Več filmskih kritikov se je pošalilo, da je Veličastni Marty nekoliko zavajajoč naslov, saj so pričakovali dokumentarec o režiserju Martinu Scorseseju. A naslov drži, Chalametov Marty Mauser je res veličasten lik, film pa presežek, ki se uvršča med letošnje favorite za filmske nagrade, predvsem pri glavni moški vlogi. Chalametova predstava je še toliko bolj navdušujoča zaradi dolgoletnih priprav. Mladi igralec je poleg očitno fizično zahtevnega treninga za znanstvenofantastično trilogijo Peščeni planet in poleg tega, da se je za glasbeno biografijo Popolni neznanec naučil igrati kitaro in peti kot Bob Dylan, kar sedem let izpopolnjeval igranje namiznega tenisa, da je uspel izvajati mojstrske trike, ki jih prikaže v filmu. A to sploh ni športni film. Prvenstveno gre za film o prevarantu, ki skuša voziti slalom med fantázemskimi ambicijami in izmikanjem odgovornosti resničnega življenja. V tem je do neke mere podoben drami Uncut Gems, ki sta jo je Safdieja posnela pred sedmimi leti in je prinesla več igralskih nagrad Adamu Sandlerju. Tudi to pot je dogajanje primarno postavljeno v New York, kjer spoznamo naslovnega junaka, najboljšega ameriškega igralca namiznega tenisa. Marty ne le, da sanja o svetovni slavi in uspehu, on že živi to življenje, čeprav sam šport ni posebej uveljavljen, on ni ravno prezentabilen in za nameček še izgubi v finalu londonskega turnirja. A kot vedno in znova dokazuje v filmu, noben poraz ne ustavi njegovega zagona, samozavesti in ambicij. Tako mimogrede okrade nevarnega gangsterja, zapeljuje nekdanjo filmsko zvezdo in s prijateljem opetnajsti skupino nevarnih newjerseyskih mladeničev. Kljub dobrima dvema urama trajanja tempo filma niti za trenutek ne popusti, poleg tega pa nas nagradi s kopico presenetljivih preobratov.
Veličastni Marty je torej dober, ampak – ali je bolj veličasten kot rokoborski The Smashing Machine? Med filmoma je presenetljivo veliko vzporednic. Oba sta postavljena v svet športa, v preteklost, ko se ta šport šele uveljavlja, in nekoliko nenavadno se oba končata s športnim dogodkom na Japonskem. V obeh sta protagonista garača, ki poskušata prikrojiti pravila, ker verjameta v lastno izjemnost, in predvsem oba filma gradita živčni ritem s kanček predolgimi in pretirano bližnjimi kadri, s katerim sta Safdieja zaslovela. In čeprav sta oba avtorja mojstra filmske obrti, je glede na videno Josh posnel občutno boljši film. Kot prvo, Veličastni Marty izstopa s humorjem, kot drugo, pa z bistveno boljšim glavnim igralcem. Dwayne Johnson v The Smashing Machine prikaže vse, kar zmore, a je igralsko v velterski kategoriji, Timothée Chalamet pa v težki, če si izposodimo metaforo.
Žal je nekoliko pod radarjem zdrsnil še tretji film, ki si zasluži primerjavo. Na Liffu prikazani Če bi imela noge, bi te brcnila je posnela Mary Bronstein, žena dolgoletnega sodelavca Safdiejev Ronalda Bronsteina, sicer tudi soscenarista Veličastnega Martyja. Tudi njen film nosi pečat filmske šole Safdiejev s podobno stresnim tempom, izjemno igro in protagonistom, ki glavo drži milimeter nad gladino med vse silovitejšo poplavo. A obstaja nekaj ključnih razlik, ki njen film naredijo še bolj izstopajoč. Medtem ko Safdieja že vso kariero v središče postavljata like z družbenega roba, zaradi česar jih lahko naredita še bolj fantastične oziroma veličastne, ne da bi trpela prepričljivost, je Bronstein zgodbo osredotočila okrog ženske srednjega razreda, liberalke in matere, ki se tako prepričljivo sabotira, da ji na koncu, še bolj veličastno kot Martyju, propade celo lastni propad.
All content for Ocene is the property of RTVSLO – Ars and is served directly from their servers
with no modification, redirects, or rehosting. The podcast is not affiliated with or endorsed by Podjoint in any way.
Več filmskih kritikov se je pošalilo, da je Veličastni Marty nekoliko zavajajoč naslov, saj so pričakovali dokumentarec o režiserju Martinu Scorseseju. A naslov drži, Chalametov Marty Mauser je res veličasten lik, film pa presežek, ki se uvršča med letošnje favorite za filmske nagrade, predvsem pri glavni moški vlogi. Chalametova predstava je še toliko bolj navdušujoča zaradi dolgoletnih priprav. Mladi igralec je poleg očitno fizično zahtevnega treninga za znanstvenofantastično trilogijo Peščeni planet in poleg tega, da se je za glasbeno biografijo Popolni neznanec naučil igrati kitaro in peti kot Bob Dylan, kar sedem let izpopolnjeval igranje namiznega tenisa, da je uspel izvajati mojstrske trike, ki jih prikaže v filmu. A to sploh ni športni film. Prvenstveno gre za film o prevarantu, ki skuša voziti slalom med fantázemskimi ambicijami in izmikanjem odgovornosti resničnega življenja. V tem je do neke mere podoben drami Uncut Gems, ki sta jo je Safdieja posnela pred sedmimi leti in je prinesla več igralskih nagrad Adamu Sandlerju. Tudi to pot je dogajanje primarno postavljeno v New York, kjer spoznamo naslovnega junaka, najboljšega ameriškega igralca namiznega tenisa. Marty ne le, da sanja o svetovni slavi in uspehu, on že živi to življenje, čeprav sam šport ni posebej uveljavljen, on ni ravno prezentabilen in za nameček še izgubi v finalu londonskega turnirja. A kot vedno in znova dokazuje v filmu, noben poraz ne ustavi njegovega zagona, samozavesti in ambicij. Tako mimogrede okrade nevarnega gangsterja, zapeljuje nekdanjo filmsko zvezdo in s prijateljem opetnajsti skupino nevarnih newjerseyskih mladeničev. Kljub dobrima dvema urama trajanja tempo filma niti za trenutek ne popusti, poleg tega pa nas nagradi s kopico presenetljivih preobratov.
Veličastni Marty je torej dober, ampak – ali je bolj veličasten kot rokoborski The Smashing Machine? Med filmoma je presenetljivo veliko vzporednic. Oba sta postavljena v svet športa, v preteklost, ko se ta šport šele uveljavlja, in nekoliko nenavadno se oba končata s športnim dogodkom na Japonskem. V obeh sta protagonista garača, ki poskušata prikrojiti pravila, ker verjameta v lastno izjemnost, in predvsem oba filma gradita živčni ritem s kanček predolgimi in pretirano bližnjimi kadri, s katerim sta Safdieja zaslovela. In čeprav sta oba avtorja mojstra filmske obrti, je glede na videno Josh posnel občutno boljši film. Kot prvo, Veličastni Marty izstopa s humorjem, kot drugo, pa z bistveno boljšim glavnim igralcem. Dwayne Johnson v The Smashing Machine prikaže vse, kar zmore, a je igralsko v velterski kategoriji, Timothée Chalamet pa v težki, če si izposodimo metaforo.
Žal je nekoliko pod radarjem zdrsnil še tretji film, ki si zasluži primerjavo. Na Liffu prikazani Če bi imela noge, bi te brcnila je posnela Mary Bronstein, žena dolgoletnega sodelavca Safdiejev Ronalda Bronsteina, sicer tudi soscenarista Veličastnega Martyja. Tudi njen film nosi pečat filmske šole Safdiejev s podobno stresnim tempom, izjemno igro in protagonistom, ki glavo drži milimeter nad gladino med vse silovitejšo poplavo. A obstaja nekaj ključnih razlik, ki njen film naredijo še bolj izstopajoč. Medtem ko Safdieja že vso kariero v središče postavljata like z družbenega roba, zaradi česar jih lahko naredita še bolj fantastične oziroma veličastne, ne da bi trpela prepričljivost, je Bronstein zgodbo osredotočila okrog ženske srednjega razreda, liberalke in matere, ki se tako prepričljivo sabotira, da ji na koncu, še bolj veličastno kot Martyju, propade celo lastni propad.
Piše Ifigenija Simonović,
bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper.
Miha Pintarič je profesor francoščine na Filozofski fakulteti, prevajalec, pesnik in esejist, verjetno največji slovenski poznavalec francoske renesančne in srednjeveške literature. Za zbirko esejev Dvojni presledek je prejel Rožančevo nagrado. Piše v več jezikih, a ne le znanstvenih besedil in esejev, temveč tudi poezijo.
Zbirka z naslovom Demoni so padli vsebuje pesmi, ki so ob prvem branju hudomušne, humorne in lahkotne, saj se naslanjajo na vsakdanja doživetja. Med verze vpleta namige na antično poezijo, svetopisemske peripetije in Prešerna, kakor da bi hotel bralca razvedriti. Kakor da bi pač kramljal o vsakdanjih rečeh. Jutro, noč, počitnice, sanje. Po obliki so pesmi večinoma soneti ali sproščene rimane štirivrstičnice, zaradi česar so skoraj spevne. Po globljem branju pa sprožijo sočutje do pesnika, ki se mu ni lahko prebijati skozi življenje. V bolezni, v bolečini, ko mu odpoveduje telo, ga pred obupom ščiti sposobnost premišljevanja. To nazorno izrazi v pesmi Misleči trs.
»/…/ Misleči trs je trhlo steblo / in misel, kjer se prepozna, / je kakor vsemogočno deblo, / preden čas ga treščil bo tla. / Trs misli, misel ga rešuje, / z njo se dviga z dna v nebo, / in še ko obupuje, / pada z njim od zvezd na dno.«
Poezija je po naravi avtobiografska literarna zvrst, saj si je čustva in občutke težko izmisliti ali jih opisovati namesto koga drugega. Pesmi Mihe Pintariča so skrajno avtobiografske, napisane v stiski, kakršno le malokdo zmore izpovedati. Fantazijska, znanstvenofantastična, filozofska ali na primer žurnalistična in aktivistična poezija se zagozdi v času, ko je nastala, potem pa zastari, obledi, pade iz konteksta, osebnoizpovedna poezija pa lahko trepeče tisočletja po nastanku. Miha Pintarič piše o občutkih, ki jih bralci morda še nismo začutili na lastni koži ali v lastni duši, zato poistovetenje ni lahkotno ali neposredno. O ljubezni kot o najvišjem in najbolj mnogoplastnem čustvu in o smrti kot o najbolj čistem in dokončnem rezu v življenje piše v prispodobah, vzetih iz vsakdanjega življenja ali iz svetovne literature. V pesmi Osvobojeni zajec gre na primer za sproščen klepet pri kosilu, a v obari ni zajca, je samo meso. Ta prispodoba prehoda iz življenja v smrt je razrahljana s pripombo na koncu, s poanto, značilno za klasične basni: "… krogla ga v hipu pahnila je v sanje, / prave al' lažne, to ni več vprašanje."
V Pintaričevih pesmih je izpovednost pogosto zakrita s humorjem, ki naj bi omilil temačnost zapisanega občutja. Zbirka Demoni so padli je vsekakor temna, čeprav se naslanja prav na preigravanje svetlobe in sence, na nekaj nejasnega, nedokončnega, spremenljivega, soodvisnega. Sence ni brez svetlobe. To na podlagi pesmi ugotavlja tudi Peter Svetina v spremni besedi. Kljub temačnosti prevladujejo upanje, sonce, luč, vztrajnost, želja, iskanje oziroma dokazovanje smisla življenja.
Miha Pintarič piše o občutenju časa odhajanja. Trpka žalost. Dolgotrajna bolezen mu razbija dneve in noči, drobi mu spomine, ropa ga zaupanja vase, krade mu prihodnost. V pesmi Gospodar časa piše:
»Preteklosti ni. / Je sedanjost, / v njej sreča, praznina, / žalost spomina. / Minula radost boli. / So odsotnost, amputirani čas, / votlo srce in pozabljeni jaz. / Preteklosti ni.«
Najsvetlejša in najzanesljivejša je misel na ženo Tatjano. Nanjo se naslanja. Dobesedno in v prispodobi. Njej je posvečena prelepa ljubezenska pesem z naslovom Vrtnice: »Pet vrtnic ti prinašam / in žalost odnašam.« Belo, rožno, zlatorjavo … »… Za tvoje srce pa še dve rdeči, / da bo z mojim v žalosti in sreči.«
Ob branju zbirke pesmi Demoni so padli sem razmišljala o ničevosti novodobnih krilatic o smislu življenja, češ da je smisla konec, ko se človeku spodmikajo tla in se bolezen začenja prevešati v trpljenje. Ničesar ni mogoče dokončno domisliti. Kdo je zares srečen? Kdo zares trpi? Kdo zase ve, kdaj trpi zadnjič? Kdo lahko da roko v ogenj za drugega, ko gre za mero trpljenja ali sreče? Miha Pintarič se ne sprašuje o smislu, temveč dokazuje, da smisel je.
Ocene
Več filmskih kritikov se je pošalilo, da je Veličastni Marty nekoliko zavajajoč naslov, saj so pričakovali dokumentarec o režiserju Martinu Scorseseju. A naslov drži, Chalametov Marty Mauser je res veličasten lik, film pa presežek, ki se uvršča med letošnje favorite za filmske nagrade, predvsem pri glavni moški vlogi. Chalametova predstava je še toliko bolj navdušujoča zaradi dolgoletnih priprav. Mladi igralec je poleg očitno fizično zahtevnega treninga za znanstvenofantastično trilogijo Peščeni planet in poleg tega, da se je za glasbeno biografijo Popolni neznanec naučil igrati kitaro in peti kot Bob Dylan, kar sedem let izpopolnjeval igranje namiznega tenisa, da je uspel izvajati mojstrske trike, ki jih prikaže v filmu. A to sploh ni športni film. Prvenstveno gre za film o prevarantu, ki skuša voziti slalom med fantázemskimi ambicijami in izmikanjem odgovornosti resničnega življenja. V tem je do neke mere podoben drami Uncut Gems, ki sta jo je Safdieja posnela pred sedmimi leti in je prinesla več igralskih nagrad Adamu Sandlerju. Tudi to pot je dogajanje primarno postavljeno v New York, kjer spoznamo naslovnega junaka, najboljšega ameriškega igralca namiznega tenisa. Marty ne le, da sanja o svetovni slavi in uspehu, on že živi to življenje, čeprav sam šport ni posebej uveljavljen, on ni ravno prezentabilen in za nameček še izgubi v finalu londonskega turnirja. A kot vedno in znova dokazuje v filmu, noben poraz ne ustavi njegovega zagona, samozavesti in ambicij. Tako mimogrede okrade nevarnega gangsterja, zapeljuje nekdanjo filmsko zvezdo in s prijateljem opetnajsti skupino nevarnih newjerseyskih mladeničev. Kljub dobrima dvema urama trajanja tempo filma niti za trenutek ne popusti, poleg tega pa nas nagradi s kopico presenetljivih preobratov.
Veličastni Marty je torej dober, ampak – ali je bolj veličasten kot rokoborski The Smashing Machine? Med filmoma je presenetljivo veliko vzporednic. Oba sta postavljena v svet športa, v preteklost, ko se ta šport šele uveljavlja, in nekoliko nenavadno se oba končata s športnim dogodkom na Japonskem. V obeh sta protagonista garača, ki poskušata prikrojiti pravila, ker verjameta v lastno izjemnost, in predvsem oba filma gradita živčni ritem s kanček predolgimi in pretirano bližnjimi kadri, s katerim sta Safdieja zaslovela. In čeprav sta oba avtorja mojstra filmske obrti, je glede na videno Josh posnel občutno boljši film. Kot prvo, Veličastni Marty izstopa s humorjem, kot drugo, pa z bistveno boljšim glavnim igralcem. Dwayne Johnson v The Smashing Machine prikaže vse, kar zmore, a je igralsko v velterski kategoriji, Timothée Chalamet pa v težki, če si izposodimo metaforo.
Žal je nekoliko pod radarjem zdrsnil še tretji film, ki si zasluži primerjavo. Na Liffu prikazani Če bi imela noge, bi te brcnila je posnela Mary Bronstein, žena dolgoletnega sodelavca Safdiejev Ronalda Bronsteina, sicer tudi soscenarista Veličastnega Martyja. Tudi njen film nosi pečat filmske šole Safdiejev s podobno stresnim tempom, izjemno igro in protagonistom, ki glavo drži milimeter nad gladino med vse silovitejšo poplavo. A obstaja nekaj ključnih razlik, ki njen film naredijo še bolj izstopajoč. Medtem ko Safdieja že vso kariero v središče postavljata like z družbenega roba, zaradi česar jih lahko naredita še bolj fantastične oziroma veličastne, ne da bi trpela prepričljivost, je Bronstein zgodbo osredotočila okrog ženske srednjega razreda, liberalke in matere, ki se tako prepričljivo sabotira, da ji na koncu, še bolj veličastno kot Martyju, propade celo lastni propad.
