Film Belo se pere na devetdeset, posnet po istoimenski domači ultrauspešnici literarne debitantke Bronje Žakelj, prihaja v slovenske kinematografe pospremljen z velikimi pričakovanji. Na Ljubljanskem filmskem festivalu so v rekordnem času razprodali štiri projekcije, zato lahko upravičeno pričakujemo, da bo tudi v redni distribuciji nadaljeval svojo kinematografsko pot pred precej polnejšimi dvoranami, kot je običajno za domače filme. Kadar ima film v procesu snovanja za sabo velik krog potencialnih gledalcev, ki so bili najprej bralci, to prinaša svoje prednosti, a tudi pasti. Film lahko namreč zares zadiha le, če se literaturi iztrga in iz nje oportunistično posrka le tisto, kar mu je v korist, vse preostalo pa brez usmiljenja zavrže. To pa je izjemno težko storiti, ko ga zasnuješ po literarni predlogi, na katero so bralci močno čustveno navezani, še toliko bolj pa, ko gre za popolnoma avtobiografsko delo, ki ni obremenjeno le s čustvi bralcev, ampak tudi s spoštovanjem do resničnih oseb iz posnete zgodbe. Filmu Belo se pere na devetdeset se ta zadržek zelo pozna. Gre za obrtniško sicer popolnoma dostojen izdelek, ki zgodbo iz knjige zvesto prevede v podobe, ni pa se mu zares uspelo iztrgati iz krempljev literature. Režiser Marko Naberšnik, ki je scenarij za film napisal skupaj z Bronjo Žakelj, je linearno naracijo sicer razpršil v različne časovne ravni ‒ to jo naredi bolj filmsko, vendar bi filmu koristil tudi pogumnejši pristop k zgoščevanju pripovedi. Močan je predvsem tam, kjer je močna tudi knjiga: s podrobno dodelano scenografijo in pogosto že kar malo komično kostumografijo nas zelo prepričljivo postavi v obdobje Bronjinega odraščanja. Zgodovinsko ozadje v pripoved pronica z arhivskimi televizijskimi posnetki, ki se vrtijo na televizijskem zaslonu Žakljevih, in učinkovito zrcali Bronjino intimno resničnost: medtem ko se krha njeno zdravje in drobi njena družina, razpada tudi država, v kateri se je rodila. Hkrati vse tiste knjige na metre, čokoladno rjave ploščice, oranžne stenske tehtnice, roza šumeče trenirke, leviske na korenčka in cigarete, ki jih valjajo med ustnicami čisto vsi, ki so starejši od 15 let, gledalca, ki je osemdeseta in zgodnja devetdeseta tudi živel, prijetno božajo z mehkobo nostalgije, ki blaži tragičnost osebne zgodbe protagonistke Bronje. Ta je v filmu igralsko dovolj subtilno posredovana, da ne zapade v patetiko, filmska glasba pa se sprehaja zelo po robu in pogosto zdrsne v kliše. Belo se pere na devetdeset se je tako izkazal za zelo klasičen narativni film, ki stavi na preverjeno karto – dobro zgodbo, ki je tako polna čustveno zahtevnih situacij, da se vsak gledalec vsaj v neki točki lahko zagleda v njej. To je dovolj, da bo znal potrkati na srca domačega občinstva, ki ga tako nestrpno pričakuje, toda premalo, da bi v njem prepoznali presežek.