Piše Muanis Sinanović, bere Aleksander Golja. Petra Pogorevc je vsestranska gledališka delavka. Je dramaturginja, teoretičarka, nagrajena kritičarka, urednica teatrološke knjižne zbirke ter piska popularnih biografij o velikih slovenskih gledaliških ustvarjalcih – pokojnem Radku Poliču Racu in Jožici Avbelj. Iz njenega pisanja in zornih kotov, ki med drugim izražajo tudi zvesto posvečenost svojim gledališkim kolegom, je razvidno, da živi gledališče v žlahtnem klasičnem pomenu, kot pripadnica gledališke družine. Gibko v svojem angažmaju in intelektualnih pristopih, kjer je zmožna prehajati od lahkotnejših tem do trde teorije. Prav resna teorija in osebni angažma sta podstat knjige Gledališče in žalovanje : Uprizarjanje smrti kot izgube pripravljene na podlagi doktorske disertacije. Osebni angažma izhaja iz vprašanja ob dogodku, na katerem se je gledališka družina z gledališkimi sredstvi poslovila od umrlega igralca Jerneja Šugmana. Zastavilo se ji je eksistencialno vprašanje o zmožnosti gledališča, da se avtentično odzove ali uprizori smrt, in odgovarja s teoretskimi pristopi in kritiško analizo sodobnih gledaliških predstav uveljavljenih mednarodnih in domačih režiserjev. Delo zajema teatrologijo, antropologijo, psihologijo in filozofijo. Filozofsko se opira na vprašanje Alaina Badiouja o odnosu umetnosti dvajsetega stoletja do realnega. Kako daleč zmore in sme iti umetnost, če želi ohraniti svojo integriteto, pri poskusih zajeti realno, tisto, kar je bilo iz umetnosti poprej izločeno in izvrženo. Takšno soočenje z realnim se vselej spopada tudi z etičnimi vprašanji. Teh se Petra Pogorevc loteva nekonvencionalno in enako gibko kot je njen splošni gledališki angažma – z občutkom za nianse, kontekste, pomisleke, argumente naklonjenih in nenaklonjenih kritik. Vendarle pa se med tistimi bralci, ki gledališča ne živijo tako silovito ali imajo z njim zgolj občasne stike, vseeno lahko pojavi določen prepad. Prepad tega istega vprašanja o realnem, ki si ga manj uki opazovalci seveda zastavljajo na zunanji in popreproščen način, način razmisleka o pomenu »sodobne umetnosti« nasploh. V teh delih je pomembno, da si bralci ustvarimo podoben hermenevtični posluh, kot ga ima avtorica do strogo teatroloških vprašanj. Da je ta prepad mogoče dialoško premostiti, omogočajo številna poglavja, ki se ukvarjajo z odnosom do smrti danes in skozi zgodovino. Ta poglavja, ki jih že po naslovih lahko izsledimo v kazalu in jih lahko kdorkoli bere tudi izolirano od preostanka knjige, se ukvarjajo z vprašanji slehernika. Z vprašanji žalovanja in pomena smrti v naši kulturi oziroma kulturah na Zahodu, ki je na nenavaden način tako monokulturen kot multikulturen. V njih se lahko seznanimo s psihološkimi teorijami žalovanja in poti, ki nas je pripeljala do današnjega stanja. Avtorica jih včasih neočitno, nekoliko preskakujoče, a vselej smiselno vplete v obravnavo gledaliških predstav. Današnje stanje Petra Pogorevc lucidno umešča v postmoderni kontekst. Povežemo ga lahko z delno produktivno teologijo Johna Davida Caputa, ki pravi, da živimo v postsekularnem svetu. V svetu, kjer se magično mišljenje vrača ravno skozi tehnologije, ki omogočajo spektakel in ki v zavesti obujajo angelske sile, soprisotnost v prostoru in času in njuno relativnost. Prav sodobne tehnologije in družbena omrežja omogočajo, da se smrt vsaj na površinski ravni znova vrača v družbeno zavest, potem ko je bila v drugi polovici dvajsetega stoletja iz nje praktično izrinjena. Najbrž tudi, če dodamo, zaradi nastopa neoliberalizma, ki je slavil zgolj produktivnost in ekonomsko tekmovanje, nemoč, ki prinaša državi in posledično kapitalu stroške, pa je skušal izriniti iz obzorja. Zaključimo lahko, da se z vprašanjem realnega smrti na podoben način soočamo tako sleherniki kot gledališčniki. Delo bo ljubiteljem gledališča in teatrologom najbrž zanimivo že v osnovi, bralcem, ki jih zanimajo neleposlovne knjige resnega značaja in gledališču sicer niso tako posvečeni, pa predstavlja prijetno popestritev, med katero se lahko skozi občutljivo, a konceptualno dosledno pisavo, soočijo sami s seboj. In s svojim odnosom do sodobnega gledališča in umetnosti nasploh, ne glede na to, ali so jima naklonjeni ali ne.