Tudi podnebne na sfiženem vrhu COP 30 v Braziliji. Tudi geostrateške, zadane v najnovejšem ameriškem predlogu mirovnega sporazuma za končanje vojne v Ukrajini. In če smo prejšnji teden z napovedanim koncem še zadnje slovenske ladje govorili o smrtno ranjeni Sloveniji kot pomorski državi, smo ta teden dočakali še pogreb Slovenije kot alpske, smučarske in nogometne države.

Tri štorklje, ki sredi novembra še vedno mirno stojijo na hladnih njivah, naša edina potniška ladja, ki pluje v večna lovišča, martinovo, ki diši po znanosti, in svet, ki se medtem nevarno vrti med jedrsko retoriko, podnebnimi katastrofami in brezbrižnostjo. Centrifugo v tednu, ko smo prvič praznovali dan znanosti in iskali sledi prijaznosti v možganih in med nami, vrti Maja Ratej.

V prispevku smo uporabili inserte iz letošnje podelitve Zoisovih in Puhovih nagrad. (Režiser in scenarist Nejc Gazvoda, voditelj Jernej Gašperin). 

Razmišljanja Slavoja Žižka v delu Nebesa v razsulu, ko se sprašuje, ali današnji globalni svet, razklan med družbene neenakosti, podnebne katastrofe in novo hladno vojno  še premore potencial za radikalno spremembo, so še kako aktualna tudi lokalno.  Smrt Aleša Šutarja in dogodki,  ki so sledili v zadnjih skoraj dveh tednih so razgalili več desetletno pometanje težav pod preprogo in jalovost tako lokalne kot državne politike pri reševanju zahtevnih in kompleksnih težav, kot je reševanje, ne le romske problematike ampak tudi sobivanja v naši državi. 

Celotno Slovenijo je pretresel umor v Novem mestu. Ljudje upravičeno zahtevajo drugačno, bolj trdo politiko do kriminala. Dolga leta preveč permisivna politika do romske skupnosti oziroma do kriminalnih elementov v njej - posploševati vendarle ne gre - je pripeljala do tragedije. Se bomo na to, še posebej vlada, pravilno in učinkovito odzvali kot skupnost?

Prvič je v Slovenijo prišel francoski predsednik, ki bi ga, vsaj po zunanjosti, hitro lahko zamenjali za našega predsednika vlade, Macron ga je potem celo nadomeščal v Bruslju; prvič je v zapor odšel nekdanji francoski predsednik, na Japonskem so prvič dobili predsednico vlade, na Islandiji so prvič odkrili komarje v naravnem okolju, pri nas pa v pošiljki kumaric iz Indije, ki so imele oznako »narejeno v Sloveniji«, prvič prisotnost paracetamola.

Aja, pa Robert Golob je zatrdil, da ne bo odstopil. Ne prvič.

Zavrelo je še na Madagaskarju, izraelsko-palestinsko krhko premirje se kali dobesedno prek trupel, Trump se sestaja z Zelenskim in si telefonira s Putinom. Zvezo Nato navdušuje slovensko orožarstvo, domača politika išče preroditelje, glavna akterja oblačita predvolilne kožuhe in se trudita obvladovati svoje nravi. Božičnici zdaj na račun hiše sledi še popust na gnečo v prometu, ob vseh alternativnih dejstvih pa ostaja neizpodbitno tudi dejstvo, da vse vendarle ni zgolj slabo. Zmagajo lahko tudi dobri odnosi in srčnost.

Poleg Nobelovih nagrad so teden zaznamovala mirovna prizadevanja in pokazala, da si ljudje povsod, od Venezuele do Gaze, želijo podobnih stvari. Kljub podpisu premirja na Bližnjem vzhodu pa je do trajnega miru še dolga pot in le malokdo verjame, da bo ta proces minil brez zapletov. O miru, nemiru in njunih različnih pojavnih oblikah v tokratni Petkovi centrifugi razmišlja Matej Hrastar.

»Nismo v vojni, a nismo več v miru,« je po tem, ko so preleti dronov prestrašili državljane skandinavskih in baltskih držav, izjavil nemški kancler Friedrich Merz. Evropa načrtuje obrambni zid proti brezpilotnim letalnikom, a vse bolj očitne so tudi razlike med državami. Slovenski premier zagotavlja, da je Slovenija varna. Bolj ga ta hip očitno skrbijo domače politične razmere, kjer se nadaljuje spopad za božičnico. Predvolilno tekmo bodo očitno zaznamovale tudi najnovejše poteze pravosodnih organov.

13. oktobra 2025 ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 100 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev, tonskih mojstrov in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Končno smo le prešli v tako napovedovano vročo politično jesen. Kaj dobrega lahko prinese soočanje različnih mnenj na domačem in svetovnem prizorišču? Kdo sploh ne pride do besede in kaj ne na dnevni red? Ali je manj res več ali bi moralo veljati ravno obratno?

Domača predvolilna sezona že septembra ponuja božična darila, novoslovensko politikantstvo in balkansko kanalizacijo. Liter alpskega mleka je že krepko dražji od litra bencina. Medtem ko se ukvarjamo s praznjenjem domačih kanalov in kanalizacij, svet pada globlje in globlje, spremljanje genocida v živo postaja rutina. Morda pa s korakom nazaj po zgledu Luke Dončića lahko postanemo tudi zmagovalci našega časa.

Ne bom kazal s prstom, odgovornost je moja, so magične besede, ki smo jih ta teden slišali od slovenskih voditeljev - a le športnih. Tudi evropska voditeljica Ursula von der Leyen je priznala, da je Evropa paralizirana in genocidu v Gazi namenila najostrejše besede doslej. Besede anonimnežev na spletu niso tako nedolžne kot se zdi, mi pa se z drsenjem po ekranih pogrezamo v kolektivno demenco.

V tokratni petkovi Centrifugi avtor Igor Bergant išče razloge, zakaj bi moralo prav nam v Sloveniji biti še kako vredno prizadevati si za boljši svet, četudi je zbezljal precej daleč proti norosti. In čeprav k tej norosti znamo tudi sami nekaj prispevati, pa ne le v slabem.

Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.

Trepetamo pred vojno v Ukrajini, lakoto v Sudanu in genocidom v Gazi. Pred tišino ob nasilju na poti do športnega cilja. Pred položnicami. Pred nevihtami in realnostjo. Ampak, kakor pravi pesnik Gojko Božović: “Če nas bičajo isti vetrovi in nas zaliva isti dež, se vprašajmo tudi o vetrovih in udarcih zgodovine, ki si jo delimo in skozi katero bomo v vsakem primeru šli skupaj, ne glede na to, kakšne meje bodo postavili med nas.” Skupaj lahko premagamo tudi trepetanje.

V tednu Perzeidov zarisujemo kontraste: med trenutnim in dolgotrajnim, med usodami, ki v sekundi zgorijo, in tistimi, ki v tišini hirajo tedne. Med inflacijo pogledov in deflacijo uvidov. Kje je meja med tem, kar gledamo, in tem, kar res vidimo, se v tokratni Petkovi centrifugi sprašuje Maja Ratej.

Tudi v času kislih kumaric, tako kislih, da sta bili oni dan udarni novici vseh slovenskih medijev Šeškov prestop k Manchester Unitedu in Dončičev prihod na reprezentančni trening. Tudi v teh časih je strašljiva ugotovitev, da Slovenija nima več dobrih sosedov. Vsaj ne takih, ki si jih tako zelo zaželimo vsakič, ko zapojemo zadnji verz naše himne. Hrvati nam pretepajo najstnike, Italijani nas zmerjajo s koruptivnimi usranimi Slovani, Avstrijci pa nam za rabo materinščine lahko pokažejo rumeni karton. In smo že tik pred izključitvijo.

Tadej Pogačar je pričakovano rumeno majico varno pripeljal do Pariza, njegovo četrto zmago na Touru je v živo spremljalo veliko Slovencev. Številni so kampirali ob trasi in jo očitno zelo dobro odnesli, predvsem veliko bolje kot udeleženci antifašističnega tabora ob Peršmanovi domačiji, kjer so avstrijski policisti s specialno enoto, helikopterjem in letalniki izvedli obsežno racijo. Zaradi domnevne kršitve glede kampiranja in varstva narave. Mednarodni pritiski na Izrael, tudi zaradi politike stradanja v Gazi, se stopnjujejo, medtem pa je po mnenju madžarskega premierja Orbana Trump Ursulo von der Leyen pojedel za malico in dosegel za Evropsko unijo zelo slab trgovinski dogovor.

Vreme in promet sta najbolj praktično-realni poletni skrbi. Slovenske železnice so kupile največje avtobusno podjetje v državi, čakamo samo še, da združijo moči z Darsom in Petrolom. To bi lahko bila zmagovita slovenska blagovna znamka. V zakulisju najbolj izpostavljenih svetovnih konfliktov tlijo nova žarišča sovraštva. Turčija bi pomagala pri rusko-ukrajinskem premirju, hkrati pa bi imela Ciper. Zavrelo je med Kambodžo in Tajsko, svoje interese uveljavlja tudi Kitajska. Slovensko mirovniško gibanje nadaljuje s pritiski, navkljub vse večjim utopijam. Kaj je bilo in kaj šele bo prav ali narobe, danes ne znajo za dober denar napovedati več niti mariborski vedeževalci.

Nikoli več je zaobljuba, ki še vedno vztraja med govori ob obletnicah grozodejstev, medtem ko v vsakdanjem življenju izgublja še zadnje ostanke pomena. “Zgodilo se je, torej se lahko spet zgodi.” Te besede je v knjigi Potopljeni in rešeni pred skoraj štirimi desetletji zapisal Primo Levi, preživela priča nacističnih taborišč, eden ključnih popisovalcev grozot holokavsta. To poletje pa izraelska oblast razpravlja o vzpostavitvi humanitarnega mesta na severu Gaze. V mednarodni javnosti in izraelski opoziciji so to označili kot evfemizem za koncentracijsko taborišče. Upe na boljši jutri medtem polagamo, skupaj z odgovornostjo, na mlade, vključno z maturanti, ki pa jim pri tem nič kaj prida ne pomagamo.

Viri:

• Informativne oddaje Radia Slovenija,
• New York Times, I’m a Genocide Scholar. I Know It When I See It,
• Ars humana, Peter Klepec – "vzdušje, ki prevladuje v današnji družbi, je zelo slabo",
• Delo, Že 20 let se vrtimo okoli enega odstotka namakanih zemljišč. Kakšne so rešitve?,
• Botrstvo, Leto dni brez Anite Ogulin,
• Vroči mikrofon, Samooskrba in prehranska varnost v praksi,
• Primo Levi, Potopljeni in rešeni,
• Eppur si muove - In vendar se vrti, Izraelska družba v času vojne.

V Gazi žal še vedno ni premirja. V Sloveniji je bila posebna poslanka ZN za človekove pravice na zasedenih palestinskih ozemljih Francesca Albanese, ki je opozorila na grozljive razmere v Gazi. Te dni je minilo 30 let od strašnega pokola v Srebrenici, ko so srbske paravojaške enote pobile več kot osem tisoč Bošnjakov. Na domačem političnem prizorišču se je predsednik vlade soočil z mnenji ustavnih pravnikov, ki odsvetujejo referendum o obrambnih izdatkih. Bili sta tudi dve neuspešni interpelaciji: notranjega ministra in ministrice za kulturo. Neke vrste politični ritual.