Črt Škodlar se je rodil 1934 v Ljubljani, kjer se je tudi šolal, od leta 1949 je deloval v Mestnem lutkovnem gledališču (današnjem Lutkovnem gledališču Ljubljana) sprva kot animator, pozneje pa kot režiser. Leta 1955 je bil animator pri Zvezdici Zaspanki Franeta Milčinskega - Ježka v režiji Jožeta Pengova in likovni zasnovi Mare Kralj. Izjemno priljubljena predstava je prišla leta 1965 na Škodlarjevo pobudo tudi na filmsko platno. To je bil prvi barvni slovenski celovečerni film z lutkami. Leta 1962 je prevzel vodstvo lutkovnega oddelka na ljubljanski televiziji, kjer je bil tudi scenograf in režiser. Režiral je tudi eksperimentalna animirana filma Jutro, jezero in večer v Annecyju (1965) ter Sintetičen humor (1967), pri katerih je bil tudi glavni animator, kratki igrani film Če bo deklica (1967) ter kratki lutkovni film Fatamorgana (1968). V vlogi Sajovica se je pojavil tudi v uspešnem celovečernem igranem filmu Maja in vesoljček (1988) v režiji Janeta Kavčiča. Za svoje delo je leta 2003 prejel Ježkovo nagrado ter nagrado Saše Dobrile za življenjsko delo. S Črtom Škodlarjem se je leta 2004 pogovarjala Ingrid Kovač Brus.

Tenorist Branko Robinšak se je rodil 5. novembra 1955 v Mariboru. Debitiral je leta 1983 v Ljubljani z vlogo Tamina v Mozartovi Čarobni piščali in dobil zanjo Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Petnajst let je bil angažiran v opernih hišah Avstrije in Švice, nastopal je na najpomembnejših mednarodnih glasbenih festivalih. Leta 1991 je pel na Dunajskem poletju (Wiener Sommer) kot don Ottavio (v operi Don Giovanni), kritika ga je ocenila za “odkritje”. Kot prvak ljubljanske opere je od sezone 2000/2001 naprej nastopal v številnih vlogah. Leta 2011 je Branko Robinšak prejel nagrado Prešernovega sklada in takrat je Dejan Juravič posnel pogovor z njim.

25. oktobra 2025 je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodil Janez Bitenc, slovenski skladatelj, pesnik, pisatelj, pedagog in publicist. Umrl je v osemdesetem letu starosti – tudi v Ljubljani. Bil je začetnik skladanja in pisanja besedil za otroke, ustvaril je kakih 500 pesmic in glasbenih pravljic. Ob tem je sistematično razvijal glasbeno vzgojo predšolskih otrok in metodiko glasbenega pouka. O svojem življenju in delu je leta 1984 pripovedoval v studiu Radia Ljubljana. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.

Miki Muster, pionir slovenskega stripa in animiranega filma, se je rodil 22. novembra 1925 v Murski Soboti, umrl je leta 2018. Njegov Zvitorepec je že dolgo slovenska stripovska klasika, mnogi še pomnijo tudi njegove animirane filme. V Mestnem muzeju Ljubljana se Mikiju Mustru poklanjajo z razstavo o njegovem ustvarjanju. Leta 2015, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, se je z Mikijem Mustrom pogovarjala Maja Žel Nolda.

Darja Reichman je članica ansambla Prešernovega gledališča v Kranju. Na tem odru ustvarja že trideset let, pred tem je bila v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, igrala je v filmih, na televiziji, pogosto nastopa v literarnih oddajah in radijskih igrah našega radia. Prejela je več nagrad, omenimo nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Takrat je bilo v utemeljitvi nagrade zapisano, da je »Darja Reichman ustvarjalka izredno širokega igralskega razpona.« Lani je prejela Sterijevo nagrado za vlogi Maruše in Marte v uprizoritvi Deževen dan v Gurlitschu (gúrliču) v Novem Sadu, pa nagrado julija za igro v predstavi Boj na požiralniku v režiji Jerneja Lorencija in letos Borštnikovo nagrado za isto vlogo. Ta mesec je praznovala okrogli jubilej, zato ji posvečamo tokratno oddajo. Z Darjo Reichman se je pogovarjala Tadeja Krečič. Tehnična izvedba Vladimir Jovanovič, produkcija 2020.

Mate Dolenc je na naše književno prizorišče stopil z novelami in črticami, ki jih je objavljal v Mladih potih, Sodobnosti, Problemih in Dialogih. Leta 1970 je izdal svojo prvo samostojno knjigo, zbirko novel z naslovom Menjalnica. Dve leti pozneje je izšel roman Peto nadstropje trinadstropne hiše, ki ga je napisal skupaj z Dimitrijem Ruplom. Tem knjigam so sledile Aleluja Katmandu, Potopljeni otok, Gorenčev vrag in številne druge, s katerimi je gradil svoj, danes zelo obsežen pisateljski opus. Zanj je prejel številne pomembne nagrade, kot so nagrada Prešernovega sklada, Levstikova in Kajuhova nagrada, dve nagradi desetnica in večernica. Po njegovih delih Morje v času mrka in Vampir z Gorjancev so posneli tudi filma. S pisateljem se pogovarja Tina Kozin, urednica oddaje: Tadeja Krečič. Produkcija: 2005.

15. septembra je grafik in slikar Karel Zelenko dopolnil sto let. Rodil se je v Celju. Leta 1949 je diplomiral na oddelku za kiparstvo na ljubljanski likovni akademiji, kjer je končal še specialko za grafiko pri profesorju Božidarju Jakcu in specialko za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Izpopolnjeval se je na študijskih potovanjih po Belgiji, Franciji, Italiji in Nemčiji. Zelenko sodi med najuglednejše predstavnike ljubljanske grafične šole. Njegov likovni jezik se je zelo zgodaj izoblikoval in ostal ves čas nespremenjen. Izvor navdiha za izrazito figuralen motivni svet je realno življenje in izkustvo. Čeprav se je preizkušal v različnih medijih, ostajajo najbolj izrazite njegove črno bele jedkanice, v katerih govori samo črta. Vabimo vas, da ob stoti obletnici rojstva Karla Zelenka poslušate pogovor z umetnikom, ki ga je leta 2002 posnela Vida Curk.

8. septembra je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodil Štefan Planinc, akademski slikar in dolgoletni profesor na akademiji za likovno umetnost. Velja za enega najpomembnejših slovenskih slikarjev fantastične in nadrealistične figuralike, bil je tudi mojster knjižne ilustracije. Leta 1948 je ob delu in šolanju na gimnaziji v Ljubljani obiskoval slikarsko sekcijo Kulturno-umetniškega društva Franceta Marolta, ki jo je vodil Marij Pregelj. Potem se je vpisal na akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral pri prof. Gojmirju Antonu Kosu. Študij je končal na slikarski specialki pri prof. Mariju Preglju. Od leta 1974 je poučeval na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot docent in od leta 1984 kot redni profesor. Za svoje delo je prejel veliko nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo in Jakopičevo nagrado, leta 2008 pa nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Štefan Planinc je leta 1985 v studiu Radia Slovenija posnel razmišljanje o svojem življenju in ustvarjanju.

Društvo slovenskih lutkovnih umetnikov in prijateljev lutk UNIMA Slovenija je letošnjo Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo podelilo Silvanu Omerzuju. V utemeljitvi so zapisali, da je Omerzu subtilen diagnostik časa, prisluškovalec senc, portretist sodobnosti, svarilec prihodnosti in varuh preteklosti. Njegova predanost lutki – v misli, izdelavi, režiji in tihih postavitvah – pomeni edinstven in trajen fenomen v slovenskem lutkovnem prostoru. V pogovoru se bomo dotaknili njegovih ustvarjalnih začetkov, ustanovitve gledališča Konj in vpliva češkega lutkarstva na njegovo delo. Povedal nam je, da čeprav je prvo pravo predstavo videl šele, ko je bil sprejet v službo v Lutkovnem gledališču v Ljubljani, je bila njegova pot v svet lutk spontana in naravna. Lutke je namreč risal, modeliral in sestavljal že v otroštvu.

Za slovensko avtorico v središču jubilejne, 40. izdaje festivala Vilenica je bila letos izbrana Maja Haderlap, leta 1961 v Železni Kapli rojena pesnica in pisateljica. Svoj pesniški prvenec je objavila že leta 1983, zbirko Žalik pesmi, prozni prvenec pa je sledil šele čez osemindvajset let, leta 2011, in sicer izjemno uspešen roman Angel pozabe. Zanj je prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Letos, dve leti po objavi v Avstriji, je v slovenskem prevodu izšel tudi njen roman Ženske v temi. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom se bomo sprehodili po avtoričinih literarnih postajah. Predvajamo del pogovora, ki je pomenil uvodni dogodek letošnje 40. Vilenice. Z Majo Haderlap se je v ponedeljek v Atriju Regionalnega RTV-centra Koper/Capodistria pogovarjala Irena Urbič.

Mira Mihelič (1912-1985) je bila ena najpomembnejših slovenskih prevajalk (med drugim je prevedla dela Scotta, Dickensa, Manna in Sartra), napisala je vrsto romanov, nekateri so zgodovinski, drugi umeščeni v meščansko okolje; pisala je tudi za otroke. Zelo pomembno je bilo njeno delovanje v mednarodnem Penu. Leta 1980 je o svojem življenju, o radostih in ovirah, ki ji jih je postavljalo na pot, pripovedovala za naš radio.

Pred dnevi so v Celju pesnici Nataliji Milovanović podelili letošnjo Veronikino nagrado. Ob tej vsako leto podelijo tudi zlatnik poezije, priznanje za celoten pesniški opus in ustvarjalno obogatitev slovenskega jezika in kulture. Nagrado so letos posmrtno namenili pesniku, kritiku in novinarju Petru Kolšku, ki se je rodil leta 1951, umrl pa leta 2019. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz primerjalne književnosti in slovenistike. Najprej je bil profesor na srednji šoli, od leta 1987 pa je bil član kulturnega uredništva pri Delu. Peter Kolšek je izdal osem pesniških zbirk, nekaj kritiških in kolumnističnih knjig in več pesniških antologij. Leta 2011 je bil gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom. Z njim se je pogovarjal Marjan Strojan.

Pred dnevi je umrl lutkovni ustvarjalec Tine Varl. Rodil se je leta 1940 v Mariboru, že kmalu je deloval v različnih mariborskih lutkovnih gledališčih. Leta 1974 je bil pobudnik in soustanovitelj Lutkovnega gledališča Maribor, v letih od 1991 do 1998 je bil njegov direktor in umetniški vodja. Dolga leta je kot predsednik odbora za lutkarstvo pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije pomagal razvijati lutkarstvo doma in v zamejstvu. Od šestdesetih let je organiziral letna srečanja amaterskih in poklicnih lutkarjev. Skupaj z ženo Bredo Varl sta ustvarjala v lutkovnih gledališčih v Sloveniji in Avstriji, na nacionalni televiziji in za slovenski program avstrijske televizije. Posebej pomembno je bilo njegovo pedagoško in mentorsko delo. V Mariboru je ustanovil mednarodni lutkovni festival – Poletni lutkovni pristan, ki ga letos prirejajo že šestintridesetič. Tine Varl je prejel številna stanovska priznanja, med njimi Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo na področju lutkarstva, Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, bronasti grb mesta Maribor, Tišlerjevo nagrado za življenjsko delo med koroškimi Slovenci in zlati znak Republike Avstrije za kulturno delovanje. Z lutkovnima ustvarjalcema Bredo in Tinetom Varlom se je leta 2000 pogovarjala Vida Curk.

Pred dnevi je umrla pisateljica, esejistka in prevajalka Zora Tavčar: Rodila se je 2. oktobra 1928 v Loki pri Zidanem Mostu, tam je preživela tudi zadnja leta. Življenjska pot jo je vodila po svetu. V gimnazijo je hodila v Mariboru, na Dunaju in v Ljubljani, kjer je študirala književnost, doktorirala je v Milanu. Z možem, pisateljem Alojzom Rebulo sta si dom ustvarila na Opčinah pri Trstu, kjer je preživela veliko let ter kot profesorica in kulturna delavka pomembno zaznamovala življenje in delovanje slovenske skupnosti. Z Zoro Tavčar se je o njenem vznemirljivem življenju in ustvarjanju leta 1997 pogovarjala Lučka Jenčič.

Klemen Kovačič je bil za svojo magistrsko predstavo Agmisterij nagrajen na 55. Tednu slovenske drame, Bienalu sodobne plesne umetnosti Gibanica in 60. Festivalu Borštnikovo srečanje. Skupaj s sodelavci je za predstavo v trajanju prejel tudi Prešernovo nagrado za študentke in študente Univerze v Ljubljani. Osemurni performerjev obračun s samim seboj je Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije razglasilo za najboljšo uprizoritev leta 2024. Kot član Slovenskega mladinskega gledališča je v sezoni 2024/25 ustvaril atraktivne in različne vloge, s katerimi se uveljavlja kot eruptiven ustvarjalec in pronicljiv premišljevalec gledališča. Tonski mojster Jernej Boc.

26. julija 2025 je umrl slovenski slikar Ludvik Pandur, star sedeminsedemdeset let. Rodil se je v družini slikarja Lajčija Pandurja, študiral je na akademiji v Zagrebu in se izpopolnjeval v mojstrski delavnici Krsta Hegedušića. Živel in ustvarjal je v Mariboru, razstavljal pa vsepovsod: od Ljubljane, Pirana in Ptuja do New Yorka, Münchna in Madrida. Do upokojitve je bil priljubljen profesor na pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Leta 2018 je Pandur prejel Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, najvišje priznanje na področju kulture Mestne občine Maribor. Kot hommage umetniku objavljamo pogovor, ki ga je Vida Curk posnela leta 1999. Urednica oddaje je Tadeja Krečič Scholten.

Letos spomladi je dopolnil 70 let dramski igralec Aleš Valič. Rodil se je v Ljubljani, kjer je leta 1977 končal študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Po študiju se je za dve sezoni zaposlil v SSG Trst, nato pa je bil stalni član ljubljanske Drame od 1990 do leta 2004. V tem obdobju je sodeloval tudi v drugih slovenskih gledališčih in izvedel nekaj lastnih produkcij. Aleš Valič ni samo odličnen karakterni igralec, je tudi izvrsten interpret umetniške besede. Od leta 1990 poučuje na AGRFT, kjer predava umetniško besedo. Leta 2006, ko se je za Radio z njim pogovarjala Tadeja Krečič, je bil tudi dekan Akademije. Aleš Valič veliko nastopa na filmu in na televiziji. Neprecenljiv pa je njegov umetniški opus, ustvarjen na radiu.

Stojan Batič, eden najbolj znanih slovenskih kiparjev, se je rodil leta 1925, umrl je leta 2015. Poznamo ga predvsem po številnih spomeniških plastikah, njegovi kipi pa krasijo tudi številne parke po Sloveniji. Stojan Batič se je rodil v Trbovljah in v pogovoru z Vido Curk je leta 2005 najprej spregovoril o navezanosti na domači kraj in o mladosti, ki jo je preživel tam.

Ciril Zlobec je bil ena najvidnejših osebnosti slovenske književnosti, pa tudi družbenega življenja in politike, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Rodil se je 4. julija leta 1925 v Ponikvah, umrl je v Ljubljani, star 94 let. Prve pesmi je objavljal že med vojno, leta 1953 je skupaj s Tonetom Pavčkom, Kajetanom Kovičem in Janezom Menartom izdal prvo pesniško zbirko Pesmi štirih, ki so jo velikokrat ponatisnili. Sledile so številne druge pesniške zbirke, nagrade in priznanja. V arhivskem posnetku iz leta 1982 Ciril Zlobec, na vrhuncu moči, razmišlja o svojem življenju in ustvarjanju - predvsem pesniškem.

Alenka Pirjevec, osemdesetletnica, se je v bogatem in raznovrstnem opusu dokazala kot igralka, animatorka lutk, režiserka, dramaturginja, avtorica celostne podobe uprizoritve, scenografka, snovalka in izdelovalka lutk, mentorica, umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana. Prav zdaj si v Slovenskem gledališkem inštitutu lahko ogledamo razstavo lutk Alenke Pirjevec z naslovom Alenka dela lutke, ki se osredotoča na avtorske projekte Alenke Pirjevec kot tudi na uprizoritve, za katere je izdelala lutke. Sledimo ji od leta 1994, ko so v Cankarjevem Pohujšanju prvič zaživele lutke v njeni izdelavi, do 2017, ko je s predstavo Prva ljubezen zaokrožila svojo lutkovno kariero. Z Alenko Pirjevec se je leta 2015 pogovarjala Tadeja Krečič: