Jia Zhangke je eden najvidnejših kitajskih režiserjev tako imenovane »šeste generacije«, ki je po letu 1990 zaradi poostrene državne cenzure vzniknila iz filmskega podzemlja in nase opozorila z izjemnimi bolj ali manj amaterskimi stvaritvami, posnetimi hitro in poceni, v slogu, ki spominja na italijanski neorealizem, in z namenom brezkompromisnega prikaza sodobnega stanja kitajske družbe. Zhangkejevi filmi se praviloma dotikajo izginjajočega sveta Ljudske republike Kitajske, pa naj gre za poplavljanje vasi ob graditvi mogočnega jeza Treh sotesk ali za usihanje poklicev, ki so nekoč prevladovali; njegovi protagonisti, preprosto vpeti v širši družbeni kontekst, zunanje dogajanje samo odsevajo skozi intimno osebno pripoved. Tudi pri Plimovanju je zgodba le postranska – ženska in moški se srečata, zaljubita, nato se njune poti ločijo in čez dolga leta spet naletita drug na drugega –, glavna pozornost in s tem odlika filma se skriva drugje. Material zanj je režiser in scenarist namreč nabiral več kot dvajset let. Ena od značilnosti filmskih ustvarjalcev kitajske šeste generacije so bile lahke in poceni ročne kamere, ki so jim omogočale, da so snemali tako rekoč povsod, in Jia Zhangke je to počel res intenzivno. Gradivo, ki ga je tako nabral skoraj mimogrede, medtem ko je ustvarjal svoje prejšnje filme ali pa tudi kar tako, je nato končno obliko dobilo šele v času nedavnega zaprtja zaradi pandemije, ko so – tokrat namensko – posneli še zadnjo tretjino filma. Tako monumentalen projekt, ki je prava kronika ne le družbenega dogajanja, ampak tudi tehnološkega razvoja filmskih kamer in nenazadnje režiserjevega uveljavljanja v domovini, bi bil verjetno precej težje povezljiv v relativno koherentno celoto, če Jia Zhangke ne bi vsa leta sodeloval z nekaterimi istimi igralci. Njegova žena in muza Zhao Tao, protagonistka vseh njegovih filmov po letu 2000, s svojo neverjetno filmsko karizmo skoraj sama osmišlja vso zgodbo, njena osamljenost pa doseže vrhunec v čudoviti interakciji s trgovinskim robotom sredi praznega nakupovalnega centra v času pandemije. Ob koncu filma je pretresljiv tudi objekt njenega nekdanjega poželenja in iskanja – moškega, h kateremu jo je vlekla usoda (igra ga Li Zhubin), je staranje namreč veliko bolj zaznamovalo. Plimovanje je v več ozirih zelo poseben film, je kronika sodobne Kitajske, njene družbe in številnih sprememb, ki so se zgodile v dvajsetih letih. Način, kako je režiser povezal razdrobljene koščke v vizualno in zvočno presunljivo celoto, pa razkriva, da ga še vedno privlačijo enake stvari, kot na začetku njegove filmske poti – neolepšano, neromantizirano prikazovanje sodobnega urbanega življenja, ki se enostavno zgodi. Piše: Gaja Pöschl Bere: Eva Longyka Marušič