V tokratni Centrifugi o črnem in belem. In črnobelem. Tako na globalnem geopolitičnem polju, kot na domačem političnem parketu smo bili priča rokohitrskim potezam, ki so že prve dni januarja pometle s ponovoletno otopelostjo. V slogu besede leta pri mladih 'šest sedem' bi lahko rekli, da ne razumemo ničesar več. Razen tega, da je tu zima, ki pa nas vedno znova preseneti.

Kljub vse slabši bralni pismenosti smo pogumno vstopili, ne samo v volilno, ampak tudi Kosovelovo leto in leto Zofke Kveder. Zato bi morda lahko vzeli v roke roman ene prvih slovenskih pisateljic Njeno življenje, v katerem med drugim piše, kako mora ženska v patriarhalni družbi ubogati moškega, kar je žal pogosto aktualno še danes. A če med preštevilnimi, ki ne berejo knjig, nekateri tega ne počnejo z izgovorom pomanjkanja časa, za kar temeljito poskrbi kapitalizem, ki ima raje čips kot misli, bi morda lahko preberali vsaj kakšno pesem. Na primer Evropa umira.

V komentarju iztekajočega se tedna prevprašujemo uspehe aktualne oblasti pri uresničevanju predvolilnih obljub, med katerimi je bila - v kontrast njej predhodni vladi - jasna zaveza o podpori socialno najšibkejšim. Ob tem si na podlagi najmanj enega nedavnega primera izrazitega nespoštovanja te obljube tik pred vstopom v novo leto zastavljamo retorično vprašanje: kam plujemo?

Čeprav bi si v teh dneh želeli, da bi bilo drugače, je okoli nas veliko hrupa. Hrup je povsod. Od strelskega napada v Avstraliji, zimskega dežja in izraelskega obstreljevanja Gaze, do hrupa iz ust voditeljev velesil. Ter hrupa predpraznične histerije, korupcije, ignorance, konformizma in mnenj vseh o vsem. Če kot družba s takšno lahkoto prepovemo glasbo na ulici, ne moremo pa se znebiti pravega hrupa, ki ga povzroča recimo kakršna koli pirotehnika, kako se bomo šele otresli korupcije. Privoščimo si tišino ali pa naj steče glasba. Pa naj bo Dan D ali konec sveta.

V današnji Centrifugi ni Nobelove nagrajenke za mir, ni pižam in kufrov, tudi ni nove medijske kariere nekdanjega šefa računskega sodišča. Ni nadzora bolniških odsotnosti in spora glede veleposlanikov. Prav tako ni Motoristov (to je ime nove češke koalicijske stranke). Je pa večino ostalega. Vključno z ugotovitvijo, da v demokraciji dva neumna glasova štejeta več kot en pameten.

Obglavili so Titov kip v Velenju. Zdi se, da so izgubili glave tudi svetovni politiki, ki kažejo mišice in se igrajo vojno.

V centrifugo smo ujeli nekaj nepozabnih izjav in ocen nedeljskega referenduma, težave oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana, ob katerih opazovalec dobi občutek, da se kopja med javnim in zasebnim lomijo na hrbtih pacientov, kar ni prav. Zgodbo tega tedna pa zaključujemo z mislijo, da bi bil morda svet drugačen, boljši, lepši, če bi več brali.

Tudi podnebne na sfiženem vrhu COP 30 v Braziliji. Tudi geostrateške, zadane v najnovejšem ameriškem predlogu mirovnega sporazuma za končanje vojne v Ukrajini. In če smo prejšnji teden z napovedanim koncem še zadnje slovenske ladje govorili o smrtno ranjeni Sloveniji kot pomorski državi, smo ta teden dočakali še pogreb Slovenije kot alpske, smučarske in nogometne države.

Tri štorklje, ki sredi novembra še vedno mirno stojijo na hladnih njivah, naša edina potniška ladja, ki pluje v večna lovišča, martinovo, ki diši po znanosti, in svet, ki se medtem nevarno vrti med jedrsko retoriko, podnebnimi katastrofami in brezbrižnostjo. Centrifugo v tednu, ko smo prvič praznovali dan znanosti in iskali sledi prijaznosti v možganih in med nami, vrti Maja Ratej.

V prispevku smo uporabili inserte iz letošnje podelitve Zoisovih in Puhovih nagrad. (Režiser in scenarist Nejc Gazvoda, voditelj Jernej Gašperin). 

Razmišljanja Slavoja Žižka v delu Nebesa v razsulu, ko se sprašuje, ali današnji globalni svet, razklan med družbene neenakosti, podnebne katastrofe in novo hladno vojno  še premore potencial za radikalno spremembo, so še kako aktualna tudi lokalno.  Smrt Aleša Šutarja in dogodki,  ki so sledili v zadnjih skoraj dveh tednih so razgalili več desetletno pometanje težav pod preprogo in jalovost tako lokalne kot državne politike pri reševanju zahtevnih in kompleksnih težav, kot je reševanje, ne le romske problematike ampak tudi sobivanja v naši državi. 

Celotno Slovenijo je pretresel umor v Novem mestu. Ljudje upravičeno zahtevajo drugačno, bolj trdo politiko do kriminala. Dolga leta preveč permisivna politika do romske skupnosti oziroma do kriminalnih elementov v njej - posploševati vendarle ne gre - je pripeljala do tragedije. Se bomo na to, še posebej vlada, pravilno in učinkovito odzvali kot skupnost?

Prvič je v Slovenijo prišel francoski predsednik, ki bi ga, vsaj po zunanjosti, hitro lahko zamenjali za našega predsednika vlade, Macron ga je potem celo nadomeščal v Bruslju; prvič je v zapor odšel nekdanji francoski predsednik, na Japonskem so prvič dobili predsednico vlade, na Islandiji so prvič odkrili komarje v naravnem okolju, pri nas pa v pošiljki kumaric iz Indije, ki so imele oznako »narejeno v Sloveniji«, prvič prisotnost paracetamola.

Aja, pa Robert Golob je zatrdil, da ne bo odstopil. Ne prvič.

Zavrelo je še na Madagaskarju, izraelsko-palestinsko krhko premirje se kali dobesedno prek trupel, Trump se sestaja z Zelenskim in si telefonira s Putinom. Zvezo Nato navdušuje slovensko orožarstvo, domača politika išče preroditelje, glavna akterja oblačita predvolilne kožuhe in se trudita obvladovati svoje nravi. Božičnici zdaj na račun hiše sledi še popust na gnečo v prometu, ob vseh alternativnih dejstvih pa ostaja neizpodbitno tudi dejstvo, da vse vendarle ni zgolj slabo. Zmagajo lahko tudi dobri odnosi in srčnost.

Poleg Nobelovih nagrad so teden zaznamovala mirovna prizadevanja in pokazala, da si ljudje povsod, od Venezuele do Gaze, želijo podobnih stvari. Kljub podpisu premirja na Bližnjem vzhodu pa je do trajnega miru še dolga pot in le malokdo verjame, da bo ta proces minil brez zapletov. O miru, nemiru in njunih različnih pojavnih oblikah v tokratni Petkovi centrifugi razmišlja Matej Hrastar.

»Nismo v vojni, a nismo več v miru,« je po tem, ko so preleti dronov prestrašili državljane skandinavskih in baltskih držav, izjavil nemški kancler Friedrich Merz. Evropa načrtuje obrambni zid proti brezpilotnim letalnikom, a vse bolj očitne so tudi razlike med državami. Slovenski premier zagotavlja, da je Slovenija varna. Bolj ga ta hip očitno skrbijo domače politične razmere, kjer se nadaljuje spopad za božičnico. Predvolilno tekmo bodo očitno zaznamovale tudi najnovejše poteze pravosodnih organov.

13. oktobra 2025 ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 100 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev, tonskih mojstrov in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Končno smo le prešli v tako napovedovano vročo politično jesen. Kaj dobrega lahko prinese soočanje različnih mnenj na domačem in svetovnem prizorišču? Kdo sploh ne pride do besede in kaj ne na dnevni red? Ali je manj res več ali bi moralo veljati ravno obratno?

Domača predvolilna sezona že septembra ponuja božična darila, novoslovensko politikantstvo in balkansko kanalizacijo. Liter alpskega mleka je že krepko dražji od litra bencina. Medtem ko se ukvarjamo s praznjenjem domačih kanalov in kanalizacij, svet pada globlje in globlje, spremljanje genocida v živo postaja rutina. Morda pa s korakom nazaj po zgledu Luke Dončića lahko postanemo tudi zmagovalci našega časa.

Ne bom kazal s prstom, odgovornost je moja, so magične besede, ki smo jih ta teden slišali od slovenskih voditeljev - a le športnih. Tudi evropska voditeljica Ursula von der Leyen je priznala, da je Evropa paralizirana in genocidu v Gazi namenila najostrejše besede doslej. Besede anonimnežev na spletu niso tako nedolžne kot se zdi, mi pa se z drsenjem po ekranih pogrezamo v kolektivno demenco.

V tokratni petkovi Centrifugi avtor Igor Bergant išče razloge, zakaj bi moralo prav nam v Sloveniji biti še kako vredno prizadevati si za boljši svet, četudi je zbezljal precej daleč proti norosti. In čeprav k tej norosti znamo tudi sami nekaj prispevati, pa ne le v slabem.

Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.