvijal danes ter med 6. in 9. novembrom na številnih prizoriščih v Ljubljani, ljubiteljem kriminalnega žanra pa bo ponudil predavanja, okrogle mize, pogovore z avtorji in teoretiki, pa tudi krimi-kviz in zaključno zabavo. Podeljeni bosta nagradi za najboljši slovenski kriminalni roman in najboljšo kratko kriminalno zgodbo. Po besedah dr. Maše Jelušič, programske vodje in pobudnice festivala, je eden izmed namenov festivala tudi "oblikovati prireditev, ki bi presegla literarne okvire in bi združila bralce, avtorje in avtorice ter strokovnjake v neke vrste skupnost." O tem in o drugih ciljih festivala, pa tudi o kriminalki kot literarnem žanru razmišljamo z dr. Mašo Jelušič, z literarno kritičarko, uredniko in prevajalko Ano Geršak ter z izredno profesorico na Inštitutu za kriminologijo dr. Mojco Plesničar.

S filmom Minuta za umor režiserja Janeta Kavčiča se danes ob 18:00h v Kinoteki v Ljubljani začenja Krimifest, festival, posvečen kriminalki, verjetno najbolj priljubljenemu literarnemu žanru pri nas in širše. Dogodek soorganizirata zavod Za dobro branje in Vodnikova domačija skupaj s številnimi partnerji. Krimifest se bo odvijal danes ter med 6. in 9. novembrom na številnih prizoriščih v Ljubljani, ljubiteljem kriminalnega žanra pa bo ponudil predavanja, okrogle mize, pogovore z avtorji in teoretiki, pa tudi krimi-kviz in zaključno zabavo. Podeljeni bosta nagradi za najboljši slovenski kriminalni roman in najboljšo kratko kriminalno zgodbo. Po besedah dr. Maše Jelušič, programske vodje in pobudnice festivala, je eden izmed namenov festivala tudi "oblikovati prireditev, ki bi presegla literarne okvire in bi združila bralce, avtorje in avtorice ter strokovnjake v neke vrste skupnost." O tem in o drugih ciljih festivala, pa tudi o kriminalki kot literarnem žanru razmišljamo z dr. Mašo Jelušič, z literarno kritičarko, uredniko in prevajalko Ano Geršak ter z izredno profesorico na Inštitutu za kriminologijo dr. Mojco Plesničar.

Revija Bukla, brezplačna revija o dobrih knjigah, je nedavno praznovala svojih dvajset let. Izhaja pri založbi UMco, ki letos prav tako obhaja pomemben jubilej, namreč 25 let delovanja. Do danes je pod okriljem UMca izšlo prek 500 knjižnih naslovov, prek 200 številk revije Premiera in 188 številk revije Bukla. Za dve desetletji uspešnega življenja brezplačnika, za to, da se slovenski bralci še lahko znajdemo v poplavi novih knjižnih naslovov sta zaslužna urednika in založnika mag. Renate Rugelj in dr. Samo Rugelj, ki je tudi sam avtor. Z njima razmišljamo o življenju in programskih smernicah založbe UMco ter revije Bukla, pa tudi o karakteristikah našega založniškega in knjigotrškega prostora nekoč in danes.

Letošnji prejemnik Nobelove nagrade za književnost je že razkrit, to je madžarski pisatelj László Krasznahorkai. A kako je bilo nekoč, kako se je skozi leta spreminjalo razumevanje Nobelove oporoke in s tem meril za izbiro nagrajenca, kaj vse je pogojevalo izbire nagrajencev pa tudi o tem, kako in koliko se je odbor Švedske akademije za literarne nagrade pri izbiranju uspeval izogniti politizaciji nagrade. V luči nedavne razglasitve letošnjih nobelovcev vas vabimo k poslušanju pogovora z dr. Nado Grošelj, ki je v oddaji, pred petimi leti, skušala odgovoriti prav na ta vprašanja.

10 let po izidu izvirnika smo končno dobili tudi slovenski prevod romana Poletje, ko sem se naučila leteti mednarodno uveljavljene srbske pisateljice Jasminke Petrović. V prevodu Klarise Jovanović in s spremno besedo Saša Puljarevića je izšel pri založbi Malinc, kar pomeni tudi, da je besedilo oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo. Delo Poletje, ko sem se naučila leteti običajno nosi oznako mladinski roman, a bi ga lahko označili za transgeneracijsko besedilo, ki bo s humorjem, subtilno obravnavo težkih tem, odličnim prikazom kompleksnih likov in njihovih usod, ter, ne nazadnje, z zanimivo zgodbo in mojstrsko ubeseditvijo, nagovorilo zelo različne generacije bralcev. Več pa s Sašem Puljarevićem, avtorjem spremnega besedila k slovenskemu prevodu romana.

Pesnik, pisatelj in filmski režiser Franco Arminio je eden izmed najbolj priljubljenih in plodovitih sodobnih italijanskih ustvarjalcev. Objavljati je začel sredi osemdesetih let minulega stoletja, v slovenščino pa imamo prevedeni dve njegovi knjigi. Zbirko avtorjevih liričnih miniaturk Razglednice od mrtvih je prevedla Jolka Milič, izšla pa je leta 2015 pri Kulturnoumetniškem društvu Apokalipsa. Knjigo Prepusti pot drevesom, za katero njena prevajalka Kristina Jurkovič pravi, da »je destilat avtorjeve obsežne pesniške produkcije,« pa je v zbirki Nova lirika leta 2024 izdala založba Mladinska knjiga. Arminiovo poezijo določa južna Italija – njena pokrajina, njeni prebivalci, majhne, opustele vasi, določa pa jo tudi minljivost, ki je nenehno zaledje avtorjeve pesniške govorice. Poetiko Franca Arminia predstavljamo s Kristino Jurkovič.

Elizabeth Hardwick še danes, slabi dve desetletji po svoji smrti, velja za eno najbolj eminentnih ameriških literarnih kritičark in esejistk. Čeprav je njen leposlovni opus manj obsežen, ga številni profesionalni bralci po kakovosti postavljajo ob bok njenemu publicističnemu in esejističnemu delu, pri tem pa izpostavljajo njeno izjemno eruducijo, slogovno mojstrstvo, lucidnost, samosvojost. V slovenščini jo lahko spoznavamo s knjigo Nespečne noči, ki je v prevodu Pie Prezelj izšla pri založbi LUD Šerpa. Knjigo nekateri uvrščajo med romane, drugi med avtobiografske leposlovne pripovedi, tretji med avtofikcijo. Tudi o tem razmišljamo s prevajalko Pio Prezelj. Še bolj pa o tem, zakaj je to delo stilistična mojstrovina, kaj ga ob odsotnosti jasne zgodbene linije veže v močno celoto in o tem, kakšno mesto zavzemajo Nespečne noči v kontekstu sodobne ameriške književnosti.

Pesnik in prevajalec Peter Semolič je od leta 1991, ko je izšel njegov knjižni prvenec, pesniška zbirka Tamariša, ustvaril bogat in prepoznaven pesniški opus, ki trenutno obsega že šestnajst knjig. Doslej zadnja med njimi, Žalostinke za okroglo zemljo, je izšla leta 2024 pri Literarno-umetniškem društvu Literatura in avtorju letos prinesla nominacijo za Veronikino nagrado. Žalostinke za okroglo zemljo se zdijo spet nekoliko osebnejše Semoličevo delo, ki ga zaznamuje zanimiva dvojnost: po eni strani gre za slogovno in tematsko zelo enotno, koherentno knjigo, ki pa je hkrati tudi knjiga zelo raznolikih, številnih perspektiv, referenc, nenavadnih obratov in zarez.

V nedeljo, 21. 9. obeležujemo svetovni dan Alzheimerjeve bolezni; ta poleg bolnika močno prizadene tudi njegove bližnje; k osveščanju številnih vidikov te bolezni veliko prispeva knjiga Kje so moji ključi s podnaslovom O življenju z demenco. Izdala jo je založba Mladinska knjiga, povezuje literaturo in medicino, v njej je objavljenih 63 kratkih zgodb 27 avtorjev, spremljajo pa jih strokovni komentarji psihiatrinje dr. Zdenke Čebašek Travnik. Pri zbiranju in urejanju zgodb pa sta poleg nje sodelovala še komunikatorica znanosti dr. Saša Novak in Edo Krnič. Zgodbe so pisane iz vidika različnih oseb – bolnikov, svojcev, oskrbovalcev in množice drugih v njihovi okolici; in prikazujejo posamezne, pogosto tudi zagatne prizore: pozabljanje, spremembe vedenja in razpoloženja, sumničavost, izgubljanje identitete.

Istra je s svojimi čari osvojila številne Slovence. Pisatelja in prevajalca Jurija Hudolina celo do te mere, da je bivanje v Ljubljani zamenjal za življenje v severnem delu hrvaške Istre, v zaselku Grupije. Ob abrahamu si je poklonil posebno darilo, in sicer 250 kilometrov poti do Pulja in nazaj do Grupij; poti ni izbiral naključno, temveč se je ustavljal v krajih, kjer je preživel otroštvo in mladost. Na določanje trase pa je vplivalo še nekaj: Hudolin se je namreč odločil del svoje poti nameniti raziskovanju pristne istrske kulinarike. Na podlagi tega doživetja je nato nastala knjiga Ti pa kar greš v bitko za pomlad. Pešibus po Istri. Delo, ki ima kataloško oznako potopis, avtor označuje za roman. Ne glede na zvrstno oznako pa gre za knjigo, v kateri bo užival vsak ljubitelj hoje, kulinarike, Istre ali pa zgolj dobre pripovedi. Izšla je pri založbi Umco.