Morda veste, kateri grad iz 11. stoletja je najbližji Novi Gorici? Skrit za Kostanjevico ali Kapelo, kot 143 metrov visokemu griču pravijo domačini, ostaja skorajda neviden in kdo ve, koliko Novogoričanov ga je sploh obiskalo. A prav po griču, na katerem je zrastel, je Gorica, ki ima pomembno vlogo tudi za Slovence, dobila ime. Tokrat je goriški grad, ki je v času Evropske prestolnice kulture ena najbolj obiskanih turističnih točk, prvič obiskala tudi Eva Furlan.

Gropada je ena najstarejših vasi na tržaškem krasu. Prvič je omenjena leta 1150, in sicer kot kraj, kjer je imela stara tržaška plemiška rodbina Bonomo vinograde. V Gropadi je bila nekoč večina prebivalcev Slovencev. Tudi danes slovenski jezik tam slišimo na vsakem koraku. V Gropadi je doma tudi Slovensko kulturno društva Skala. Že 140 let. Z nekaj prekinitvami. Častitljivo obletnico so v domači vasi nedavno proslavlili s štiridnevno prireditvijo.

V nedeljo zvečer so v Logu pod Mangartom pri spomeniku prižgali sveče v spomin na žrtve plazu. Mineva namreč 25 let, odkar se je, najprej 15. novembra in nato še enkrat 17. novembra leta 2000, malo po polnoči sprožil plaz. Blatni tok je zravnal zgornji del vasi, povzročil ogromno škode in najhuje, pod seboj pokopal sedem domačinov. Z zadnjo, 4 milijone evrov vredno fazo sanacije po plazu, bo država začela prihodnji mesec. Kot je na terenu ugotavljala Mariša Bizjak, so po četrt stoletja spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.

Tokrat se odpravljamo v vas s prelepim razgledom, v Podpeč, ali natančneje tamkajšnjo cerkev sv. Helene, katere usoda je bila zaznamovana z gradnjo obstoječe železniško proge Divača-Koper. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je namreč ta povzročila razpoke sten in plazenje flišnega terena, na katerem stoji cerkev. Takrat so jo zaprli in iz nje odnesli oltar, fragmente fresk ter ostalo okrasje. Več kot 50 let je preteklo, preden se je – sedaj zlati oltar – vrnil na svoje mesto. Podpeško cerkev je obiskala Mateja Rolih Maglica, glasbo je izbrala Simona Moličnik.

V Ajdovščini so pred kratkim predstavili knjigo Ajdovski letalec nad soško fronto avtorjev Vesne Kamin Kajfež in Tomislava Kajfeža. Delo opisuje življenjsko pot Venčeslava Vrtovca iz Velikih Žabelj, enega prvih slovenskih vojaških letalcev, ki je med prvo svetovno vojno služil v avstro-ogrski vojski. Z zgodbo, ki jo pozna le malokateri domačin, sta avtorja Vrtovca rešila iz pozabe in njegovo življenje umestila v širši okvir soške fronte ter razvoja letalstva na Ajdovskem. Nataša Uršič je zgodbo o Vrtovcu in novi knjigi strnila v radijski zapis.

Avtorica je šla po poti sajenja buč na Primorskem, odličnih receptur priprave jedi iz buč, pa vse do 17-letne tradicije krašenja vasi Harije v Občini Ilirska Bistrica. Gostje oddaje so Jerica Pučko Antolin, svetovalka specialistka za zelenjadarstvo pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Nova Gorica iz Kopra, Rozana Prešern iz Društva Šparžin Korte in Alenka Volk Penko iz Harij.

Letos mineva 25 let, od kar je skupina prostovoljcev iz Pivke in Postojne ob tragičnih dogodkih v Posočju stopila na pot v humanitarne namene. Že od začetka pa se njihova pomoč razlikuje od drugih humanitarnih akcij, ki običajno zbirajo denar in materialne potrebščine, v skupini z imenom "Bejž če vejdeš" donirajo namreč tudi delo. Njihova specialnost je postavljanje streh in v 25-ih letih so jih doma in po svetu postavili kar lepo število. Potrebe na tujem poišče pivški župnik Marjan Škvarč, vodja skupine pa je Miran Žitko.

V zapuščeni istrski vasici Vršič je fotografska skupina AD Morje Izola posnela serijo fotografij 'Nekoč na vasi', avtor istoimenskega projekta in mentor skupine pa na isto temo še serijo kratkih filmov. Fotografije in filmski posnetki ponujajo vpogled v preprosto življenje naših prednikov, hkrati pa spodbujajo razmislek o pomenu kulturne dediščine. To je bila tudi tema pogovora na nedavni predstavitvi projekta v izolski knjižnici. Spremljala jo je Jasna Preskar, ki je dogodek izkoristila še za pogovor z ustvarjalci projekta.

Društvo Anbot že več kot 20 let sodeluje v evropskem projektu Dnevi evropske kulturne dediščine, ki je namenjen spodbujanju zavedanja pomena ohranjanja kulturne dediščine. Minulo soboto so članice in člani društva v okviru dogodka "Zidovi naše preteklosti, temelji naše prihodnosti - tržnica od anbot" predstavili Obzidno ulico v Piranu in dogajanje v njej nekoč. Kaj je bilo v ulici dovoljeno, kaj prepovedano? Kaj in kako so prodajali nekoč? Kakšne igre so igrali otroci? Kakšni zakoni so veljali? Kako so uporabili zelišča?

Letos je naša smaragdna reka gostila že 40. Soško regato. Praznovanje jubileja ste resda že zamudili, vas bomo pa zdaj zapeljali skozi utrip tistega sončnega dne. Štirideseti čezmejni spust po Soči od sedeža solkanskega kluba pod elektrarno do priveza v Pevmskem parku so organizirali Kajak klub Soške elektrarne, Združenje slovenskih športnih društev v Italiji in Kajak klub Šilec. Regata je potekala 6. septembra, vse navdušence kajakov, supov, raftov je, sicer na kopnem, spremljala tudi Eva Furlan.

Ob 15-tih se bo na bazoviški gmajni začela osrednja slovesnost ob 95-letnici ustrelitve bazoviških junakov. Slavnostna govornica bo tokrat slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. Letošnja proslava bo potekala v znamenju številnih obletnic: mineva namreč 80 let od konca druge svetovne vojne, od postavitve spomenika štirim junakom na bazoviški gmajni in na pokopališču pri Sv. Ani v Trstu ter 80 let od ustanovitve odbora, ki vestno skrbi za ohranjanje spomina na prve antifašiste v Evropi. Kdo so pravzaprav bili štirje mladi uporniki, zakaj je njihov boj pomemben še danes in kaj o polpretekli zgodovini vedo mladi v tokratni oddaji Primorski kraji in ljudje, ki jo je pripravila Špela Lenardič:

Stojan in Vlasta Gorup iz Sežane sta se zapisala fotografiji. Stojan se je kot ljubiteljski fotograf uveljavil v času analogne fotografije, letos pa mineva pol stoletja, od kar je začel razstavljati. Njegove fotografije so sprejeli na razstavnih salonih v številnih državah sveta, prejel je več deset nagrad in pohval. Pri Fotografski zvezi Slovenije je Stojan dosegel naslov kandidat za mojstra fotografije, mednarodna fotografska zveza pa mu je letos podelila naziv platinasti odličnik. Vlasta se je aktivno s fotografijo začela ukvarjati ob upokojitvi in v zadnjih letih pripravila več samostojnih razstav. Oba sta dolgoletna člana sežanskega fotografskega kluba Žarek, kjer aktivno prispevata k njegovemu delovanju.

Ali ste vedeli, da družinske korenine Sergia Amideia, filmskega scenarista in pomembne osebnosti italijanskega neorealizma, ki je sodeloval s slavnimi italijanskimi režiserji, kot sta Roberto Rossellini in Vittorio De Sica, segajo v Solkan? To je ena izmed zgodb, ki jih lahko slišite med vodeno kolesarsko turo po somestju obeh Goric, ki jo goriški Kinoatelje posveča filmskim vizionarjem s tega čezmejnega območja. Spoznajmo jih skupaj s Karin Zorn Čebokli.

Posoški kmetje poleti živino ženejo v planine, kjer se pase več kot štiri mesece, odvisno od vremena. Sirarstvo ima tu zelo dolgo tradicijo – na Bovškem izdelujejo ovčji sir, na Kobariškem in Tolminskem pa večinoma kravji sir. V celotnem Posočju je živih še 14 planin. Eno od njih, planino Razor, je obiskala Mariša Bizjak.

Železniška postaja v Štanjelu je nastala v sklopu graditve Južne železnice, infrastrukturnega projekta Avstro-Ogrske monarhije, ki je povezoval Dunaj z najpomembnejšim pristaniščem, Trstom. Pomenila je vojaško bazo med prvo svetovno vojno, v obdobju Jugoslavije pa je bila pomembno prometno vozlišče, ki je povezalo Slovenijo in Italijo. Poleg bogate zgodovine železniška postaja Štanjel, zgrajena je bila leta, 1906, skriva tudi zanimive arhitekturne bisere, ki sežejo vse do avstrijskega arhitekta Otta Wagnerja. Kako se je spreminjala in kakšen je njen utrip danes, sta sredi kraške pokrajine raziskovali Nika Vrabec in Mojca Delač.

Planinsko društvo Tolmin je pripravilo tradicionalno srečanje planincev pri koči na planini Razor. Pot je v dopoldanskih urah vodila iz Tolminskih Raven do Grušnice in koče. Predstavila se je folklorna skupine Razor, izvedeli smo več o 45 km dolgem jamskem sistemu Migovec, pohodniki niso ostali lačni, pokusili so friko, skutne štruklje. S sogovorniki si je oglasila Mariša Bizjak.

Daniel Novaković je primorski fotoreporter, ki se je pri dvajsetih letih znašel sredi desetdnevne vojne - v pravem trenutku, ko so na mejnih prehodih z Italijo zamenjevali table in so se pripadniki JNA ter strukture pravkar nastale nove države gledali skozi puškine cevi. Takrat je delal za Primorske novice, danes je zaposlen pri Slovenski tiskovni agenciji in dogajanje doma in v tujini opazuje, beleži in posreduje skozi objektiv. Novaković je mesto dobil tudi v fotoknjigi 1.voda Posebnih enot milice UNZ Koper. Ko so se nedavno na Škofijah spomnili osamosvojitvenih dogodkov, ga je pred mikrofon povabila Tjaša Škamperle.

Janez Rutar, mizar in glasbenik iz vasi Vrbovo v občini Ilirska Bistrica, je eden od dveh letošnjih nagrajencev šole za podjetnike, ki so jo med februarjem in junijem izvedli v postojnskem podjetniškem inkubatorju Perspektiva. Njegov izdelek, bobnarske palice, izdelane iz slovenskega lesa, je bil izbran za najperspektivnejšo podjetniško idejo. Ključna inovacija, ki jo je pri tem razvil, pa je premaz, ki bobnarjem zagotavlja dober oprijem. "Konkurenca je velika, vsekakor so tu tudi svetovne firme. Sem pa naredil dober oprijem palic. In prvi odziv slovenskih bobnarjev je pozitiven", pravi Rutar, ki ga glasba spremlja že štiri desetletja. Ob glasbenem ustvarjanju pa je rasla tudi družinska delavnica, v kateri nastajajo igrače in učni pripomočki iz lesa.

Kako izbrati pravo sorto oljk glede na okolje, v katerem jo bomo posadili? Odgovor bo mogoče lažji po koncu projekta Pozejdon, kjer sta ključni besedi agrobiodiverziteta in klimatske spremembe. Cilj je tudi zaščita avtohtonih in lokalnih vrst v kmetijstvu. ZRS Koper s partnerji išče odgovore, kako se klimatskim spremembah prilagajati z različnimi genotipi oljk in lokalnimi sortami oljk. Vodja Centra mediteranskih kultur Jakob Fantinič: V sklopu tega projekta je nastal pilotni nasada različnih lokalnih genskih virov. Pri Marezigah smo posadili različne genotipe sort oljk, ugotavljali bomo razlike, ki bi jih bilo potem še bolj raziskati, če bomo videi, da so se denimo bolj izkazali glede na podnebne spremembe. Iščemo prednosti lokalnih sort. Posadili smo 84 sadik, med drugim so buga, črnica, štorta, mata in istrska belica in njihovi genotipi. Če se torej inštitut za oljkarstvo usmerja k genotipom in lokalnim sortam oljk, se Mediteranski inštitut za okoljske študije k vodi, k Rižani. Liliana Vižitnin je vodja projekta na slovenski strani: Reko Rižano smo prepoznali kot ekosistem, ki ni bil zavarovan znotraj drugih območij, smo jo vključili. Ni samo vir pitne vode, z Rižano je povezana naravna in kulturna dediščina. Pri slovenskih partnerjih Interreg projekta Pozdejon smo spoznali dva cilja, usmerjena v agrobiodiverziteto v oljčnikih in biotsko pestrost reke RIžane. Na italijanski strani pa med drugim sodeluje tudi razvojna agencija vegal. Cinzia Gozzo je pojasnila, zakaj želijo raziskati izgubljeno vrtnico: Še posebej nas zanima vrtnica Mocenigo. Ime je dobila po družini Alviseja Moceniga, ki je v 19. stoletju v majhni vasici v vzhodnem Venetu ustvarila vilo, ki naj bi bila samozadostna, imela je tiskarno, čolne, mlin in tako naprej. Družini naj bi jo podarila Jožefina Bonaparte. Vrtnica je zelo posebna, saj ima biserno rožnato barvo in vonj po breskvi. A čez čas je izginila, po dolgem času pa so jo našli v gozdu, ki ga je takrat upravljal WWF. Zdaj bi jo radi ponovno raziskali, da bi jo pokazali javnosti. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.

Nova Gorica je znana kot mesto vrtnic; to simbolizirajo tudi številni mestni nasadi vrtnic in grb, ki ga krasi vrtnica. Najmlajše mesto pa se lahko pohvali tudi z raznolikostjo drevesnih vrst. V isti ulici najdeš smreko in palmo ob njej. Biotsko pester je tudi Rafutski park, ki so ga aprila spet odprli za javnost. Tam je bila konec 19. stoletja zgrajena vila Palm, ob njej pa je urejen park z eksotičnimi rastlinami, ki Rafutski park krasijo še danes. Vila je bila med prvo svetovno vojno porušena. Vzhodni del parka je leta 1907 rodbina Palm prodala goriškemu arhitektu Antonu Laščaku, ki je desetletja kot dvorni kraljevi arhitekt ustvarjal v Egiptu. Pred prvo svetovno vojno je za svoje potrebe na Pristavi postavil vilo v neoorientalskem slogu. Ob njej je skrbno načrtoval in uredil park. V Rafutskem paru je trenutno na seznamu več kot 200 različnih drevesnih in grmovnih vrst. Arboristka Tanja Grmovšek je povedala, da je med njimi najmanj avtohtonih rastlin »Rafutski park predstavlja edinstveno naravno in kulturno dediščino ne samo v slovenskem, ampak tudi v evropskem prostoru. Veliko je eksotičnih dreves. Največ drevesnih vrst izvira iz Severne Amerike, dosti je drevesnih vrst in grmovnic pa je iz vzhoda, iz Azije.« Drevesa iz različnih klimatskih con v Rafutskem parku uspevajo zaradi tople, zavetrne lege. Skrbniki parka imajo dolgoročne smernice, da bi park v prihodnosti postal arboretum. V oddaji predstavljamo tudi podobne vrtove v Pordenonu in Čedadu. V prvih so posebno pozornost namenili tudi vključevanju oseb s posebnimi potrebami, tako pri skrbi za vrt kot pri izobraževalni ponudbi. Tudi v Čedadu so pazili na inkluzivnost, saj je tamkajšnji vrt tudi prostor za učenje in vključevanje ljudi, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.