Severni jelen se pripravlja na svoje prvo potovanje z Božičkom. Zato ima strašno tremo. In kadar je tako vznemirjen, jé za dva. Severni jelen ima vitko telo, širok prsni koš, podolgovat gobec, majhne okrogle uhlje in kratek rep. Njegov rjavi kožuh sestavlja gosta dlaka, ki ga dobro ščiti pred mrazom. Na koncu vitkih, a močnih nog ima parklje, ki se prilagajajo letnim časom. Njihovi robovi postanejo ostri kot kremplji, to pa jim omogoča dobro oprijemanje na spolzkih tleh. Zaradi svojih mogočnih rogovij so severni jeleni videti zelo ponosni, ko vlečejo Božičkove sani. Ker dobro prenašajo mraz in hitro tečejo po snegu, so več kot primerni za to pomembno nalogo. Toda ... Vsi severni jeleni tega še ne vedo, tako kot severni jelen v naši zgodbi v Zverinicah ...

Avtorica literarnega dela: Alice Butaud

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojster zvoka: Urban Gruden

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Pegasta sova je sedla na vejo borovca na robu polja. Zdaj, ko je zložila peruti, je videti manj mogočna. Visoka je približno štirideset centimetrov, kot steklenica mineralne vode. V nasprotju z barvo trebuha je njeno preostalo perje umazano bele in peščeno rjave barve. Na glavi ima belo srčasto obrazno masko, ki je videti kot udrt relief. Čeprav pegasta sova v temi odlično vidi, je za lov najučinkovitejši njen sluh. Njena obrazna maska deluje kot človeško uho. Ker je večja od preostalega dela glave, ob njeni pomoči sova sprejema veliko okrepljenih zvokov iz okolice. V tokratnih Zverinicah odletimo s pegasto sovo na tihi nočni lov po poljih na strašansko zanimivo pustolovščino …

Avtor literarnega dela: Thibault Marthi

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojster zvoka: Urban Gruden

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Ris je tako plah, da se zdi njegova prisotnost v gozdu kot privid. Živi skrit pred pogledi in postane dejaven šele v mraku. Evrazijski ali borealski ris živi v sibirski tajgi, v gozdovih iglastih dreves. Je kratkorepa mačka z dolgimi nogami. Na konicah pokončnih uhljev ima šope črnih dlak, ki jih imenujemo čopki. Podoben je divji mački, vendar je precej večji. Konec njegovega repa je črn. Čopki na risovih uhljih so občutljivi za tresljaje zraka in delujejo podobno kot antene. Z njimi ris zazna najmanjša premikanja. Ima tudi odličen voh in zelo dober sluh. Tudi njegov vid je dober, in lahko bi rekli, da nekdo »vidi kot ris«, toda še vedno ne tako dobro kot nekdo, ki »vidi kot sokol«. Pri risih ne velja, da si samci sami poiščejo samico na svojem ozemlju, pa vendar, »če gora ne pride k tebi, pojdi ti h gori«. Ris iz Zverinic bo našel svojo samico, parjenje se bo kmalu začelo, zato ju je treba pustiti, da se v miru ljubkujeta.

Avtorica literarnega dela: Alice Butaud

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojster zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

 

Ponoči piha južni veter, grmovnice robid se grozeče premikajo ... Dva centimetra dolg paličnjak, podoben majhni zeleni paličici, kljubuje tem strašnim razmeram. Toda močan sunek vetra ga odtrga z grma in odnese v zrak. Bo lahko preživel brez kril in se vrnil na zemljo, še preden vzide sonce? Kot vse žuželke ima tudi paličnjak šest nog. Vse so suhcene in dolge kot njegovo telo, a to ga ne spravi iz ravnotežja. Nasprotno, ob njihovi pomoči lahko prekorači ovire, se oprijema listov, vzpenja po njih ter visi z njih kot prvak v plezanju. Ko pa paličnjak raztegne svoje sprednje noge, to še okrepi njegovo očem tako nevidno podobo. Da bi ga lahko opazovali v njegovem naravnem okolju, je treba biti zelo potrpežljiv. Nam bo to uspelo v tokratnih Zverinicah? Prisluhnite!

Avtor literarnega dela: Gwénael David

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojster zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Mojca Blažej Cirej

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani

Zelena žolna je zelo lepa ptica. Vendar naj vas njene bleščeče barve ne zavedejo. Njeno glasno trkanje po deblih napolnjuje ves gozd, še posebno takrat, ko teše svoje gnezdo. Perje, ki ji pokriva telo, je zeleno in rumeno, zgornji del njene glave pa je živordeč, zdi se, kot da bi nosila kapuco. Obroba okrog njenih oči je črna, del pod kljunom je bele barve. Skrito orožje zelene žolne se skriva prav v kljunu. To je njen jezik, ki je za tako majhno ptico zelo dolg, meri deset centimetrov, to je kar tretjina njene telesne višine. Ko ga ne uporablja, ga zvije in vpotegne v cev v glavi, ki živali omogoča, da ga tako “pospravi”. Cev poteka znotraj okoli celotne žolnine glave. Več o zeleni žolni pa v tokratni epizodi Zverinic.

Avtorica literarnega dela: Bénédicte Rivière

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojster zvoka: Urban Gruden

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Los je največji predstavnik družine jelenov. Odrasel samec lahko v plečno višino meri dva metra in trideset centimetrov, navadni jelen pa je visok največ meter in pol. Hrani se z mladimi in mehkimi poganjki, koščki lubja ter z listi dreves, kot so vrbe in breze. Prehranjevanje je zanj kot nacionalni šport, tako preživlja cele dneve. V enem dnevu lahko poje vsaj petindvajset kilogramov rastlin, to pa je približno pet odstotkov njegove telesne mase. Odrasel samec losa je težak približno petsto kilogramov. Kljub svoji teži lahko galopira kot konj in dirja s hitrostjo več kot trideset kilometrov na uro. Vendar te hitrosti ne more doseči v strnjenem gozdu, ker ga pri teku ovirajo rogovi. Več o losu pa izveste v tokratni epizodi Zverinic.

Avtor literarnega dela: Thibault Marthi

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Stonoga je svoje ime dobila zaradi številnih nog. Angleško in francosko govoreči ji celo pravijo tisočnoga, čeprav do pred kratkim živali s tako velikim številom nog nismo poznali. Leta 2021 pa so v Avstraliji odkrili vrsto z znanstvenim imenom Eumillipes persephone, ki ima kar tisoč tristo šest nog! Pri lovu ima stonoga veliko prednost: svojo hitrost. Zaradi številnih nog lahko v minuti z lahkoto preteče razdaljo metra in pol. To je precejšnja hitrost, če upoštevamo, da je dolga le tri centimetre. Je veliko hitrejša od večine svojih žrtev, žuželk in pajkovcev, s katerimi si deli gozd in ki nimajo toliko nog kot ona ... Kako se stonoga razmnožuje in kaj še so prednosti njenih nog pa izveste ob poslušanju epizode Zverinic.

Avtor literarnega dela: Thibault Marthi

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani 

Trilobit je živel pred petsto milijoni let. Družil se je z drugimi prav tako posebnimi bitji, oboževal je debele črve, ki si jih je odščipnil s svojimi škarjastimi nogami, se zvijal v kroglico in se skrival v blatnem mulju ... Trilobit je bil ploščat in velik kot kos toaletnega mila. Pod široko, ščitu podobno glavo je imel petnajst parov členkastih nog. Njegovo telo je bilo zgrajeno iz treh delov, od tod tudi njegovo ime: trilobit, to pomeni trije deli, dva dela telesa ob strani in osrednji telesni del od glave do repa. Kljub nekaterim podobnostim z raki enakonožci so trilobiti le njihovi zelo oddaljeni sorodniki - več o njih pa v tokratnih Zverinicah.

Avtor literarnega dela: Gwénael David

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Če ste mislili, da je življenje v gozdu lahka stvar, to za divjega prašiča ne velja. Med raznašanjem semen, iskanjem hrane z ritjem po zemlji in skrbjo za svoje mladiče nima prav nobenega časa za počitek. Divji prašič je zelo podoben domačemu prašiču. Na vrhu glave ima trikotne uhlje in na koncu kratkih nog črne parklje. Je daljši od enega metra. Iz gobca mu štrlita podaljšana podočnika ali čekana. Glava stožčaste oblike ima koničast rilec, s katerim lahko rije po tleh in ga uporablja kot lopato. Te živali so večino časa dejavne ponoči. Takrat je varneje in mirneje kot podnevi. Prehodijo ozemlje, ki lahko meri več deset kvadratnih kilometrov, samo da bi našle vodo in hrano ali pa se preprosto oddaljile od plenilcev. To je toliko, kot če bi vsak dan prečkale majhno mesto. Več o divjem prašiču pa slišite v tokratni epizodi Zverinic.

 

Avtor literarnega dela: Thibault Marthi

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Mojca Blažej Cirej

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Na svetu obstaja približno šest tisoč vrst kačjih pastirjev. V Franciji so našteli 90, v Sloveniji pa 73 vrst. Njihovo telo je pogosto črno, modro ali sijoče zeleno, vendar so lahko tudi drugih barv, odvisno od vrste. Največji lahko zrastejo do sedem centimetrov v dolžino, njihov razpon kril pa meri enajst centimetrov. Kljub vitki postavi in eleganci je kačji pastir mojster letenja in neusmiljen lovec. Nobena žuželka mu ne uide. Hrani se samo z majhnimi žuželkami, ki jih ulovi med letom. Ob pomoči velikih, sestavljenih oči svoj plen zlahka opazi. Njegove oči so zelo izpopolnjene in učinkovite, sestavljene iz več tisoč med seboj neodvisnih enot. Zaradi njih ima kačji pastir zelo široko vidno polje, več kot 180 stopinj. Nič mu ne uide, niti ob straneh! Če imamo kačje pastirje na vrtu, je to odlična novica, saj pomagajo v boju proti škodljivcem pridelkov in uravnavajo populacije komarjev. Več o kačjem pastirju pa v tokratni epizodi.

Navadna ali rdeča lisica je zelo zvita žival. To je sreča zanjo, saj je zaradi svojega nočnega in samotarskega življenja ranljivejša. Lisice so podobne psom, imajo močno razvit voh, ki jim omogoča zaznavati sledi vonja drugih živali. Skupaj z volkovi in kojoti spadajo v isto družino: družino psov. Barva lisičjega kožuha je različna, od svetlordeče do temnorjave, v zimskem kožuhu ima več sivih odtenkov. Prepoznamo jo tudi po podolgovatem in koničastem gobcu, velikih, trikotnih in pokončnih uhljih ter košatem repu. Ali ji je njen videz prinesel sloves zvite živali? Odgovor vas čaka v Zverinicah.

Avtorica literarnega dela: Joanna Rzezak

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Mojca Blažej Cirej

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Tako kot njene sorodnice tudi navadna morska zvezda z znanstvenim imenom Asterias rubens nima hrbta ne trebuha, niti glave ali repa. Njeno telo s petimi kraki je sploščeno in somerno, na zgornji strani ima zadnjik, na spodnji pa odprtino za usta. Morske zvezde spadajo med iglokožce tako kot morski ježki in morske kumare oziroma brizgači. To so živali, katerih notranje ogrodje je tik pod povrhnjico sestavljeno iz apnenčastih ploščic. Njihovi predniki so živeli že v času dinozavrov! Kljub svojemu imenu nimajo vse morske zvezde oblike zvezde. Nekatere so podobnejše petkotniku ali krogli, druge imajo skoraj neopazen sredinski del telesa. Več o morski zvezdi pa v tokratni epizodi Zverinic.

Avtor literarnega dela: Gwénael David

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Velika pliskavka je večja od navadnega progastega delfina in tudi od navadnega delfina. V dolžino zraste do treh metrov in pol ter tehta več kot tristo kilogramov. Živi lahko od štirideset do petdeset let. Obstajata dva ekotipa velikih pliskavk, ki sta si med seboj zelo različna. Obalni raje živi ob obali in plava v plitvejših vodah, globokomorski se zadržuje na odprtem morju. Odnosi med delfini obeh ekotipov niso prijateljski, saj se med seboj načeloma sploh ne družijo. Velika pliskavka se hrani z ribami, kozicami, sipami in lignji, ki jih pogosto ulovi na morskem dnu. Je zelo prilagodljiva žival in se pri iskanju hrane dobro znajde. Kaj še rada počne velika pliskavka in kakšne zvoke proizvaja pa slišite v tokratnih Zverinicah.

Avtor literarnega dela: Gwénael David

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos

Strokovni pregled besedila: dr. Tilen Genov, Famnit, Univerza na Primorskem    

Dlakavi mamut je bil zelo visoka dlakava ali celo lasata žival, saj so bile njegove dlake zelo dolge, do enega metra. Malo je bil podoben svojemu daljnemu sorodniku, danes živečemu azijskemu slonu, vendar so bili njegovi okli veliko večji, merili so vsaj dva metra in bili ukrivljeni kot brki detektiva. Pod temnorjavo in sijočo naddlako je imel še plast mehke in skodrane podlanke. Na glavi je imel majhne kosmate uhlje, njegov kratki rep pa je bil prav tako prekrit z dolgimi dlakami. Dlakavi mamuti so bili rastlinojedci. Hranili so se s trajnicami, kot so šaši, pa tudi z grmičevjem, jagodami, mahom in lubjem. Verjetno tudi z gobami. Odrasel mamut, ki je tehtal šest ton, je na dan pojedel približno sto osemdeset kilogramov rastlin. Zakaj so dlakavi mamuti živeli v matriarhalnih skupnostih in kako to vemo, izveste ob poslušanju epizode Zverinic.

Avtorica literarnega dela: Alice Butaud

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Mojca Blažej Cirej

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Kukavica ne gradi gnezd, ne vali svojih jajc in ne skrbi za svoje mladiče. Vendar se zelo dobro znajde, da vse to namesto nje opravijo drugi. Samica navadne kukavice sedi na vrhu visokega bora. Je nekoliko večja od turške grlice, toda manjša od goloba grivarja. Rep ima rahlo privzdignjen, dolge peruti pa povešene. Njene noge so rumene, tako kot spodnji del kljuna in obroba okoli oči. Njeno perje je v celoti sivo, razen na trebuhu, ki je progast kot mornarska majica! Kukavica je strokovnjakinja za parazitizem zaroda. To pomeni, da za potomce ne zgradi gnezda, ampak svoja jajca podtakne v gnezda drugih ptic pevk. Je žužkojeda ptica. Hrani se z gosenicami, kačjimi pastirji, polži, kobilicami, hrošči … Hrano lovi predvsem na tleh. Njen vid je tako oster, da lahko opazi glavo deževnika z razdalje več kot petnajstih metrov! Več o kukavici pa v tokratni epizodi Zverinic.

Avtorica literarnega dela: Alice Butaud

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Ščuka je kot vojno orožje! Super plenilka, povsem prilagojena svojemu okolju: reki. Toda to, da se nikogar ne boji in ima skoraj sedemsto zob, še ne pomeni, da je njeno življenje dolga in mirna reka. Ščuka je podolgovata riba, s sploščenim gobcem in hrbtno plavutjo, pomaknjeno močno nazaj, je ozka kot nabodalo. Njeno telo je zelenkasto, na nekaterih mestih skoraj rumeno, posuto z belimi pegami in črtami. Popolnoma se zlije z rečno vodo in rastlinami, ki rastejo v njej. Ribiči radi z vabo lovijo ščuko, ker se ta močno upira, ko enkrat zagrabi za ribiško vrvico, pa tudi zato, ker ščuka ni navadna plenilka, je super plenilka. Nobena druga žival je ne lovi, zato je med rečnimi živalmi na vrhu prehranjevalne verige! Toda žal ji tudi na tem položaju ni lahko!

Avtor literarnega dela: Gwénael David 

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Mojca Blažej Cirej 

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije 

         

Papigi iz Brazilije odpada perje. Kljun tukana je preluknjan po vsej površini. Veliki hrošči so se spremenili v prah. V muzeju vlada panika. Majhni metulji ogrožajo muzejske zbirke. Preplah zaradi moljev! To so majhni požrešneži z velikanskim apetitom! Ti drobni sivo-beli metulji iz družine pravih moljev so neškodljivi. Škodo delajo njihove ličinke, majhne bele gosenice s črno glavo, ki jih je mogoče najti na stropih in v kotih sten. Ličinke hišnega molja se hranijo z oblačili, predvsem s tistimi živalskega izvora, kot sta volna in kašmir. Rade imajo temne kotičke. Najraje imajo obleke, lahko pa jih najdemo tudi pod preprogami ali v zavesah. Molje najdemo tudi v muzejih. Radi se sprehajajo naokoli, saj je tam vse, kar potrebujejo, da se počutijo kot v raju.

Avtor literarnega dela: Gwénael David 

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos 

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovno svetovanje: dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani        

Odkar njegova samica pričakuje mladiče, kojot lovi za dva. Ni lahko ujeti ježevca, če loviš sam, se počutiš premalo ljubljenega in te na cedilu pusti jazbec! Kojot je manjši in vitkejši od volka. Ima podolgovat gobec in bolj košat rep kot pes. Njegovi uhlji so široki in pokončni, kožuh je siv in rjavkast, oči ima rumene. Pri kojotih je družina zelo pomembna. Samec in samica ostaneta skupaj vse življenje in si delita brlog in ozemlje. Če imata mladiče, zanje skrbita oba od staršev. Kojot ima med vsemi predstavniki družine psov najbolj razširjen nabor oglašanj. Pozna najmanj enajst različnih oglašanj, s katerimi se sporazumeva, to je lahko klic za preplah, oglašanje ob podreditvi, spoznavanju, ob pozdravu ali zastraševanju … Najznačilnejše je oglašanje samotarskega kojota, ki opozarja nase druge kojote.

Avtorica literarnega dela: Alice Butaud

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovni pregled besedila: Doroteja Fon, Prirodoslovni muzej Slovenije

Cvetlični lonček, pod katerim je lenaril enakonožni rak vrste navadni pasavček, je vrtnar prestavil na kamniti zid. Tu je izpostavljen sončni svetlobi, ki mu ne ustreza, zato je živalca v nevarnosti. Ali bo preživela sama, daleč stran od svojega ljubljenega komposta? Navadni pasavček ima škrgam podoben organ, to ga povezuje z njegovimi sorodniki morskimi raki, rakovicami in kozicami. Toda v resnici je ta enakonožni rakec nekaj posebnega, zvezda evolucije. Njegovi predniki so zapustili morje že pred davnimi časi, zato spada med kopenske rake. Te živalce imajo rade vlažne in temne prostore, zato jih lahko pogosto najdemo stisnjene skupaj pod kupi listja, pod drevesnim lubjem, v trohnečem lesu, v kupih kamenja ali celo v kleteh. Kaj tam počnejo? Njihovo zvijanje v kroglico je nekaj posebnega, tako kot je poseben tudi navadni pasavček.

Avtorj literarnega dela: Gwénael David 

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos 

Fonetičarka: Mateja Juričan

Strokovno svetovanje: dr. Rudi Verovnik, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani         

Udav, tihi lovec, ves dan drsi po džungli. Je velika in mišičasta kača. In samo zato, ker skoraj nič ne sliši, še ne pomeni, da se mu lahko smejimo. Prav nasprotno, je neprekosljiv plenilec, ki rad menja svojo kožo. Kljub svojemu veličastnemu videzu ima udav šibko točko: svoj sluh! Gluh je kot kamen! Ali bolje rečeno: kot kača. Kajti kače zaznavajo zvok drugače kot druga bitja. To je posledica njihove telesne zgradbe. Struktura njihove spodnje čeljustnice, sestavljene iz več členov, je tako nenavadna, da se je zato spremenilo njihovo notranje uho. Ta mogočni luskar tehta približno dvajset kilogramov. Kljub temu se neslišno plazi po tleh in se popolnoma zlije z okolico. To je odlično za lov v tišini, ki jo potrebuje. Kako nenavadno, saj je skoraj gluh!

Avtor literarnega dela: Thibault Marthi 

Avtorica prevoda in priredbe: Anamarija Štukelj Cusma

Režiserka: Saška Rakef

Igralca: Blaž Šef in Anja Novak

Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič

Urednik oddaj: Alen Jelen

Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus

Lektorica: Tinka Kos 

Fonetičarka: Mateja Juričan