Pripravili smo pogovor v katerem smo poskusili podati okvir za razumevanje vloge znanstvenih in razvojnih raziskav v naši državi (razširjeno tudi v EU) in ga soočili z različnimi razumevanji in razlagami vloge in makroekonomskih posledic znanstvenih raziskav sodobne Kitajske. Slednje javno dostopne zasledimo v osrednjih in bolj specializiranih množičnih medijih ter glasilih svetovnega kapitalističnega centra v Evropi in Združenih državah kot sta na primer platforma Bloomberg in Financial Times. Gosta v studiu sta državni sekretar za znanost in inovacije na Ministrstvu RS za visoko šolstvo, znanost in inovacije dr. Jure Gašparič in redni profesor makroekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Jože P. Damijan. FOTO: Aristotelova modrost: “Tisti, ki vedo, delajo. Tisti, ki razumejo, učijo.” VIR: http://www.virmodrosti.com/modrost/najboljsi-citati-aristotla-za-prevetritev-uma/

Prof.dr. Marko Robnik-Šikonja, predstojnik Laboratorija za strojno učenje in jezikovne tehnologije na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani sodeluje tako pri ustvarjanju t. i. velikih jezikovnih modelov v našem jeziku kot pri poučevanju tistih, ki jih bodo kmalu začeli izdelovati. O umetni inteligenci v digitalni humanistiki in jezikovnih modelih zanjo bo povedal več v pogovoru. FOTO: Marko Robnik-Šikonja v svoji pisarni VIR: Finvina

Ta mesec je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije predstavil obsežen zbornik z naslovom »Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč«. Od 60 tisoč zaprtih v italijanskih, madžarskih in hrvaških taboriščih med drugo vojno, jih je bilo v nemških, tako koncentracijskih kot uničevalnih kot je bil npr. Auschwitz na ozemlju okupirane Poljske, zaprtih dobrih 20 tisoč. Osrednja pobudnica zbornika in ena od njegovih urednic, hkrati pa avtorica skoraj polovice od 45 prispevkov, muzejska svetnica, zgodovinarka dr. Monika Kokalj Kočevar, pripoveduje o njegovem nastajanju in še neodkritih taboriščnih aspektih tragičnega obdobja druge svetovne vojne. Zbornik je razdeljen v 3 vsebinske sklope, v prvem zasledimo splošne orise in razlage kontekstov zapiranj, drugi del vključuje taboriščne zgodbe nekaj taboriščnikov, tretji del pa ponuja prispevke sodelavcev iz slovenskih muzejev iz vseh regij. Gre za doslej najbolj celovit prispevek za razumevanje nacističnega taboriščnega sistema, ki v treh vsebinskih sklopih in 45 prispevkih predstavlja znane in manj raziskane teme ter pripovedi posameznikov. Besedila je prispevalo 16 dediščinskih ustanov in muzejev iz vse države, 5 avtorjev pa je pripravilo tematske prispevke. Besedila izpostavljajo nekaj osebnih zgodb oseb, od katerih nekatere niso bile v taboriščih, so pa bile vpete v nacistični preiskovalni zaporniški sistem. Članki so se lotili opisov tako osebnih predmetov, dokumentov, pisem, spominskih in kuharskih taboriščnih knjižic, v korpus taboriščnikov pa sta vključena tudi prispevka o taboriščnih usodah Slovencev iz obmejnih delov z Italijo in Avstrijo FOTO: Naslovnica zbornika VIR: Program Ars

Predstavljamo besedilo izpred dobrega stoletja z naslovom »Spor za napredek« ali premislek o stanju različnih presoj tega, kar so takrat pri nas razumeli kot napredek – tako se je ob začetku prve vojne v mesečniku Slovan (urejal ga je Oton Župančič) razpisal 29-letni bodoči profesor statistike in politične ekonomije na po vojni ustanovljeni pravni fakulteti v Ljubljani Albin Ogris (r.1885 Pliberk – u.1959 Ljubljana). Besedilo je dokaz, da intelektualne javnosti pri nas takrat niso obvladovali le radikalci iz levice ali desnice. Nekaj naslovov objavljenih knjig univerz.profesorja Aleksandrove univerze v Ljubljani: A.Ogris: Borba za jugoslovensko državo, načrt zgodovine in (1921) delovanja Jugoslovenskega odbora v Londonu za časa svetovne vojne A.Ogris: Sistematičen register zakonov, naredb, uredb, razglasov itd., ki se nanašajo (1924) na finančno upravo in ki so bili objavljeni v Uradnem listu v dobi od dne 4.XI.1918 do dne 30.VI.1924 A.Ogris: Regulativne hranilnice v Sloveniji (1925) A.Ogris: Politične stranke (1926) A.Ogris: Delniške družbe v Sloveniji v letih 1919.-1925 (1926) (statističen donesek k novejši zgodovini slovenskega gospodarstva A.Ogris: Statistika kreditnih zadrug v Sloveniji za poslovno leto 1926 (1928) A.Ogris: Trgovinska politika (1932) A.Ogris: Preobljudenost kmečkega podeželja in staniščni ustroj industrije (1941) A.Ogris: Od svobodnega in usmerjevanega k načrtnemu kreditnemu gospodarstvu (1946)

V koordinaciji raziskovalcev iz Univerze v Ljubljani se začenja oblikovati infrastrukturni in raziskovalni Center odličnosti za zeleno dediščinsko znanost »GreenHer«, v katerem sodelujejo še raziskovalci Univerze na Primorskem v Kopru in Univerze v Mariboru, zraven pa so tudi konservatorsko-restavratorski strokovnjaki iz muzejev, NUK-a ter Zavod za gradbeništvo. Z vsoto dobrih 26 milijonov evrov – polovico daje Evropska unija, polovico pa resorno ministrstvo - bo povezal humanistične in družboslovne, v veliki meri arheološke, in kar je pri dediščinskih vedah dokaj razveseljivo, predvsem pa nujno - naravoslovne in tehniške vede. Financirali pa bodo tudi vrsto novih raziskovalnih zmogljivosti, tako s posodabljanjem raziskovalne opreme kot z gradnjo novih stavb. O projektu novega Centra odličnosti, ki ga vodi in koordinira, govori prof.dr. Matija Strlič iz Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. FOTO: Matija Strlič že dolgo ne le z lupo raziskuje in ohranja materiale kulturne dediščine VIR: avtor fotografije je Uroš Hočevar

Botanični vrt Univerze v Ljubljani se pridružuje 25-letnici ustanovitve Milenijske semenske banke v kraju Wakehurst, v Susexu v Angliji. Je del slovitih, po njihovem celo največjih botaničnih vrtov na svetu, t. i. Kew Gardens. Upravlja ga ustanova Kraljevi botanični vrtovi. Od otvoritve naprej hrani že blizu 2 milijardi in pol semen od 40 tisoč v naravi živečih rastlin, in tako za prihodnje generacije ohranja svetovno rastlinsko biodiverziteto. Gre za partnersko sodelovanje 275 vrtov iz sto držav in ozemelj. Ambasadorka te največje svetovne banke semen je slovita gledališka in filmska igralka Kate Blanchett. Tam hranijo tudi semena 100 avtohtonih rastlinskih vrst iz Slovenije. Botanični vrt UL je ta semena nabral v letu 2013, nabiranje pa je financirala Milenijska semenska banka KEW. Vse od takrat naprej Botanični vrt z njo redno sodeluje. V najnovejši jubilejni izdaji Milenijske semenske banke so objavili tudi prispevek Botaničnega vrta UL. O vsebini prispevka, pomenu hranjenja rastlinskih semen in sodelovanju govorita predstojnik ljubljanskega vrta dr. Jože Bavcon in dr. Blanka Ravnjak. FOTO: Pogled iz zraka na Millenium Seed Bank – Kew v kraju Wakehurst v Veliki Britaniji VIR: Millenium Seed Bank – Kew

Sredi novembra je v Ljubljani potekala mednarodna znanstvena delavnica o tehnologijah in zdravljenju kardiovaskularnih bolezni na osnovi metode elektroporacije. Gre za perspektivno metodo, ki jo je pri nas v sodelovanju s kolegi iz medicinskih in drugih inštitutov Univerze v Ljubljani uvajal tokratni gost, prof.dr. Damjan Miklavčič z ljubljanske Fakultete za elektrotehniko. Leta 2015 je bil tudi osrednji organizator prvega svetovnega kongresa o elektroporaciji v Portorožu. Gre tudi za neporušno metodo nadomeščanja pasterizacije živil, ki jo že uporabljajo v živilski industriji. Neporušnost oziroma njena ciljna osredotočenost je obetavna tudi v onkološki medicini, saj v precejšni meri lahko nadomesti ustaljeno metodo odstranjevanja rakavih celic, kemoterapijo. Sredi novembra so v Ljubljani izvedli že tradicionalno »šolo elektroporacije«, ki je hkrati tudi del rednih predavanj medicinske fizike, udeležuje pa se je veliko raziskovalcev iz tujine. Področje elektroporacije ima zaslombo tudi s strani resornega ministrstva oziroma agencije, saj je že dolgo deležno t.im. programskega financiranja, kar mu omogoča normalno kadrovsko krepitev. FOTO: Shema interdisciplinarne zasnovanosti raziskav metod zdravljenja z elektroporacijo VIR: Damjan Miklavčič, UL-FE, Laboratorij za biokibernetiko

V prvem tednu novembra je bil osrednji državni arhiv, »Arhiv Republike Slovenije«, v znamenju 80. obletnice ustanovitve. V prenovljeni in arhivarskim merilom prilagojeni stavbi na ljubljanskih Poljanah so predstavili jubilejni zbornik z naslovom »Pogled v preteklost, korak v prihodnost: 80 let Arhiva Republike Slovenije«. O zgodovinskem pregledu delovanja arhiva, njegovem poslanstvu in najpomembnejših arhivskih fondih kot hrbtenici tega zbornika je v našem studiu govoril direktor arhiva, zgodovinar dr. Andrej Nared. FOTO: Naslovnica zbornika ob 80-letnici Arhiva RS VIR: Program Ars, Goran Tenze

Tokrat vabimo k poslušanju zadnje od treh oddaj s poti po puščavskem krasu zahodnega Egipta v začetku oktobra letos. V oazi Siwa smo se udeležili nekajdnevnega mednarodnega simpozija »Siwa 2025« o trajnostnem razvoju v puščavskem okolju, ki je z več zornih kotov skušal razumeti, kako v puščavskih kraških pogojih pomanjkanja vode in plodne zemlje dolgoročno živeti navkljub statistično vse višjim povprečnim temperaturam. Pripravili smo krajše pogovore s tremi raziskovalci, z osrednjim organizatorjem, profesorjem geomorfologije na Univerzi Damanhour dr. Magdyjem Torabom, in z njegovima mlajšima kolegicama, dr. Samah Moustafa Abo Zeid iz Centra za morsko arheologijo in podvodno kulturno dediščino Univerze Aleksandrija, in dr. Mariam Taha Ragab, asistentko predavateljico na Univerzi Dammieta v Egiptu. Profesor Torab je tudi orisal svoje že četrt stoletja trajajoče stike s slovenskimi krasoslovci z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne, kjer je bil že večkrat tudi s svojimi študenti in študentkami. Inštitut iz Postojne je bil tudi soorganizator tega znanstvenega simpozija. FOTO: Konferenčna sobana govornega dela simpozija »Siwa 2025«, ki je bila hkrati tudi jedilnica. VIR: Program Ars, Goran Tenze

Kaj počnejo sodobni muzeji pri nas in v svetu? Nemara vsakdanje vprašanje, ki pa pri odgovoru ne more biti enoznačno. Muzejska svétnica v Gorenjskem muzeju v Kranju ddr. Verena Perko se s tem intenzivno ukvarja že dolgo, saj kot doktorica arheoloških in muzealskih znanosti vztrajno razširja spoznanja o sodobnih muzejih in njihovi spremenjeni vlogi v primerjavi z muzeji 19. in prve polovice 20. stoletja. Ti v sedanjem obdobju napajajo človeštvo z modrostjo poznavanja preteklosti, ki je osnova za razumevanje sedanjosti. Prejemnica Valvasorjeve nagrade za življensko delo leta 2024 (podeljuje jo Slovensko muzejsko društvo) je že dolgo zelo dejavna na področju sodobne heritologije, znanosti o dediščini, s prevodom monografije »Uvod v muzeologijo« sicer že l. 2007 preminulega muzeologa iz Univerze v Zagrebu, profesorja Iva Maroevića je v našem jeziku opredelila za kakovostno muzejsko delo potrebno strokovno terminologijo. Današnji muzeji so torej tudi rezultat tozadevnih prizadevanj muzealcev kakršna je sogovornica. Pred našim mikrofonom je že večkrat govorila o različnih temah, tokrat pa predstavljamo pogovor z njo na temo muzejev v sodobnem svetu, ki je nastal pred leti. Naj služi kot nekakšen test, koliko njena razmišljanja sovpadajo z aktualnim stanjem muzejev pri nas.

V Zgodovinskem arhivu Ljubljana so prav na »Dan slovenskih arhivov« pretekli ponedeljek odprli razstavo z naslovom »Na tirih zgodovine – Preteklost železnic v arhivskih zapisih«. Zunanji povod je bila letošnja 200-letnica prve vožnje v dolžini okoli 50 kilometrov z lokomotivo na parni pogon in nekaj vagoni med angleškima mestoma Darlington in Stockton 27. septembra 1825. Avtor lokomotive je bil inženir George Stephenson, sin Roberta, ki je že pred njim poskušal modernizirati tovorni in potniški promet. Takrat se je začelo »stoletje železnic«. Obiskali smo enega od avtorjev in hkrati osrednjega koordinatorja razstave, arhivista Dejana Hvalo. Prikaz izbora arhivskega gradiva na temo železnic v okviru tedanje Vojvodine Kranjske so avtorji razdelili v 9 vsebinskih sklopov. Zgodovinski arhiv Ljubljana se namreč sestoji iz arhivov petih osrednjih mest nekdanje dežele, poleg glavnega mesta so z njim povezani še arhivi v Kranju, Novem mestu, Škofji Loki in v Idriji. Razstavo so poleg sogovornika pripravili arhivisti, Luka Cerar, Elizabeta Eržen Podlipnik, Jože Glavič, Iztok Hotko, Mira Hodnik, Dunja Mušič in Judita Šega. FOTO: Izsek iz enega od mnogih panojskih plakatov razstave, ki jo je oblikovala Barbara Bogataj Kokalj VIR: Program Ars, Goran Tenze

Ob zaključku mednarodnega znanstvenega simpozija v oazi Siwa v puščavskem krasu Egipta, smo se s krasoslovci iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU odpravili tudi na ogled piramid v Gizi pri Kairu. Največja, Keopsova je že nekaj let objekt spremljanja egiptovskih in slovenskih krasoslovcev, saj je ta štiri tisočletja in pol stara človeška stvaritev podvržena t.im. zakrasevanju. Zakaj? Ker so jo zgradili iz dvotonskih blokov iz po nastanku mlajše karbonatne kamnine iz kamnolomov blizu Nila. Raziskovalec prof.dr. Tadej Slabe nam je ob vznožju piramide na zahodni stranici kvadratnega temelja nazorno pojasnil, zakaj se je v tolikih tisočletjih za razliko od pred vetrom zaščitene vzhodne stranice površina kamnitih blokov tako »zakrasila«. In kaj to pravzaprav pomeni! In kot so zapisali v najnovejšem članku na to temo, objavljenem letos v strokovni reviji Acta Carsologica (54/1 2025): »Izpostavljeni bloki mehke karbonatne kamnine, iz katerih je piramida, razmeroma hitro pridobijo značilno obliko in skalni relief. Na zunanjih delih so bloki največkrat previsno spodjedeni. …« Članek so poleg našega sogovornika podpisali še prof.dr. Martin Knez z inštituta v Postojni, prof.dr. Magdy Torab z Univerze v Aleksandriji in doktorska študentka krasoslovja na Univerzi v Novi Gorici mag. Noura Fayad. Nekaj besed je sogovornik Slabe namenil tudi zakrasevanju antičnih spomenikov iz karbonatnih kamnin. FOTO: Keopsova piramida v Gizi VIR: Program Ars, Goran Tenze

Tokratno oddajo smo pripravili v širšem okolju oaze Siva (dolga je približno 10 km, široka od 6 do 8 km in ima približno 200 izvirov oziroma arteških vodnjakov) nedaleč od meje z Libijo v puščavskem krasu Egipta. Tam je od 29. septembra do 3. oktobra potekal mednarodni znanstveni simpozij o varstvu okolja v puščavskih razmerah. Udeležilo se ga je približno 40 po večini raziskovalk in raziskovalcev iz Egipta, sosednjih arabskih držav, tam pa je bila tudi ekipa iz Romunije in gostja iz Južnoafriške republike. Tja smo odšli na povabilo soorganizatorjev, krasoslovcev iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Ti že več kot dve desetletji sodelujejo z Egiptovskim društvom za okoljske spremembe oziroma s profesorjem z Univerze v Aleksandriji dr. Magdyjem Torabom in njegovimi kolegicami in kolegi. O dolgoletnem sodelovanju in obojestranski izmenjavi izkušenj s kraškimi pojavi v Egiptu bo več povedal raziskovalec prof. dr. Tadej Slabe, donedavnega dolgoletni predstojnik postojnskega inštituta. V še dveh oddajah, ki si bosta sledili v oktobru, pa smo se posvetili preučevanju zakrasevanja Keopsove piramide v Gizi pri Kairu in antičnih spomenikov iz karbonatnih kamnin ter izkušnjam dveh egiptovskih raziskovalk in raziskovalca kraških fenomenov z njihovim in slovenskim krasoslovjem. FOTO: Tadej Slabe pojasnjuje, kako veter in voda brusita egiptovski puščavski kras VIR: Ars – Goran Tenze

Poljski intelektualec Stanisław Lem (1921-2006) ni pisal le znanstvenofantastičnih besedil temveč tudi recenzije izmišljenih besedil izmišljenih avtorjev o obstoječih izzivih. Vendar pa to niso le recenzije, ampak prostor in priložnost za miselne eksperimente. Takšna je tudi Provokacija. Prvič je izšla l. 1980 in je pravzaprav Lemova obravnava vprašanja holokavsta in travmatične izkušnje vojne med mladostjo v Lvovu. Te teme se je v svojih delih večkrat dotaknil, morda najočitneje v romanih Gospodov glas, Visoki grad, Prigode pilota Pirxa. Provokacija je zanimiva tudi danes, v času post-resničnosti, stopnjevanja vojn in nasilja in umikanja in zanikanja človečnosti in človeškosti pred militarizacijo – in razvrednotenjem – svobode, človekovih pravic in skrbi za drugega. O pravkar izdanem prevodu tega besedila pri Založbi ZRC SAZU v zbirki Pamfleti in njegovi analizi holokavsta je spregovoril pisec spremne besede dr. Martin Pogačar z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. V pogovoru smo skušali odgovoriti na vprašanje: Zakaj je »nikoli več!« po 2. sv. vojni vedno bolj »še vedno!« FOTO: Stanislav Lem VIR: https://ukrainianjewishencounter.org/media/zustrich_chytomo__stanislav_lem.jpg

Nedavno je Afriška unija, ki združuje 55 držav, podprla kampanjo Popravi zemljevid za prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida sveta iz 16. stoletja, ki je še vedno najpogostejši prikaz Zemlje na ravni površini zemljepisne karte. Projekcija, ki jo je za navigacijo ustvaril flamski kartograf Gérard de Crémère (rojen je bil l. 1512, umrl pa je l. 1594), je bolj znana kot Gerardus Mercator. Popači velikosti celin, poveča območja blizu polov, kot sta Severna Amerika in Grenlandija, hkrati pa skrči Afriko in Južno Ameriko. Na Mercatorjevi projekciji sta, na primer, Grenlandija in Afrika videti približno enake velikosti, v resnici pa je afriška celina 14-krat večja od Grenlandije. V kampanji zato predlagajo prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida in začetek uporabe zemljevida Equal Earth iz leta 2018 (na priloženi sliki). V pogovoru doc. dr. Dušan Petrovič s katedre za kartografijo, fotogrametrijo in daljinsko zaznavanje na fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani pojasnjuje ozadje in smiselnost te pobude. Očitek o kolonialni dediščini Mercatorjeve projekcije sveta drži le na kopnem, ob okvarah satelitske navigacije pa pomorcem na oceanih preostaja Mercatorjeva karta kot plovbi najprimernejše orodje za smer potovanja. Poleg tega ljudje iz slovanskih dežel nikakor niso bili tisti, ki so izvajali suprematistično kolonialno politiko do svetovnega juga, zato se ne bi smeli obremenjevati s t. i. »krivdo belega človeka«. Ta velja za nekdanje in sedanje kolonialne sile zahodne Evrope. Kot zanimivost še to: pri razvoju omenjene ekvivalentne projekcije sveta na karti je aktivno sodeloval tudi Bojan Šavrič, alumen Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, ki trenutno živi in dela v Kaliforniji. Zemljevid iz leta 2018, pri izdelavi katerega sta z njim sodelovala še Bernhard Jenny in Tom Patterson, prikazuje države in celine v njihovih pravih velikostih. FOTO: Projekcija ekvivalentne Zemlje iz l. 2018 VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Equal_Earth_projection

Pred skorajšno slovesno akademijo Univerze v Novi Gorici ob 30. obletnici ustanovitve smo se pogovarjali z njenim rektorjem. Prof.dr. Boštjan Golob je leta 2022 nasledil ustanovnega rektorja, nekdanjega direktorja Inštituta Jožef Stefan prof.dr. Danila Zavrtanika. V goriško univerzitetno središče je prišel z Inštituta Jožef Stefan in ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Sredi 90-ih let sta to, na začetku kot Fakulteto za znanost o okolju, v nadaljevanju kot Politehnika Nova Gorica, od leta 2006 pa kot univerza, ustanovila Občina Nova Gorica in Inštitut Jožef Stefan. Z okoli 700 študenti, šestimi fakultetami, Akademijo umetnosti in desetimi raziskovalnimi laboratoriji ta še vedno ne »javna« univerza nadaljuje svojo od začetka v raziskovanje usmerjeno dejavnost. FOTO: Rektor UNG Boštjan Golob VIR: spletna stran ung.si

Tokrat je gost strokovnjak za požarno varnost v sodobnih stavbah, dr. Aleš Jug iz Zavoda za gradbeništvo, kjer vodi odsek za požarne raziskave in inovacije. Slednjega so ustanovili v okviru uspešno pridobljenega projekta FRISSBE (fire-safe sustainable built environment – ognjevarno trajnostno grajeno okolje), ki je bil razpisan v okviru ERA Chair Horizon 2020. Sodelavci FRISSBE so na začetku meseca v Ljubljani organizirali Evropski simpozij o požarni varnosti v trajanju treh dni, ki je zbral dobrih 150 raziskovalcev iz vsega sveta. Sogovornik povzema izkušnje iz tega simpozija, eden od njegovih poudarkov je bil, kako znanost, industrija in zakonodajalci lahko sodelujejo pri oblikovanju smernic požarne varnosti v pogojih z novimi gradbenimi materiali. Po izkušnjah gasilcev se požari v notranjih prostorih z novimi gradbenimi materiali (povečini umetnimi) razširijo nekajkrat hitreje v primerjavi z organskimi materiali kot je npr. les, in tudi zagorijo z višjo temperaturo. Strokovnjaki tudi ugotavljajo, da zakonsko določeni kriteriji za požarno varnost premalo upoštevajo navedene lastnosti vnetja in gorljivosti sodobnih umetnih gradbenih snovi. FOTO: Utrinek iz enega od preizkusov gorljivosti materialov Odseka za požarne raziskave in inovacije v Požarnem laboratoriju Zavoda za gradbeništvo v Logatcu VIR: Odsek za požarne raziskave in inovacije, ZAG

Tokrat gostimo raziskovalko voda in hidrogeoloških lastnosti kraškega podzemlja iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, višjo znanstveno sodelavko, izr. prof.dr. Natašo Ravbar. Povod za povabilo je bilo dejstvo, da je kot soavtorica sodelovala pri nekajletnem nastajanju, po sklepu urednikov pri enem od petih, najboljših objavljenih člankov leta 2024 v znanstveni reviji Hydrogeology Journal. Gre za članek Flooding and flood water storage in karst systems of the Mediterranean region (Poplave in zadrževanje poplavnih voda v kraških sistemih Sredozemlja), pod katerega se podpisuje vodilni avtor dr. Julian Xanke. »Poplave so ponavljajoč se naravni pojav, ki ima lahko tako življenjski kot uničujoč vidik,« se začenja na spletni strani revije objavljeni povzetek. V nadaljevanju beremo, kako so poplave ponekod »pomemben element sezonskega hidrološkega cikla«, ki zagotavljajo vodo za rastlinstvo in živalstvo, žal pa so lahko tudi »uničevalna sila, ki ogroža življenja in povzroča veliko škodo«. Članek nato na desetini primerov s kraških območij v Sredozemlju predstavlja različne hidravlične odzive kraških vodonosnikov na močne padavine, popiše nastajanje poplav in prinaša opise inženirskih posegov za boljši nadzor nad njimi. Sogovornica tako povzame izkušnje kolegov o tej tematiki v različnih kraških sistemih Sredozemlja. Ampak najprej moramo viške vode na kraških površinah in pod njimi razumeti, pa je osnovno sporočilo tako članka kot pogovora v oddaji. FOTO: Visoke vode v Lučkem dolu decembra 2008 VIR: Nataša Ravbar

Vzrok pogina treh psov zaradi strupenih cianobakterij v Bohinjskem jezeru letos poleti je bil povod, da smo v oddajo spet povabili biologinjo doc.dr. Tino Eleršek z Nacionalnega inštituta za biologijo, sicer tudi vodjo delovne skupine za ekotoksikologijo na oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka. Posebno skrbno je pojasnila, kako to, da se je v čistem in pretočnem alpskem jezeru pojavila za majhne sesalce nevarna vrsta cianobakterij. Teh seveda ne gre metati le v en koš, beri: med strupene ali toksične. Gre za organizme, ki spadajo med najstarejše na našem planetu, pred tremi milijardami let nastale bakterije, o razvoju katerih na strani ciano.si preberemo tudi to: »V procesu fotosinteze so te bakterije vsrkale ogljikov dioksid, ki ga je bilo v ozračju na pretek, uporabile še vodik iz vode in to vgradile v svoje celice v obliki sladkorjev. Pri tem pa je nastajal tudi odpaden produkt, ki se je sproščal v ozračje; in ta odpadni produkt je pozneje popolnoma spremenil razvoj življenja. Govorimo o majhni molekuli, ki jo danes imenujemo kisik.« V čistem in pretočnem Bohinjskem jezeru, tako kot v številnih alpskih jezerih, obstajajo ekotoksične cianobakterije, pritrjene na kamne na dnu blizu brega. Ko kopalec ali žival stopi nanje, se odlepijo in splavajo na površje. Ko majhen sesalec pride v bolj neposreden stik z zadostno koncentracijo, ta utegne postati usodna. Sogovornica je povzela okvirno stanje opazovanja navzočnosti ekotoksičnih cianobakterij po državi z opozorilom, da jih iščejo na dva načina: z analizo vzorcev z metodo qPCR, ki pokaže njihov potencialni obstoj, in kemijsko analizo, s katero dobijo dejansko vsebnost strupenih cianobakterij. Skratka, vsaka gošča lepih barv ob obali jezera ali ob bregu reke še ne pomeni, da v njej prebivajo malim živalim nevarne in strupene cianobakterije. Njihov potencialni obstoj še ne pomeni, da tam obstaja ekotoksična nevarnost. Za to je treba počakati na rezultat kemijske analize. FOTO: Gošča cianobakterij na vodni površini (poletje 2024). VIR: Arhiv CianoSLO

Pretekli četrtek so v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani odprli občasno fotografsko razstavo z naslovom »S fotoaparatom od Galicije do Tirolske, 1914–1918«. Muzeju jih je podaril vnuk avtorja fotografij iz prve svetovne vojne mag. Vito Oražem. Predstavljeni izbor 24 fotografij od 440 iz zapuščine rezervnega častnika avstro-ogrske vojske Stanka Oražma je bil izhodišče pogovora s kustosom razstave, muzejskim svetnikom dr. Markom Štepcem o tem, kako zgodovinarji raziskujejo in predstavljajo od nas tako oddaljeno obdobje, in o premestitvah objektov njihovih raziskovalnih interesov skozi desetletja. Od prikazov bitk, porušenih stavb, politično-ekonomskih analiz vzrokov vojn so pred desetletji začeli »odkrivati« oziroma razkrivati usode obrobnih skupin, na primer žensk, ki so v vojnem času morale prevzeti prej tradicionalne vloge moških, do beguncev, razseljenih in podobno. Sama razstava v Cekinovem gradu je prvovrsten kazalec izvirnih fotografij slovenskega oficirja s fotografsko opremo vred, ki je vojsko preživel in po njej ni več fotografiral. FOTO: Avtomobil s strojnico Schwarzlose Mg 07/12. VIR: Avtor Stanko Oražem, inv. št. PSV 3605, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije