Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Po pesniški zbirki z naslovom Pesmi je ime svetloba in proznem prvencu Krojenje tišine se ustvarjalka Danica Ozvaldič ob svoji sedemdesetletnici predstavlja z romanom Brez obraza, od katerega bralstvo komajda lahko odvrne pozornost. Poglavja uvajajo navedki, modrosti, reki, pregovori, ki so tudi naslovi posameznih poglavij. Za vsebinsko plat zgodbe je najpovednejši naslednji: Kdor ne tvega, nima možnosti za zmago. Roman je avtorica spremne besede Melita Forstnerič Hajnšek označila za žanrski, tudi avtobiografski, pa kriminalni in celo družinski. V pesmi, ki uvaja pripoved, pisateljica namigne, da je implicitnost pisanja določena z mladostjo, ki jo predstavlja osrednji lik – umrli Marko Magdič. A osnovni lik ni samo umrli, pač pa naj bi bil tudi umorjen. In ne le to. Za skupino, v katero je mlade ljudi novačil izmuzljivi lik z enim od imen Gustav Mahler, se je dogajalo nekaj, kar je ena od najspornejših sestavin svetovnega spleta. To je ustvarjanje posnetkov, ki prikazujejo ne le robove človekove izrojenosti, pač pa takšne dejavnosti s svojo tržno naravnanostjo omamljajo vse, ki jim tehnične zmožnosti omogočajo ogledovanje posnetkov. Seveda se zatika pri novačenju ljudi, ki bi 'statirali', predvsem tistih za enkratno uporabo in zlorabo. A tudi take se najde, vsaj tako ugotavlja specializirana kriminalistična skupina, ko povezuje sproti pridobljena dejstva, podatke, namige in predvsem zgodbe, s katerimi izpolni poklicne in pravne pogoje, da sme razširiti svojo osnovno dejavnost v zasebnost. V tej skupini je izpostavljen še ženski lik – mlada kriminalistka, ki s svojo predanostjo in naivnostjo omogoči rešitev primera. Lila Kory je pravzaprav drugi lik, ki sestavlja dokaj zapletene naracije, s katerimi pisateljica nadvse spretno omreži. Mlada kriminalistka je ves čas pri stvari, tako zelo, da jo edini negativec spravi tudi v zasebnejši odnos, od katerega naj bi imel koristi in zaslombo pri svojem zavržnem početju. Prvi lik, umorjenec, ki pa se mu pridružujejo še naslednja trupla, in drugi lik, kriminalistka, sestavljata par, ki določa sublimno strukturo romana. Ta je določena z načini umiranja vseh odsotnih, ki sledijo prvemu truplu. Serijalnost zločina je tudi serijalnost pisave. Pravzaprav so vsi zapleti, razpleti in namigi že preigrani, če ne v knjižnih oblikah, pa v filmskih upodobitvah, a pomembno pri tem je, da pisateljica z pravšnjo mero že znanega tako spretno koketira, da že znano vnaša na dovolj zapleten način, ki omogoča vsestranski pogled v stanje sodobne družbe. Že izpostavljenim oznakam je treba dodati še oznako socialno kritična zvrst književnosti. Serijalnost tako tovrstnega žanra kot tudi načinov izpovedovanja je v obratnem sorazmerju z zločinskostjo, predvsem pa s pogumom, da umetniško ukvarjanje s takšno tematiko ne bi bilo spregledano ali morda omalovaževano. V tem pogledu je roman Brez obraza tehten poduk vsem, ki menijo, da naj bi tehničnost sodobnih pridobitev pripomogla k zakrivanju razčlovečenosti. Za nameček pa še izrek iz knjige, ki morda obeta pisateljičine naslednje podvige: »Uspeh ni nikoli dokončen.«